Živjo.
Da poskusim to čimbolj skrajšati, bom začel z poenostavljeno, kar se da skrajšano zgodbo in potem na koncu postavil vprašanje.
Star sem 23 let, imam 4 leta starega otroka, ki mu izkazujem svojo ljubezen kadarkoli lahko in kakorkoli lahko. Čeprav sva na stike omejena oziroma se odvijajo po željah matere, mi vsakič ko mora iti od mene pokaže, da tega ne želi. Pa mora.
Verjetno vas zanima zakaj po željah matere? Ker če se ne, je nejevolja, pa grožnja z omejitvijo stikov na sobote in nedelje. Trenutno sva pa skupaj kakšne 10-14 dni na mesec in mi je bolje požreti malo ponosa za več časa s sinom.
Je izjemno inteligenten za svoja leta, verjetno ga malce preveč hvalim ker je moj, ampak je res moja motivacija in moj vir energije ko je ob meni, z njim mi je svet lepši.
Skrbi me za njegovo mati.
Čeprav sva se trudila da bi živela skupaj tudi po rojstvu sina, nama to ni zneslo, ker sem sam ostal brez takratne službe in sva šla vsak k svojim staršem (to se je zgodilo še pred prvim rojstnim dnem sina). Tu sem si karseda hitro ustvaril svojo sobo, svoj kotiček v katerem s sinom in tudi brez njega živim samostojno.
Jaz sem poskusil najti neko drugo delo, kar mi je ratalo, pa sem se odločil da zakaj pa ne bi potem še kar študiral zraven in študentsko bi še lažje našel delo kot pa na pogodbo. Minilo je par mesecev dela, v teh parih mesecih nisem niti enkrat šel obiskat moje (takratne) družine. Izgovorov za to nimam, prav tako (sedaj mislim da to niso) razlogov. Nisem šel ker sem bil utrujen, nikoli nisem imel želje niti pomislekov po drugih ženskah, prav tako nisem hotel hoditi ven, hotel sem si samo odpočiti od dela ki sem ga opravljal čez teden.
No, po parih mesecih grem na obisk, prav tako se uspešno vpišem na fax (v kar sem zaradi omejitev dvomil) in se skoraj da ne preselim k njej. Ampak par dni pred tem ugotovim da ima drugega.
Sledilo je nekaj časa in mnogo solza, da sem to prebolel, uspešno sem se skoncentriral na fax, šport, predvsem pa na sina, na to da ga vzgojim v takšnega prvaka kot je in da mu bom vedno v oporo.
Ona si je potem našla že drugega, tretjega, četrtega zdaj pred kratkim pa še petega fanta.
Problem se mi zdi v tem, ker neprestano na neka časovna obdobja (kolikor pač trajajo njene zveze, ne vem točnega podatka) menja okolje in to vpliva na sina, ki dobesedno (vsaj meni se tako zdi & sin tako pove) noče nazaj k materi ko je pri meni.
Pri meni je vsega navajen, ima kolege pri sosedu, lahko greva kadarkoli tja ko mu zapaše.
Meni se zdi to vse skupaj malo preveč no, za otroka, kaj si vi mislite?
Saj razumem da ima ona partnerje, spoštujem njeno zasebnost in življenje, tudi sam sem imel eno partnerko vmes, katere nisem predstavil sinu ker nisem bil prepričan da bo to trdna zveza in se je tako tudi izkazalo. Sva pa ostala v dobrih stikih in ga je potem čez čas tudi spoznala.
Tu se mi ne gre za neko kreganje, prav tako se trudim obdržati nivo pogovora na nivoju sina, saj mati njegova velikokrat vpraša če sem v redu in tako naprej, in tako dalje, rine včasih v zasebnost, jaz jo pa samo odbijem.
Sin mi včasih razlaga kako je bil pri fantu od bivše (on imena uporablja), da pogreša vrtec, itd. itd.
Skrbnica je mati, jaz redno plačujem preživnino zanj.
Kako se soočiti?

jaz vidim enostavno rišitev.
vse si lepo razložil, napisal in imaš dokaj jasno sliko o tem, kaj se dogaja in tudi dobro veš, kaj si želiš in česa ne. bivša, verjetno, ne. zato pa bega iz veze v vezo in ne daje tako prednost otroku, kot jo ti, oz. mu jo daje, samo ne želi biti sama in se prime prvega, ki pride mimo.
no, rešitev. jaz bi ti predlagala mediacijo. Ravno zato, ker si napisal da se ne želiš kregat in da želiš zadržati nivo pogovora in zato, ker mati ne krši nobenega zakona. Na mediaciji boš imel možnost predstaviti to tvojo skrb in verjetno bosta z ženo uspešno prišla do nekih skupnih rešitev oz. dogovorov s katerimi bosta oba oz. vsi zadovoljni.
kako to izpeljati? kontaktiraj mediatorja, on pa bo kontaktiral tvojo bivšo in dogovorila se bosta za srečanje.

Skušal sem se vživeti v vaš primer in izluščiti bistvo. Otroka ste dobili še zelo mladi, ostali ste brez službe, vi ste se preselili k svojim staršem, ona k svojim. Našli ste službo. Svoje družine nekaj časa niste obiskovali, nato ste izvedeli, da ima ona drugega moškega. Ona je skrbnica otroka, vi ga vidite 10-14 dni na mesec. Moti vas, da vaš sin odrašča v neprimernem okolju, saj vaša partnerka pogosto menja partnerje. Otrok pravi, da bi rajši ostal pri vas in tudi vi menite, da mu lahko nudite bolj primerno okolje za njegov osebni razvoj. Kljub vsemu se trudite za solidno komunikacijo z materjo. Preživnino za otroka plačujete.

Občudujem vas, ker se tako zelo trudite.

Zakaj sta se preselila vsak k svojim staršem, in zakaj ne skupaj? Ali je bil res edini razlog to, da niste imeli službe?

Zakaj plačujete preživnino, glede na to, da je otrok pri vas skoraj polovico časa? Ali njegova mati nima svojih prihodkov, oz. so ti dosti nižji od vaših?

Žal je tako, da ste možnost, ko bi lahko živeli skupaj, verjetno zamudili takrat, ko niste obiskovali sina in takratne partnerke. Ženska je v prvih dveh letih po porodu v zelo občutljivem stanju in potrebuje občutek varnosti, oporo in pomoč. Nase pa kljub temu, da niste bili ob njej, ne smete gledati kritično. Takrat ste bili stari 19 oz. 20 let. Verjetno bi jaz na vašem mestu reagiral popolnoma panično.

Pomembno je, da razumete, da, ko otrok reče, da bi rajši bil pri vas, je to morda res, morda pa tudi ne. Otrok se namreč vedno prilagodi okolju, in vedno reče in naredi tisto, kar mu omogoča večje možnosti preživetja. Ne trdim, da to, kar pravi morda ni objektivno, trdim, da tega ni mogoče vedeti 100%.

Kako se soočiti?

Tako, da povabite otrokovo mamo na kavo in ji poveste, da se vam ne zdi primerno, da se otrok tako pogosto sooča vedno z novimi partnerji. Da bi bilo bolj primerno, da otroka ne bi vpletala v svoje zveze dokler te ne bi bile res resne.

Ali vas bo poslušala? Ne vem.

Vsekakor imate več možnosti, da vas v tem in drugih primerih sliši, če bo vaš glas jasen, odločen in samozavesten. Včasih je čas za popuščanje in včasih je čas za borbo. V konkretnem primeru imate prav. Otrok potrebuje stabilno okolje, potrebuje mamo in potrebuje očeta.

Kako bi ocenili svojo samopodobo, samozavest in odločnost 1 – 10?

Všeč mi je predlog od ‘poovor v troje’, vendar sam ne bi predlagal mediacije, ampak nekoga, ki vama lahko v večji meri pomaga s konkretnimi nasveti. Menim, da potrebujeta nekoga s katerim bosta lahko delila vsakodnevne izzive in vaju bo tu ali tam usmeril v pravo smer. Nimam v mislih partnerske terapije, niti ne rabita hoditi skupaj na srečanja. Je pa dobro, da oba hodita k istemu svetovalcu / terapevtu.

Ali ste prepričani, da do bivše ne gojite več nobenih čustev?

ma ti ji sam reč, da če tamal teb govori o njenih tipih
da bo ziher tud v vrtcu šoli tja do 3 razreda so ful odkriti, kar se doma dogaja

Tu sem citiral vprašanja, ter tisto kar želim pokomentirati, vse bom v oštevilčenih alinejah tudi odgovoril.

1) Dobro vprašanje, ki pa ima tudi odgovor. Ni bil tu razlog da sva se kregala (kot je verjetno vprašanje namigovalo k podvprašanju o čustvenih oziroma partnerskih problemih, ki bi lahko bili vzrok temu, da sva se preselila vsak na svoje). Primarni razlog je bil izguba službe, najemnino bi pokril, stroške tudi, kaj več pa problematično. Verjetno bi šlo, pa vseeno nisva tvegala. Sekundarnih razlogov je ubistvu več, prvi ta da pri meni takrat ni bilo prostora za družino (bil je prostor za stanovanje, v katerem sem si svoj kotiček ustvarjal par mesecev, lahko bi bila v sobi 14 kvadratov), potem tudi to da sem pri starših imel bližje takratni novi službi (glede na to da sva 200 kilometrov narazen živela) in pa mogoče še to, da je moji starši niso marali, še posebej moj oče. In da bi ga mogla še vsak dan gledat, bi bilo kar naporno.

2) Ker je bilo tako odločeno na sodišču.

3) To sem že poskusil, ubistvu že ene trikrat, pa se je v trenutku namrdnila, rekla da se naj ne vtikujem v njeno življenje in da bo živela tako kot bo njej ustrezalo.

4) Včasih podvomim sam vase, tako da bi si dal 8.

5) Mislim, da do takšne ženske ne bom več gojil čustev (če je govora o mati od najinega sina). Preprosto ne morem bit s takšno žensko, ki ti da občutek da sploh ni s čustvi v zvezi. Da je zveza oz. fant za njo nekaj kar je za kadilca cigaret, da ga preprosto rabi, še sama ne ve zakaj, ker mu tako paše. Potem ga pa čez čas odvrže in menja na drugega, brez časa da bi prebolela, torej ni kaj za prebolet v njeni glavi.

Drugače pa ja, otroka sem dobil zelo mlad, ampak mi je to zelo všeč ubistvu. Ponosen sem nanj, daje mi motivacijo, ne hodim sploh na žure ven tako kot večina ljudi moje generacije, raje se lotim s svojimi pravimi kolegi (ki jih je po rojstvu sina ostalo zelo malo) kakšnega športa, piknika, itd. itd.
Všeč mi je da me je obdržal na poteh stran od drog, prenapitih noči… Kakorkoli, upam da ne misli resno da noče k materi, ker se potem brezveze sekiram.

Glede nasvetov se vam pa najlepše zahvaljujem, vsem in vsakemu posamezniku posebej!

Samo ena pripomba. Ce clovek takoj dobi drugega partnerja, to ne pomeni, da ona nic ne preboleva, ampak je to le eden od nacinov prebolevanja, ki se zanjo zdi najboljsi. Verjetno to tudi vsi njeni moski hitro spoznaji, posledicno jih hitro menja oziroma oni njo. Torej, ona preboleva.

Hvala za vaše odgovore na moja vprašanja.

Ali ste lahko tako dobri, in na forum, ali meni na privat mail, razložite okoliščine odločitve sodišča v zvezi s preživnino. S to problematiko se posredno pogosto srečujem pri svojih klientih, in sem radoveden, kakšne predpostavke v zvezi s skrbništvom, obiski in preživnino je upoštevalo sodišče v vašem primeru.

Glede na opisano bi rekel, da veliko več kot ste, ne morete storiti. Nobeno sodišče ali CSD ne bo sankcioniralo dejanj mame v kolikor res ne bi šlo za ekstremno neprimerno okolje za otroka. Glede na opisano ne moremo govoriti o ektremno neprimernem okolju za otroka, ko je pri mami.

Lahko skušate prodreti s predlogom glede obiskovanja družinskega psihoterapevta, morda bi res lahko pomagala tudi mediacija – poskusiti ni greh, v kolikor ima meditator znanje iz družinske terapije in psihoterapije lahko pomaga. Sam pogosto na začetku delam samo z enim od staršev, potem pa napišem pismo tudi za drugega starša. Včasih takšno dejanje pade na plodna tla, največkrat pa žal ne (vendar ne izgubljam upanja).

Smiselno bi bilo, da bi razmislili tudi o tem, da bi se začeli boriti za deljeno skrbništvo. Očitno ste v preteklosti pristali na to, da je mama skrbnica otroka. Zakaj ste pristali na to? Ali v tistem času niste verjeli v to, da bi lahko enakovredno skrbeli za otroka?

Poskusite lahko tudi s postavitvijo družine po Hellingerjevi metodi (v Sloveniji je nekaj usposobljenih tarapevtov). Vedeti je potrebno tudi, da živimo v svetu akcij in reakcij, zato lahko veliko naredite tudi vi sami. Pa ne tako da skušate spremeniti bivši partnerko, ampak tako, da v največji meri realizirate sebe. Ker boste drugačni, bolj integrirani in samozvaesti, bodo drugačne tudi reakcije vaše bivše partnerke do vas. Absolutno največ pa bo od tega odnesel vaš sin.

Ko vam otrok govori o mami, govori resnico, vendar pa je ta pogojena (obremenjena) tudi s vašim mnenje o njegovi mami. Da razložim ta koncept bi rabil vsaj eno urno predavanje. Na stvar je res potrebno gledati maksimalno objektivno.

Svet večina ni idealen. Včasih ne moremo spremeniti ničesar. V takšnih primerih nam ne preostane ničesar drugega kot potrpežljivost in vzdrževanje upanja.