No, vprašanje v naslovu.
Mislim, da sem preveč popustljiva do drugih, ne znam se postaviti zase, ne znam reči NE, ne znam postaviti mej. In tako me “izkoriščajo” na vseh področjih, obešajo mi dela, vse mora biti gotovo, kako, se nihče ne vpraša. Sita sem tega!

Kako začeti, kje, na kakšen način? HOČEM ven iz tega!

Enostavno začneš to izvajati. Ko ti bo popolnoma prekipelo, boš pripravljena. Te bodo čudno gledali, ampak občutek, da se postaviš zase, bo odtehtal vse. Naslednjič bo lažje.

Seveda sama presodi, kdaj to je in kdaj ni smiselno.

ista zgodba moje prijateljice!
direktna bodi-bolje prva zamera kot…saj ves.
ne obremenjuj se s tem ce nekomu reces ne in ne razmisljaj ce si to osebo s tem mogoce uzalila ali karkoli drugega.
tudi ti imas svoje meje-postavi jih ne glede na vse!!
dlje kot bos zavlacevala slabse bo in TI se ne bos dobro pocutila v svoji kozi.

Prvo stopnjo si že naredila in to je ZAVEDANJE, sedaj pa počasi naprej

Jaz sem ista in vse to se tako lepo sliši kako naredit in rečt, samo potem brez slabe vesti naprej živeti. Tudi jaz raje ne rečem ne ker se po tem žrem do onemoglosti in po tem si sama pri sebi prisežem, da je to zadnjič. Pa mislite da je, ne še me ni izučilo, oziroma ne vem kateri občutek je hujši, da nekomu ostrežeš, čeprav se ti ne zdi prav ali mu rečeš ne pa imaš potem slabo vest.
Ko smo že pri slabi vesti.
Kako se je obranit?
Kako ne misliti in premlevati o tem zakaj si to rekel, zakaj si to naredil pa kaj si bodo zdaj mislili…..
L.P

Zavedla si se in to je začetek. Jaz sem potrebovala preveč časa, pri družini nisem obstojala, naredila sem korak naprej in začela.
Hudo je, traja že eno leto, ignorirajo me, obnašajo se kot da me ni, včasih me še poklensko boli, vendar traja 15 minut in mine. Naprej grem, ali se bodo navadili, da nisem nekaj samoumevnega, ali naj me pustijo pri miru. Nikomur nič nočem, če kaj potebujem prosim, čeprav v naprej vem, da mi ne bodo ustregli, ali vsaj ne takoj, vendar nazaj ne grem nikoli več.Bolje mi je sedaj in bolje se počutim. Sedaj moram samo še mladi družinici reči NE, ko me bodo prosili za varstvo. Ne vedno, ampak vsaj 2x na mesec. Na to se pripravljam, ker tega nisem mogla.
Ne vem, če delam prav, veliko razmišljam o tem, vendar, da bi me imeli za norca in šetali kakor se komu zdi – NE HVALA. Raje sem sama, pa če me nihče več ne pogleda.
Premisli, zberi moč in ne dovoli, da pometajo s teboj.

Tipična knjiga, ki jo moraš prebrati je: Pridne punce gredo v nebesa, poredne pa povsod. Mislim, da je avtorica napisala celo dve knjigi na to temo. Predvidevam, da ti manjka samozavesti, tudi knjiga Čar samozavesti je zelo v redu. Brez nekih dobrih knjig, ki so ti hkrati lahko zelo dobre prijateljice bo šlo težko.
Ko boš neko teorijo osvojila, si privošči nekaj terapevskih obiskov k kakšni psihoterapevtki, da ti nekatere stvari osvetli in da ti da nekaj moči in poguma. Ali pa prosi svojo zdravnico za napotnico zabrezplačnega psihologa.
Potem pa korak za korakom. Če bo v enem letu minimani napredek, si lahko zadovoljna, ker se moraš zavedati, da je težko iti iz svoje kože.
Srečno!

Ne zapravljaj denarja za psihoterapevte, raje si za tisti denar kupi nekaj neumnega kar ti bo prineslo veselje. Vse je v glavi in samo odločiti se moraš. Prvič reči NE je grozljivka, ne moreš verjeti, da si to sploh rekla. Po šoku,pa se dobro počutiš in samozavest raste. Počasi pa vendar.
Odloči se in ukrepaj . Vse lepo ti želim in v mislih bom s teboj.

Jaz sem se začela postavljat za sebe pri 25 letih, do takrat je blo vse ok. Zdaj pa so se odnosi poslabšali. Ostala sem brez partnerja, doma se ne razumemo, ker ne sprejmejo da sem se spremenila, pa tudi v službi gledajo drugače na mene. Meni se je življenje obrnilo na glavo. In zdaj spet trpim tako kot takrat ko nisem rekla ne. Sama več ne znam naprej, vse kar naredim rečem je narobe, pa naj bo prav…

preberi Čustveno izsiljevanje, dobra knjiga!!!!!!!!!

Ne zapravljaj denarja za psihoterapevte, raje si za tisti denar kupi nekaj neumnega kar ti bo prineslo veselje. Vse je v glavi in samo odločiti se moraš. Prvič reči NE je grozljivka, ne moreš verjeti, da si to sploh rekla. Po šoku,pa se dobro počutiš in samozavest raste. Počasi pa vendar.
Odloči se in ukrepaj . Vse lepo ti želim in v mislih bom s teboj.[/quote]

Delam tudi s težavnimi mladostniki in ko sem večkrat videla, kaj naredi sploh malo daljša psihoterapija, sem bila osupla. Zato jo jaz v vsakem primeru priporočam.