kako se počutijo otroci?
Veliko se govori o integracijo otrok s PP v redno OŠ. Teh otrok je vedno več. Med njimi tudi tisti, ki na zunaj izgledajo popolnoma “običajni” otroci, imajo pa hude težave z učenjem – specifične učne težave. Za spremljanje učnega procesa, imajo dodatne ure pomoči in velikokrat tudi odločbo. Zanima me, kako se ti otroci vživijo v klimo razreda? Kako jih sprejmejo sošolci? So z nnjimi prijatelji ali jih raje zbadajo? Kako se ti otroci počutijo v šoli?
Mi lahko pomagate do PRAVIH, ODKRITIH odgovorov?
Hvala za odgovore.
Mojega sina zato, ker je imel odločbo, niso zbadali ali zafrkavali…. Moram reči, da so ga imeli rasi, pa čeprav je bil po vedenju ZELO drugačen od njih… Še sedaj (z odločbo je usmerjen v drugo šolo in hodi v domači kraj le včasih med vikendom), so veseli, ko se srečajo.
Mislim, da otroci niso toliko problematično, kot odrasli. Mi smo tisti, ki imamo predsodke in smo obremenjeni. In, če otroci to slišijo doma, potem verjetno tudi tako reagirajo.
Kar se mojega sina tiče moram reči, da je bilo vse OK.
Živjo!
Ti otroci se prav lepo lahko vklopijo v družbo oz. njihovo okolje. Vsaj pri mojem sinu je tako, ki poleg posebne učne pomoči, ki jo ima pet ur na teden, ima še zraven fizičnega spremljevaca, ki mu pomaga tudi pri pouku.
V razredu ni nobenega zbadanja s strani sošolcev. Le ti so ga sprejeli medse, vabijo ga na svoje rojstne dneve,… Skratka ne moremo se pritoževati. Tudi sinova samopodoba je zelo pozitivna. No, mi ne vidimo v tem , da je kot otrok s posebnimi potrebami prav nobene ovire, kvečjemu to, da ima ta pomoč le velik plus.
Pa lep pozdrav, Vesna
Moj otrok (11 let) ima odločbo, da je otrok s PP (5 ur dodatne strokovne pomoči), izgleda na zunaj čisto normalno in nima specifičnih učnih težav, nasprotno učenje mu ne dela težav.
Ima pa hiperkinetično motnjo v razvoju – vedenjske težave, saj na svet gleda s svojimi očmi ter se mora meril in obnašanja “NORMALNIH”!!? ljudi še učiti.
Otrok se v šoli ne počuti dobro, sošolci se norčujejo iz njega, oponašajo njegove tike, ga zbadajo, naj vzame tableto (Ritalin), njegova samopodoba je slaba.
Prijatelja nima nobenega, ni povabljen na noben rojstni dan. Ko je pred kratkim povprašal nekaj sošolcev ali bi prišli na njegov rojstni dan je bil eden od odgovorov tudi, da mu starši ne dovolijo.
Sigurno je odnos sošolcev tudi rezultat komentiranja njihovih staršev doma, ki mojega otroka zavračajo kot nevzgojenega in sploh obupnega.
Pa vendar moj otrok sodi v običajno osnovno šolo!
Veliko bi lahko naredila razredničarka, ki pa nima nobenega smisla za otroke s PP.
Lp, Sasi
Meda,
Odnos do otrok s PP ali do drugačnosti v kakršnikoli obliki se kaže skozi družbeno mnenje in stališča, vrednoste in norme. Po neki raziskavi smo Slovenci zelo tolerantni, samo če drugačnosti nimamo »tik pred nosom«. Družbena klima se počasi spreminja, kar kaže tudi integracija otrok s PP. Kako se bo otrok s PP počutil v šoli je odvisno od več dejavnikov, predvsem pa kot je rekla “Sasi” od učitelja in naravnanosti šole (ali kako šola gleda na otrok s PP).
Preberite si tudi: Npr.
, ,
Ne malokdaj se zgodi, da je otrok s PP s strani sošolcev zasmehovan tako ali drugače, ne malokrat pa so sošolci tudi ljubosumni manj (čez njemu se ni treba truditi, vse mu pomaga učiteljica, učiteljica ga ima rajši itd). Res je, da večino otrok takšna negativna stališča do svojega sošolca s PP, prinesejo od doma – prav zato je vloga učitelja zelo pomembna. Na splošno je tako, da kje je šola prijazna in razumevajoča do otrok s PP, je šikaniranja bistveno manj. Po drugi strani pa nekateri učitelji (pod vplivom različnih stereotipov, mnenj) negativno gledajo na otroka s PP (postane »dežurni krivec« za vse, lahko dobi najvišjo oceno 3 itd).
Po mojem mnenju smo naredili relativno uspešno integracijo (čeprav vse še ni tako kot bi moralo biti), pri tem pa smo pozabili na ustvarjenje družbene klime, ki bi to tudi sprejela.
Lep pozdrav, Petra
Pošlji oblikovano (25-05-05 18:19)
V razredu sem imela kar nekaj otrok s posebnimi potrebami. Bilo je takole: tisti starši, ki so si priznali, da je otrok poseben, da potrebuje pomoč, so jih tako sprejeli tudi učenci. Z učenci smo se pogovorili zakaj imajo nekateri otroci težave, kakšna je ta bolezen … in moram reči, da so jih zelo lepo sprejeli. Majhni otroci so zelo direktni in vprašajo vse, kar jih zanima.
Za enega učenca, brez odločbe, pa si starši nikakor niso mogli priznati, da otrok nujno potrebuje ustrezen program. Otrok večkrat ni vedel “zakaj se gre”, tudi pri igrah ne, ostali so to kaj hitro ugotovili in so ga začeli zbadati, večkrat so z njim prišli v konfliktno situacijo. Želim povedati: če se starši zavedate, da otrok potrebuje pomoč, priskrbite muu jo!!!! Zaradi tega se mu nihče ne bo smejal, kvečjem mu bodo drugi otroci v oporo in bodo poiskali stik z njim.
Strinjam se z “v”. Nikar se ne obotavljajte ,ko vam nekdo nudi pomoč. Sprejmite jo.
Menim tudi, da v večini primerov tudi starši sami vplivamo na družbeno klimo. Sama pbičajno poskušam vplivati na okolje tako, da sem v prvi vrsti jaz tista, ki želim otroku pomagati in to tudi delam in s konstruktivnimi predlogi in predvsem dobro besedo in optimizmom. Pazim tudi na to, da sem do družbe odprta, ker me bo le na tak način tudi okolica sprejela.
Sama sem prepričana, da s pravilnim pristopom lahko potegnemo okolico na svojo stran in so nam v bistvu pripravljeni tudi pomagati.
Pa lep pozdrav, vesna !
Prav presenečena sem nad vašim pisanjem.Tudi sama imam v razredu otroka s posebnimi potrebami, hiperaktivnega, odkrito rečeno je včasih res nevzdržno.Preden sem ga jeseni dobila, sem med počitnicami izpraznila knjižnico, da bi ja čim več izvedela o hiperaktivnosti. Moram reči, da se mi je obrestovalo, čeprav je včasih res težko, kar pa sami tako najbolj veste.Preseneča pa me odnos otrok.Moji so ga sprejeli takšnega kot je, m
Če učiteljica nima smisla za otroke s PP se je težko pogovarjati (v razredu sta celo dva otroka s PP). Letos zaključujemo dvoletno druženje, drugo leto bo otrok na predmetni stopnji. Tam se bomo srečevali s takimi in drugačnimi učitelji, ki bodo imeli več ali manj posluha za otroka.
Z literaturo je pa tako: v šoli sem predlagala, naj učiteljica prebere knjigo Eksploziven otrok, pa mislim, da jo ni.
Knjiga ni čudežna, je težka za branje, prebrati jo moraš večkrat, saj vedno znova odkriješ kaj novega. V konkretnih situacijah pa se je potrebno precej hitro odločiti in odreagirati na otrokovo vedenje. Tudi sama preberem vse kar je dostopnega, vendar je ta knjiga do sedaj edina, ki precej natančno razlaga vedenje in obnašanje hiperaktivnih otrok, ki pa imajo vsak svoje težave. Dva hiperkinetična otroka nista enaka, skupna jima je diagnoza.
Verjamem, da je otrok v razredu naporen in da moti pouk, zahteva veliko učiteljevega napora, da se vedenje preusmeri, ustavi, predvsem pa je potrebno imeti VELIKO POTRPLJENJA, da ustrezno odreagiraš.
Lp, Sasi
Irena najbrž mislite
Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami /ZUOPP/
(Ur.l. RS, št. 54/2000)?
Več na:
Lep pozdrav, Petra
Pošlji oblikovano (31-05-05 22:42)