Jaz, ko ne zmorem več … se najprej zjokam kot dež, potem grem pa ven na zrak in hodim, hodim in hodim … dokler si ne zbistrim glavo, da lažje razmišljam kako naprej.

Preklinjam, renčim, še malo preklinjam, potem grem pa na MON pogledat, ki me ful pomiri.

Preklinjam in rencim in preklinjam in se jezim. Od joka nimam nic. Z jezo in pteklinjanjem spravim ven slabo energijo, se spucam in lahko trezno razmislim kako naprej.

Nimam takega stresa, da bi morala na sprehode hodit, tudi jokam ne kar tako. Tiste trenutke, ko me kdo zjezi, vrže iz tira, izkoristim maksimalno. Kuhinja in kopalnica se mi šajna. Vsaj takrat. A ni bolje, da potem, ko mi odleže vidim vsaj nek efekt?
Če pa ta stres traja, pa padaš res v brezno, pa je po moje bolje poiskat v omarci en tabletek in si začet pomagat, nato pa se okrepit in nekako odstranit povzročitelja stresa in takih trenutkov. Ker nekoč samo sprehod, ne bo več pomagal.

Ena gospa iz Slovenije je napisala knjigo o stresu (ob lastni izkušnji hudega stresa se je podala v raziskovanje in nato napisala knjigo na podlagi študija in lastne izkušnje). Saj ne, da bi literature o stresu manjkalo, a mislim, da je tole res ena taka celovita knjiga. Se moram zbrcati, da jo nabavim in preberem.

Osebno pa ob stresu reagiram zelo različno. Včasih moram prespati, včasih se pa zadeve tudi jaz lotim s preklinjanjem. 🙂

Raje delam tako, da do stresa ne pride. Vzgoja očeta. Ko je višja sila, se usedem, prižgem cigareto, se zjokam in to je to. Mislim, da je stres, naša odločitev, vzgoja, da delamo napačne odlocitve…. Psiha, komunikacija do drugih..

Vsa leta sem preživela življenje brez stresa. Letošnje leto je udarilo za vsa leta nazaj. Meni pomaga hitra hoja. Imam tudi sposobnost da se delam kot da je vse ok ali pa da iz slabih reči izluščim prednosti. Prav to me skrbi da se mi bo na zdravlju pričelo poznati v prihodnosti.

Dobro pazi, da te ne razbije na koščke!
Rešuj zadeve. To je edini izhod.

Huh, tole s knjigo se pa dobro bere.
Pliz, naslov knjige in ime gospe.
Mogoče kakšen link.
Tenks.

Stres je v veliki meri kognitivna dimenzija. Vse je odvisno od tega kako neko stvar vidimo – jo vidimo kot izziv ali kot problem, zaznamo dogodek z negativne strani in nas prevlada zaskrbljenost ali pogumno nadaljujemo.

Boriti se je treba na več frontah. Napačna interpretacija, negativne misli, zaskrbljenost, porušeno ravnovesje med posameznikom in okolico …. vse to so vzroki za stres.
Zato moramo strukturirati zahteve okolja, pomembni so tudi:
– redna rekreacija
– učinkovito sproščanje in
– nadzor nad (negativnimi) mislimi.

Tudi Shakespeare je v Hamletu zapisal:
“Nobena stvar ni dobra ali slaba, šele misel jo naredi takšno.”

Ko čutim, da se mi približuje, ga zgrabim za vrat in potolčem z zdravo pametjo in argumenti.
Redko se zgodi, da se pritihotapi, da ga sploh ne opazim – takrat pa me malo prevzame, ampak ga kakor hitro je možno spet zgrabim za vrat in mu povem, kar mu gre.

Grem iz Maribora do Rogle in nazaj z busom.

Huh, tole s knjigo se pa dobro bere.
Pliz, naslov knjige in ime gospe.
Mogoče kakšen link.
Tenks.
[/quote]

Mislim, da je tole: http://majamegla.si/

Če ga je preveč potem je tek ali pa kaj bolj adrenalinskega prava izbira zame. Drugače pa imam občutek, da mi vsakodnevni mali stres povečuje toleranco do stresa.

Ne znam se prav dobro soočati. Vendar ne gre samo za stres, ampak za preobremenjenost, ko se stresni dogodki kar kopičijo. Enostavno ne zmorem vsega, zato sem pod stresom. Zaradi stresa pa zmorem vedno manj, kar mi povzroča še dodaten stres, ker se bojim izgorelosti.

Zaciklala si se in se vrtiš v krogu.
Prepričana sem, da niso vse stvari nerešljive, težko rešljive ali terjajo veliko časa za reševanje. Na lagerju imaš sigurno 100 malenkosti, ki jih rešiš tik-tak, če se jih spraviš reševat. Loti se najprej teh, napiši seznam, izloči tiste, ki jih lahko rešiš takoj in jih reši, drugi listek naj bo za jutri, tretji za ta teden in ko rešiš teh 100 malenkosti, ki ti zaostajajo, se boš počutila kot nova in se boš lažje spopadla s tistimi velikimi, ki zahtevajo več časa in truda.

Jaz si rečem – ma ko vas jebe, v lajfu ni nič nujnega (dobro, samo umreti je nujno, vse drugo je opcija) – prižgem muzko, vzamem v roke knjigo in uživam.
Jokam pač ne, zaradi nikogar ne. Škoda solz :).

Klepet s prijateljicami, muzika, dobra hrana, rekreacija, sprehod s psom,…

glasbo do fula in obraba glasilk 🙂
Vaš link

Zaciklala si se in se vrtiš v krogu.
Prepričana sem, da niso vse stvari nerešljive, težko rešljive ali terjajo veliko časa za reševanje. Na lagerju imaš sigurno 100 malenkosti, ki jih rešiš tik-tak, če se jih spraviš reševat. Loti se najprej teh, napiši seznam, izloči tiste, ki jih lahko rešiš takoj in jih reši, drugi listek naj bo za jutri, tretji za ta teden in ko rešiš teh 100 malenkosti, ki ti zaostajajo, se boš počutila kot nova in se boš lažje spopadla s tistimi velikimi, ki zahtevajo več časa in truda.
[/quote]
Glavni problem je skrb za kronično bolno osebo, kjer ni spiska obveznosti, ampak te vsak dan preseneti kaj novega.