pozdravljena
Potrebujem vašo pomoč, ker res ne vem kako naj se poberem. Stara sem 34 let , poročena imam dve prelepi hčerkici, mož je razumevajoč, družina mu pomeni veliko, zaradi mene oziroma situacije, ki se je ustvarila okrog mene ne zmore več oziroma mi ne zna dati tiste podpore, ki bi si jo želela.
Situacija je kompleksna. obstajajo neke konstantne težave, ki niso nič posebnega in so premostljive ( živimo v neposredni bližini njegovih staršev, ki so preveč vsiljivi in se z nami obnašajo kot bi bili neumni majhni otroci – torej nikoli jim ni nič prav kar naredimo. Ta situacija je zame grozna, saj se enostavno ne morem privaditi. Zato sem se začela zapirati v hišo, kjer se počutim gospodar svojega življenja, zunaj – kjer se srečujemo pa se zadržujem nerada, samo za omejen čas).

Povod za moje stanje, ki ga ne morem opisati kot depresija ampak kot stopnjujoč se stres in žalost ob enem izhaja iz izgube službe. Sem visoko izobražena, zaposlena sem bila na odgovornem delovnem mestu, podjetje v katerem delam bo šlo čez cca. en mesec v stečaj. Agonija se vleče že več kot pol leta. v lokalnem okolju bo socialna bomba. Služb ni, vsaj v tej branži ne. počutim se prazno, obstala sem na mestu. vem, da se moram pobrati, čimprej…in kakšen dan se počutim pozitivno…več ali manj pa sem potrta, kot sem napisala, prazna, kot da sem zapravila cel faks in podiplomski študij za brezveze….počutim se neuma čeprav vem, da nisem kriva za izgubo službe. Veliko se jokam, vse me spravi iz tira.

Mož me je nekaj časa celo prenašal, vem pa da mu gre ta moja situacija že čez rob. Tega mi sicer ne pove vendar vidim. Moja druga oprona točka sem verjela, da bo moja družina pa čeprav sta se starša ločila. Oče je pač tak, da se z njim lahko pogovarjaš samo določene stvari zato ga s tem niti ne obremenjujem, mama se je preselila daleč ima novega moža in sva se precej odtujili pa čeprav vem, da me ima rada. Ostali sta mi sestri, še osebej mlajša, ki sem jo vedno imela kot najboljšo prijateljico…pa se mi zdi, da me je pustila na cedilu. Ne vem kako naj to razložim, nikoli nima časa zame, ko pa sem prišla na to, da sem se ji malo potožila je rekla da sem odrasla in bom mogla te stvari reševati znotraj svoje družine (moj mož)….to me je prav prizadelo.

Skratka vsa moja prepričanja, vase, v mojo družino so se razblinila….rada bi šla naprej. Vem, da sem napisala nekoliko konfuzno pa vseeno upam, da me razumete. Kako naj grem naprej.

Draga soimenjakinja 🙂 !

Vaša situacija je neprijetna. Čeprav na prvi pogled razmere niti ne delujejo tako kritične, verjamem da vam je nevzdržno. Kot kaže, spadate med tiste ljudi, ki so pesimistični ter predvsem pretirano zahtevni do sebe. Kljub fakultetni izobrazbi se, kot pravite, počutite neumni. Kljub temu, da so za izgubo zaposlitve krive zunanje okoliščine in čeprav razumsko veste, da sami niste prav nič krivi, se je zaradi tega zelo skrhala vaša samopodoba. Morda ste odraščali v družini, kjer niste mogli biti to, kar ste; kjer ste bili na nek način prezrti in kjer v starših niste mogli najti tistega varnega zavetja, ki ga vsak otrok potrebuje. Iz tega lahko izhaja notranja negotovost, pomanjkanje stika s samim seboj ter večno iskanje potrditve. Marsikdo, morda kar večina ljudi od svojih staršev ni dobila vsega, kar je potrebno za optimalen osebnostni razvoj. Zato je dobro, če se celo življenje posvečamo osebnostni rasti, in sicer na način kot vsakemu posamezniku ustreza: preko branja knjig, obiskovanja delavnic ali terapij, preko telesne vadbe, sprostitvenih tehnik, obiskovanja tujih dežel, duhovnega poglabljanja…

Iz vašega pisma lahko razberemo več sklopov težav, zaradi česar je vaša situacija, kot pravite kompleksna.

1. Pravite, da se zunaj hiše zaradi moževih staršev ne počutite dobro in se zato zadržujete notri. V tem primeru bi vam čisto praktično svetovala, da se z hčerkicama pač sprehodite ali odpeljite do bližnjega parka ali igrišča in tam v miru preživljajte prosti čas. Če bodo stari starši ob tem imeli kakršnekoli pripombe, kar je seveda zelo možno, pa se zaradi njih ne obremenjujte, ker je to nepomembno.

2. Če boste ostali brez zaposlitve, vam svetujem, da potem nekaj svojega prostega časa namenite kakšnemu prostovoljnemu delu, lahko kaj v povezavi z vašimi poklicnimi znanji ali pa tudi kaj preprostejšega. O možnostih si lahko preberete tukaj: http://www.prostovoljstvo.org/za-prostovoljce/posredovalnica-prostovoljskih-del/. Lahko pa tudi vprašate v kakšni organizaciji iz vaše bližine, čeprav niso objavili povpraševanja. Na ta način si boste aktivno zapolnili čas v času iskanja nove zaposlitve. Poleg tega pa boste pridobili še mnoge druge koristi: nove izkušnje in poznanstva, več možnosti za pridobitev zaposlitve, osebna potrditev, odmik od moževih staršev, morda tudi drugačen pogled na svet in na svoje življenje ob stiku s pomoči potrebnimi.

3. Tretje področje težav pa vidim v tem, da sta z možem nekako izgubila stik. Zdi se mi izredno pomembno, da bi se vi znova poskušali povezati in zbližati z njim. Da bi mu lahko zaupali svoje občutke, on pa vam svoje. Zadržite se le, ko gre za njegove starše, da ne bi preveč prizadeli njegovih čustev. Naj vama starši popazijo hčerki, saj so, kot opisujete, radi vključeni, vidva pa si privoščita kak večer samo za vaju.

4. Odnos z vašimi starši in sestrama pa se mi v tej zgodbi ne zdi najpomembnejši, saj niste več člani iste družine. Ponavadi je še najboljše, če do njih nimaš nobenih pričakovanj.

Upam, da vam bo karkoli od napisanega v pomoč.

In želim vam veliko prijetnih trenutkov s svojo družinico v teh lepih dneh.

Jana Metelko, dipl.soc.del.