Zdravo!
Smo mladi-srednje mladi itd…
Zanima me kakšen odnos imate vi s svojimi starši?
Mene recimo mama in oče še pri mojih 32 letih poskušata vzgajati in sta se pripravljena za malenkosti pričkati- kot v mojih najstniških letih…Razmišljala sem , da me sploh ne jemljeta kot zrelo osebo, ampak še vedno najdeta kaj kar bi bilo za kritizirat.
Tako, da me večkrat spravita ob živce s svojimi pripombami.
Je to vsesplošen sindrom in se temu ne da izogniti ali imate vi drugačne izkušnje?

Kopriva, mislim, da je to vsesplošni sindrom. Tudi mene mama še vzgaja, mi pove, kaj vse sem narobe naredila, kako sem premalo ali preveč oblekla otroke, kako bi lahko imela bolj pospravljeno, kako samo na izlete hodimo, kako je mož premalo toleranten do otrokovih štosov (ker pač ne pusti, da bi mu čez glavo zrasel – babica namreč vse dovoli), … Kljub temu se dobro razumeva. Ker ne živimo skupaj, se pri njej največkrat vgriznem v jezik, pokimam in si mislim svoje ter naredim kot mislim, da je prav. Velikokrat po razmisleku seveda poberem tudi kaj po njej. Če bi živeli skupaj, bi najbrž bilo mnogo težje, tako pa s strpbnostjo gre in se lepo razumemo.

Pri nas je zelo, zelo podobno. Najhujša je mama. Včasih me spravi ob živce, da se kar tresem, ampak jaz jo počasi prevzgajam. Ko si preveč dovoli, me 14 dni ni na spregled, potem pa ji kajkmalu kapne. In potem je mesec dva dobro, potem pa zopet dobi kakšen napad prevzgoje in jaz se umaknem. Pa tako dalje. Čeprav je iz leta v leto bolje.

Jaz nimam staršev več, od žene mama pa še vedno rihta ženo, žena ima pa 48 let, pa je še vedno otrok. Pač iste boste s svojimi otroki. Otrok je vedno otrok.

Saj te jemljeta kot zrelo osebo, samo ne znata drugače si pač še vedno otrok v njunih očeh. Je splošen pojav.
Prava žinčna vojna se začne ko postaneta stara starša 🙂

To se mi zdi , je neverending story.
Zivimo skupaj (sicer loceno gospodinjstvo) z mozevimi starsi in a verjames ,da moj tast se vedno pride (mimogrede ko gre spat) v naso dnevno in pravi :”Ja otroci moji ,kaj se ne mislite spat !Ja kako boste pa vstali zjutraj?” in se ena priljubljena :”Kako boste ziveli ,ko mene ne bo vec?!”
Tast – 75 let , midva – 41 !
Mame nimam vec , z ocetom se pa super razumem. Je sicer tudi on nagnjen h diktatorstvu, ampak zna odnehati in ce ga kdaj postavim na pravo mesto 🙂 mi ne zameri in sva frenda dalje – ga tudi ze od malih nog klicem po imenu. Moja babica in okolica so se nekaj casa zgrazali , pa je moj oci rekel :”Jaz samo dobrim prijateljem dovolim,da me klicejo po imenu !”.Tako !

Zalostna resnica !!!! Vem !!!

Zelo slabo, so starši, ki pričakujejo vedno in povsod mojo pomoč (tudi finančno).

Živijo v hrvaški Istri ob morju, oče ima slovensko pokojnino, mama ni delala, imajo dvonadstropno hišo, ki jo oddajajo gostom skoraj v celoti, mojo sobo in celo dnevno sobo, (že dve leti se prepirava okrog tega, ker si zelo želim spočiti za počitnice, na koncu pa komaj dobim dnevno sobo, kjer itak spim na jogiju na tleh!!)
oddajajo, ko pridem k njim si moram vzeti celo hrano s sabo, ker jim baje pojem preveč, da ne govorim o drugih stvareh (zmerjajo me z gnojem, ničvrednežem, nesposobnežem in še in še hujšega….

Jaz pa živim v 27m2, (mojega je samo pol), sama s hčerko staro 5 let, in vem da bi starši samo s prodajo drugih nepremičnin (razen hiše) in zemljišč pomagali, da bi rešila svoj stanovanjski problem, pa mi vedno rečejo: znajdi se sama, tudi mi smo se………….Poskušala sem vse, in pomagati, in bila sem vedno zraven ko so me rabili, pa sem še vedno zanjih ničvrednež.

Ne vem, tudi na psihoterapiji sem bila zaradi tega, pa še vedno ne najdem moči da si ta odnos s starši uredim. Vzgojena sem tako da čutim res globoko spoštovanje do starševstva, ampak sedaj sem kot odrasla v dvomih če je res potrebno tako spoštovati nekoga ker ti je starš??!!

Že stokrat sem si rekla da bom obrnila stran sebi v prid, pa ne znam, zato sem tudi strašno nesamozavestna in mi v življenju ne uspeva, ker še vedno slišim očeta “govno si bila i govno ćeš biti cijeli život…..”

Nives, zelo zalostna zgodba. Ne vem zakaj si nekateri starsi kar sami
jemljejo pravico, da vse zivljenje sodijo o uspesnosti svojih otrok ? Kot da
so sami neki nadljudje, bogovi ali kaj – pa vsi vemo, da seveda niso, ampak
le ljudjem kot mi vsi.

Nives, ampak vseeno te tezko razumem, da hodis k njim na dopust, kjer
moras poleg s seboj prinesene hrane in spanja na jogiju na tleh pozirati se
ponizevalne ocitke. Ali je vredno ?

(Oprosti, seveda ni moja stvar, a me vseeno zanima)

… ko berem tele poste, kar ne morem verjet. A se to res dogaja ? Nives, ob tvojem pisanju, me je spreletela mrzlica ! Pa kaj je s starši ?

Jaz sem se rodila kot plod ene velike ljubezni, dvema najstnikoma. Pravzaprav imam še starejšega brata. Nikoli nam ni bilo prav lahko, no, prav težko pa tudine 🙂
Moja mami, je najbolj zlata mami, oči se sicer še ni čisto sprijaznil s tem, da sem šla od doma (že kar nekaj let), nikoli pa mi nič ne teži oziroma ne pametuje. Moj partner pravi, da na svetu ni boljše tašče, kot jo ima on. . Mojim staršem nikoli ni nič odveč.Vedno lahko nanju računam, z vsakim problemom se lahko nanju obrnem. Domov pogosto pokličem … kar tako, da z mami malo počvekava. Najhvaležnejša sem jima, da mi zaupata. Vedno sta mi zaupala. Pri izbiri šole in izobrazbe, pri izbiri partnerja … nikoli se ne vtikata vmoje življenje, nikoli mi ne dajeta nasvetov, če ju zato ne prosim, skratka mislim, da sta mi dala odlične smernice, kako naj jaz vzgajam svojega otroka. Tudi v vzgojo svojih vnukov se niti slučajno ne vtikata. Vedno pravita, da smo vsi skupaj (moja in bratova družina) dovolj stari, da vemo kaj počnemo in da se je na svojih izkušnjah in svojih napakah pač treba učiti.
Saj ne rečem, so bila tudi pri nas nesoglasja…predvsem v najstniških letih … pa se danes ob spominu nanje le nasmehnemo.
Tast in tašča pa sta čisto druga zgodba.

Mogoče se bo tole slišalo malo čudno, ampak jaz vem,da bom imela sinovo izbranko rada, in jo bom bila sposobna spoštovati. Če spoštuješ svojega otroka in mu zaupaš, potem spoštuješ tudi njegove odločitve in dejanja.

Pozdrav vsem, in bodite takšni starši, kot bi si jih želeli imeti vi sami,

Barbara.

Draga Nives!

Resnicno mi je hudo zate,kajti pri nas doma imamo tudi dokaj tezko situacijo.Zivimo v eni veliki hisi,v kateri so tri gospodinjstva.To se pravi tri druzine.Vsaka zivi zase svoje zivlenje,ki pa je zelo tezko.Velik problem so prav mozevi starsi.Ti so gospodarji v pravem pomenu besede…Prav tezko sem zacela tole pisanje,ki bi ga v resnici moral napisati moj moz.Ampak mu je bilo zelo hudo,ko je prebiral tvojo zgodbo,saj je marsikaj ob njej tudi podozivel.Moj moz ima brata,ki prav tako zivi v hisi s svojo druzino.vsi imamo dovolj prostora in smo prakticno vsi na svoje,vendar problem so njegovi starsi,kot sem ze prej omenila.Stevilka ena je seveda njegova mama,ki ji je uspelo,da je odtujila, v prvi meri oba sinova drug od drugega,in ki se se danes dobro uspeva,da se ne razumeta tako ,kot bi se morala.Pod velik vprasaj sem dala ze davno tudi to,kaj ji lastni otroci sploh pomenijo. prav tako tudi ocetu..Prvo,kar me je skoraj dotolklo ,ko sem prisla v njihovo druzino je bil skrajno absurden odnos.Zmerjanje,zaljenje,pri katerem se ni zbiralo kaj oce govori sinu,na kaksen nacin ,ga kot odraslega cloveka tretira,navsezadnje tudi kot oceta svojih vnukov.Se danes je gnoj,bedak,nesposobnez,idiot,prasec…itd,da ne nastevam…prevec je grdih zaljivih besed.Nenehna vmesavanja v vzgojo,ampak ne z dobrimi nasveti..ampak le kot kontro najini vzgoji..da je le bil kreg in zmesnjava v hisi.Kajti na lepe besede in razlozitev,zakaj tako..sva naletela le na gluha usesa,dolg nos in potem mascevanje.Stalno je bilo potrebno polagati racune,zakaj to,zakaj ne drugace… Resnicno toliko skode,kot so nama ze naredili…nikakor ne mores verjeti,da je kaj takega sploh mozno.Ali se res to dogaja.So to res starsi..Zal je to resnicnost.
Vem,kaj boste rekli,zakaj sploh se vztrajava v tej hisi,zakaj se ne odseliva.Ampak verjemite,tudi to smo ze dali skozi.Poskusili smo s kreditom za mlade druzine,pa smo dobili kajlo,ko smo potrebovali poroka.Skoraj smo dobili,obljubljeno parcelo,da bomo zaceli z gradnjo,pa jo je v zadnjem trenutku potegnila nazaj njegova mama,ceprav je bilo skoraj ze vse urejeno s strani advokatov.Takrat sva bila ze tako na tleh,da sva celo priivolila v nekaksne anekse,da nikoli ne bova parcelo prodala..in da se jaz kot zena odpovem vsemu,ce bi slucajno prislo do locitve med nama.Absurd..nemores verjeti..na kaj vse so premisljevali..samo,da obljubljeno ne bi izpolnili..oz.pomagali svojemu otroku,da si nekaj ustvari.Tudi odselili smo se dalec proc v neko podnajemnisko stanovanje.jaz sem bila takrat se na porodniski,bilo je dokaj tezko.Moz se je vozil v sluzbo se enkart dalj,kot prej,saj je takrat se delal v Avstriji.Nekako bi ze slo,vendar nama cez nekaj casa tudi tam niso dali miru.Stalno so telefonarili,kako kaj vnukinja,jo zeleli na telefon,ceprav je imela takrat le dobro leto dni in je govorila se bolj malo.Zaceli so z dobrikanje,ki je preraslo ze v prosnjo,naj se le vrnemo domov,da bo vse drugace…da nam bodo dali vec zasebnosti…oz.nas bodo pustili cisto pri miru.Da jim je zal..itd.In tako res..smo se vrnili.Nekaj casa je bilo vse uredu,potem pa zoper stara pesem.Sedaj je ze toliko vlozenega v nase stanovanje,da se z besedami ne da opisati.Ce nekaj ni po njihovi volji,potem zacnejo zugati..boste spet pokali in podobno.Resnicno sva z mozem postavljena ob sah-mat pozicijo.Nic ne moreva,nic ni najino..a stroske si od vsega zacetka delimo,tako kot je seveda prav..ampak besede pa nimas nobene.Zanimivo,da nama nikoli..ampak res nikoli niso denarno stali ob strani…tudi pretiranih daril za otroke ni bilo.Spomnim se,da sem edino malenkost dobila za otroke v obliki oblacil ob rojstvu..potem pa ne.Resnicno sama skrbiva v vsem za svojo druzino..in nisva v breme v nobenem pomenu besede.A z metanjem polenov pod noge..ne odnehajo.Da ne omenjam ljubosumnih izpadov s strani tasce,ki so prav pogosti in velikokrat neznosni.Kadarkoli rabita pomoc,se najprej zateceta k nam…pa naj bo to karkoli ai kadarkoli.Se nikoli jima pomoci nisva odrekla.Saj nemoreva gledati,da bi trpela..oziroma,da bi jima pomoc odrekla,ceprav bi nasezadnje to mogoce bilo upraviceno,da jima takrat pkazeva hrbet.Oba tasca in tast sta na case zelo sibka v zdravju,takrat seveda je dobra najina pomoc,drugace,pa nisva nic vredna.Naj vam povem se tole…mogoce v vsej tej situaciji trpim se najbolj jaz,kajti tezko je ziveti v taksnem okolju in imeti vlogo zene,mame in gospodinje.Pa se dobre snahe,s katero se znajo pred drugim samo pohvaliti,ceniti pa nic.Vcasih sem imela obcutek,ki me seveda ni varal,da je tasca ljubosumna name,ker bognedaj,da mi je kaj v kuhi ratalo bolj kot njej.saj je zmeraj zvohala..kaj se kuha pri nas,ce ne drugega,kaj tako disi pri vas??ali pa,da me je moz kaj pohvalil,ni bilo hujsega..Vendar sem ponosna v neki meri sama nase,kajti do danes ni z mojih ust priletela se nobena zaljivka,lahko pa bi..in bila bi verjemite mi cisto upravicena.Ampak prepricana sem,da moram biti v vsem tem se najbolj mocna jaz,dajati oporo v prvi meri svojemu mozu in otrokom.Od starsev nimava nobene pomoci,tudi pri varstvu sva jo imela le kratek cas.vendar je bilo ze tako prenaporno,da sva se raje obrnila na vrtec,ceprav je bilo tezko.Ne pomnim,da bi si z mozem gdaj lahko vzela vecer samo zase..ali ,da bi kam skupaj odsla..brez otrok.To sva ze zdravnaj odpisala…Sorazmerno sva oba se zelo mlada ,moz ima 32 let,jaz 28.Zato pa smo se odlocili tako,da skupaj kar se da uzivamo,ce ne moreva sama ,gdaj pa gdaj uzivati ob vecerji..sva se odlocila da bodo nasa skupna druzinska kosila,zunaj seveda…od posebnih priloznostih..ali vcasih kar tako.Se vseeno je za tako zivlenje in vse skupaj potrebno veliko vec napora,zivcev..da lahko zivimo karseda v miru.Malce prevec sem se ze razpisala..upam,da mi ne zamerite,ampak v primerjavi z pravo resnico,to se ni vse.Predali se ne bomo,kajti vsaka taka stvar naju z mozem se bolj poveze,odnos postane se bolj trden..se vec je ljubezni…Oba veva,da bo tudi za nas prisli boljsi casi..ampak nekaj solza bo do tega se preteklo.

Draga Nives!

Tvojih staršev sploh ne razumem, saj se nerazumno in poleg tega še žaljivo obnašajo. Sprašujem se le, zakaj ti to prenašaš. Vem, da si sama s punčko in verjetno iščeš neko zavetje. Tvoji starši naj bi ti bili opora, ne pa zavora. Kako se počutiš, ko se vrneš z “obiska” pri njih domov? Dobro se že ne moreš in če ti obiski prinašajo traume, slabo voljo, ti poberejo energijo, si delaš direktno škodo. Nekoč sem poslušala oddajo o otrocih v sirotišnici. Najbolj me je prizadela izjava, da starši otrok ne dajo v posvojitev ( s čimer bi jim zagotovili normalno, urejeno, družinsko življenje in toplino doma), ker se jim za vsak slučaj, če bi jih v prihodnosti potrebovali, nočejo odreči. Pri tem pa jih v 10ih ali 15h letih niti enkrat ne obiščejo. Egoizem prve vrste. To me spominja na tvoje starše. Verjetno mislijo, da so si z vzgojo in hranjenjem otroka pridobili pravico izkoriščanja in razpolaganja s teboj. Zbijanje morale in samozavesti svojemu otroku? Za svojega otroka vendar želiš, da mu je dobro, mu pomagaš do doseči, se veseliš z njim in jokaš z njim, kadar to potrebuje.

Vem, da so starši starši in da te zato zelo boli, vendar ne dovoli si, da ti s teptanjem in vsiljevanjem negativnih misli o tebi, povzročajo škodo in ti uničujejo življenje. Nihče nima te pravice. Niti starši ne.

Najprej hvala vsem za spodbudne besede oz. za razumevanje. Res je težko razumeti take starše, pa mi je terapevtka tudi svetovala čimmanj obiskov pa še ti naj bodo kratki in naj se ne odzivam čustveno na njihove izbruhe ampak naj poskušam to razumeti, pa ni enostavno.

K njim grem vedno v prepričanju da bo pa zdaj boljše, da bodo ja razumeli, da smo družina in da nisem rojena za to da jim pomagam, ampak zato da smo skupaj, pa vedno znova ugotovim da to ne gre pri njih in si rečem “Nikoli več”, potem pa čez nekaj časa mi spet začnejo po glavi rovariti misli v stilu: saj sem njihova hči, pa moram potrpeti, pa moram razumeti, pa jaz sem nehvaležna hči, pa to mi je dolžnost………… (verjetno ni treba komentirati naprej)

Vrtnica, tebi je verjetno vsaj malo lažje ko si “spustila dušo na papir” a ne da??

Vglavnem življenje gre naprej in verjetno bo res tistega lepega dne vse v redu!!!

ciao

Joj, kako sem žalostna, ko prebiram tele zelo “težke” zgodbe.
Ne znam vam svetovati, kajti moji starši so še dandanes pri mojih 37-tih letih do mene dobri in potrpežljivi. Je pa tudi res, da je moj oče dokaj posesiven, kar pa mnogokrat rešiva- kar na hitro (tudi s kakšno grobo besedo). Najprej je malo užaljen, ampak seveda ne za dolgo.
Moja starša sta najbolj srečna, če mi še vedno lahko pomagata (seveda celi moji družini). Ker so naša domovanja oddaljena drug od drugega le 1 km, se še vedno
vidimo skoraj vsak dan. Ne rečem, da mi včasih to ne paše-ampak iz spoštovanja do njih in njihove doborte- to prezrem, si nadanem nasmešek-in zadovoljni smo vsi.
Da boste lažje razumeli-je misel mojega očeta in mame ta, da dokler bosta živela, njunim otrokom ne sme biti hudega (kot svoje otroke smatra, ne samo mene in sestre, ampak tudi partnerje in vnuke).
Vidim, da sem lahko res srečna. Lep pozdrav. Iva.

Draga Nives

Mogoče ti bo kaj pomagala moja izkušnja.
Starši so me vzgojili v pošteno in delovno dekle in za to jih cenim in spoštujem. Vse ostalo, kar bi straši tudi in predvsem morali nuditi otroku- občutek sprejetosti in varnosti,pomoč,oporo, spodbudo, tega pri nas ni bilo.
Oče se v vzgojo ni vtikal oz. se je iz nje umaknil, ker ni imel moči, da bi se bojeval z mojo mamo. V očeh mame sem bila vedno nekaj kriva, moj izvirni greh pa je še danes, da sem menstruacijo dobila že v 4.razredu OŠ.

Od takrat dalje se je do mene obnašala kot do tekmice ne kot do hčerke. S strani staršev nisem bila deležna nobene podpore, še manj spodbude. Moje napredovanje so spremljale pripombe, predvsem mame, ” Saj ni vredno, škoda da se tega lotevaš. Ne bo ti uspelo.” Ko sem diplomirala ni bilo nobene pohvale ( diplomirala sem v roku), oče se je moral malce “podpreti ” z alkoholom, da mi je bil sposoben povedati kako je ponosen na to, da sem diplomirala.
Po študiju sem ostala v Ljubljani, kar je bila velika sreča. Starše sem tedensko obiskovala in se izpostavljala očitkom o moji nesposobnosti, hudobiji, nespoštovanju strašev ipd. običajno sem vso pot do Ljubljane ( vožnja traja 2 uri) in še dan ali dva porabila v analiziranju izgovorjenega. Po očetovi smrti so mami popustile vse zavore. Šla je celo tako daleč, da mi je očitala krivdo za očetovo smrt. Umrl naj bi iz same žalosti, ker sem JAZ tako hudobna in pokvarjena. Mama je izsiljevala mene in brata, igrala je žrtev, grozila s samomorom, počela je vse sorte, želela je dobiti nekoga nazaj domov, da bi ga lahko maltretirala. Tako stanje je trajalo polnih 10 let.

In potem je počilo. Potreben je bil zunanji povod, da sem bila sposobna temu narediti konec, da sem se lahko soočila s tem, da moja mama v meni vidi tekmico. Bila sem hude notranje boje- spoštovanje strašev je namreč povzdignjeno na raven božje zapovedi, vendar sem zmogla. Odmaknila sem se od doma, nisem je več obiskovala. Spoznala sem, da me je domov vedno gnala želja po priznanju. Hrepenela sem po priznanju izrečenem iz ust mame, po pohvali. Ko sem to spoznala, sem na določen način odrasla in zavedla sem se, mogoče prvič v življenu, sebe in svoje moči. Po približno 2 letih sva z mamo stike obnovili. Sprva je bilo idilično. Prirejali smo družinske piknike in se zabavali, veliko smejali, bili smo sproščeni in srečni. Mamine pohvale in priznanje namenjeno meni, so kar deževale, vendar mi niso bili več pomembne, nisem jih potrebovala. Sprejemala sem jih kot poklon. Tako je šlo 1 leto. Lani junija sem bila na obisku pri mami, imela sem občutek da jo nekaj teži in potem mi je pokazala notarasko listino s katero je svoj delež na domači hiši namenila bratu. Listina jwe bila sestavljena pred 4 leti. Razdedinila me je. Razumela sem to kot sporočilo- nimam te rada, nisi moj otrok, ne želim imeti nobenega opravka s tabo. Tako sem tudi odreagirala. Spet nimamo stikov.

Nives in ostali, ki imate podobne izkušnje: vsi straši niso ljubeči.To spoznanje je zelo zelo boleče, vendar izjemno koristno. Nič ni narobe, če prekineš stike s straši, ki ogrožajo duševno ali telesno zdravje svojih otrok. Meni je zelo pomagala knjiga Ljubezen in duhovna rast -I del, avtor: Scott Peck.

Omenjeno knjigo in še veliko takih na to temo sem prebrala pa tudi psihoterapija mi ni v celoti pomagala, še vedno so in verjetno tudi bodo težave, kaj čem, tolaži me to, da sem vsaj v Ljubljani pri miru……(ne kličejo me ker je pač za njih predrago)

Zal je tudi pri meni tako kot pri Koprivi. Ceprav mi ves cas zagotavljata, da sem super hči me pri istih letih še vedno vzgalata in sekirata

Žal je tudi pri meni tako. Le da je moj oče bolj muhast kot mati, kar pa je še težje.
Škoda, ker se dostikrat po nepotrebnem ruknemo, pa kaj hočemo starši so le starši. Zato pri enem ušesu notri – pri drugem pa ven.
Upam, da ne bomo mi isti!

LP; Barby

Zdravo Nives,

Te popolnoma razumem ker imam zelo podobne starse. Pravzaprav samo mamo ker je oce umrl ko sem bila majhna. Tudi moja mama zivi dalec od mene vendar kljub temu kadar pride na obisk ali jaz njo obiscem ali kadar govorim z njo po telefonu slisim vse sorte. Imam urejeno zivljenje, urejeno druzino, dobro sluzbo in sem koncala studij z visokimi ocenami v roku. Kljub temu sem zanjo nesposobna, neumna, nehvalezna, nesramna (ne bom nastevala vse krave, koze itd…) Ze kaksno desetletje se ukvarjam s temi problemi in se jih se nisem resila. Prebrala sem nesteto knjig. Nisem sla nikoli terapeutu vendar poskusam sama urediti ta custva pri sebi. Z mamo ne morem prekiniti stike. Nazalost ima zares samo mene na tem svetu. Zaradi tega ji se naprej poskusam pomagati vendar je vcasih zelo tezko.

Nives, poskusaj biti mocna in se ne unicevati zaradi zaljivk starsev. Ne jemlji njihove grde besede in dejanja osebno. Je zelo tezko vendar gre. Ce ne te bodo cisto unicili in potem bo trpela tvoja puncka. Glej naprej in ne nazaj!

Drzi se,
Andrea

Zdravo,

ja res je težko, toda kako se s tem sprijazniti, jaz se enostavno ne morem, ker življenje je samo eno, in prekratko, da bi ga živeli tako prazno in brez ta pravih čustev in odnosov v ožji družini. Moja hči in starši so v tem trenutku vse kar imam in ne vem čemu to vse, zakaj se ne moremo imeti radi, ali je to tako težko?????

To je to kar mi ne da miru že kar nekaj časa, oče je bolan na srcu in me groza spreleti ko pomislim da bomo ta zadnja leta ki jih ima pred seboj (želim mu jih čimveč) preživeli v hladni tišini…………