Ne znam iti naprej. Imela sem dvoletno vezo z prijateljem iz skupne družbe…najprej sva bila dolgo prijatelja potem dve leti v vezi. Veza se je lahko rečem po neumnem končala, nazaupanje iz moje strani zaradi nekaj njegovih napak (skrivanje in brisanje sporocil). Najprej sem zakljucila jaz ampak ker sem spoznala napako sva še poskušala potem pa je dokončen razhod naredil on. Nisem se zavedala kaj vse bo potegnilo za sabo, zame je življenje od takrat naprej pekel.

Z razhodom je pomenilo tudi propad naše družbe za kar mi je zelo hudo, največ škode sem naredila sebi. Od skupne družbe je na mojo stran stopila samo sestra in njen partner, vsi ostali znanci so slej ko prej stopili v njegovo družbo. Je zelo družaben in sprosčen človek in vsi so zelo radi v njegovi družbi. Največji problem je, ker imava enaka zanimanja in zelo podobne hobije…oba športna tipa človeka. Mene je razhod sesul, zato ker ko je on zaključil dokončno je čez en mesec imel drugo. Že to me je sesulo še hujše pa je ker se meni zaradi tega podira še vso ostalo socialno življenje. Ves čas sem rada igrala rekreativno ekipne športe, kjer je bil logično prej v naši ekipi vključen tudi on. Z najinim razhodom sem jaz želela da se izključi, ker je bilo zame preveč boleče da še skupaj hodiva na rekreacijo. Nekaj časa ni hotel potem pa je začel nabirati svoje znance in podpornike in so sami začeli svojo ekipo. Kot sem rekla sedaj še prej moji znanci in moja ekipa je šla sedaj tja k njim, ne vem ali po svoji volji, predvsem pa zato ker so tam mlajši in boljši igralci. Vse je prepleteno, ker sva zelo blizu doma. Če želim pridobiti nove igralce vidim da so znanci mojega bivšega kjer se spet ustavim. Neverjetno je koliko vseh znancev on ima in bolj ko se želim umakniti in nekako najti svojo ekipo, začeti znova, si ustvariti svoj nov krog ljudi ki ne bo povezan z njim, vedno znova opazim da je že znanec mojega bivšega. Iz tega razloga se od vseh ljudi pa tudi že iz svojih krajev umikam saj se ne morem rešiti okov preteklosti. Boli me ker sem resnično imela lep krog ljudi, znancev, sedaj pa je vse to prepleteno z bivšim in karkoli prej sem rada počela je zraven tudi on. Ljudje mi svetujejo naj se vkljucim v razna drustva…ma kaj ko je tam vključen ze on s svojo novo in se spet umaknem. Praktično vsak dan bolj ostajam sama, brez ljudi in znancev, osamljena in do neskoncnosti zalostna v svojem srcu, ker sem v svojih krajih kjer sem bila neskoncno srecna vse izgubila, ne samo vezo, prakticno vse. Ne morete si predstavljati kako peklensko boli. Boli me, ker za njega se ni nič spremenilo, ostaja v svojih krajih z vso svojo družbo in še novo ki jo je pridobil v vezi z mano, jaz pa če se želim pobrati bom morala očitno zamenjati celotno regijo, se preseliti na drug konec Slovenije….ze tako so razhodi boleči, a da se ti zaradi tega sesuje celotno življenje je zares peklensko težko. Še marsikaterega potencialnega partnerja ki želim spoznati opazim da je znanec bivsega in se spet umaknem (seveda ker jih iščem tudi po skupnih hobijih). Parkitčno več ne vem kje je rešitev, zdi se mi da bolj ko se borim bolj opažam da sem že zdavnej izgubila bitko in v celoti priznavam poraz, poraz ki me je potisnil v globoko brezno iz katerega več ne vidim rešitve. Preprosto sem želela samo razhod zaradi nezaupanja in iti naprej, saj pač sem mislila da sva zajebala odnos, greva vsak zase in najdeva srečo drugje…nikakor in nikdar si nisem predstavljala takega razpleta dogodkov, niti v najhujši mori. Kamorkoli se obrnem kar mene veseli, se želim povezati s kom je na nek način zraven že on. Totalno sem obupala, sesuta sem do tal, več ne vem kje je rešitev, ne znam si več pomagati. Razjokam se vsak dan, saj ne morem verjeti kaj se mi dogaja, te žalosti v srcu ne znam opisati, ne privoščim tega nikomur. Več ne vem kje je rešitev ima kdo od vas kakšen predlog? Totalno sem obupala, ker nimam več moči se boriti s tem in bolj kot se umikam od preteklosti vedno znova me vrne nazaj. Kje je sploh rešitev?

Saj se ni treba vsem njegovim znancem izogibati. Tudi njemu ne. Pač ima novo partnerko, sprejmi to in se lahko naprej prijateljsko družite. Ne vem zakaj se mu vedno poskušaš izogniti.

Zato ker on je bil meni sanjski moski, zame tisti pravi in vedno bo…ne morem gledati kako si je uredil življenje brez mene, preveč boli. Zame je edino rešitev da se vsemu temu umikam.

Pišem ti someone z zgodovino takih/drugačnih izgub in depresije … Čutim, da ti je neskončno težko. In ne bom lagal, ne obstaja magic trick. Ne boš se ga mogla izogibati za vedno, pa še zapustiti vso celotno svojo družbo. S tem se boš osamila in padla v stisko, bog ne daj v depresijo. Tega nočeš. Družba pomaga. Ne bo takoj bolje. Počasi pa. Imaš prijateljice, s katerimi se lahko dobiš samo z njimi? Če si bila ti njim na voljo, bojo verjetno tudi one tebi.

Definitivno nočeš skakati v novo zvezo, dokler ga ne preboliš in se postaviš na noge. Kar se tiče njegovega življenja brez tebe … boli, ampak mine. Ni pa editi tvoj pravi. Verjemi, tako se ti zdi in je zate zelo realno in boleče. Verjeti moraš, da bo boljše. In tudi bo. Počasi.

Ker, tudi mene so zapustili ljudje. Prijatelji, prijateljice, umre ti starš ali oba, sicer pa, nihče te ne razume kot on/ona. Nekateri zlahka odj. ljudi brez kančka sočutja, čeprav vejo za tvoje trpljenje (ti nisi taka očitno). In njim se nič ne spremeni. Smejijo se naprej, so srečni, ti pa trpiš bolečine, ki si jih v sanjah nisi predstavljala. In tudi, če vidijo, kako trpiš, te kratko malo ignorirajo, ker te ne rabijo več. Greš skozi pekel. In potem pomagaš drugim na medovernet, ker ne želiš, da trpijo tako, kot si trpela ti.

Če praviš, da bo on edini tvoj pravi si še močno navezana ali zaljubljena. Naredi si uslugo in pojdi na psihoterapijo. To ni nič sramotnega niti strašnega. Le dejanje poguma in moči. Ne čakaj leto dve kot jaz. Hvaležna mi boš. In predvsem sebi.

Če imaš službo, si lahko najdeš stanovanje s cimrami. Presenečena boš, kako je tujcem bolj mar zate kot tvojem bivšem/i prikatelju/ici, ki niso bili for real tvoji frendi. In počasi boš začela spet živeti.

Drži se, meni je mar, do vsakega, ki mu je hudo, čeprav si morda nekje na Goričkem na drugem koncu Slovenije.

Pozno sem opazila tale zadnji odgovor ampak res hvala za takšno sočutje, ki res poboža srce ko te nekdo tako brezčutno odreže…ja res je to, jaz sem zelo sočuten človek in to težko spravim čez, zame je bil to resnično pekel. Meni je najbolj pomagalo, da sem se preprosto umaknila in da tega nisem gledala…nikakor nisem uspela biti prijateljica z njim kot je on želel, mene je preveč bolelo. Priznam, da sem sedaj bolje, čas je naredil svoje, vendar gre pri meni res zelo počasi.

Ne želim zopet odpirati ran s srečevanjem, ker nisem še prepričana, da so dovolj zaceljene. Vem pa edino da sem bolje in da se bom borila, da si nekoč življenje spet postavim nazaj. Hvala še enkrat za sočutje Prijatelj in sem vesela da še kje obstajajo ljudje, ki razumejo mojo stisko.

Rešitev se nahaja v tebi. Del tvoje travme, katero triggira bivši fant, se je spet vklopila. Obrni se iz zunanjega sveta v notranji in išči srečo v sebi. Začni z dolgimi sprehodi, piši dnevnik in podobno. Zdaj, ko si na dnu imaš življenjsko priložnost, da se soočiš s svojo travmo, z neubogljeno deklico v sebi, ki je bila primorana zgraditi obrambni mehanizem. To je odlična priložnost, da spet zgradiš most s svojo deklico in jo objameš. Verjami, da slej ko prej se bodo potem kocke spet zložile tebi v prid, saj boš oddajala drugačno energijo. In privlačila boš ljudi, ki so polni sočutja in ljubezni. Tako, da raje kot da se ukvarjaš v katero društvo lahko greš, začni s solo notranjimi vajami. Je čisto enostavno. Se zbudiš, odpreš dnevnik in začneš pisati o občutkih…. Potem se vprašaš zakaj me pojava bivšega tako triggira? Ker sem izključena iz družbe. Kdaj sem bila izključena iz družbe kot otrok? Podobna vprašanja ti bodo dala vpogled v nadaljno rast. Garantiram ti, da boš tako čez leto ali dve našla sorodno dušico in prijatelje, ki bodo razumeli in sprejeli vse tvoje senčne lastnosti.

Srečno 2024 🙂