kako se odzvati na provokacije
Opa, ste pa res dobro, natančno sledili besedam, ki sem jih zapisal, nase ste resnično lahko ponosni, vesel sem za vas.
RANE IZ PRETEKLOSTI-
Če so rane res potrebne za osebnostni razvoj, kako to, da lahko nekdo osebnostno napreduje, tudi v tistem kar mu ni predstavljalo rane ampak samo izkušnjo, preizkušnjo, izziv…? No, no… malo sem se na takšen način zamislil ob tej trditvi.
»Brez temeljitega soočanja z njimi in njihovega celjenja oseba ne more iti naprej niti narediti korak naprej.«
Tukaj se bom ustavil ob dejstvih, ki jih človek – oseba doživlja, kadar se temeljito ( temeljito razumem kot zelo podrobno) sooča z nekim bolečim trenutkom iz preteklosti.
Ko se sooča z npr. fizičnim napadom – ropom in grožnjami, ki jih je doživela ranjena oseba, prioritetno gleda v ta dogodek, gleda v tega roparja, gleda v nekaj česar se želi znebiti, ob tem pa kar naprej prebuja tista čutenja ( npr. strah, negotovost, stisko, obup) in se prioritetno »vrti okrog vsega tega.
Kje je tukaj ta Oseba, kje tukaj vidi sebe v celoti, ne le v ranjenosti, vidi sploh celoto ali le del, ki ji je in ji še povzroča bolečino…?
Gremo na duhovno raven. Duh ne pozna mej, je v trajanju, v gibanju, v zagonu, je kreativen, ne zagovarja monotonosti, je dober…Človek je duhovna duša…
Ker nisem psiholog, pdg, in podobno, ne bom komentiral s tega področja, komentiral pa bom s področja človeka kod duhovne duše.
Dogodke iz preteklosti se le nekoliko (torej ne v podrobnosti, da človek še bolj podoživlja trpljenje) pogleda, torej le toliko, da se vidi ali gre za zamero, neodpuščanje sebi in / ali drugemu, ali gre za doživljanje kot da je oseba zgubila svoje dostojanstvo in posledično ne vidi smisla živeti, ali zaradi tega le »tava« ne ve kaj bi s seboj, ne ve kdo v vsej svoji celovitosti sploh je, …
S trditvijo; »Stare rane kar naprej vlečejo nazaj“ se žal ne strinjam, kajti nazaj nas vleče ne razumevanje in posledično zagledanost v nekaj kar ne obstaja več. Kaj hočem reči. Jaz sem npr. doživel rop, kjer sem bil z nožem poškodovan. Tega dogodka ni več, ker je v zgodovini, zgodovina pa ni sedanjost. Kar pa sedaj doživljam kot posledico tega dogodka iz preteklosti je nekaj neresničnega, čeprav doživljam kot resnično tukaj in sedaj. Na meni je, kaj bom naredil z vsem tem, čemu bom dal prioriteto.
Bo moja prioriteta odrivati od sebe to česar ne želim (POSLEDIČNO JE KAR NENEHNO SOOČANJE S TEM IZ PRETEKLOSTI IN GLEDANJE V TO), ali bo moja prioriteta nameniti dobrodošlico temu kar želim in sem RESNIČNO vreden, zrti v ta čas ki je danes, ki je resničen, ki je tukaj in sedaj… Torej?
Seveda ne bežati od preteklosti, zopet pa ne »RINITI« vanjo. Kaj Torej, kako torej?
Podati se v zavedanje kdo je človek in v tem zavedanju stopiti na pod odpuščanja sebi in vsem, do katerih »gojim« zamero, jezo, bes. Zavedati se kako zelo je smiselno stopiti na to pot, v ta proces nastajanja sebe kot novega človeka, kako vredno je stopiti na pot k svobodi , notranji ne ujetosti. Predstavljajte si posodo, v kateri je 55 % zamere, bolečine, žalosti, jeze, obupa… vse ostalo je ljubezen, dobrota, lepota, plemenitost, enkratnost…
To ne pomeni, da obstaja samo slabo, če TRENUTNO doživljamo tako. Ostanimo ljubitelji resnice, tam je svoboda, je radost bivanja. Eno je trenutno doživljanje drugo pa je dejansko stanje. Vredno se je tega zavedati. Tukaj poskušam predočiti, to, da govorimo o manjku zdravja in ne toliko o bolezni. Včasih se ljudje osredotočimo z vsemi silami na bolezen, kadar je tu, ker govorimo o bolezni. Bolje je govoriti o manjku zdravja, ker takrat smo bolj realni, takrat gledamo v zdravje in ga vnašamo na tisto mesto kjer je v manjku. OSREDOTOČENI SMO V ZDRAVJE! Že sama ustrezna osredotočenost je pol zdravja, kaj šele vse ostalo dobro, ki prihaja. Spoštovani, vse vas vabim v prioritetno «gledanje«, ravnanje v dobrem, plemenitem, lepem, moralnem… To je človekova osnova, tu je mir, to je središče zdravja, to je temelj zdravja, to je človekovo poslanstvo…
Glede na to se žal ne strinjam s trditvijo: »Kako se posameznik sooča s celjenjem teh ran je odvisno od okolja v katerem živi in oseb, ki ga obkrožajo.« Ravno tukaj je poanta, KER LJUDJE MISLIMO, DA JE ODVISNO OD OKOLJA, kako bomo prišli do zdravja, težko ali sploh ne pridemo do zdravja. Pa kaj mi je mar (prioritetno gledano), kaj meni ta in ta o meni, kaj mi ta in ta govori, jaz v vsej svoji enkratnosti vem kdo sem, čigav sem in kam grem. Seveda je določen vpliv iz okolja, ja, toda to ni naša prioriteta, to ni naš cilj, to ne rabi biti človekov cilj, ker ga to ne pelje v dobro, ker ga to ne ohranja v realnosti.
Duh je svoboden, lep, plemenit… čemu nebi upoštevali ta duhovni del človeka, čemu bi ga zanemarjali od okolice pa pričakovali, da se spremeni. Človek ima vse potrebno v sebi, zato je smisel življenja to lepoto odkrivati, se nad njo veseliti in jo uporabljati.
Joj, toliko lepih in tudi egzistencialnih vprašanj, ste podali gospa, da že zaradi tega veselja nad tem vem, da ste oseba zelo bogata dobrega, plemenitega, ki morda kot tempirana bomba čaka, da to odkrijete in zaživite. To vam privoščim, to je radost bivanja-življenja-trajanja.
Bolj ko človek upošteva sebe kot človeka, torej tudi kot duhovno dušo, bolj bo v sebi odprl vrata za dobre stvari iz okolice. Torej, od nas je odvisno kako in kaj bomo s stvarmi iz okolice. V takšno zakonitost smo vpeti, in če smo vpeti v takšno zakonitost, pomeni, da je sposobnost za upoštevanje teh zakonitosti v nas. ODKRIJMO TO!
»Torej, ali je nasilje le način s katerim si nekdo celi rane,(JA KER MISLI, DA JE TO O.K. HKRATI PA JE TO POČETJE SIMPTOM, POSLEDICA – POKAZATELJ NJEGOVE RANE))ker drugega načina ne pozna ali ga ni pripravljen sprejeti. (LJUDJE SE VČASIH OTEPAMO SPREMEMB, KER JE TO PODROČJE, KJER ŠE NISMO BILI IN JE NEZNANKA, HKRATI PA SE POČUTIMO TUKAJ VARNE, TUDI ČE NAS BOLI) Ali to potem pomeni, da če oseba ni sama dovolj močna da se spremeni, bo zaradi vpliva okolja ostala ista – oziroma se na isti način odzivala.«
VSAKA OSEBA JE DOVOLJ MOČNA-vse kar v dani situaciji potrebuje je v njej! Okolica tej osebi lahko pomaga le tako, da gleda v to, kar je v njem ,je dobro in sam trenutno ne vidi. Občudujmo tisto dobro, ki je v človeku (ne laskati), ostanimo v resnici, brez preračunljivosti, le zato gledamo v dobro, ker ljubimo dobro, ker ljubimo resnico (to je kot poezija v trajanju- ni ne časa, ne prostora) je ljubezen, je uzrtost v lepoto, dobroto…
Nekdo bi rekel, da je to nemogoče. Se strinjam, da je občutek, kot , da je nemogoče, toda to je le pokazatelj, da se je potrebno zavzeti – odločiti za iskanje dobrega, in gledanje v dobro.
Npr. Mož pride domov pijan, z ničemer ni zadovoljen, ne premore nobene lepe besede, samo tarnanje se zliva iz njega… Kaj je tukaj dobrega, kje je tukaj lepota…? Spomnimo se, da je bistvo očem nevidno!
1. Cel je prišel domov. 2. Žena je v sebi lahko zadovoljna, ker je v spoznanju, DA JE RESNICA OČEM ZAKRITA in, DA JO MOŽ LJUBI, le da ji tega trenutno ne zna pokazati, ne povedati, saj tudi sebe ne ljubi.
(ne govorim da se mora pijanost tolerirati, govorim o dani situaciji, ko je pijana oseba pred nami). Ko je oseba trezna se z njim pogovorimo o naši zaskrbljenosti nad opijanjem, KER SE ZAVEDAMO, DA JE V GLOBINI- V BISTVU TO DOBRA OSEBA (ne živi sebe)- dobro je, da je on oseba, zaklad dobrega, le da tega trenutno ne vidi in tega dobrega ne živi…
Bom jaz kot trezen človek gledal v to kar gleda pijan človek, ali bom ostal buden in se trudil zajeti celoto?
Spoštovana bralka, sicer je vsak primer potrebno pogledati svojstveno, kot primer zase. Konkretno v dani življenjski situaciji.
»- kaj pa rane, ki se jih pridobi sproti. Kako te učinkovito celiti brez posledic?“ Konkretno pogledati, kaj povzroča ranjenost in na to mesto povabiti zdravje, stopiti v process zdravega načina gledanja na dogodke okrog nas in V NAS.
„- kako človek ugotovi svoje poslanstvo?“
Raziskuje s kakšnimi talenti, darovi je obdarjen, jih trenira, jih razvija, živi kreativnost, živi, ljubezen, živi, dobroto iz katere je nastal in prišel. Torej na tej poti, ko spoznamo, da smo edino sebe prejeli v dar je vredno uzrti se v ta dar, da bomo vedeli kaj in kako z njim. To je smisel življenja kjer se skriva odgovor na poslanstvo vsakega posameznika.
Npr. Človek se rodi brez nog, rok. V sebi je odkril talent motiviranja sebe in so človeka. Ta talent razvija in je sedaj med največjimi motivatorji, živi radost bivanja, ne glede na manjk na telesu.
Npr. Otrok se rodi brez rok. V sebi je odkril talent v nogah. Obleče in sleče se sam, umije se sam, s kremico se namaže sam… To so prav fascinantne resničnosti.
Ops, zopet se je nabralo precej besedila.
Vidim, da ste se registrirali in je tako mogoče pisati tudi na osebno pošto. Morda je bolje, da se uporabi slednje., kjer boste lažje bolj konkretni z vprašanji.
Vam spoštovana HM30 , prepuščam odločitev.
Mir in dobro vam želim.
Upam, da bom oživela to temo ker je zelo zanimiva. Prebrala sem večino postov. Napisala bom svoj primer na relaciji hči – oče. Tudi moj oče je že od kar vem za sebe provokator. Provocira vse, ne samo mene. Ko mu kdo kaj zabije nazaj odreagira različno, redko kdaj utihne, večinoma nadaljuje svoj provokatorski pohod, ali pa totalno popi…
Primer: zadnjič se je mimo sprehajala neka mama, ki ima duševno prizadetega otroka, pa domačim komentiram, da kako mora biti tej ženski težko, da ima prizadetega otroka. Pa takoj skoči vame, kaj se norčujem, da bom lahko jaz tudi takšna, kaj naj storijo s takimi, …
Obrnil je moje besede, čeprav je dobro vedel, da se ne norčujem, na kraj pameti mi ne pride da bi se. Sem šolana na področju zdravstva, ampak čisto vsakemu človeku je lahko jasno da se z drugih , sploh tistih, ki so bolani, ne norčuje. Takrat pa je v meni zavrelo. Ugotovila sem, da me lastni oče ne spoštuje, pravzaprav me nikoli ni. S tem tudi zanika mojo empatijo do sočloveka. Da obrača moje besede, namesto da bi se normalno pogovoril, je zelo boleče.
To je samo eden od primerov. Z njim se je nemogoče pogovoriti.
Ga vprašam kje sta bila z mamo
– pove v Mb v resnici sta pa bila v Ce,
– vprašam koliko je ura, odgovori 3 pa je 4,
– če je bil kdo danes na obisku, pove da ne, pa je bil…..
Kako se torej izogniti domači provokaciji. Sem mu že 100krat rekla, da sem raje, če z mano ne govori. Jezi me tudi to, da mama ve kaj se dogaja, ampak je tiho.
Če si mu že 100x rekla, pa tega ne upošteva, potem v provokaciji res uživa (sadist). Glede na to, da ti popije ogromno energije, boš verjetno našla pot iz tega s tem, da ga ignoriraš. Eni ljudje radi pijejo kri sočloveku, vendar le takrat, če mu ta to dopusti. Želim reči, da brez tvoje užaljenosti njegov napad ne bo imel efekta. Svetujem ti, da ga brez besed le opazuješ. Prej ali slej boš našla sprotne rešitve.
S tem se strinjam, da je najbolje ignorirati. Ta možnost je sicer bolj izvedljiva pri nekom, ki ga ne vidiš vsak dan. Bom poskušala.
Je pa žalostno to početi z nekom ki je tvoja kri, za druge bi mi bilo popolnoma vseeno.
Kaj pa storiti takrat ko se začne normalno pogovarjat?
Pa še to, ko je zraven fant niti ne poskuša provocirati, ko pa on zapusti sobo se začne.
Poskušala sem že tudi s tem, da sem mu kaj zabila nazaj, da je bil res užaljen, potem sem pa seveda jaz izpadla hinavka.
Ignoriranje na tvoji strani v smislu zadržanja, opazovanje ostane. Poskusi.
Takrat ga vprašaj, če misli resno. Imaš pravico.
Si že omenila, da te ne spoštuje. Očitno spoštuje njega in te zaradi njega pusti. Verjetno si njegova tarča sproščanja negativne energije, ki jo nekje pobira.
Negativno se z negativnim vrača.
Spoštovani »glos«.
Dovolil si vas bom klicati Pogumna.
Zapis sem razumel, da govori o* doživljanju očeta kot provokatorja, kot osebo, ki obrača besede, da bi se lahko norčeval
* da se oče, če ga kdo »zabije« nazaj, odzove z močnim razburjanjem a vsekakor s provokacijami naprej
* ugotovitvi, da vas lastni oče ne spoštuje in vas nikoli ni (ugotovitve temeljijo na njegovih odzivih oziroma vaših zaznavah njegovega vedenja)
* da govori o tem, da se je z očetom nemogoče pogovarjati
V besedilu se postavlja vprašanje, kako se izogniti provokaciji očeta?
Moj odgovor je, da se sploh ne potrebujete izogibati provokacijam očeta, saj ste to vendar počeli do sedaj in ni uspeha. Joj, kaj pa sedaj, kje je tukaj logika?
Človek (telo, psihičen del, duhovni del = celota). V vaših zapisih je moč spoznati, da gre za racio, za to kar je na razumski ravni, zato ni moč videti to kar je bistvo problema, kajti le um, ki je organ na duhovnem področju vidi bistvo, ki je telesnim očem nevidno.
Spoštovana Pogumna, ni mi vseeno, da toliko trpite v takšnih okoliščinah, vesel pa sem, da vam je medicina domača. Iz tega naslova vas vabim, da si ogledate na google (hagiohr), hagioterapija , antropološka medicina ali mi pišete na CENTER ZA BOLJŠI SVET : cbs.si@amis.net.
Težava je na duhovnem področju človeka , ki ne ve kdo je človek, ki ne živi življenja, ki mu je dano v življenje, ki ni odkril smisla življenja, ki ne živi zastonjske ljubezni in zavedanja o tem.
Vi ste kljub okoliščinam lahko vrhunska ženstvena oseba, ki ve kaj v življenju hoče.
Mir in dobro vam želim.
Provokator – uživa, ko te sprovocira!!! to je vendar njegov namen … in bolj ko ti trdiš nasprotno, bolj se greš njegovo igro!!!
Vdihneš, prešteješ do deset … in se nasmejiš!!! Rečeš – vau, ti pa res vse veš!
Ali pa se obrneš in oddideš!
Sem lepo okrogla, vau – tudi Zemlja je tako lepooo okrogla!!!!
Oh, imam pač kurjo pamet!!!
In jim odvzameš strelivo…
Oče pa je verjetno globoko nesrečen človek, … mogoče pa celo bolan … si medicinsko šolana, gloss,
psihološki profili – verjetno so ti znani,
pa tudi – ljudje smo takšni, včasih se sploh ne zavedamo vpliva svojih dejanj, besed na druge!!!
(mogoče pa samo težko sprejema, da ima njegova zlata hčerkica – hčera fanta??? da ni več on
glavni v tvojem lifu?)
Vsakemu svoje!!!
Imam dve podvprašanji in sicer je prvo; je bilo tole napisano na nočnem šihtu (od dveh do štirih ponoči za vse štiri ali pet nočnih in močnih prispevkov) ali muči nespečnost in drugo, zakaj sredi noči v tekstu pišeš toliko klicajev in tudi vprašajev, ker menda ponoči se ne sme vpiti, tuliti in kaliti javnega reda in miru s klicaji in vprašaji??? Te bo še kdo prijavil, jbtflrj!!!!
Dober vzdevek, mi je všeč, tale tvoja kurja pamet. Aja, provokatorji so te zrevoltirali, kapiram, pa ne moreš spati sredi noči… Mimgrede zate še tole, Mon je poln virtualnih provokatorjev, na stotine jih je in na tone je izmišljenih, provokativnih tem, veš to, ti kurjapikapamet?!?? Lahko te kap od razburjanja nad vsem, kar tukaj po Monu lazi in piše, če vzameš vse zapermej. Lahko pa jemlješ vse, vključno s provokatorji in celo tole moje pisanje, tako lahkotno, kot bi bral Pavlihovo pratiko in ti je v relaksacijo, recimo od dveh do štirih zjutraj. Še uspavajo te lahko, provokatorji in njihovo strelivo, odvisno, kako gledaš na zadeve…
Nisem prebral čisto vsega, tako da ne vem, ali bom doprinesel kaj novega.
Pri vsakem prepiru/provokaciji/situaciji/odnosu sta vedno potrebna 2. Brez enega ni odnosa in ni interakcije. V odnosih, kjer nam interakcija ni všeč (ko se tega zavedamo), želimo odnos spremeniti.
Vedno to ni lahko, ker se velikokrat lotimo zadeve na napačnem koncu.
Sam verjamem in tako tudi živim, da so drugi ljudje in moji odnosi z njimi samo zrcalo mojega notranjega stanja. In če želim kaj spremeniti, moram spremeniti pri sebi. Posledično se sam od sebe spremeni tudi odnos/oseba/okolica.
Zdaj pa bolj konkretno. V zadnjih letih znanost odkriva nove in nove oblike vedenjskih motenj (bolezni). Ena od njih je mejna osebnostna motnja (poNajdisijaj ali googlaj, kar nekaj strokovnjakov se s tem ukvarja tudi pri nas). Potem so tu DRAME odnosov priučenih iz otroštva, ki so oblika povrnitve naše energije, ki smo jo dali drugim osebam.
Provokator vedno hoče samo nekaj (če se tega zaveda on(a) ali pa mi sami, to ni pomembno). To je naša energija. Kdor ni kreativen želi kreativnost drugega, če sam verjame, da je ni spodoben odkriti in prebuditi v sebi. Enako je z drugimi oblikami energije: čustvena, mentalna, spolna, življenska. Ali imaš občutek po konfrontaciji, da si čustveno/energetsko izžeta? Razburjena sigurno – ravno zaradi tega.
Provokatorji imajo zanimivo strategijo preživetja. Vedno pa rabijo še vsaj eno osebo.
Navadno je tako, da provokator vstopi v prostor in se spravi na prvo “žrtev” od katere bo najlažje dobil energijo. Če je ne dobi (ali dobi dovolj), gre drugam, do druge “žrtve”. Žrtev sem napisal v narekovajih, ker sam ne verjamem, da smo žrtve, ampak ustvarjalci. In da se učimo tudi zdravih odnosov: najprej do sebe in do drugih.
Preprosta fizična tehnika, kako preprečiti odtok svoje energije: stisni anus in popek potegni navznoter. Če pa se moraš objemati s takšno osebo, pa stopi z eno nogo proti njemu (tako da vajine noge tvorijo črko T (tvoja je pokončna).
Svetujem, da si o tem kaj prebereš ali pogledaš kakšen video (mejna osebnostna motjna, DRAME nadzora) in poskusiš ugotoviti kaj več o sebi in drugi osebi, s katero si v konfliktnem odnosu.
Iz lastnih izkušenj ti svetujem tudi, da poskusi med čutvenim izbruhom (ko si v afektu) biti v stiku s tem, kaj občutiš v svojem telesu (katera čustva se porodijo, občutki, da postane telo zakrčeno…).
Vedno kadar se počutimo ogrožene, pozabimo dihati in se zakrčimo. Stisnejo se prav vse mišice v našem telesu. Po konfrontaciji pojdi na WC, dihaj in zavestno poskusi sprostiti vse mišice v telesu (vizualizacija, afirmacija, predstavljaj si, da si tekoča svetloba).
Začni se spraševati, kaj lahko spremeniš pri sebi, da bi se odnos spremenil. Sigurno ne moreš več reagirati na enak način (ali agresivno nazaj, pasivno (prenašanje osebe, dokler se ne spuca) ali pa sprejeti vlogo žrtve – 3 najpogostejše reakcije v odvisnih odnosih). Ko se spremenimo, se LAHKO spremeni tudi drugi udeleženec v odnosu. Če se ne želi, je najbolje, da odidemo/končamo odnos, ki nas ne izpopolnjuje/osrečuje/polni.
Na tem mestu odločitve se moramo vedno spoprijeti z bolečino. Sprejmimo jo z odprtimi rokami in zavedanjem in veseljem, da bo na mestu starega vzklilo nekaj novega, kar bo drugačno. Kakšno bo, je odvisno od nas. Kar bomo pritegnili. Zavedno ali nezavedno.
Veliko sreče in pogumno neprej pri odkrivanju samega sebe in svoje komunikacije z okolico.
Če želiš bolj konkreten odgovor, rabim več informacij: info@spirala.si (Miha)
Popravek.
Ni res, da je mejna osebnostna motnja ena izmed v zadnjih letih odkritih.
Mejna osebnostna motnja oz. borderline je kot moteno stanje poimenovana že več kot 100 let, več kot 80 let je že opisana (A. Stern) in cca 40 let je že del DSM oz. (Diagnostičnega in statističnega priročnika psihičnih bolezni Ameriškega psihiatričnega združenja).
http://en.wikipedia.org/wiki/Borderline_personality_disorder
poglavje History
Drugače pa je zapis zelo dober praktični opis zaščite pred čustvenimi vampirji.
