Kako se spet postaviti na noge zaradi zloma od izčrpanosti?
Življenje me je zadnjih 15 let tako psihično izčrpalo, zaradi padcev in vsakodnevnih borb, da ne zmorem več.
Utrujena sem. Izčrpana. Delujem samo še na minimumu življenjske energije.
Komaj še funkcioniram in “trezno” presojam in razmišljam, ker sem tako “naspihirana” zaradi psihične izčrpanosti …
Želim se zopet postaviti na noge in normalno zaživeti, a v svojem obupu ne vidim rešilne bilke in pravega izhoda iz tega obupa.
Tisti, ki ste že kdaj dosegli dno zaradi težkih preizkušenj in izčrpanosti zaradi stalnih borb v življenju …kako ste se pobrali in vsaj kolikor toliko normalno spet zaživeli?
Se opravičujem za tale zmedeni zapis, a žal ne zmorem bolj razumljivo napisati.
Prvič: tvoj zapis ni prav nič zmeden. Zelo jasno si napisala, marsikdo drug, ki ni na robu izčrpanosti, piše veliko bolj zmedeno in manj artikulirano. Ne bodi tako stroga do sebe, naučiti se moraš prizanesljivosti. Šla si čez težko obdobje, torej se ti ni treba nikomur opravičevati. Prej moraš biti ponosna nase, da se še vedno tako dobro držiš, da te ni zlomilo. Preživela si – to je zmaga, za katero se vsak dan nagradi s kvalitetnimi trenutki zase.
Ne vem, kako poteka tvoj dan, koliko časa imaš sploh zase in kakšna je tvoja rutina. Vsekakor pa pomaga čim več časa zunaj. Glede na trenutno vreme je to malo težje, a tudi sprehod po dežju te lahko sprosti in da energijo. Če ti paše in če si lahko privoščiš, pojdi kdaj na kakšno kavo, čaj ali tortico sama s sabo. Pokaži si, da si dragocena, pa če se ti to sliši še tako neumno. Tudi kupi si kakšno malenkost, zaradi katere se boš počutila bolje. Ne gre zato, da iščeš svojo vrednost v nakupljenem, a dejstvo je, da v težkih obdobjih pozabimo nase in si odvadimo kaj privoščiti. Saj ni treba veliko.
Sicer pa meni v takih trenutkih pomagajo knjige, pa ne kakšne psihološke, ampak čista literatura, branje kot užitek. Filmi, druženje, hribi, hobiji, ustvarjanje, peka in kuhanje, šport. Vse tisto, kar bogati življenje. To te sprosti, da energijo, napolni.
Pa en ženi se, ampak počasi in v svojem tempu naprej. Okrevanje je proces, ne pozabi tega, pa verjemi vase – uspelo ti bo, samo svobodno zadihaj in se spet spomni na to, kaj te veseli!
Ne vem, kako ljudje preživite tako celih 15 let, ker jaz sem imela eno tako leto, ko se mi je limala katastrofa na tragedijo (pred tem napsihirano 1 leto) in sem se potem pobirala še dve leti!
Ne vem, ampak mislim, da če se ti nekaj stalno ponavlja, dejansko nekaj delaš narobe in se zato vrtiš v tem krogu večne borbe.
Ko sem imela leto borbe na borbo, ki me je sesuvalo, sem na koncu spustila vse iz rok, nehala sem se borit in si rekla, kar bo, pa bo, nisem ne prva, ne zadnja, če so rugi preživeli, bom tudi jaz. Dovlila sem si, da padem na dno od dna, da se usidram v blato in zajamem sapo, premislim, potem pa samo gor…
Dejansko so se mi zbistrile prioritete, veliko problemov je odpadlo, ker sem ugotovila, da lahko živim z njimi, sprejela sem svoje stanje tako kot je in končno sem videla tudi vse lepo, kar imam v življenju, tu je pa tist prava moč, ki ti pomaga, da preživiš vsa psihiranja.
Ena gor omenja knjige, ena sprehode, res je, da pomaga, ampak ko si dejansko na dnu, ne bereš,ne hodiš, ker ne moreš, ni šans, da se premakneš, najprej moraš skozi nič, skozi vso črnino, da prideš do enega samega žarka svetlobe, da se lahko sploh premakneš, potem pa je vse lažje, potem šele narava in knjige…
jaz sem najprej iz svojega življenja izločila ljudi, ki mi ne ustrezajo, brez kompromisov, sebe daš na prvo mesto, poskrbiš, da živiš tako kot tebi paše, delaš tako, da si ustrežeš in prenehaš jemati življenje tako prekleto resno.
Imam to srečo, da sem spoznala čudovito osebo, prijateljico s katero preživim marsikatero prosto uro v naravi. Imava podoben tempo življenja, obe družino, ampak podobne vrednote, hoja v naravi nama obema pomeni sprostitev in to si vzameva zase.
Kako lahko preživimo? Ko je treba plačati položnice in napolniti hladilnik, se ne sprašuješ, kako naj preživiš, pač pa rineš naprej kljub izčrpanosti, počutju na robu joka ali še čez, ko še za jok nimaš več energije, in vključiš rezervo, dokler gre, dokler se ne zlomiš. Kakšni sprehodi in knjige neki, saj dobesedno loviš sapo že, da preživiš še en dan.
Kaj pa to, ko se zlomiš in končno poiščeš pomoč zdravnika, ta pa ti reče, da pojdi v cerkev?
Kako lahko preživimo? Ko je treba plačati položnice in napolniti hladilnik, se ne sprašuješ, kako naj preživiš, pač pa rineš naprej kljub izčrpanosti, počutju na robu joka ali še čez, ko še za jok nimaš več energije, in vključiš rezervo, dokler gre, dokler se ne zlomiš. Kakšni sprehodi in knjige neki, saj dobesedno loviš sapo že, da preživiš še en dan.
Kaj pa to, ko se zlomiš in končno poiščeš pomoč zdravnika, ta pa ti reče, da pojdi v cerkev?
[/quote]
Avtorica zgoraj piše, da se je že uspešno prebila čez zadnjih 15 let, sedaj pa je izčrpana od tega. Zato sem ji predlagala knjige, sprehode in ostalo, da v življenju, ki jo je izčrpalo, a jo trenutno ne izčrpava več tako zelo (vsaj tako sem razumela), spet najde smisel.
Ko si v črni luknji in se samo ženeš naprej, pa na to sploh ne misliš. Takrat samo stiskaš in stiskaš, da nekako preživiš in upaš, da bo kmalu bolje. Vse to razumem, sem dala čez. Meni so pomagali bližnji, ki so se organizirali tako, da so me razbremenili, čeprav tudi zanje to ni bilo lahko. Neskončno sem jim hvaležna.
Je pa pri teh problemih pomembno, kaj te izčrpava. Treba je poiskati vzrok, kar ni vedno najlažje, saj takrat, ko si že enkrat izčrpan, te izčrpava vse. Težko ti je že vstati zjutraj, kaj šele vse ostalo. Mene je izčrpavala služba in skrb za bolno mamo, prijateljico na primer odnos z možem, ki je bil zelo poniževalen. Lahko te izčrpa tudi dolgotrajna brezposelnost, preveč obveznosti, naporno najstništvo otrok, bolezen in še kaj. V bistvu vsi živimo v nenehnem stresu in meni je včasih že kar čudno, kako preživimo. Včasih je res izčrpavajoče za znoret. Ko se tako počutim, vzamem dopust od službe in družine ter za nekaj ur izginem v naravo ali knjige. To je preventiva, da ne pride do tiste izčrpanosti, ko že popolnoma otopiš.
Tebi pa, ki ti je zdravnik rekel, da pojdi v cerkev – vem, počutila si se grozno in izigrano. Si potem našla pomoč, prebrodila to črnino ali si še vedno v njej? Kaj je tisto, kar izčrpava tebe?
Pozdrav,
Sicer nisem še bil tako globoko, kot opisuješ, a bom probal kaj pametnega napisati.
Jaz mislim, da potrebuješ kratkoročna in dolgoročna dejanja.
Na kratek rok najprej poskrbi za dovolj kvalitetnega spanja, ter popoldanski sprehod v naravo, da se rešiš vsak dan sproti nekaj stresa. Ostale dejavnosti glede na tvojo osebnost.
Začasno si lahko pomagaš z dvigom serotonina in dopamina v telesu, vendar je to bolj začasna in lahko zavajajoča rešitev, to storiš recimo, da poješ čokolado 🙂
Dolgoročni načrti so veliko bolj osebni, a naj bodo dosegljivi – recimo tečaj plesa, priti v formo za nek podvig, prebrati knjigo,…
Upam, da sem kaj pomagal. Vsaka pot se začne s prvim korakom.
Počasi pojdi veš, korak za korakom..
Prižgi svečo upanja, naj ne ugasne.
Obrni se vase, vsa moč, ki jo rabiš je vedno v tebi.
Uglej jo.
In pojdi naprej, korak za korakom.
Zunanje stvari so le zunanje. ne rabijo tako razdejanje narediti znotraj tebe. Zaščiti se pred tem.
Ko boš našla svoje pravo bistvo, znotraj sebe, boš zmogla, vsak dan videti upanje .. ključ je v tebi.
Idealno bi bilo, če si lahko vzameš dva tedna dopusta in in prvi teden počivaš, naj bo doma ali v kakem hotelu. Drugi teden pa potem postoriš tisto, kar te že dolgo čaka, pa nisi imela volje in energije, na primer prebeliš stanovanje … urediš kake papirje, pospraviš klet.
In narediš načrt za nadaljnje vsakdanje življenje. Napišeš si, kaj je v tvojem življenju res nujno in kaj potrebuješ, vse ostalo črtaš. Jaz sem bila nekaj časa na robu depresije, sem se lovila in sem se z zdravnico dogovorila, da opravljam samo tisto, kar je najnujnejše: delam in skrbim za otroke. Vse ostalo lahko počaka. Stanovanje smo imeli kot svinjak :), ampak to se je potem počistilo v parih dnevih, ko sem se enkrat lotila (s prijateljico, je kar spala pri nas, he he, bilo je super!). Kenslam ljudi, ki me samo izčrpavajo in obremenjujejo, če česa ne morem/zmorem, povem, da ne bom. Ko sem skrbela za bolne starše, sem skušala ustvariti čim več zabavnih skupnih trenutkov, da smo se skupaj tudi nasmejali, če sem le mogla, sem tudi neprijetne zaplete spremenila v skeč, marsikaj je potem lažje prenesti.
Ena dobra vaja za dvig razpoloženja je, da ustnice raztegneš v nasmeh. Tako napneš mišice, ki sodelujejo pri pristnem smehu in možganom sporočiš, da se smejiš, oni začnejo izločati ustrezne snovi … to je znanstveno dokazano, in deluje. Ali pa si poglej kake blesave posnetke na youtubu in se zraven brez zadržkov smej! To dejansko JE zdravilo, ki ga telo proizvaja samo in nima stranskih učinkov.
Glede telesnega gibanja so ti že napisali.
Lahko bi še pisala in pisala, a je težko, ker ne vem, kako živiš, koliko časa imaš, kaj te pravzaprav tako izčrpava.
Okrevanje bo trajalo vsaj pol tistega časa, ko se je izgorelos nabirala. Če. Če boš pametno okrevala. To pa pomeni, začeti popolnoma znova, začenši z vsakdanjimi nujnimi potrebami človeka: spanje, hranjenje, počitek, delo/gibanje, druženje,…. Izrednega pomena je tudi skrb za vzdrževanje telesa, razuma in čustev. Treba narest nulto točko stanja, rehabilitacijski načrt ter ga tudi izvajati.
Pri meni brez strokovnjakov ni šlo. Ni pa vsak strokovnjak strokovnjak. Velika večina so le členi v verigi s koncem imenovanim grobar.
Pozdravljena,
precej od že navedenih nasvetov je tudi meni pomagalo. Predlagala bi samo še naslednje:
– podroben pregled krvi in delovanja ščitnice
(poudarjam: podroben!, ker klasični pregled, ki ga opravijo v zdravstvenem domu, vsaj pri meni, ni pokazal nepravilnega delovanja)
Današnja hrana je osiromašena in telo ne prejme dovolj hranljiv snovi – ko so ugotovili, da mi primanjkuje cink, kalij, selen, železo, magnezij .. in sem ukrepala, so napadi panike, dušenje, prekomerno razbijanje srca … čudežno izginili in sem nato tudi zares hude udarce veliko lažje premagovala.
Želim ti, da bi izkoristila čim več trenutkov za SMEH, tudi prisiljen.
Dejansko na simptome izgorelosti marsikdaj zdravniki nalepijo etiketo psiha, pa v premnogih primerih ni tako. Kot piše v citiranem prispevku, vsi ti dejavniki vplivajo na to, da s(m)o ljudje pobiti in na tleh. Sama sicer nisem imela izkušnje do dna, preganjala pa me je večna utrujenost in pomanjkanje energije. Pričela sem dodajati telesu nekatere sestavine po občutku , spremenila sem prehrano in stanje se je izboljšalo. Ni idealno, vseeno pa je lažje. Mislim, da smo prezastrupljeni od hrane, ki je vedno bolj nezdrava in nekvalitetna, k temu pripomorejo še vremenski in energetski vplivi iz okolja. Moja najboljša prijateljica kar težko shaja skozi življenje, ampak osebe, tako pozitivne in tako polne energije ne poznam skoraj nobene, pa imajo drugi vsi več od nje. Sprejme vsako sladkost življenja s hvaležnostjo in zavedanjem, da ji je dano, da v teh malenkostih uživa. Komaj plačane položnice niso razlog za bit na tleh, kar beremo v enem postu nekje zgoraj. Razloge je treba iskati tudi drugje in mnogo lažje je začeti pri hrani in navedenih dodatkih kot pa pri psihi z zdravili s toliko stranskimi učinki, da se vprašaš, če jih sploh upaš vzet. Pri tem, da nepravilno delovanje ščitnice in pomanjkanje hormonov dejansko lahko povzroča težave, ki vplivajo na psiho.
Jaz sem zaradi izgorelosti izgubila službo (ki je bila glavni vzrok za izgorelost). Od vseh sem bila jaz najmanj na bolniški, trudila sem se dobro delati… doma sem samo še padla v posteljo. Ko je bilo enkrat vsega preveč in nisem bila več dovolj učinkovita, so me zamenjali. Seveda tudi brezposelnost pomeni stres, ampak jaz sem se odločila, da ta neprostovoljni prosti čas vseeno čim bolje izkoristim.
Prvi mesec sem večinoma spala. Poiskala sem zdravniško pomoč, naredili so mi natančne krvne preiskave in tudi meni je marsikaj manjkalo. Pomembno je, da ti preverijo B in D vitamin, pa seveda minerale. Zaradi stresa telo ne more vsrkati nekaterih snovi, četudi se zdravo prehranjuješ.
Po enem mesecu sem se začela počasi premikati. Najprej sem samo sedela zunaj na soncu in nisem delala nič, potem sem začela (zunaj) brati knjige, potem sem se začela sprehajati v naravi, nato hoditi v hribe… K sreči sem imela nadomestilo za brezposelnost. Za skromno preživetje je bilo dovolj. Po nekaj mesecih sem lahko spet poiskala delo- ni v mojem poklicu in ni tisto, kar bi si želela, ampak začasna rešitev je. In tokrat bom bolj pazila na svoje zdravje!
Gibanje in bivanje v naravi zelo pomaga, ampak ko je izčrpanost res zelo huda, tega nisi sposoben. Najprej se naspi in odpočij, pojdi k zdravniku, na bolniško.
Koliko pa si stara? V meni se začne dogajati marsikaj.
Vzemi si čas zase, opravljaj le najnujnejše, prosi za pomoč. Srečno!
Kdaj zjutraj vstaneš?
Pojdi na wc, umij obraz in se počeši in se obleci.
Spij dobro kavo, 1 kozarec vode in pojej 1 kos sadja, npr. pojej pomarančo.
še enkrat pojdi na wc.
Potem se fajn obleci, vzemi s seboj kresničko, imej obleko ki diha, kapo na glavo in naredi počasni ali hitri 4 km sprehod. Resno. V vsakem vremenu!
Torej 2 km v eno smer in 2 km nazaj domov!
Vedno imej na sprehodu s seboj v dobro zaprtem žepu dobro napolnjeni mobitel in mej tudi solzivec, ampak nauči se ga uporabljat na prostem že prej zato, da ga v primeru pasjega ali drugega živalskega ali moškega napada z lahkoto uporabiš in divjaka takoj onesposobiš!
Ob vrnitvi domov sedi, pospravi posteljo, naredi si zajtrk in pojej in prelistaj časopis.
Potem se stuširaj, operi zobe in se našminkaj in se obleci.
Če zjutraj ješ sadje, jej sendvič, ne jej pa mleka, mogoče edino sadni jogurt.
(sadje v 1 delu dneva, mleko v 2. delu dneva.)
Potem pa služba ali kaj delaš, ali si brezposelna, lepo preživi dan.
Ob vrnitvi domov, karkoli že delaš, boš verjetno iztrošena, zato prvo lezi in počivaj.
Potem pa se najej.
Zvečer, ne popoldan, ampak zvečer, znova naredi vsaj 4 do 5 km sprehod, lahko hitrejši ali počasnejši.
Boš videla kako lepo boš dihala in kako pomirjena, sproščena, z lahkim srcem boš legla v posteljo in globoko spala.
Tako delaj vsaj 2 meseca in boš začutila večje spremembe v počutju, že po 1 mesecu, zakaj, zato ker bo v tvoje možgane prišel kisik, misli se zbristrijo, kondicija se poviša, pljuča imajo boljšo kapaciteto, pa pomiriš se, krvni obtok se razigra, endorfini se sprostijo!
Grem stavit, da boš ozdravela od hude izčrpanosti, vse je samo vprašanje odločitve za red!
Tako delaj, v dežju pač obleci pelerino in boš videla, tudi v dežju ima svoj čar, ti pa se boš zbudila sveža drug dan.
Pridi nazaj javit, kako si !
Ob vrnitvi domov, karkoli že delaš, boš verjetno iztrošena, zato prvo lezi in počivaj.
Potem pa se najej.
Ko si ob prihodu iz službe ali koderkoli domov tako utrujena, da komaj dihaš, pojdi počivat, počivaj in malo zaspi. Ne se najprej najest in nato popoldan spat… Če boš poslušala potrebe telesa po počitku in hrani takrat, ko to potrebuje, si na več kot pol poti k ozdravitvi. Za hitro hojo 4 do 5 km moraš vstajati zjutraj eno uro prej. Sama vstanem ob 4.30. Ker moram.