Ob branju odgovorov na temo “Varate” sem se odločila, da vas vprašam še to: Kako se ponovno zaljubiti v partnerja?

Zdi se mi, da nisem vec zaljubljena vanj, pa bi rada bila. Mislim, da je z njim drugače, da je še zmeraj zaljubljen vame. Skupaj sva 10 let in imava dvoletnega miška.

Eden od razlogov, zakaj sem ga imela tako rada je bil ta, da je bil zmeraj krasen z otroci. Z vsemi, razen z najinim. Ne gre za to, da ga ne bi imel rad, ampak od njega sem pričakovala več. Mislila sem, da bo “nor” na svojega otroka, a temu ni bilo tako. Delno je temu botrovala njegova sluzba. Ravno v času rojstva je imel tam zelo odgovorno delo. Ampak zame je to bilo veliko razočaranje. Sedaj je boljše, ampak vseeno ne pozabim, da se je začel več ukvarjati z otrokom po številnih pogovorih in tudi prerekanjih.
Morda ste dobile vtis, da zanemarja otroka, a to ne drži. Miškeca je previjal, hranil, se z njim igral, …, a jaz sem vseeno pričakovala več volje z negove strani.

Nikdar ga nisem varala in niti nočem tega. Rada bi le, da bi čutila več do partnerja in zapolnila čustveno praznino v sebi.

Kako to doseči? A še sploh obstaja upanje ? A se je kateri(-emu) zgodilo podobno?

Tudi sama imam podoben primer očeta in otroka kot ti. Z možem se poznava že devet let in imava dva meseca starega sinka. Problem pa je v tem, da se je vedno odlično znašel in razumel z otroki, odkar pa imava svojega, pa je nekako izgubljen, prestrašen ali drugače povedano malo nezainteresiran. Ne da ga ne bi imel rad, samo če mu izrecno ne rečem kaj naj naredi, vso breme in skrb ostane na meni! Nekaj časa sem se sekirala in mučila z vprašanji, potem pa odločila, da ga ne bom dušila z popolnostjo, ampak mu bom dovolila z polnimi pljuči zadihat in vzgajat svojega sina tako, kot se mu bo zdelo prav in najboljše.
Mislim, da boš sama moža ponovno vzljubila, če se tudi sama ne boš obremenjevala z popolnostjo in ga boš vesela takšnega kot je! Verjamem, da se vsak izmed vaju trudi po svojih najboljših močeh.
Poskusi uživati življenje z otrokom in možem, bodi vesela da ju imaš – pa še oba te imata zelo, zelo rada, kar je neprecenljivo!

PS: oprosti za zelo dolgo pismo, premisli in napiši če imam mogoče celo prav in kaj si misliš o tem! LP

Z možem polniva 5 leto skupnega življenja, poročena sva eno leto in imava skoraj 17 mes starega sina. Faza, ko je obema zvonilo po glavi in sva hodila par cm nad zemljo, je minila. Faza, ko sva bila drug o drugem prepričana, da sva popolna, tudi. Prišlo je vsakdanje skupno življenje, prišli so lepi in manj lepi dnevi, bolezen, stiska, veselje, sreča, pač vse tisto, kar doživljamo dan za dnem. Slika o drugem je postala manj popolna, zato pa bolj realna.

Po začetni krizi ob vselitvi v skupno stanovanje, sva se naučila spoštovati želje in potrebe drugega ter sklepati kompromise. Naučila sva se prepirati in spore reševati. Naučila sva se tudi, da ni treba, da je v nekem sporu eden zmagovalec, drugi pa je “popušil”. Pa še to, da prepir ni nujno nekaj slabega. Obrusila sva vsak svoj egoizem, saj sva se našla ne več najmlajša, vajena vsak svoje neodvisnosti in komodnosti.

Obdobja, ki ga živiva sedaj, ne bi več zamenjala za tiste prve mesece zaljubljenosti. Zaljubljenost preide, ljubezen, navezanost, povezanost, zaupanje, domačnost – to pa ostane oz. zraste iz tiste prve zaljubljenosti, če ji je to dano in če se dva za to potrudita. Ni prav, da jemljemo partnerja samoumevno, kot kak fikus. Ni namreč logično, da je vedno ob meni, da mi pomaga, da me prenaša, kakor ni logično, da vse to delam jaz zanj. Lepo je, če se kljub skupnim letom še vedno cenimo in spoštujemo, če smo drug do drugega iskreni in pošteni, pa da se drug za drugega še vedno vsaj malo potrudimo. Ni fajn, če smo ženske doma vedno v razvlečenih trenirkah, skuštrane in neurejene, kot ni fajn, če dedci vse dni hodijo okoli neobriti in poležani, v dva dni starih štumfih in gatah. Ja, saj smo doma radi sproščeni, ni pa treba, da smo čist na nuli.

Ko mene mož razkuri, se spomnim 19-tih ur poroda in njegove opore, ki mi jo je takrat nudil. V trenutku pozabim na vse. Spomnim se prvih nerodnih poskusov pestovanja najinega sina, pa prvega previjanja. Pa njegove ljubosumnosti v prvih tednih. Pa prvo hranjenje z žličko. Ja, če zaradi česa, potem se zaradi takih stvari ponovno zaljubim vanj, če s temu tako reče. Pustite možem, da se znajdejo v novi vlogi. Moj je bil strašno nebogljen in prestrašen, če je vse prav naredil. Nisem ga kritizirala, tudi če je imel sine kdaj majčko spredaj zavezano in so bile v flaški grudice. To mu je dalo poleta in samozavesti, da se je lotil še drugih opravil, predvsem pa sem mu ga včasih kar porinila v roke in ukazala “crkljajta se”. In sta se, kot sta vedela in znala. Ko je sine še malo zapredel, je ati kar zrasel. Ampak je trajalo nekaj mesecev. Ko se je začel smejati in brbljati, pa ni bilo več treba prosit. Tudi na trepalnicah bi stal za sinov nasmešek!

V glavnem ga imam pa zelo rada z vsemi napakami in pomanjkljivostmi vred in ga ne bi zamenjala za kogarkoli drugega, pa zaljubljenost gor ali dol.

Draga, no name!

…upanje umira zadnje… tako pravijo.

Univerzalnih receptov za dober zakon ni, ker smo ljudje različni, ker so naša pričakovanja različna, naše zahteve drugačne, prioritete drugje,…
Z mojim možem imava šest let skupnega življenja. Na začetku sva bila “noro” zaljubljena (baje pol metra pres sabo nisva videla), danes se pa imava “noro” in “neskončno” rada. Zaljubljenost je mimo ( to tako ni prizemljeno stanje), sedaj živiva prizemljeno, harmonično, bolj umirjeno.Vendar nikakor kot neka zlato poročenca. Še vedno so tukaj prepirčki (samo bolj konstruktivni in manj intenzivni), še vedno je prisotna otročjost (ja, si malce kdaj kaj ponagajava), velikooo smeha, dobre volje, hrepenenje, pošiljanje sms-jev, klicanje po telefonu vsak dan večkrat (ko je v službi),… Nič rutiniranega ni, nič monotonega ali ustaljenega ritma. Poznava se do obisti, ogromno se pogovarjava (se vidi, da še nimava otrok), si zaupava, prisluhneva drug drugemu, si puščava svobodo in lastno identiteto, si ne teživa (mi je lepo pojasnil, da ni in ne bo haska), se učiva drug od drugega,… Po karakterju sva si zelo različna, čeprav oba zeloo trmasta. On je bolj vase zaprt in razmišljujoč in take it easy varianta, jaz pa bolj energična, neučakana, na hece (pogosto), žlabudrasta (izraz mojega moža), pikolovska,…
Mogoče si pa ti sama pri sebi preveč pričakovala od svojega moža. Pogosto se zgodi, da od partnerja pričakujemo preveč oz. nekaj, česar ne more dati enostavno zato, ker je drugačen od nas. Pogosto tudi partnerja sodimo po sebi. Tega ne moreš in ne smeš. Različni smo si in v tem je tudi čar.
Seveda je bil krasen z drugimi otroci. Videl jih je takrat, ko jih je hotel, toliko kot je hotel. Pri svojem otroku pa te izbire nimaš. Mogoče se je malce izgubil. saj ne bi bil edini…..pa če je bila še posebej naporna služba posredi…
Vzemita si malo časa spet samo zase, pa malo romantike, tudi malo penine, da se spustijo zavore, če je potrebno.

Pričakovati tisto neponovljivo zaljubljenost na začetku ? No, zase lahko rečem, da je skoraj nemogoče…. ker si kot človek drugačen …. spremenil si se…. spustil z oblakov….

Vse dobro ti želim in se opravičujem, da sem se spet zažlabudrala!

Žogica, Skrbna in Lola. To ste tako lepo napisale. To je to in sama podpisujem vaša razmišljanja.

Tudi najinih deset in nekaj je blisnilo kot bi mignil od nadzemne faze do prizemljene in daleč bogatejše. Včasih se čudim, da lahko imaš nekoga še bolj rad in da po desetih letih ugotoviš, da so bile reči na začetku, ki so te motile in da jih ni več, pa toliko drugih, ki so se izbistrile v neskončno dragocenost. Je pa treba negovat in spoštovat in si tudi povedat o lepih čutenjih, ki te prešinjajo.

Da ne bo pomote, še vedno so reči, ki mi dvignejo pritisk, npr. zelo raztegljivo pojmovanje časovnih enot (ena ura je včasih dolga tudi znatno več), pa sem se nekako sprijaznila in ga jemljem z zamujanji vred. Odkar sem pri sebi razčistila, da je pač takšen kot je in ga sprejela v celoti, je tudi moje življenje veliko lažje in manj zapleteno.

Malo sem naložila. Lepo spite!

Res ni recepta, ki bi veljal za vse.
Hm vseeno, pa razmišljam, ali ženske pogosto ne zamenjujemo “biti zaljubljen” in “ljubiti”, kajti jaz sem v moža in on vame pogosto zaljubljena, ampak ljubim pa ga vedno. Mislim, da zakon pač ni en velik randi in da so vzponi in padci, a nikoli tako globoko, da bi ne imel lepega občutka, ko se zbudiš z možem ob sebi. Tisto ostane.

Kako se ponovno zaljubiti?
Z majhnimi rituali, midva se že nekaj časa ob večerji zaklepetava, rečeva sinu (4.5 let), da je zdaj malo najin čas in klepetava. In je tako lepo gledati osebi, s katero si skupaj, tako v miru v oči.
Prav tako nikoli ne pozabim pohvaliti njegovega izgleda, ko greva ven iz hiše, on ne prezre mene, vedno se poljubiva ob slovesu, ob snidenju, za lahko noč in dobro jutro …

veš, meni je v bistvu romantika tako malo – moj najljubši jogurt ali riževi vaflji, ker ve, da hujšam, predlog, ker ni nič pametnega po TV , da bi si ogledala moj najljubši film … dejstvo, da me zbudi, ko zaspim pri malem v postelji, ker si pač želi, da sem ob njem …
Najin dogovor je preprost – poskušava o vsej hitrici življenja, ki ga imava, ne pozabiti drug na drugega.
In potem pridejo obdobja, ko plezava drug po drugem, kot da sva skupaj šele kako leto (in ne me vprašat, kaj narediva, da se to zgodi – morda malo več skupnega časa, morda malce več objemanja …).

In da, veliko je stvari, ki me iritirajo na njem – pa se vprašam, je tako pomembno, da bi se ob to spotikala? S sinom je večinoma okej in ljubeč a kot vsi ima tudi on kdaj kak hruleč izpad, nihče ni popoln…
Enkrat sem gledal dr. Phila in je dejal eni ženski, ki je na možu našla 100 in eno napako: “Od kdaj pa ste vi tako popolni, da mu lahko očitate vse to?”
Pa res, napake so tiste, ki nas delajo zanimive – in velikokrat smo se zaradi napak v nekoga zaljubili. Nekoč se nam je zdel živahen in karizmatičen, zdaj preveč govori … hm, zanimivo, kako se spreminjamo, a ne?
Če pogledaš, zakaj si se zaljubila vanj, morda boš našla tudi odgovor, kako se spet zaljubiti vanj.
T.

NAJLEPŠA HVALA ZA VSA VSPODBUDNA SPOROČILA.

Na vsako stvar lahko gledas iz dveh zornih kotov – namesto iskanja napak pri njem sem začela razmišljati o njegovih dobrih lastnosti.

Žogica ima zelo prav. Sama sem “optimizator”, kot me, recimo temu ljubkovalno, kliče. Vedno poskušam narediti čimveč, čimbolj popolno, po možnosti v najkrajšem času. On ni takšen, ampak bolj v stilu- kar lahko odložiš na jutri ne stori danes. To sem vedela od nekdaj, s pogovorm se je marsikaj obrnilo na bolje in se je bolj trudil. Kot sem že povedala, mi je veliko pomenil njegov odnos do otrok in ko sem bila pri tem razočarana, je moja ljubezen do njega plahnela.

Sva različna, in ko še ni bilo miškolina, je bilo to manj opazno. Včasih se mi zdi, da vse sloni na meni. Vsake toliko me ošine – ne ženi se toliko in ne zahtevaj popolnosti. Mislim, da sem sedaj spet potrebovala en tak preblisk.

Tudi sama sem prišla do spoznanja, da mu moram pri malemu dati bolj proste roke. To se že ves čas trudim, a včasih ne morem iz svoje kože. Bolj kot razmišljm, bolj ugotavljam, da je problem v meni. S svojimi zahtevami onesrečujem njega in sebe.

Mogoče zgornje vrstice delujejo zmedeno in neurejeno. Marsikatera ženska bi mi verjetno rekla – kaj pa bi sploh še rada od njega, saj je res, da mi pomaga pri vsem (gospodinjstvo, skrb za miskeca in igranje, …)

Moram vam povedat, da se res počutim boljše in sem odločena osredotočiti se na lepe stvari, manj lepe pa čimbolj neopazno spustiti mimo našega življenja.

ŠE ENKRAT HVALA VSEM!!

Nalašč nisem brala drugih, da ti lahko opišem svoj pogled. Midva sva v 7 skupnem letu. Imela sva vzpene, pa tudi padce. Kakih hujših težav (varanje, pretepanje, pijančevanje) nisva imela, so pa sem in tja prepiri. Ko sva bila še na začetku zveze, sem imela sama precej težav doma (odnos z mamo, psihično in fizično maltretiranje, na koncu sem odšla od doma) in on je bil tisti človek, ki mi je ponudil zavetje, ramo, ki me je tolažil, me postavljal na noge. Velikokrat sem bila resnično popolnoma na dnu, pa mi je vedno pomagal. In skozi ves čas sem ga noro ljubila, bila sem zaljubljena. To mi je tudi vračal. Do mene je bil še ekstra pozoren (zdaj to tudi sama priznam). Sva pa na vsej tej poti malo zašla.

Mislila sva le name – da se bom pobrala in spet normalno zaživela (ko sem se preselila k možu domov, sem v dobrih 2 mesecih dobila gor 20 kg!). Da bom vesela in ne bom zafustrirana. Vse je polagal vame. In pozabil nase. In sama nisem več mogla funkcionirati brez njega. Ma, saj mi ni bilo treba, ko pa sva se vendar ljubila. Potem pa sva se začela prepirati. On je hotel tudi nekaj zase – čas za svoj hobi, več moje pozornosti njemu,… In kar naenkrat sva bila skupaj na dnu. Ob enem prepiru je šel od doma v službo, in rekel, da se vrne, ko se bom umirila. Takrat se mi je stemnilo. Začela sem se dušiti, jokati, nisem mogla več razmišljati. Prvič mi je dal kontra, ki me je resnično prizadel. Potem pa sem (hvala, Tinkara, Šestica in ostale) skozi stavke, besede drugih ljudi, ki so bili nepristranski dojela, da pravzaprav sama sploh ne znam funkcionirati. Ne obstajam.

Poglobila sem se sama vase in zdaj vidim tudi njega bolj skristalizirano. In spet sem se zaljubila. Podobno se mi je zgodilo, ko sem zanosila. Hodila sem meter nad tlemi, videla sem ga na drugačen način. Pa sploh ni naredil nič bistveno drugačnega. Le tiste malenkosti, ki pa tako veliko povedo. Še vedno mi ne nosi rož domov (no, ja – razen za kakšen praznik), pa sem se s tem sprijaznila. Naredi pa toliko drugih stvari, ki so se mi prej zdele samoumevne, pa niso…

Kar pa se tiše skrbi za sina. Ne vem, jaz mislim, da se mu predaja 110 %. Če je sin bolan in rabi k zdravniku, gre mož praktično vedno z nama (vzame dopust, frej ure). Uspavanje je bilo izključno njuna domena (zdaj se ne uspava več), popoldanske urice, ko se vrne iz službe so posvečene le sinu in meni. sama sem z njegovim deležem sodelovanja zadovoljna. In vesela, da ga imam, ker vem, da bo Anže tudi čez 20, 30, 40 let vesel, da je imel takega očeta.

Kako se pripeljati do ponovne zaljubljenosti? Prepusti se toku. In tudi ti morda spreglej tiste drobne signale, malenkosti, ki pa lahko pomenijo veliko. Ne vzami ga za samoumevnega – sama sem tukaj naredila veliko napako, saj sem bila preveč sebična. Seveda pa nekaj naredi tudi spoštovanje, pa zaupanje in povezanost. Ma, se da pa še vedno večkrat zaljubiti (v istega moškega). Mene je ravno lani poleti razganjala taka zaljubljenost. Pa nimam pojma kaj je naredil – nič drugače kot navadno… Srečno!

nika

Se strinjam s Sk bno in Tnkaro. Tako razmišljam tudi sama.

Dodala bi, da si s svojim možem ali parnerjem nekako energetsko poveza in da delujeta kot eno. Sem že toliko v letih, ko sva oba ugotovila, daje zaljubljenost in vsak dan cvetoča pomlad minljiva stvar. Da se je potrebno potrudit za nekaj manj bleščečega in evforičnega, vendar bolj trajnega.

Nama se velikokrat dogaja, da primem v roke telefon, ker ga hočem poklicat, pa v tistem trenutku že zvoni in kliče on………včasih točno oba misliva enako za kakšno stvar (od ideje, kaj jesti za kosilo do kam danes iti na izlet……..),….

Vedno si nekako ‘avtomatsko ‘ pomagava: kadar ima on težke čase (služba, njegovi domači) , to takoj zaznam in ga pomagam s svojim optimizmom vleči ven. In vedno velja tui obratno. Ko sem jaz na tleh, takoj začne vleč ven. Enako pri otroku. Ko mi popuščajo živci, vskoči, in obratno…….Ampak vse to se dogaja čisto samodejno in spontano. Mnogokrat delujeva kot eno.

Z ogromno ljubezni me napolni klepet. Kolikokrat sva zvečer utrujena kot cucka, pa začneva klepetati………pa kaj, če bo jutri težko vstati……ampak z njim lahko klepečem kot z najboljšo prijateljico…..

Razume me kot žensko, ve kdaj imam PMS , ……vse to mi daje občutek, da me ima rad, da me razume, opazuje, razmišlja in to je tisto, kar mi daje varnost in jo verjetno občutim kot ljubezen.

Tudi je res, da se včasih zvečer vsede za računalnik in ne vidi in ne sliši več nič, kaj se okoli njega dogaja. Ampak tudi to potrebuje. Saj to ni vsak večer. Tudi jaz se včasih zabubim v film, ki ga sploh ne zanima………Ampak take stvari so nujne, in potrebne…….Da je potem drug večer bolj čaroben.

Midva se vsake toliko ponovno zaljubiva in sva kot dva najstnika… Pa sva že dolgo skupaj – po sedmih letih sva se poročila, letos sva imela šesto obletnico. Sploh ni dosti treba. Kakšna pozornost (pa ne kupljena!), kakšno presenečenje,… Nama je fino, če se umakneva, da pustiva vse doma in greva “biti drug z drugim”. Sva šla letos sama za štiri dni in sva prišla nazaj kot nova. In po trinajstih letih še vedno klepetava kot “dve babi”, o vsem se lahko pogovarjava. Najboljše mi je to, ker se lahko pogovarjava čisto o vsem – o depilaciji ali pa o zimskih gumah, o nekem vicu v časopisu ali o vzgoji otrok. Pridejo tudi obdobja, ko se pogovarjamo bolj naglas in na kratko, ampak tudi to mine. In vsake toliko pridejo spet tisti metuljčki. Se spomnim, kako je bilo nazadnje, ko je šel na službeno pot – ko sem se ob povratku pripravljala kot kaka zaljubljena najstnica na prvi zmenek…

Draga ‘no name’,

razumem te in dekleta pred mano so ti že veliko napisale.
Sama pa bi ti v upanje rada podarila le dve misli, ki ju imam zelo rada in se nanju velikokrat spomnim:

“V vsak poročni prstan bi morali vtisniti napis: ‘Bodita prijazna drug z drugim.’ To zlato zakonsko pravilo je skrivnost, ki nam pomaga ohranjati ljubezen.” – Randolph Ray

in

“Prepevajta in plešita ter se skupaj veselita, vendar dopustita drug drugemu trenutke samote. Tudi vsaka struna mandoline je napeta sama zase, vendar vse podrhtavajo ob isti melodiji.” – Kahlil Gibran

Opogumi se. Veliko si že naredila, ko si si priznala, da se vajini odnosi ohlajajo in ko si našla v njem veliko pozitivnih stvari. Bodi pobudnica in naredi zavesten prestop iz kroga otopelosti.
Vzami si čas. Če je možno že danes… čimprej. Pojdi v gozd, globoko vdihni in z razprtimi rokami naredi pet obratov v desno in pet v levo. Ves čas globoko dihaj. Potem se umiri in se poskusi spomniti čimveč moževih dobrih lastnosti (tiste slabše vzami z rezervo, vsi jih imamo). Spomni se, kaj je bilo tisto, kar ti je bilo na njem najbolj všeč… in mu kasneje doma to nežno povej. Pohvali ga za malenkosti in ne le on, tudi ti boš začutila toplino… in vedno boš lažja. Sama sebi glasno povej, da imaš krasnega moža.

Vem, da ti bo uspelo. Kadar imate čas, vzami možeka in pikca s seboj na sprehod. Lovite se, iščite drobne stvari, igrajte se besedne igrice (npr. vidim nekaj rumenega… kaj…). Oba se bosta sprostila od vsakodnevnega hitenja. Zaljubljena sta gotovo še vedno, le časa nimata, da bi o tem razmišljala. Več se pogovarjajta, pa bo šlo, boš videla. Zaupaj se mu.

No, pa sem mislila, da bom ostala le pri zgornjih dveh mislih.
Držim pesti, letni čas je na vajini strani 😉
Lep pozdrav,
Z.

Zvezdica, to sta dve krasni misli. Hvala.

Upam če bi se ponovno zaljubil je brez potrebno razen če imaš slabe prijatle ki te uvirajo .
Vendar vsak si izbere tako ljubezen ki se zastopiš .

Svojega moža zvečer povabi na ples sicer otroka postita doma .
Zato se lepo napravita ter pojdita na ples .
Vendar če se imata resnično rada se med plesom stiskajta k srcu lahko se pa močno poljubljajta .
Če se bosta na plesu še bolj zaljubila se imata iskreno rada .

Ko se hočeš zaljubiti pojdi na morje .
Tam si ugleduj moške ki te gledajo ter prosi kakšnega za družbo .
Vendar če je moški nezen ga vprašaj za poljub .
Če se z možakarjem poljubita se lahko stisnita k srcu ljubezni .
Zvečer se lepo napravita ter pojdita na zavbavo z plesom ali na pomolj .
Lahko se napijeta ter se začenjta vorenk poljubljati ali lizati po telesu .
Vendar če imaš seboj otroke merkaj kaj boš počela z moškim pred njim .

Če gresta z možem sama na morje se imata zelo lepo podnevi se skupaj sončita ležita na plaži ali se kopljeta v morju .
Vendar se uglavnem držita za roki zvečer se lepo napravita gre sta gotovo na zavbavo z muzko .
Tam se napijeta tako da sta malo pijana nato te hoče mož posiljevati ali poljubljati po telesu .

Imam iskusne z punco ki sem hodil 20 let .
Vendar meje parkrat zapustila za radi prijateljev ki so jo naštimali .
Sem zelo ljubezniv fant zato imam tako dekle ki se nikoli ne misliva skregati .

Ko gresta z možem sama na zavbavo se lepo napravita ter se doma malce stisneta .
Vendar če je na zavbavi polno pijanih prijateljev se ga napita .
Če je muzka vas mož povabi na ples pojdite lepo z njim objeta na ples .
Vendar ko se kakšna ženska naslona na tvojega moža se skupaj poljubita se začni še bolj napiti tako da vas bo kakšni možki začel lizati .

Raj se ti nauc pisat joze oblak…prej si par takih ustrelu…pomol ne pomolj

Ko se na morju najdeta fant in dekle in se zaljubita na prvi pogled .
Vendar se najpreje v morju ko plavata stisneta v objem srca ali se primeta za roki .
Ko gresta zveer skupaj na zavbavo z plesom se lepo napravita in nadišavita .
Če je na zavbavi ples gresta objeta na ples ter se poljubljata kakor lobčka .