Pozdravljene(i)!

Dobila sem članek na mail in ga posredujem sedaj vam. V upanju,da se javi kakšna uporabnica z podobnim strahom,kot ga ima pisateljica.

Letošnje leto je pomembno za mojo družino. Hčeri sta iz otročkov postali najstnici, začeli sta hodit ven, se dobivati s prijatelji, ki jih vseh ne poznam, na srečanja se vozita tudi z vlakom v Ljubljano, skratka njun svet ni več samo šolsko igrišče in travnik pred blokom.
Ko sta hoteli prvič ven sem bila odločno proti. Da sta premladi, sem rekla. Pa sta vztrajali in pritiskali name, jaz pa sem se začela spopadati z meni do tedaj neznanim strahom – strahom pred tem, da bi se mojima otrokoma zgodilo kaj, na kar ne morem vplivati in česar ne morem preprečiti. Večino staršev je strah, da bo njihov otrok zabredel v slabo družbo, da mu bodo podtaknili drogo, da se bo zapletel v kak pretep, mene pa je najbolj strah spolnega nasilja.
Bilo mi je 15 let in že nekaj časa sem ob vikendih ponoči ušla od doma, starša me namreč nista pustila, in šla v disko. Včasih peš, včasih sem štopala. Nikoli nisem pomislila na to, da se mi lahko zgodi kaj slabega. Tudi takrat ne, ko mi je sovaščan predlagal, da me pelje v disko. Popolnoma sem mu zaupala, bil je poročen, ugleden, spoštovan. V bistvu sem se počutila kot prava srečnica, ker me bo peljal v disko ravno on. V soboto zvečer me je čakal na dogovorjenem mestu in odpeljala sva se. Vendar ne v disko. Peljala sva se daleč stran na izlet, kot j rekel on. Ustavila sva se v gostilni kjer je naročil vino, ki pa ga nisem pila. Trmarila sem, da hočem v disko in da mi je obljubil, on pa se je delal, da me ne sliši in užival v večeru. V avtu me je skušal poljubiti, pa sem ga odrinila češ, kaj počne, saj je vendar poročen, pa toliko starejši od mene, pa se všeč mi ni. Razjezil se je in siknil, da tega večera ne bom nikoli pozabila. Ko sva se peljala proti domu je zavil v gozd in mi ukazal, naj se slečem. Šokirano sem odvrnila, da ne, da naj me pelje domov. Udaril me je enkrat, dvakrat in odpela sem hlače. Ne tistega večera ne njega in ne njegovega avta ne bom nikoli pozabila. Posilstva se pozabit ne da. Doma nisem nikomur povedala, počutila sem se skrajno umazano in ponižano. Leta in leta sem potrebovala, da sem bila sposobna o tem spregovorit, podoživet vse tiste trenutke, zaživeti z njimi in sprejeti posilstvo kot del svojega življenja. In potem …
Potem moji dve deklici postaneta najstnici in prideta v leta, ko se njun svet razširi in hočeta ven s prijatelji. Če sem do zdaj skrbela zanju jaz, bila povsod z njima, pazila na to s kom se družita in vedela kje hodita, zdaj ne bom več njuna senca. Moja preteklost me je dohitela, vsi občutki so udarili na plan in soočila sem se s svojim strahom. S hčerama sem se pogovorila o tem, jima razložila, da so to moji strahovi, da pa me je bo najbrž vedno strah zanju, ko bosta zunaj. Dogovorile smo se, da ju bom jaz vozila na zmenke in nazaj in da želim vsaj na videz poznati njune prijatelje. Četudi se mi včasih ne da v Ljubljano in nimam kaj početi dve ure, ko sta onidve s prijatelji, sem raje dve uri v avtu in berem knjigo kot pa da bi ju pustila sami in bi si kasneje očitala, če bi se jima kaj zgodilo.
Vem, da svojih hčera ne morem zaščititi pred nevarnostmi, ki jima pretijo v odraslem svetu. Lahko pa ju o njih temeljito poučim. Moja moč je namreč omejena in kmalu bom še ena od tistih staršev, ki ponoči v polsnu ali pred televizijo čakajo na prihod otroka z žura. Samo upam lahko, da bosta hčeri moje nasvete upoštevali in ne bosta puščali svoje pijače na mizi, poskušali drog, se vozili s pijanimi vozniki in sedali v avta … Koga? Pravijo, da se je treba bati tujcev. Mene je posilil sovaščan, ki ni bil tujec.

hvala za objavo. Upam, da se mi kakšna mama oglasi.

“Vem, da svojih hčera ne morem zaščititi pred nevarnostmi, ki jima pretijo v odraslem svetu. Lahko pa ju o njih temeljito poučim.”

Točno tako, kot si napisala.

Težko je nam zlorabljenim. jaz sem mojim že 100x povedala, kaj vse se jim lahko zgodi (oblike spolnih zlorab), seveda v vsebini primerni za njihovo starost).

tako, da ravno včeraj, ko sem hotela zadevo malo obnovit sta rekla: Mami zdaj pa res že pretiravaš!”

Ok, jaz sem grozna

Pozdravljena,Nataska!

Se strinjam s tabo, da je nam, ki smo to doživeli najtežje v življenju, ker povsod vidimo samo prepreke, ter da nas ne razumejo.
Živeti moramo z svojimi občutki, preteklostjo.

Pohvalno,da si otrokoma povedala za pasti,ki jima lahko pretijo.Jasno je,da jima je presedlo čez glavo,ker si jima prevečkrat povedala o tem.Vendar vztrajaj in ne obupaj! Ko bi bilo več mam takih,ki bi to pripovedovale,bi bil svet lepši!

Srečno!