18.02.12 10:43
Mene pa zanima, kako se zaščititi pred provokacijami sina 38 let, z družino.
Od kar je v vezi me nenehno provocira, lovi na besede, dejanja, veliko vpliva nanj snaha, saj prej kaj takega ni bilo, ničesar jim nisem naredila, nikogar užalila, čeprav tudi dober dan ne znam reči pravilno. Umaknila sem se, pustim jih, ne hodim k njim, ob vsaki priložnosta pa me sin provocira, očita da ne pridem. Skrajno nespoštljiv je, ignorira me, kolikor se da sem prijazna in grem mimo. Na provokacije ne reagiram, sprašujem pa se ali je to pametno, ali bi morala “usekati” nazaj, odločno. Bojim se, da bi rekla kaj preveč.
————————–
Vaš cilj je živeti v ne provokacijah sina, torej, ne gledati v to, kar ni vaša prioriteta. Če seje provokacije, bodo pač te, padle na nerodovitna tla. Manj se ukvarjajte v sebi in v odnosu s sinom, s provokacijami – trzajte, reagirajte le na to, kar radi slišite, radi doživite. Temu dajte večjo veljavo od provokacija.
Npr. SIN:
1. – Se res ne moreš bolje obnašati, enkrat bi pa že lahko dorasla temu…
2. – Eh, kaj pa ti veš…
3. Do mojih otrok bodi bolj spoštljiva, si razumela?…

Bomo v takšnih reakcijah ljudi do nas gledali v ta negativizem, ki ga je moč zaznati ob teh besedah, ali bomo gledali globlje, v duhovno področje, kjer je lepota, je mir, je odpuščanje…
Naš odziv: (A ali B )
1. A – Prav imaš, zmorem še bolje. Podpiraj me v dobrem.
1. B – Pa kaj je spet narobe, kar koli naredim ti ni prav, sploh ne vem kaj še sploh lahko naredim dobrega, da boš zadovoljen…

2. A – Hm… si prepričan.
2. B – No, za tako neumno pa me res ne rabiš imeti, ne provociraj že spet.

3. A – Ja, tvoji otroci so pravi zaklad, tako kot ti… Vsi ste vredni spoštljivega odnosa, vredni ste spoštovanja. Pomagaj mi, kako naj razumem tvoje besde?
3. B – Mar nisem dovolj spoštljiva, poglej sebe, kako si ti, če si splih, kako si spoštljiv do mene…

Pri primerih se je dalo videti jasne razlike- čemu bomo dali veliko pozornost, v kaj bomo predvsem gledali. Gospa ne potrebujete se boriti. Zato ker se borite tudi ne uspete.
Vredno je postati iskalec dobrega, o dobrem govoriti, razmišljati… in se nad tem veseliti. Prepuščati se dobremu, takrat , ko je dobro v ospredju, zgubi to kar je slabo, veljavo, zgubi moč, zgubi pomembnost. Ne ukvarjajte se s slabim, vstavljajte luč v to kar diši po slabem. Ta svetilka ste vi s svojo ljubeznijo.
Sicer pa, nič ne mora biti toliko po vaših pričakovanjih. Sin ima svoje življenje, svojo družino…Kako si postilja na tem bo počival. Tudi on potrebuje izkušnje. Verjemite, enkrat se bo ustavil. Verjemite v sina, kajti v njegovih globinah je gotovo nekaj lepega.
Pišite, kako konkretno vam gre.
Lepo bodite.

Težko mi je, ker ne morem napisati konkretne dogodke. Veliko so na računalniku in nočem, da bi me odkrili, ne ker ne bi bilo kaj res, ampak bi nastopili še bolj grobo.
Očitajo mi, da ne pridem k njim. Če pridem, mi ne ponudijo stola in ne govorijo. Besede vlečem iz njih.
Vnuka, ki me imata neznansko rada, to snaho pa tudi sina zelo moti,odtegujeta, ne smeta več k meni. Tudi govoriti ne z menoj. Ko sem vprašala zakaj, mi je vnuk dejal: tako so mi rekli starši.
Če sem prinesla komurkoli darilo za rojstni dan, ga niso niti pogledali, niti rekli ničesar. Darila so bila vedno skrbno izbrana.
Poletje preživljamo zunaj okoli hiše, če stopim do njih k mizi me niti ne pogledajo, ogovorim jih, sin odgovori z da ali ne, snaha brez besed.
Preprosto, snaha me ne prenese, ne vem zakaj, brez razloga, tako je odkar je prišla v hišo. S sinom se ne da pogovorit, ker ne more reči nič konkretnega le vznemiri se zelo, pravi, da se mi ne da nič dopovedat. Kaj je to, kaj se mi ne da dopovedat mi ne rekel še nikoli, prav tako še nikoli ni povedal kaj je narobe.
Ob vsaki priložnosti pa me zbode s pripombami, za katere ne vem na kaj se nanašajo. Kako govorim z njihovimi otroci, kako se igram, kako jih oblečem,…………..Popolnoma brezvezne stvari.
Nikoli se nisem vtikala v njihovo življenje, provokacije pa so bile od prvega dne.
Zdi se mi, da bi me radi kaznovali, čeprav ne vem zakaj. Kot bi ne vedeli kaj hočejo in nekaj iščejo. Finančnih problemov nimajo in so na veliko boljšem kot jaz. Sin je prav tako odpikal vse naše in komunicira samo z njenimi.

Provokacije so lahko različne , prihajajo pa iz vseh vetrov ,če lahko tako rečem. To je zato , ker smo si karaktersko ljudje različni in vedno se v življenju nekdo najde , ki ti ni všeč ali pa ga enostavno ne preneseš. Vsi lahko priznamo , da znamo provocirat ljudi, vendar so eni neznosno nesramni , kar pa je preveč. Moja izkušnja bazira na priseljenega človeka , ki se enostavno noče ali ne more sprijaznit s tem da ni glavni, oz. da nima vsega prav i….podobno, kar zna biti zelo neprijetno , če se z njim nenehno srečuješ in ti v bistvu vpliva na tvoje življeneje, najhuje je pa , če se neposredno spravi na tebe oz. enega človeka, v tistem okolju in zna zaigrati do drugih , zelo poštenega človeka in v bistvu na koncu ti postaneš tisti , ki bi naj bil kriv. V konflikt s takim človekom je iti težko , ker ne prideš do konca , če hočeš obdržati stike s tistimi , ki so dobri v tem okolju . Meni je najhuje to , da se zaradi drugih probaš okolju prilagajati in se delati da ni nič narobe, in še v samem trenutku družbe dobiš nož v hrbet. Kar pa je najbolj žalostno da je to izvedeno na tak način , da drugi ne opazijo. Jaz mislim da so to ljudje , ki ne premorejo poraza in se počutijo zapostavljenega v trenutku , ko nekdo stopi nad njegov nivo v družbi in postane bolj zanimiv od osebe , ki tega ne prenese. Mislim da je v mojem primeru , tako, ker sem zelo družaben in me ljudje radi poslušajo , ko smo v družbi in znam razvedriti marsikoga, potem prišlo do tega , da si je ta oseba izbrala mene , da me črni oz. potunka, kar pa mu zelo uspeva. Jaz sem se trenutno odmaknil , in čakam na razplet , v sami družbi, verjemi , pa da je samo en način da ga pošlješ od kod je prišel, mu poveš kar si o tej osebi misliš in greš svojo pot, ker če ne bomo mi tisti , ki bomo rabili psihološko pomoč..

MENKA
»Očitajo mi, da ne pridem k njim. Če pridem, mi ne ponudijo stola in ne govorijo. Besede vlečem iz njih.“
Duh je kreativen, zanj ni ne časa, ne prostora, je inovativen, vedno je v gibanju, v delovanju… Spoštovana gospa, vabim vas v obdobje sprememb, v obdobje, ko imate možnost izbire, da se drugače odzivate na okolje- drugače kod do sedaj.
Npr- ( Očitajo mi, da ne pridem k njim) – od danes naprej boste tudi tukaj poiskali, kaj je tukaj dobrega. Morda je v njihovi globini, ki je dobra, ne glede na slabosti na površju, to, da vas pa le pogrešajo. Vzamite sporočilo, ne kot očitek, marveč kot dejstvo, da vas pa le pogrešajo. Preverite z drugačno reakcijo, morda- ( Tudi jaz vas pogrešam, kdaj lahko pridem… ali pa…) Plemenite besede so v vas, odkrijte jih.
Npr. („Če pridem, mi ne ponudijo stola in ne govorijo. Besede vlečem iz njih.“)
Čas sprememb, ko imate možnost, da upoštevate ne le psihične, marveč tudi duhovne zakonitosti- gledati globje, doživljati lepote globin, ki so v vsakem človeku, le odkriti jih je še potrebno.
Z zavedanjem, da ste jim luč v temi, da ste jim dragocenost, tudi če se trenutno tega ne zavedajo, stopite med njih, stojte med njimi, v duhu (torej ne naglas) jim sporočajte, kako so dragoceni, kako so vredni dobrega, kako ste vsi vredni, da se razumete, oproščam vam, če me ne razumete, jaz vam oproščam, ker me ne razumete… Sporočajte jim to v duhu, njihov duh to zaznava, dajte jim možnost, da duhovno spregledajo, dajte si možnost, da vidite tudi z duhovnimi očmi. Ko vam ne ponudijo stola, ko ne govorijo… Kaj dobrega lahko najdete pri njih? Se sin igra z otroki, zna z otroki… morda pohvalite to dejanje in ga občudujete… Morda je njegova žena pripravila dobro kavo… Morda jim lahko izkažete hvaležnost, ker so vas povabili… Kaj dobrega jim torej lahko posredujete? Pomnite- vi ste lučka ki svetite, niste tema, ki se kopa le v bolečinah in trpljenju. Poiščite v čem ste jim v priložnost, poiščite v čem so vam oni v priložnost- v kakšno duhovno rast… Dovolite si stopiti v obdobje sprememb, drugačnih reakcij, ki temeljijo na drugačnem gledanju na dogodke.

„Vnuka, ki me imata neznansko rada, to snaho pa tudi sina zelo moti,odtegujeta, ne smeta več k meni. Tudi govoriti ne z menoj. Ko sem vprašala zakaj, mi je vnuk dejal: tako so mi rekli starši. „
Spoštovana, prioritetno odločite, da boste od tega trenutka, ko boste to prebrali, iskalka dobrega, odločite, da boste živeli svojo plemenito dobro osebnost in stopite v območje dobrega- vredni ste tega. Verjamem, da vam vnuki veliko pomenijo, verjamem, da se počutite zaželjeni, vredni, potrebni… v njihovi bližini. Toda vse to že vi imate, ne glede na vnuke, ne glede na ljudi okrog vas. Oni vas s svojo prisotnostjo le spomniko, da že vse to imate, nosite v sebi. Takrat, ko pozabite na to, morda doživljate osamljenost, zavrnjenost, nezaželjenost… Zavedajte se, da naše doživljanje ni nujno, da je v sozvočju z realnim stanjem. Včasih doživljamo, zavrnjenost, ker me sosed ni pozdravil, ko sva se srečala, pozabimo pa na to, da bi gas am najprej pozdravil in ogovoril, kjer bi mu dal možnost, da uvidi, da je tukaj nekdo, komur je mar za njega, tudi če je zamišljen in zagledan v svoje probleme. Joj gospa, koliko lepega se skriva za dobrim, lepim… Zaupajte v te duhovne zakonitosti, vredno jih je upoštevati.
“Če sem prinesla komurkoli darilo za rojstni dan, ga niso niti pogledali, niti rekli ničesar. Darila so bila vedno skrbno izbrana. „
Vi ne potrebujete peklati za nikogeršno ljubezen do vas, vi ne potrebujete pozornosti od nikoga. Kadar jo dobite, je to le rezultat tega, da je tista oseba zaznala vašo lepoto v tem kar ste in postajate. Če drugi tega ne zaznajo, še ne pomeni, da ste vi nihče. Vi ne morete biti nihče, zato je nesmiselno nasedati tistemu v vas, ki vas prepričuje, da ste nihče, če nekdo ne pogleda darila, ga ne sprejme po vaših pričakovanjih. Vi ste darilo dali iz ljubezni, kako ga bodo drugi (kdorkoli) sposobni sprejeti, je le odraz njihove sposobnosti, in ne ocena vaše dragocenosti.
Gospa, spomnite se tega, da vi ne morete biti ne oseba, da vi ne morete biti manj oseba, zaradi takšnih in drugačnih reakcij okolice. Verjamem, da imate različna doživljanja, toda dejstvo je, da ste vi ljubljena, zaželjena Oseba, ki si vas je nekdo želel, še preden ste bili spočeti, in to je vesoljna absolutna Ljubezen, Dobrota, Odpuščanje, Mir… Vabim vas, da prioritetno gledate v to, dajte prostor duhovnemu življenju – VREDNI STE TEGA. Torej vi ste iz vesoljne ljubezni, torej kakšna reakcija drugih ljudi bi potem morala biti, da bi vi postali ne to? Takšne reakcije ni!
Npr. 20 eur vržem na tla, jih pohodim, zmečkam… Ko jih poberem, je tam 18 eur, ali je še vedno 20 eur? Ja, ranjen denar je, umazan tudi, toda v vrednosti ga ni popolnoma nič manj. Tako je pri človeku, ki je lahko ranjen, potem je lahko na tem mestu le brazgotina. Iz ranjenosti, do brazgotine (ki ne nosi bolečin) pridemu z odpuščanjem drugim, odpuščanjem sebi, z poiskanjem zdravega smisla mojega obstoja, z zavedanjem kdo dejansko sem, kam grem, kaj je moja prioriteta v življenju…
Saj veste gospa, kako to, da ste se rodili ravno tem steršem, ravno v tej državi, veste od kod ste…?

„Poletje preživljamo zunaj okoli hiše, če stopim do njih k mizi me niti ne pogledajo, ogovorim jih, sin odgovori z da ali ne, snaha brez besed.“

Kako čudovita priložnost, da se jim približa realnost, za katero so morda prikrajšani zaradi pogleda vstran od nje. Gospa, zamanj pričakujete od ljudi, ki gledajo svojo senco, da bodo videli sonce, bodite realni in pričakujte realno.
Odločite se postati nov človek, prebudite revolucijo v sebi, ki komaj čaka, da jo pričnete živeti. Čemu trošiti vso voljo in telesno moč v gledanje slabega? Si mar tako zelo želite odnosa z slabim?
V kar boste gledali s tem imate odnos. Duhovna zakonitost je pač takšna, izbira koliko jo boste upoštevali pa vaša.
Če vas ne pogledajo ko jim pristopijo, glejte vi njih, opazujte jih, v duhu jim povejte kako zelo so dragoceni, če pa je priložnost, jim to povejte še na glas, povejte jim, njemu, njej, da je lepo da obstaja… Odločite se upoštevati to, kar je očem ne vidno, pa vendar temeljno. Kaj dobrega je v da, ne odzivih? Če drugo ne, da še sin diha. No, no, povedano na preprost način, pa vendar, kaj je res dobrega?
V vsakem odzivu imate možnost videti, na kaj in kako se kdo odziva. V času sprememb in drugačnih reakcij boste imeli možnost opazovati, kakšni bodo odzivi na veše spremembe, opazujte. (pomnite- njihovi odzivi niso merilo vaše dragocenosti) !

„ Preprosto, snaha me ne prenese, ne vem zakaj, brez razloga, tako je odkar je prišla v hišo. S sinom se ne da pogovorit, ker ne more reči nič konkretnega le vznemiri se zelo, pravi, da se mi ne da nič dopovedat. Kaj je to, kaj se mi ne da dopovedat mi ne rekel še nikoli, prav tako še nikoli ni povedal kaj je narobe.“

Vi jo prenašate? Vi jim lahko kaj dopoveste? Si res morate eden drugemu kaj dopovedati?
Morda je modro, da zberete vaše pomisleke in jih date na papir in to odprto izročite sinu in snahi.
V pismu predlagam, da navedete ( ne obtožbe) ampak:
– ko mi rečeš to in ono, doživljam kot da ti…
– želim si biti dobra do vseh vas, ker vas imam rada, toda zaradi besed kod so… enostavno ne vem več kako naprej, nemočna se počutim
– zelo vas imam rada, ne želim da se ob meni počutite obremenjeno, za to pa pričakujem bolj jasne razločne besede, da bom razumela
– kaj mi želita dopovedati pa se mi ne da
– kaj delam narobe kaj prav v odnosu do otrok
– kaj pričakujeta od mene glede mojih obiskov
– kaj v krogu vašega življenja smem in kaj ne
– …
Prosim, da mi to v duhi ljubezni napišeta, da bom lažje o tem razmislila.
To pisanje je dobronamerno v luči boljših medsebojnih odnosov, saj smo vsi vredni, da se imamo še lepše kod do sedaj.
Morda takšno ali pač kako drugače oblikovano pismo. Zagovarjam, da jim pišete in ne gledate toliko na vse to ka menite, da delajo slabo- nimajo stikov s temi in onimi…
Vaše osebno življenje je prioriteta saj kamor koli boste šli tam boste le vi in nobeden drug. Preveč ste dragoceni, da bi zapravljali čas in voljo za to kar ni v duhu dobrote, lepote, miru…
Pišite, kako vam gre. Navijam za vas.

POMNITE: LEPO JE DA OBSTAJATE!!!!!!!!!!

„PRAV Tako“

»Provokacije so lahko različne , prihajajo pa iz vseh vetrov ,če lahko tako rečem« Spoštovani, kaj naredi človek, ko dežuje?
A – odpravlja dež, da ne bi bil moker
B – odpre dežnik
Kaj naredi človek ko mu je na soncu preveč vroče?
A – odriva sonce in se bori z njim
B – preda se senci
Kaj stori človek ko pride zvečer v spalnico?
A – raziskuje vzroke prisotnosti teme, išče načine kako bi jo spravil s prostora, ker je nezaželjena…
B – prižge luč in se ne sprašuje kje je sedaj tema
No s temi vprašanji in odgovori sem poskušal nekoliko nakazati, kaj je vredno, da je človeku prioriteta pri reševanju teža. Torej ne odpravljanje ampak vnašanje tega kar je vredno.
Razumem, provokacije so, na vas pa je, kaj boste z njimi. Se jim zelo posvečali in se borili proti njim, ali boste kljub zavedanju, da so tam in »plešejo« nadaljevali s svojo prijetno glasbo in žarom življenja? S kom in čim se želite družiti izbirate Vi. S čimer se boste družili, čemur boste posvečali svoj čas, temu boste dajali večjo veljavo, moč.

Čemu se trudite druge razvedriti, drugim ugajati? T o je lepo dejanje, toda zanima me , čemu? Čemu drugim ugajati, čemu marsikoga razvedriti…?

Kako zelo je pomembno v kaj gledamo, s čim, s kom prijateljujemo…
Ena prigoda govori, da je nek moški zbiral denar za otroke. Čez dan je delal priložnostna opravila v mraku pa šel prosit. Pride v eno gostilno in z občutki sramu prosi za kakšen cent. Možje za šankom se mu posmehujejo, eden ga povabi k sebi. Prosilec skromno pomoli roko, ko mu mož za šankom krepko pljune nanjo s sporočilo: » izvoli«.
Prosilec z duhovno usmerjenim pogledom, se dajalcu zahvali in previdno obriše roko v robček, ki ga zloži in položi nazaj v žep. » To bo za me, sedaj bi pa prosil, če lahko dobim kakšen cent za otroke.
Vsi v gostilni so mu dali denar in počasi »od kapljali« iz gostilne.
Prosilec je imel več izbire, kaj storiti, oziroma v kaj gledati, ko mu je drugi pljunil na roko. Lahko bi gledal v zamero in pod tem gledanjem reagiral, lahko bi gledal v jasen svoj cilj in temu primerno reagiral…
V kaj boste Vi danes gledali?
Mir in vse dobro vam želim.

Spoštovani D.P.

Ne vem kdo ste, ali vam je to poklic ali imate toliko pozitivnega v sebi, da lahko tako pomirjujoče delujete in svetujete. V vsem vam dam prav in vem, da le z ljubeznijo lahko delujemo dobro, pozitivno. Za kaj takega nimam več moči opazim tudi, da me te negativnosti prizadenejo tako, da mi možgani zablokirajo in šele kasneje, ko o vsem razmislim, premeljem vem kaj bi v danem trenutku lahko rekla, kako reagirala.
Ne zmorem več, zato se umaknem, tako zaščitim sebe, da me ne lomi, da se mi ne vključi računalnik v glavi in potem dela, melje, analizira, jemlje mi mir in nočni spanec pa tudi moč, da bi lahko vsaj poizkušala kaj drugače. Tudi taktizirati ne znam, sem pa sposobna sprejemati vse kritike, se o vsem pogovoriti, iskreno in nič zameriti.Morda imam za psihološke analize in njihovo delovanje premalo izobrazbe in znanja, da bi lahko tako delovala.
Še nekajkrat bom prebrala vaše nasvete in jih poizkušala udejanit, čeprav ne vem če bom zmogla.
Če imate čas in voljo si lahko preberete malo nižje: Dovolj je bilo.
To je moja zgodba.

Še enkrat sem prebrala, ne samo prebrala, prepisala, ves vaš odgovor meni.Še ga bom prebirala in se vanj pogljabljala.Ne vem koliko ga bom lahko živela, saj sem se na trenutke počutila kot da naj jim nastavim še desno lice, potem, ko sem jih dobila po levem. Ali bom zmogla? Ne vem.
Pismo kakršno ste mi svetovali naj napišem in prosim za pojasnila sem nekajkrat napisala možu, ko je med nama zijalo brezno, vsak na svojem bregu sva trpela, vsaj jaz sem in najhujše je bilo, ker na nobeno pismo nisem dobila povratne informacije. Nikoli ni nobenega niti omenil, nikoli začel pogovora o tem, nikoli me ni vprašal kaj mislim s tem…….Tako ničevo sem se počutila, a rada bi le nekaj besed, pogovora….
Ne , ne bi mogla napisati in čakati ali mi bo kdo kaj rekel, odpisal se odzval…Ne zmorem več.
Že to, kar vam pišem, mi je obudilo toliko spominov, me vznemirilo, tresem se, na jok mi gre, nemočna sem, jezna nase, ker se ne znam obvladati, sprejeti situacije kakršna pač je in si ne dovoliti, da me iztiri. Zakaj se sploh obremenjujem s stvarmi na katere ne morem in ne znam vplivati? Zakaj ne morem preprosto iti mimo, se nasmejati in ne obremenjeevati.
Občutek imam, da sem starejša veliko bolj ranljiva in zavidam tistim, ki ne razmišljajo veliko, se ne poglabljajo v življenje.Saj niti napisati ne znam to kar čutim. V glavi imam, na papir ne gre.
Vsak dan, že leta molim, naj mi moj angel varuh da moč, da sprejmem vse, česar ne morem spremeniti.
In tudi vaše pismo sem vzela kot molitev zame.
Bodite lepo pozdravljeni.

Menka, enka na prvem mestu. Vi ste, verjeli ali ne, nekaj posebnega, enkratnega. Doživljate to vrednost, dragocenost ali ne, ne da se mimo tega dejstva.
»Ne vem koliko ga bom lahko živela, saj sem se na trenutke počutila kot da naj jim nastavim še desno lice, potem, ko sem jih dobila po levem. Ali bom zmogla? Ne vem.«
Spoštovani, Vi ste projekt, čas je , da v sebi odkrijete vse tisto dobro, ki ga še niste odkrili in uporabili- bodi si pogum, zaupanje vase, zaupanje v njega, ki je Ljubezen zaradi katere je vsak človek spočet…odkrivanje… Čas je, da postane prioriteta odkrivanje tega dobrega, ki je v vas, saj je tam zato, da se uporabi, ne le da se ima. To je radost, radost bivanja. Predstavljajte si, da v sebi odkrijete neko lepoto, za katero si še mislili niste, da je tam. Razveselili bi se nad odkritim, a ko boste to uporabljali in doživljali lepe rezultate… dodatna radost.
Zelo sem se razveselil, da ste že pisali svojemu možu. Verjetno ste se v pismu tudi izrazili v svojih hrepenenjih, doživljanjih pa tudi v tem kar pogrešate,a tudi kar vam prija.
»Tako ničevo sem se počutila, a rada bi le nekaj besed, pogovora…. »
Popolnoma razumljivo je, da se lahko ob takšni preizkušnji počutimo tudi tako, kot govorijo zapisane besede, toda Vi ste vredni boljšega. Včasih ljudje prehitro pogledamo in gledamo v bolečino, zamero… in se temu v kar gledamo primerno počutimo, zato je vredno, da se drug drugega spomnimo, da je človeku prioriteta iskati dobro, gledati v dobro. V tej resničnosti, niso tako zelo pomembni odzivi ljudi, ampak le pomembni. Kaj hočem reči. Ne rabimo »peklati« za ljubezen, za naklonjenost ljudi. Nikoli še nisem slišal, da je vedno kjer sem jaz, tudi še kater človek, ki mi lahko pomaga v bolečini. Takšen človek ne obstaja, čemu bi torej stavil na to neresničnost. Vi gospa ste najbolj pomembni, kajti kamor koli boste šli, tam boste Vi- le Vi in On, ki je ljubezen, ki je mir, dobrota… zaradi katere smete obstajati med nami in nam vsem biti lučka. To je temelj, je osnovno. Vse kar dobrega prejmemo od drugih ljudi je le slaščica, torej ne osnova, ali najpomembnejše.
Sedaj stopava v realnost- Imam starše, se poročim, grem od staršev in se bolj posvetim svoji družini. Tukaj je že manj odnosa sin in starši. Še manj takšnega odnosa je, ko starši umrejo. Ostanem z ženo in otroki. Otroki gredo od hiše ( iz gnezdeca), ker so za let ustvarjeni, ostanem z ženo. Recimo , da mi žena pred mano umre, ostanem »sam«, porodi se mi lahko vprašanje, čemu bi še sploh živel. Tukaj je odvisno na čem sem gradil. Ali sem gradil na tem kar je tukaj minljivo, ali sem gradil in dajal največjo pomembnost temu kar je večno.
Vsa pot in bivanje ob starših, ženi, otrocih je lep blagoslov, toda v luči resnice ni temeljno- najpomembnejše, saj je ne trajno. Najpomembnejše je torej moje bivanje, to sem jaz Oseba. Biti – bivati v Ljubezni, lepoti, radosti, odpuščanju, resnici… je nekaj, kar me med ljudmi osrečuje danes in je nekaj kar traja in ostane. Ko ljubim sebe zmorem ljubiti druge, zato ljubim druge kakor samega sebe, nič bolj, nič manj. Ljubiti druge, ki me ljubijo je preprosto dejanje, ljubiti druge, ki mi ne izkazujejo ljubezni je zahtevnejše dejanje, toda ti, potrebujejo še bolj, da spoznajo svojo dragocenost, da spoznajo, da so tudi oni vredni, da so ljubljeni.
»Zakaj se sploh obremenjujem s stvarmi na katere ne morem in ne znam vplivati? Zakaj ne morem preprosto iti mimo, se nasmejati in ne obremenjeevati. „
Zato,ker je v vas ogromno ljubezni do drugih in manjk ljubezni do sebe same. Brezbrižno iti mimo ni zakonitost ljubezni, zato vam to ne gre od rog. VABIM VAS, DA STVARI NE ODPRAVLJATE, MARVEČ V DOGODKE POSREDUJETE VESOLJNO LJUBEZEN, MIR, ODPUŠČANJE…
„
Vsak dan, že leta molim, naj mi moj angel varuh da moč, da sprejmem vse, česar ne morem spremeniti.
In tudi vaše pismo sem vzela kot molitev zame.
Bodite lepo pozdravljeni. „
Popolnoma vas razumem. Ljudem se tudi to dogaja. Prosimo Ljubezen- Očeta za nekaj plemenitega, On nam to položi pred nas, ker nas ljubi, mi pa tega ne vidimo, ker je naš pogled usmerjen drugam, potem pa še dodatna bolečina, kako to, da ne prejmem tega in onega…mar nisem vreden/na…
Spoštovani, takoj, ko prosimo nekaj lepega, plemenitega… to tudi prejmemo. Težava je v tem, da ne verjamemo, da je temu tako.
Npr. – Potrebujem pogum, da odpustim sodelavcu, ki me je pred vsemi osramotil. Po prošnji se Očetu zahvalim, in takoj z zaupanjem uporabim pogum. Potem se le veselim, kako je vredno uporabiti prejete talente. Pogled je usmerjen v njih, v moj cilj, ki je dober, plemenit…
No, sedaj lahko povzamemo:
– Prioriteta ste Vi, kot oseba, enkratna, neponovljiva, dragocenost…
– vredno je odkrivati talente, ki so položeni v Vas, se nad njuimi veseliti in jih uporabljati
– vredno se je zavedati čigavi ste, od kod prihajate, kam greste ( ohranjati trajen smisel življenja)
– vredno si je realno določiti vrednostno lestvico- pomembno, manj pomembno, zelo pomembno, temeljno…
Spoštovani, negujte zavedanje, da ste neprecenljiva dragocenost temu svetu, kadar tega ne zaznavate, še ne pomeni, da temu ni tako, marveč, da le doživljate tako.
( Kadar ne vidimo sonca in okušamo temo, še ne pomeni, das once ne obstaja).
Kar odzovite se še, vaše beside so dragocene, saj prihajajo od Vas.
Mir in dobro.

D.P.

Ljubi lahko mati svojega otroka recimo, čeprav je on baraba. Ampak brezpogojna ljubezen, je najpogosteje ideal. Ideali pa so temelji ideologij – v tem primeru krščanske. Nepristransko gledano pa je v tem stavku ZAHTEVEK po ljubezni. Ljubiti ali sovražiti po nareku pa ne moremo, ker gre za čustva, ki se ne podrejajo razumskim zakonitostim. Pogosto niti ni psihično zdravo to početi (mazohizem), ker gre za ideološko (krščansko) postavko (ljubezen do svojih sovražnikov), da naj bi zatorej čutili nekaj drugega, da bi zadostili verski formi, čeprav dejansko doživljamo in čutimo v sebi nekaj povsem drugega. To bi bilo možno le pod pogojem, če bi imeli sposobnost odrezati svoja čustva, odvreči takšna, ki si jih ne želimo, ampak tudi ta opravljajo svojo funkcijo – sovraštvo/jeza, seveda le v določenih primerih, če so opravičena in dokler ne presežejo okvirjev razdiralnosti, nasilja ali obsedenosti.

Na provokacije se NE odziva. Ker potem provokator doseže svoj namen.

Hm, ljubezen, zaljubljenost, brezpogojna… Lepa in še bolj zelo pomembna tema.
Spoznavam, da poznamo
*starševsko ljubezen (mati jo drugače izkazuje kot oče zaradi svoje naravne danosti v spolu in „dodane vrednosti“ skozi čas os. Razvoja)
* partnersko ljubezen, * partnersko zaljubljenost, * ljubezen do sočloveka. Vse oblike ljubezni imajo nekaj svojstvenega, a kljub temu so vse oblike na enem temelju, to je vesoljna Ljubezen iz katere je vse dobro, plemenito, lepo.
V zapisu sem zasledil nekaj zelo drugače razumetih stvari, kjer lahko rečem, da imamo različna mnenja – spoznanja.
„Ampak brezpogojna ljubezen, je najpogosteje ideal.“ Tukaj priporočam v branje knjigo Cristiana Gostečnika (klinični psihoterapevt) , „Srečal sem družino“, prof. Tomislav Ivančič , hagioterapija, dr. Lipton , biologija verovanja, dr. Amen…
Imeti ideal vidim kot smiseljno v življenju, prav tako imeti cilj. Danes želim priti ( recimo kljub uporabi bergelj) do soseda, ki je oddaljen 1,5 km (to je moj cilj, hkrati idela, ker se želim srečati z njim, ker je oseba, da me spomni na moje sposobnosti). Na poti me oboje motivira in dosežem cilj. V kolikor bi imel za cilj 1km, bi se morda tukakaj obrnil, češ bolje, da se obrnem, dokler nimam preveč poti za nazaj. (Tukaj vidim različne pristope in različne rezultate. Seveda izbira je naša.- človekova.
„Ljubiti ali sovražiti po nareku pa ne moremo, ker gre za čustva, ki se ne podrejajo razumskim zakonitostim“. Tukaj vidim, da imamo različne poglede, jaz sem spoznal, da ljubiti , ali ljubezen, ni čustvo, torej ne morem govoriti o čustvih. Sovraštvo tudi ne vidim kot čustvo marveč kot osebnostno držo, ki se odraža v različnih simtomih (se ne pogovarjam z določeno osebo, grdo pogledam določeno osebo…) Torej tu ne govorimo o jezi, ki je čustvo ampak o sovraštvo, ki je primanjkljaj, je manjk ljubezni. Možno pa je, da manjk ljubezni izražamo z jezo ali zadržanostjo.
Spoštovani pisec, meni je žal, da takoj ko je govor o bratski – medčloveški ljubezni, primer pripisujete krščanski drži in kot pridih nestrpnosti kot nečemu negativnemu. Škoda, jaz imam dobre , celo zelo dobre izkušnje s kristjani, ki so praktiki, bodi si laiki ali kleriki.
„Pogosto niti ni psihično zdravo to početi (mazohizem), ker gre za ideološko (krščansko) postavko (ljubezen do svojih sovražnikov), da naj bi zatorej čutili nekaj drugega, da bi zadostili verski formi, čeprav dejansko doživljamo in čutimo v sebi nekaj povsem drugega.“
Popolnoma se strinjam, da bi s takšnim razumevanjem, s takšno držo, s takšnim nagibom bilo samo dejanje zelo nesmiselno. Tukaj je potrebno, da gre za upoštevanje bistva, ki je očem nevidno, torej ne za upoštevanje ali zadostitev neke zgolj verske forme. Zadeva ni tako enostavna, zopet pa ne tako komplicirana. Z ustrezno držo in upoštevanjem bistva, pride do tega, da človeka tisto dobro, kateremu se je odpr, navdihuje k odpuščanju sebi in drugemu. Človek odpusti (eni prej drugi kasneje) in kjer je bilo neodpuščanje, kjer je bil manjk ljubezni (sovraštvo), je sedaj ljubezen. Takrat je človek prežet z lepim, dobrim, plemenitim… in v tem stanju je zmožen ljubiti (v pravem pomenu besede) tudi sovražnika. Poznam primere, ko so žene doživele posiljstvo, zanosile, rodile in sedaj živijo brez, da bi bile v sovražnem odnosu do storilca, ravno nasprotno, sovražnost jim ni prioriteta, ker se preprosto zavedajo, da so same vredne boljšega in imajo za svojo okupacijo bolj smiseljne bolj vredne stvari. Torej je možno ljubiti, odpuščati…
„To bi bilo možno le pod pogojem, če bi imeli sposobnost odrezati svoja čustva, odvreči takšna, ki si jih ne želimo, ampak tudi ta opravljajo svojo funkcijo – sovraštvo/jeza, seveda le v določenih primerih, če so opravičena in dokler ne presežejo okvirjev razdiralnosti, nasilja ali obsedenosti.“
Popolnoma razumem pisca teh besed. V napačni razlagi je seveda popolnoma razumljivo, da se tako razume. Ne potrebujemo, niti ne smemo odrezati svojih čustev- kakršna koli so, so naši prijatelji, ne sovražniki, Oni so naše oči – simptomi. Koliko in na kakšen način jih bomo upoštevali pa je drugo. Mi imamo čustva, nismo pa mi čustva, torej mi z njimi gospodarimo. Kdo smo torej mi, jaz? So stvari ki jih imam – z nečim razpolagam, kar ostane pa sem jaz. Torej kdo sem to jaz, kaj ostane?
Na to, čeprav je bistveno, ljudje prehitro pozabimo.
To je škoda, saj takrat nimam odnosa s seboj in vidim, doživljam več tesnobnosti kot je pravzaprav je.

Kako lepo je videti, da si dovolite tako odkrito, iskreno razmišljati in to z nami bralci podeliti.
Hvala, ker sem vreden okušati vaše globine, okušati Vas, Osebo kod dragocenost nam vsem.
Lepo je da obstajate!

Le materina ljubezen je lahko brezpogojna vse ostale so pogojne.

Nekdo bora izpolnjevati določene pogoje, da ga lahko ljubimo. Lahko odpuščamo, pozabljamo, vendar rabimo za to pogoje, nkdo jih mora izpolnjevat.
Izgovori o neki vesoljni ljubezni so prazna slama za zavajanje podrejanje, čustvena manipulacija s katero želimo doseči, da se nam nekdo podreja, nas ljubi kljub temu, da mi tega nismo vredni, si ne zaslužimo teh čustev od njega, ga držimo ob sebi zaredi lastne nesamostojnosti, čustvene pohabljenosti.

D.P. veliko napisanega, malo povedanega, če manj resnično uporabnega, vsaj zame

Spoštovani, ON.

Hvala ker ste mi namenili svoj čas in izkustven pogled na to kar sem zapisal. Ob tem trenutku vas seznanjam, da moj predhodni zapis temelji na:
1. svojem osebnem spoznanju
2. svoji življenjski izkušnji (v praksi okušam kar sem omenil in zagovarjam)
3. spoznanju neodvisnih znanstvenikov (nevrologov, psihologov,zdravnikov,pedagogov…)
4. osebnem iskustvenem, doživljajskem srečanju s samimi raziskovalvi duhovne dimenzije človeka (prof. Tomislav Ivančič, …da ne naštevam in bi mi kdo očital reklamo)

Tako lahko z vami podelim obžalovanje, da je pri vas tako kot ste opisali.
Se pa strinjam, da je med ljudmi, lahko le starševska ljubezen tista, ki je brezpogojna.

BODITE SPREMEMBA, KI JO ŽELITE VIDETI V SVETU!

Ah nič ne žalujte saj kar ne veš ne boli in si zadovoljen s kruhom, če nisi nikoli potice okusil

Pa lahko malo bolj na “lahko” pišete se mi zdi, tu je bolj sproščen pogovor, nismo na sodišču ;))

Naj gre u kišto ga. IN:::: stem svojimi forami. Jo mam poln kufer.

Kaj pa, če je provokator tvoj šef in se ne moreš kar umakniti…..

Npr. med kosilom začne najedat in, ker še nisi pojedel pač ne moreš zapustiti mize? Sploh, če hodimo na kosilo nekaj km stran in se ponavadi peljemo vsi skupaj, z njihovim avtom…

Te pokliče glede službenih stvari potem pa vmes, tko zamaskirano, še kakšno vrže, da se lahko na tebi sprazni.

Teme so glavnem blatenje drugih sodelavcev, poslovnih partnerjev, in vsega živega….Med sodelavci nas vse blati: meni reče nekaj proti enemu sodelavcu, unemu nekaj proti meni itd.

V bistvu njen namen je zbiranje informacij iz vseh koncev, nato oblikovanje lastne strategije, da potem lahko ima nadzor nad vsem (predvsem delavci).

Mene zanima kako se je lahko znebim, oziroma tel. ali osebni pogovor prekinem / ne dopustim, da me sploh vplete v svoje monologe….

Konkretno se zdaj dogaja to, da je kao enemu sodelavcu dala dopust, čeprav ga on po zankonu nima- ampak to je njena zgodba. Jaz sodelavca nisem vprašala niti me zanima, verjetno pa mu priprada nek dopust (ker je zapustil firmo), ona pa to potencira kar naprej. Njega poskuša očrniti, ker je kao dopust dobil zato, da bi prišel še kaj narediti tudi potem, ko uradno zapusti firmo, on pa tega ni storil…. to je njena različica… Nekajkrat sem bila tiho, pol sem enkrat rekla, da naj pusti pač jbg., itn. da pač je on slab človek. Se mi zdi, da ko dobi potrditev, da je nekdo, ki ga ona poskuša očrniti slab človek, se umiri….ne vem…

Najhujše je to, da tolikokrat z isto foro teži dokler ji pač eden ne nasede.

Eno obdobje je kar naprej čez moža govorila (ker sta pač oba v firmi) in takrat, ko sem jaz potrdila da neko dejanje (ne on ampak tist način kako je nekaj naredil) ni ok in bi bilo treba drugače narediti se je obesila na to in ljubi bog – na račun mojega komentarja (čeprav ga je priredila svojim potrebam) je potem moža j…. v glavo. Je trajalo nekaj časa, da sem to dojela……na vsak komentar, ki sploh ni usmerjen v reševanje problematike firme se obesi tako, da ga priredi sebi in svoji zgodbi in potem s tvojimi besedami (če slučajno kaj zineš) manipulira da doseže svoj cilj in drugim dokazuje kako so zanič, slabi, ipd..

In veste kaj je najbolj žalostno: v službi se začneš ukvarjati s tem kaj smeš in ne smeš rečt, in si kar naprej na eni preži, namesto da bi lepo delal in posvečal delu in imel čimvečjo produktivnost.

In kaj narediti v mojem primeru?
Začelea sem s tem, da se ji na nek način izogibam….čimveč, ko pa sva že skupaj pa da se pogovarjava o poslu. Predlagala sem ji tudi, da dela od doma, da jo mi delavci v bistvu ne potrebujemo skoz v firmi – naj nam samo razdeli naloge, pa bo coll… In ji je kar ugajalo. Se je takoj bolj začutila direktorico. Jbg. Stari dobri princip: snađi se, še vedno deluje

Včasih si rečem: ma boli me, jaz bom rekla tko kot mislim, ona pa naj dela ka hoče!
Drugič si spet rečem, ma boli me, bom tiho, če so vsi bom tudi jaz.

Najhuje pa je bilo, ko sem ji kontrirala…..uuuu marija…….krvoločnost do konca: kako si jaz to upam, njej direktorici..halooooo…. Zdaj pa sem postala prava lisica: začela sem jo kopirati. Se obnašam tako kot ona! In včasih deluje, včasih ne……očitno slabo kopiram, hahahaha

” In kaj narediti v mojem primeru? “

Spoznaj sebe in to kar postajaš.
Kakor gledamo na stvari tako se počutimo.
ČLOVEK- telo, psiha duh, vsaka dimenzija ima svoje zakonitosti, ki jih je vredno spoznati in čimbolj upoštevati. Ljudje prevečkrat zanemarjamo duhovno dimenzijo, kjer govorimo o lepoti, dobroti, ljubezni, moralnosti…
Jaz sem svojemu šefu ob določeni priložnosti rekel: “Šef, ne rabiš se truditi, jaz te imam vseeno rad”. Odločil sem se gledati v dobro, govoriti o dobrem, razmišljati o dobrem, posebej od takrat, ko sem spoznal, da vse kar mislim, govorim slišijo moje celice, ki so žive in se po tem ravnajo. Jaz sem enkratna neponovljiva oseba, tako kot Ti, ki nosi v sebi ogromno dobrega, ki ga je vredno uporabiti. Postajati vedno nov človek je nekaj čudovitega, vrednega… tu je svoboda, tu ni prostora za zamere… kdo ve, kaj se dogaja v drugem človeku, da ravna tako kot ravna…
Spoštovani, ne hodite majhni pod zvezdami, kajti za let ste ustvarjeni.
Ni fer, da vam je druga oseba več vredna, kot vi, da se toliko ukvarjate z njo.
Ljubite svojega bližnjega kakor samo sebe, joj kako je to osvobajajoče. Več kot si dovolim živeti ljubezni manj sovraštva, manj zamere,… okušam.
Odličite se iskati pri vsakem so človeku to kar je dobro, glejte v to dobro, mislite o tem dobrem, govorite o tem dobrem, prav tako pri sebi, Vi ste glavni adut, ki zmore vse to, zakaj vi ste tempirana bomba dobrega, ki komaj čaka, da zaživi. Ne čakajte na spremembe pri drugih, vi samo zaplavajte v območje dobrega, svetite med ljudmi to ljubezen, ki je v vas, ne ozirajte se s tako velikim povdarkom na to kar je slabo, kajti s tem dajete temu moč – negativno moč.
Vabim vas v resničnost, dobrega, v resničnost plemenitega kjer se upoštevajo duhovne zakonitosti.
Joj kako zelo vam privoščim, da živite SEBE!
KDO PA STE VI! Kako živeti sebe, če se ne poznam?
Spoznajte se v vsej svoji veličini, dragocenosti, vrednosti, plemenitosti…
Človek lahko gleda tudi z duhovnimi očmi. Z njimi vidimo to, kar je telesnim očem nevidno. Vidimo ljubezen, dobroto,…
Pišite še kaj, kajti vsi imamo priložnost BITI SPREMEMBA, KI JO PRIČAKUJEMO V SVETU!

Se strinjam z napisanim.
Podvprašanje: kako se zaščiti od tega, da te nekdo potegne noter v svoj krog? Takšni slučajni ˝kiksi¨ se zgodijo tako zahrbtno, da jaz sama pri sebi to zaznam šele potem (v določenih primerih), ko sem že padla noter. Kako se zaščiti – kako enostavno to preslišati in ne dovoliti drugim, nepomembnim rečem, strupenim diskusijam in ljudem, da se ne obesijo nate in posledično ne pridejo v tvoje misli, v situacijah ko si zraven in se fizično ne moreš odstraniti ali izstopiti, včasi pa sprememba teme pa tudi ne zaleže? Kako ne dovoliti slabem, da te zajame, če pa je toliko slabega okoli tebe?
Hvala za nasvete in lep dan!

Pozdravljeni ga. HM30.

Na vaša vprašanja odgovarjam kot tukajšnji gost, ki vam želi dobro – torej ne kot moderator.
Na zastavljeno bomo pogledali nekoliko drugače, od tam se vidijo stvari, ki so sedaj zakrite in vendar obstajajo. Včasih ljudje mislimo, da je potrebno ogromno postoriti, da nekaj dobrega nastane, v resnici je dejstvo, da je tako malo potrebnega, da rodi se veliko.
(Saj veste, žir – želod je tako majhen a v sebi skriva mogočen hrast). Ljudje smo tudi to, kar postajamo, ker smo v nenehnem razvoju. Danes sem nekaj novega, nisem to kar sem bil včeraj. Koliko novega sem si dovolil razviti, pa je na meni. Želod se ne more odločati – človek lahko, želod se ne more premikati – človek lahko, želod ne more hrepeneti – človek lahko… Prav tako je v primerjavi človek proti živali, človek se odloči kaj bo z nagonom naredil – žival sledi nagonu…
Kaj tukaj vidimo? Da je pri človeku prisotna še ena dimenzija za razliko od ostalega živega sveta- duh. Tako je človek duhovna duša in ga je potrebno kot takšnega tudi obravnavati. Torej tukaj ne govorimo o psihologiji, pedagogiki, medicini na telesu človeka, ampak o antropološki medicini, kjer je antroplogija, patologija, diagnoza, terapija. O antropologiji, ki raziskuje človeka- duhovno dušo, kjer je metoda hagioterapija, ki človeku- duhovni duši pomaga na duhovnem področju.
Preden preideva na vaša dobro postavljena vprašanja še nekaj na kratko o strukturi duh. duše-:oseba, življenje, inteligenca, srce, karakter, spomin,vera upanje ljubezen,vest, zavedanje,…
Spoštovana HM30, kar pogumno naprej, pred vami je novo obzorje, obzorje kot posledica vaših hrepenenj za dobrim. Želod mora prvo počiti, da lahko začne postajati hrast.
Bistvo je očem nevidno, kajti um vidi to kar razum ne vidi, tako vemo, da je vredno uporabiti tudi um, ne le racio. (dovolimo si biti resnični v polnosti).
1. „kako se zaščiti od tega, da te nekdo potegne noter v svoj krog?“
2. „Kako se zaščiti?”
3. “ne dovoliti drugim, nepomembnim rečem, strupenim diskusijam in ljudem, da se ne obesijo nate?“
4. „Kako ne dovoliti slabem, da te zajame, če pa je toliko slabega okoli tebe? „
Na vse to lahko rečem to, da je pomembno ozavestiti, (ne glede na okolico), kdo je sploh človek, kdo sem torej jaz, kako to, da sem se rodil ravno v tem kraju, tem staršem, kakšno je sploh moje poslanstvo, je obnašanje soljudi merilo moje vrednosti, dragocenosti…?
Poanta je v tem, da se sploh ne rabim zaščititi(1.2.), kajti ne glede na to kar drugi počno, govorijo, jaz vem kdo sem, vem kam grem, vem kakšno je moje poslanstvo in v to gledam. Pa res vem?
Seveda, takoj, ko pomislim, da je v BISTVU v naravi eno samo sozvočje, usklajenost, barvitost, uigranost, skladje, prav tako v samem vesolju, lahko vem, da za vsem tem stoji inteligenca, stoji um, stoji Ljubezen ki ni sama po sebi neka energija, ampak nevidna oseba, ki je sama lepota, dobrota in od tega je tudi Človek, Oseba. Govorim, v BISTVU, je tako zastavljeno, kajti človek se „igračka“ s tako dobro zastavljenimi zakonitostmi in posega – grobo posega v naravo, posledice pa so zaradi tega tudi drastične. Tako vem, da je dobro odločiti se za dobro in spremljati zakonitosti tako, da jih spoznam in upoštevam.
Ker je tudi človek ustvarjen v svoji biti od ljubezni – stvarnika, je v človeku dobrota ljubezen lepota… in ravno zaradi tega je človek velik zaklad tako kot vi gospa HM30.
To je vredno, da ljudje ozaveščamo, kajti edino stvarnik, ki je dober si je lahko želel mene, vas še preden sem bil spočet. Se zavedate, iz njegovega hrepenenja smete vi obstajati v vsej svoji enkratnosti, neponovljiosti, ustvarjeni ste v bivanje, v trajanje, sebe ste dobili v dar. Torej v primeru 1. in 2. pa tudi 3. je pomembno ostati v zavedanju samega sebe. Vi veste kdo ste, vi veste kdo je človek, človek, ki se v svoji svobodni volji lahko odloči, da ne bo živel tistega dobrega, ki je položeno vanj, ali pa je njegov odziv posledica kakšne rane iz preteklosti.
Mi ne vemo, zakaj se nekdo tako in tako vede do nas, ne vemo kaj se dogaja v njem. Njegovo vedenje ni merilo naše vrednosti, vi veste kdo ste.
Pri točki,4. lahko rečemo, da je morda res veliko slabega okrog nas, toda obstaja tudi dobro, ste ga pripravljeni videti? Vredni ste, da se zagledate v tisto dobro, ki vendar obstaja, če ga trenutno ne vidite, še ne pomeni, da ga ni, da ne obstaja, pač, da ga trenutno ne vidite – iščite ga.
( Ponoči je tema, ne vidimo sonca, toda to še ne pomeni, da sonce ne obstaja). Spremenimo položaj – pogled in približali se bomo resnici, ki osvobaja, ki je pot.
Spoštovani, odločite se za spremembo, za kreativnost, za radost, vedrino…
Pozdravite človeka, ki vas niti ne pogleda (želite mu dobro),
Odzivajte se v dobrem, tistem dobrem, ki je v vas – odkrijte to, odkrijte talente.(2. – tako, da ostanete v dobrem, da gledate v dobro, da iščete dobro, da o dobrem govorite, da vam je dobro prioriteta… slabo bo samo zgubilo na moči, ne rabite slabega odganjati). To je podobno, kot če imate v kozarcu motno vodo, vi pa v kozarec kar naprej dolivate čisto, bistro vodo. Zmaga bistra voda, brez, da bi se vi dotikali motne vode. (Prioritetno gledate v dobro in to dobro dodajate- v kar gledate s tem imate odnos).
Prav imate pri 4. točki, okoli nas je slabo, čeprav tudi dobro, dodajam.
Jaz ko pridem zvečer v stanovanje je tam tema (nekaj slabega, nezaželjenega), dobro, vem, da je tam, vem kaj je, toda ne sprašujem se kako bi odstranil temo, iz čega je narejena in kar naprej gledam v temo- NE!
Gledam to kar potrebujem- kar je moj cilj, kljub temu, da se zavedam okolice prižgem luč in je to to. Kam je šla tema, kje je tema me ne zanima več, sledim svojemu jasnemu cilju, ki je v dobrem.
Podobno kot pri siru z luknicami. Luknice so nekaj nezaželjenega in če jih grem odstranjevat sem zagledanj v njih in še večje postajajo, če pa sem zagledan v to, kar je dobro in je moj cilj, vnašam to v luknjice in luknjice izginejo, NI JIH VEČ!
Torej spoštovan HM30, do sedaj ste slabo v sebi in okolici poskušali odstraniti in ni uspeha, sedaj je na vrsti iskanje dobrega, misliti o dobrem, govoriti o dobrem, delati dobro da dobro se širi.
Primer. V Lj. Čakam ob parku ženo, ko se mi prične približevati starejša gospa z upadenim obrazom, kod, da je največji odveč na tem planetu. Zagledal sem se v dobrem vanjo, jo pozdravil, se ji nasmehnil… Seveda je rekla, da me ne pozna, na kar sem ji odgovoril, da je tudi jaz ne poznam, toda izkazal sem ji hvaležnost, da se je ustavila ob meni s pogledom name. Tako sva se oba imela možnost spomniti, da sva dragocena, da dobro obstaja in, da je zelo malo potrebno, da okušamo dobro.
Dovolite si biti sprememba, ki jo želite v svetu, živite kreativnost, lepoto, dobroto…talente, ki so v vas, to je smisel življenja kajti pomnite, ni naključje, da ste se rodili ravno tukaj.
Tukaj bom končal, da ne bo preveč, če pa imate še kakšno konkretno vprašanje bom naslednjič lahko bolj na kratko odgovoril, saj osnovo sem podelil ta trenutek z vami.
LEPO JE, DA OBSTAJATE!

Spoštovani H.A.-D.P.,
hvala, da ste si vzeli čas in napisali tako izčrpen odgovor. Sem dojela, da ste le gost na tem forumu in so skrbi o kakršnihkoli nesporazumih v zvezi s tem odveč.

Včeraj se mi je zgodila pomembna sprememba, ki bo zares vplivala na potek vseh nadaljnjih korakov, sprememb, miselnosti in dogodkov. Se sovpada z delom napisanega sporočila in sem zato izjemno vesela.
Hvala!

V prvem trenutku se je porodilo kar nekaj vprašanj. Verjetno bom potrebovala nekaj časa, da vse absorbiram in dojamem poanto.

Kar bi vprašala že sedaj je:
– rane iz preteklosti so nujno potrebne za osebnostni razvoj. Brez temeljitega soočanja z njimi in njihovega celjenja oseba ne more iti naprej niti narediti korak naprej. Stare rane kar naprej vlečejo nazaj. Kljub temu, da um in srce ženeta naprej so negativna čustva močnejša. Kako se posameznik sooča s celjenjem teh ran je odvisno od okolja v katerem živi in oseb, ki ga obkrožajo. Torej, ali je nasilje le način s katerim si nekdo celi rane, ker drugega načina ne pozna ali ga ni pripravljen sprejeti. Ali to potem pomeni, da če oseba ni sama dovolj močna da se spremeni, bo zaradi vpliva okolja ostala ista – oziroma se na isti način odzivala.
– kaj pa rane, ki se jih pridobi sproti. Kako te učinkovito celiti brez posledic?
– kako človek ugotovi svoje poslanstvo?

Hvala za poučne komentarje.
Želim vam prijeten in miren večer!
H.M.