Pred petimi leti sem rodila punčko s hudo srčno napako, ki ji ni omogočala preživetja. Sedaj sem v 15. tednu in me je iz dneva v dan bolj strah, če se lahko vse skupaj spet ponovi. Ali je pri prvi nosečnosti šlo za podedovano napako ali zgolj naključje, ne vem. Me pa skrbi, tako da se mi že včasim meša od tega, kaj če je to lahko dedno, kaj če nimam te sreče in bo spet vse narobe. Za to preprosto nisem dovolj močna. Na pregledu v 12. tednu je bilo s srčkom vse v redu, vendar mi je ginekologinja rekla, da to še čisto nič ne pomeni. Od takrat me grizejo te njene besede in čakanje na 20. teden ali pa še kasneje me ubija. Po naravi pa sem še tak obupen pesimist, ne vem kako naprej, kako naj se prisilim, da odženem grde misli, ki prevladujejo, ki mi ne dajo možnosti, da bi lahko pozitivno razmišljala in da bi se na koncu vse lepo izteklo.

Pozdravljena,

osredotoči se na vse pozitivno, kar imaš. Z možem vaju je negativna izkušnja gotovo zbližala (pri nama je bilo tako), zato skušajta biti čimveč skupaj in bodita si eden drugemu v oporo. Sama sem možu vedo zaupala negativne misli in že to, da te nekdo posluša in ne obsoja pomaga. Skozi celotno nosečnost boš podoživljala dogodke iz prejšnje in nekako bo šlo počasi vse mimo. Glede na to, da je imela tvoja deklica srčno napako, se boš lahko kmalu oddahnila (morfologija, pregled pri specialistu). Moj nasvet je, ne se zapirat vase in na samem tuhtat kako je bilo, ker tega ni mogoče spremeniti. Skušaj biti čimbolj dejavna in misli na otročka, ki ga nosiš pod srcem. Deklica, ki ji ni bilo sojeno, da bi preživela, pa gleda na vaju in vaju varuje. To je trenutek, ko se lahko zamisliš in pri sebi vprašaš, kako je pri tebi z žalovanjem? Če si glede tega nisi na jasnem ti svetujem obisk terapevta. Nama z možem je zelo pomagalo. Starševstvo je zelo naporno in zahteva trdnega človeka, saj le tak starš zmore otroku dati kar otrok resnično potrebuje. Drži se, verjemi, da bo tudi zate posijalo sonce in boš kmalu v rokah držala zdravega dojenčka.

Meni je psihologinja v porodnišnici rekla, da se lahko udeležim njenih terapij sproščanja, ki jih vodi za nosečnice, ki so jim v prejšnji nosečnosti umrli otročki. Predlagam, da pokličeš v porodnišnico Lj in povprašaš.

Srečno in čim bolj sproščeno nosečnost ti želim.

Tudi moja nosečnost po izgubi je bila polna strahu. Nuhalna je bila povečana, pri 20. tednih se srček ni povsem jasno videl in je lahko kardiolog izključil le glavne napake, noben pregled me ni pomiril. Prvič, ko sem malo lažje zadihala, je bilo šele tri dni po porodu, ko je minil pregled pri pediatru v porodnišnici. Rodila sem zdravega fantka. Sedaj sem ponovno noseča, vendar strah ni več prisoten v taki meri.
Meni je pomagal pogovor z možem, ki sem mu lahko zaupala svoj strah. Upam, da imaš ti nekoga, na katerega se lahko opreš in mu zaupaš.
Želim ti čim več miru in zdravega otročka!

Živjo,
tudi sama imam podobno izkušnjo, sinček je umrl en dan po porodu zaradi hude srčne napake. Sedaj sem na koncu nosečnosti, ki je bila polna strahu. V tej nosečnosti so me veliko pogosteje spremljali, vsak pregled sem imela UZ, na morfologijo sem šla v Lj, že v 16tednu sem imela pregled pri fetalnem kardiologu dr. Vesel-u, potem pa še enega v 24 tednu.
Na vseh pregledih je bilo vse OK, po vsekem pregledu je bilo bolje in bolj sem verjela, da bo tokrat vse vredu.
Pri srčnih napakah ne vejo zakaj se pojavijo, naj bi šlo za splet okoliščin in niso genetske. Jaz sem se prepričala, da se ti taka stvar dvakrat ne more zgoditi.

Poskusi razmišljati pozitivno, o svojih strahovih se pogovarjaj ne jih skrivati.

Želim ti čim bolj mirno nosečnost in zdravega otročička.

Lp

prosi za napotnico in se naroči h kardiologu…večje napake z uz opazijo, manjše ne…in ta pregled je zastonj…in vsaki nosečnici pripada, katera je izgubila otroka s srčno napako…sem sama to tud imela in sem bila od tistega 20tedna dosti bolj umirjena…verjamem da boš v rokah držala enga zdravega, nasmejanega otroka, ki ti bo polepšal vsak dan znova