Pravkar je bilo odprto vprasanje kako se razumemo s svojimi starsi. Mene bi pa zanimalo, kako se kaj razumete s svojimi otroki, recimo tistimi v najstniskih letih (od 15 naprej). Kako se dogovarjate za vecerne izhode, vecdnevne odsotnosti itd. Kaj pa tisti, katerih otroci so polnoletni, zaposleni in se stanujejo pri vas, kako so soudelezeni pri pokrivanju tekocih stroskov (elektrika, voda,….). Mogoce bomo iz debate potegnili se vsi kaksno koristno podrobnost.

Lep pozdrav
Senja

Moja hči je stara 14 let in imam kar težave z njo (me je prou strah kaj še bo). V glavnem zelo odgovarja ( pravzaprav skoz neki bevska in laja (pardon izrazu) in zelo redko normalno komunicirava (čeprav se jaz skoz trudim -zavestno da govorim normalno in priijazno). Ne zanima jo nič drugega kot prijatlji in glasba. Vse moram nekako izsilit od nje, od pospravljanje njene sobe naprej. Stalno mi obljublja da bo popravla obnašanje, tako da ne verjamem več njenim obljubam. Do sorodnikov je prijazna samo takrat ko rabi denar. Drugače ni problematična kar se šole in ocen tiče, razen da moram večkrat v šolo zaradi obnašanja (ker kakšno nesramno zabrusi učiteljem). Prav strah me je srednje šole. Edino kar pomaga so kazni (npr. prej v posteljo, nič TV, prepoved izhoda…). Jaz bi rajši videla da jih ne bi bilo, toda drugače se je ne da ukrotit. Je zelo naporna, čeprav ima tudi dobre dneve. Začela je že malo gledat tudi za fanti in me ja kar strah da ne bi padla v kakšno slabo družbo. Z nama sploh noče nikamor več, tudi na morje jo težko spravimo, če pa že kam gre je tečna, ker pravi da ji je dolgcajt.
Probala sem že vse živo od prijaznih in poglobljenih pogovorov do ostrih variant, ampak kakšen dan je OK potem pa spet po starem. Drugače pa je med prijatelji zelo priljubljeni, ker si vse upa -tudi v šoli ima dolg jezik . Razmišljala sem že da bi jo prepisala na drugo šolo, vendar je oblljubila da bo v 8.razredu bolje.Vsi smo že živčni zaradi njenega obnašanja. Kakšne izkušnje imate kaj drugi ?

Moram reči,da kar v redu.
Imam dva, 20 in 15 let,
včasih se pustim malo izkoriščat, pa ne preveč,
malo jih moram pockrljat,dokler jih lahko, čeprav je starejši že kar sam svoj,
mlajšega imam kar pod kontrolo,
sem mu ravno včeraj rekla,da sem lahko dobra kot kruh,
lahko pa tudi zoprna in težka kot cent,
pa zaenkrat me še kar upošteva.

Mislim,da je treba imeti tele naše pubertetnike kar na strogo,
boljš prva zamera,kot zadnja.

No lepo se imej
Bojana

Moj 16-letni sin trenutno misli, da se je vse začelo šele z njim, da sem jaz iz kamene dobe in da je zdaj vse drugače.Misli, da je samostojen in da ima vso pravico početi, kar hoče.Na njegovo srečo se sama še zelo dobro spominjam svojih najstniških let in občutkov in mu ne dokazujem pogosto, kdaj se moti.Človek mora sam spoznavati svet in se učiti na lastnih napakah.Mama je pa tu zato, da je vedno blizu, če jo potrebuješ..Pustim ga na njegove prve samostojne polete iz gnezda in iz varne razdalje spremljam vsak njegov gib.Vedno sem ga učila ceniti vsako življenje in to delam še vedno.Upam, da bo imel tudi malo sreče, saj so leta pred njim dobesedno nevarna: treba je preživeti na cesti, obvladovati hormone in najti samega sebe.Vedno mu povem, da sem zanj vedno tu in da se prav vse v življenju da rešiti, čeprav včasih izgleda drugače.

Nas sedemnajstletnik se obnasa podobno kot Zivin. Zelo tezko kaj zvemo od njega, pospravljanje in kaksno delo pri hisi sta prej izjema kot pravilo. Zena ima z njim boljso komunikacijo kot jaz. Zato, pa do mene ni zaljiv in nesramen (do zene je), ker sva na vecji distanci. Zelo je dovzeten na izkazano zaupanje in pohvalne besede. V soli se kar vozi za silo in za to izbira vedno najlazje nacine ter vlaga minimalni trud. Tu se ne vmesujem veliko, saj nasa druzba na zalost preferira ravno take. Kar se tice denarja je skromen,zna ravnati z denarjem, morda je v druzbi celo preskop. Ni pa cepljen na modne znamke in sofincira ze od malega iz svojih prihrankov vecji delez pri raznih tehnicnih napravah kot so glasbeni stolp, racunalnik, disketar. Rabljen skuter si je kupil kljub mojemu nasprotovanju kar sam. Enkrat do dvakrat na mesec zaruzi skoraj do jutra. Zaenkrat ne kadi in se ne opija preko mere. Zelo se bojim mamil, ki so na nasem koncu zelo razsirjena. Ne preostane mi drugo, kot da zaupam vanj.
pozdrav,
Pepi

Zdravo Pepi !
Vidis , se oglasam na tvoj post , ker sem ti od vecine sodelujocih najblize po letih – sem sla ze malce cez 40 🙂
Tudi mi imamo skoraj 17-letnico, ki misli , da je dandanes vse drugace kot je bilo v “nasih” casih , zato si ne pusti nic svetovati in se hoce vse nauciti na lastnih izkusnjah. Ze 6 mesecev ima tudi fanta – ta je vec pri nas kot doma. To mi gre rahlo na zivce, ker ni vec nobene zasebnosti – zvecer ne morem vec zaspati pred TV (v perilu) ko smo v kopalnici , se moramo po novem zaklepati, je pa res , da mi redno zlozi posodo iz stroja in odnasa smeti. Po drugi strani pa se mi dopade, da se v nasi druzini oba pocutita tako dobro , da ne zahajata ven (!) in vecere prezivljata v nasi dnevni (malokrat v hcerini sobi, pa se takrat v glavnem visita na PC-ju !!!) Takrat skupaj gledamo kak film po TV ali na rekorderju.Tako, da res upam, da ne bom se babica :)) Hvala Bogu nimata zelje zahajati v disko .
A si ti tudi s primorskega konca – se tudi jaz grozno bojim droge , ki jo je tu precej.
V soli je priblizno tako, kot s tvojim najstnikom, je pa moz aktiven na tem podrocju in ji precej pomaga.
S financami je prej skrta kot ne , je pa tudi res , da ji kupimo (ali mi ali nonoti) prakticno vse , kar si izmisli – pa ni tako hudo !Rada se tudi kaj popleska ( tu jo drzim nazaj, da ne pretera) pa kaksne pramene si da narediti (je pa tako ali tako blondinka).Z njo imam boljsi kontakt jaz kot moz – vcasih celo pride k meni z malimi “babjimi” problemcki.O svoji druzbi mi velikokrat govori , kadi ne , pa tudi napila se ga se ni.
Suma sumarum – imamo sreco,ker z naso najstnico prakticno ni problemov !Gor pa nam raste se ena hci(10),ki pa ima drugacen temperament !Help!

Andrejka, kot si ze pri enem od prejsnjih tem ugotovila imava tudi midve kar nekaj skupnega. Tudi jaz sem ze malenkost cez 40, imam pa dva najstnika, hcerka je stara 18 in pol, sin pa jih bo prav v kratkem 17. Oba vzgajam sama zato se dostikrat sprasujem ali je moja vzgoja pravilna, ali delam prav itd. Hcerka je po tezkih in travmaticnih treh letih pustila solo in se zaposlila(obcasna dela) . V teh letih se je tudi odmikala od doma, najina komunikacija je bila cisto na dnu. Vecino casa je prezivela na fantovem domu (fant je star 21 let) tako, da jo tudi po vec dni nisem videla in slisala, saj se mi tudi na telefon ni oglasala.Z zadnjim fantom sta hodila skoraj leto dni(junija letos sta prekinila) in sta ze nacrtovala druzino. Potem ju je fantova mama (mene nista poslusala) le prepricala, da si morata najprej ustvariti trdne temelje ( vsaj redna zaposlitev itd.) za uspeseno skupno zivljenje. Potem se je zveza podrla, hcerka je bila vec doma in tako sva zaceli na novo spet vzpostavljati neko zaupanje in normalno komunikacijo. Zdaj je vec doma, ce gre ven, pove tudi kam gre, ko se vrne se javi, da je doma. Vsak dan se po kosilu vsedeva skupaj h kavici in po zensko poklepetava. Sicer je bolj zaprtega tipa osebe.

Sin je popolno nasprotje hcere. Je zelo komunikativen, se ne sekira, rad se tudi oblece po modnih trendih, zaenkrat v mejah normale (po mojih merilih!!). Enkrat na mesec gre v disko (do jutranjih ur), sicer pa ima omejitev izhoda in se dogovorjene ure kar drzi. Ce pa kaj pride vmes, pa javi po mobitelu.

Kar pa se tice mamil, pa ti povem, da je tudi pri nas(bolj Notranjska kot Primorska) stanje kar zaskrbljujoce in se ze javno ve, kdo jih preprodaja, eden (18 let) se celo hvali, da si bo od preprodaje kupil avto. Strasno!!!

Pa lep pozdrav!
Senja

Nimam še teh težav !
“Štumpantl”

Ja, moja dva sta sicer šele pet in eno leto, a za malega že sedaj kričim HELP

Živa, težko je dati več.

Srečen sinko, s tako mamico. Lepo se imejte, Sašo.

Zdravo Andrejka,
Tudi mi imamo se punco, ki je stara ze 23 let in se vedri na faksu. Ceprav bi morala biti ze odrasla, je po dusi se velik otrok. Nikoli z njo ni bilo posebnih problemov, razen da situacija z fantom v nasi hiši povsem identicna tvoji, vendar to pri nas z istim fantom traja ze pet let. Tisto o svobodi hoje v perilu, uporaba kopalnice naju se vedno moti, dobro je le da se nanasa vglavnem samo na konce tedna. Tudi nas parcek ne hodi veliko ven in jima je pri nas ocitno vsec.
Kar se tice otrok moramo biti srecni, da so zdravi, vse drugo pa se bo ze nekako uredilo, enkrat bodo odrasli in potem bomo se nekaj casa pogresali njihove sedanje muhe in nagajivosti. To vedno pomislim, ko zazvenketajo sipe, ko sin navije svojo glasbo do konca. Izgleda, da je z mamili povsod bolj ali manj enako, tu nam razen zaupanja v svoje otroke in ohranjanja cimboljse komunikacije z njimi, ne preostaja veliko moznosti. Doma sem pa na juzni meji, blizu prestolnice Lepe njihove. Lep dan zelim,
Pepi