kako se odzvati na provokacije
Rabiš robčke? Pridi dol, te obrišem;)))
Točno to rabiš ja, da “potolčeš ščeneta”, da mu preusmeriš tok njegovih misli. Samo za to moraš imet načrt v glavi in bit odločen v svoji nameri, če ne….. te “ščene obgrize” v trenutku, ko zazna dvom v tebi….:))))
Kar pa tudi ni vedo slabo, če te kdo kdaj šavsne, vsaj veš kje si šibki in lahko zadevo dodelaš….
Zato pa nič na drevo plezat:)))))))
Ko se znaš in zmoreš konfliktu umaknit, si že na konju. Pomeni, da te provokacije več ne paralizirajo. Stvar je v tem, da provokator rabi nekoga, preko katerga “razrešuje” svoje frustracije. Ko se mu umakneš, mu v bistvu pomagaš, da se začne soočat sam s sabo – kar je sicer iluzija, ker on si bo našel novo žrtev ali pa bo jokcal, kako je življenje krivično do njega.
Najslabše možno je, da se začneš poglabljat v to, kar je rekel. Ponavadi zmeče vate neke svoje štorije, ki jih pretvori v tvoje in če začneš o njih premlevat, je sicer dosegel svoj namen, tebe pa spravil v nezavidljiv položaj. Zato so aha in a res stavki najbolj pametna rešitev preden rečeš adijo in se na hitro posloviš. Vse, kar je več, gre na tvojo škodo.
Zabrusi nazaj tudi kaj ostrega, pokaži zobe na hladnokrven način, povej, kaj si misliš glede tega špikanja in o ljudeh, ki to počnejo, potem pa popolnoma prekini komunikacijo s takšnimi osebki. Če te bodo še naprej nadlegovali, povzdigni glas in odrezavo zabičaj, da ti naj da/dajo mir.
Če boš se trudila za “dobre” odnose, potem boš se spravljala zgolj v podrejeni položaj, kjer se te bodo poskušale takšne sadistične in hudobne osebe še bolj privoščiti, namreč za dobre odnose se lahko potrudimo le takrat, če smo prizadeli ljudi, ki so nam ljubi. S takšnimi ljudmi ne imej posla, če si pa že primorana zaradi poklicnih razlogov, pa naj bodo odnosi čim bolj plitki, površni, formalni oz. hladni. Tudi vljudna ne bodi, ker to “posiljena vljudnost”, neodkrita, po drugo pa smo vljudni in dobri samo do ljudi, ki si to zaslužijo.
Knjig/literature na podobne teme (šikaniranje, psihično nasilje, trpinčenje, postavljanje meja) je več in v njih med vrsticami najdeš tudi to. Je pa precej neproduktivno se ukvarjat s provokatorjem, bolje je zaščititi sebe.
Primer: bila sem mala pupa, ko me en fantin na bazenu ni in ni nehal tunkat. Nehal je šele, ko sem globoko vdihnila in se spustila prav na dno bazena in se delala, da sem “mrtva”. E, da vidiš panika… delovalo je. Če prenesem-ob provokatorju moraš bit slep, gluh in predvsem poskrbet zase, it straaaaannnn. Bistvo je, da se zaveš, kaj se dogaja – od tu naprej pa več ne sodelovat pri njegovih pravilih žogcanja, naj se žogca sam.
Vedno to ni možno – se umaknit, takrat se nekako moraš obranit, se “spopast s sovražnikom” in z aha in a res ne vidim uspeha, v bistvu provokatorja še podžigamo, da si nas privošči na nov način….[/quote]
aha in a res so smiselni res samo takrat, ko nameravaš zapustit prizorišče.
Mislim, da je vedno možno it stran, edino takrat, ko tega ne želiš in hočeš obranit svoj prostor – ga ne predat “sovražniku”. Pa tudi v tem primeru: zakaj bi ostal, saj svoj prostor neseš s sabo, z njim pa se ne misliš družit še naprej? Če pa se želiš, je to šele potem, ko se bo umiril in normalno pogovarjal… Napiši primer, ko se ni možno umaknit.
Vedno to ni možno – se umaknit, takrat se nekako moraš obranit, se “spopast s sovražnikom” in z aha in a res ne vidim uspeha, v bistvu provokatorja še podžigamo, da si nas privošči na nov način….[/quote]
aha in a res so smiselni res samo takrat, ko nameravaš zapustit prizorišče.
Mislim, da je vedno možno it stran, edino takrat, ko tega ne želiš in hočeš obranit svoj prostor – ga ne predat “sovražniku”. Pa tudi v tem primeru: zakaj bi ostal, saj svoj prostor neseš s sabo, z njim pa se ne misliš družit še naprej? Če pa se želiš, je to šele potem, ko se bo umiril in normalno pogovarjal… Napiši primer, ko se ni možno umaknit.[/quote]Šola – provokacije med sošolci znajobit kar “nadležna” zadeva, ko razširijo še kakšne izmišljotine o tebi in se ti na koncu vsi posmehujejo
Služba – ne moreš je kar pustit, ko si že tako brez sredstev
Partnerstvo – se malo “prenagliš” z kakšnim nezrelim osebkom in potem provocira da se ti zmeša, če ga ne prizemljiš na prvo žogo….
Še bi se našlo….
Sama sem se tudi znašla v taki situaciji. Prišla sem zadnja v podjetje in tako kot vsi sem prejšni teden naletela na mino tudi jaz.
V podjetju imamo človeka,ki je glavni v zdrahah,opravljanju, skratka pravi genjalec, da spravi ljudi ob živce. V podjetju smo samo 3 ženske ostalo so moški.
Vsi so že imeli z njim konflikt ampak vsaj mislim, da nikogar ni tako prizadelo kot je mene. Nadrejenim sem povedala VSE, vsi so na moji strani,ker enostavno vedo kakšen je. Pravijo naj odmislim,se ne obremenjujem ta tak pač je. Če kaj zbode ga diplomatsko ostali zabrusijo. V prepire se pa nihče ne spušča z njim. Do vodstva je zeloooo hinavski, ma prav osladen je tega se seveda vsi zavedajo.
Hvala bogu ga nimam vsak dan pred očmi saj bi resno razmišljala o odpovedi.
Ko pa pride, dobim potne roke, srce mi razbija, cmok v grlu. Mu ne pokažem, da me prizadane. Ampak enostavno se obremenjujem,sekiram,ne spim, slabo jem, poiskala sem pomoč tudi v lekarni in jem tablete Dominor. Velik del dneva mi gre na jok. Nikoli si nisem predstavljala, da me bo kdo lahko pri 26letih tako spravljati ob živce.
Delo za 1x opravljam brez problema, sem pohvaljena in tudi dobim povišico, plača je super, z kolektivom ostalim se razumem odlično.
Rada bi še vašo pomoč, kako naj se obnašam do njega? Ko me žali, npr. nisi sporočila tega,ker si lena(je sporočil nekdo drug), si ne zaslužiš take plače itd.
Povzdigni glas in mu reci, naj te neha nagovarjati in ti da mir, da si je dovolil preveč, ker s takšnimi ljudmi (žaljivi, hinavski, podmukli, hudobni…), kot je on, nočeš imeti posla, da sta za vselej končala vajine “diplomatske odnose”.
Ampak problem vidim tu še nekje drugje – v vodstvu, ki so dolžni poskrbeti za slogo med delavci in urejene odnose, ki so zelo pomembni na delovnem mestu, pa namesto da bi ukrepali in take posameznike izločili iz kolektiva, ti dajo nonšalanten vuhmepiši odgovor, da je to pač tvoj problem, da si dolžna “sprejemati” šikaniranja na delovnem mestu, ker je nekdo “pač tak”. Kakšen bedast nasvet nestanovitnih brezhrbteničarjev, ki jim je očitno všeč ritolizništvo…
Poznam podobno osebo, samo da je ženskega spola in ti iz dolgoletnih izkušenj povem, da jim ponavadi vodstvo daje šele potuho. To pa zato, ker rabijo vohune in hinavce, da jim poročajo podrobnosti o delavcih. To zna najest psiho, takšne krivice, ampak saj če pogledaš okrog sebe, cel svet vodijo in so zafurali podobni osebki. Osebno bi pa jaz takšnega človeka čisto ignorirala, spremenil se itak ne bo.
Kaj pa če imaš rad svojo službo, tudi z kolektivom bi se dalo kaj zmeniti, plača je več kot dobra, a problem je naslednji: moja delodajalka se sicer psihiatrično zdravi, a vseeno mi to ne pomaga pri njenem obnašanju, oz. ne vem kako naj reagiram:
– vse kar si naredil ni v redu, tudi če je nekdo drugi tako isto prej naredil in je bilo v redu, noče razložiti zakaj ti ne smeš tako, ali kaj je sploh narobe, in kako hoče imeti, ampak samo začne kričati da ji ni všeč. Ji rečeš “povejte mi enkrat kako želite in tako bom delala”, ampak noče poslušat, takrat reče, da želiš debatirati ali pametovati. Vsako kolegico vprašam kako določeno stvar hoče imeti narejeno, v enem mesecu je 5x različno povedala, tako da če jo kolegice nebi poznale, bi se že med sabo skregale, ker bi mislile da druga drugi mečejo polena pod noge, ampak ker jo poznajo, vedo da spreminja pravila brez nobenih pravil in nekaj kar je danes bilo hudo narobe, bo jutri moralo biti tako pod ukazom in obratno.Kako takrat reagirati, saj noče slišati “včeraj ste rekla da to mora biti obrnjeno v desno – prevrtite si posnetek na kameri če se ne spomnite”. Tega seveda ne moreš povedati ker letiš, kar je škoda za tako fajn delo.
– ko katerakoli izmed delavk ima osebne probleme ali travme (mož zbolel, otrok v komi, močno željena nosečnost) jo daje do onemoglosti delati, urniki brez prostega dneva v dveh, treh tednih
– ko izve da je kakšna noseča, ji v začetni nosečnosti začne dajati težka fizična dela, ostale pa en mesec ne smejo pomagati, ali pa minimalno in v tem času kakšno drugo, ki izrazi željo da bi več delala, lahko tudi fizično, to neobremenjeno žensko da na dopust za teden, dva in v tem času tista ki ima probleme mora delati nekajkrat na teden po cel dan (sicer nima otrok, mogoče sovraži materinstvo)
– ko se glede takih zadev ne pritožuješ, te skuša skregati z kolektivom, če ji pa to ne uspe, te začne odprto žaliti z kričanjem
To se zgodi nekajkrat na leto (meni) in vsaki izmed punc v različnem času, vmes pa je recimo dobra plača in prijetni klienti in ok sodelavci. Edino če bi delodajalka skozi bila na tabletah bi bilo v redu, ampak ne vem kako naj ji rečem kulturno “vas slišim, ni treba vpit, smo 10 centimetrov narazen”, da mi ne začne da imam jaz težave z komunikacijo.
Povej nadrejenim, da si ti k njim prišla z resnimi nameni ne da te bo nekdo jeb… za brez veze, ker za tak odnos so odgovorni oni, da niste v kakšni krčmi, ampak v podjetju, kjer se ve kaj je v čigavi pristojnosti. Lahko izpostaviš svoje uspehe in prizadevanja in naj ga ohladijo drugače boš primorana (ne prisiljena, pravniška finta;) ukrepat drugače. Zagrozi jim z odvetnikom. Piši si dnevnik, zberi (pisne) dokaze, priče niso vedno ravno zanesljive;).
Sam sem imel podobne težave in ni bilo “reda” dokler nisem začel opozarjat direktorja direktno, ker ostali so bili brez jajc, brez vzvodov, da bi se manipulatorju postavili po robu in ga umirili. In zganjal je teror leta!
Najprej predložiš kup tehtnih, neovrgljivih dokazov, in ko ga malo “obdelajo”, potem prijaviš vsako malenkost in jih spomniš kako so nesposobni in jim da takle uničuje ugled podjetja….
Seveda moraš ohranit distanco, zagovarjat tisto zaradi česar si pri njih (delo trpi, stranke…), če se spustiš na osebno, čustveno raven, boš izgubila. S provokatorjem brez besed, če ti ima kaj za povedat ga napoti na svojega šefa naj komunicira preko njega s tabo, strogo poslovno, ostalo piši (žaljivke, pripombe, komentarje…datum, ura, citat…)
Naporno za crknit, meni se je splačalo….
Podobno bi veljalo za “šef provokator” s tem, da jo najprej “prizemljiš” kaj je poslovno in kaj privat in naj izbira besede.
Obstaja ena zanimiva, da te ne morejo tako malo plačat kot lahko ti malo narediš…
Zlobno, čeprav se mi gabi delat s takimi modeli vendar včasih ne gre drugače.
Mene pa zanima, kako se zaščititi pred provokacijami sina 38 let, z družino.
Od kar je v vezi me nenehno provocira, lovi na besede, dejanja, veliko vpliva nanj snaha, saj prej kaj takega ni bilo, ničesar jim nisem naredila, nikogar užalila, čeprav tudi dober dan ne znam reči pravilno. Umaknila sem se, pustim jih, ne hodim k njim, ob vsaki priložnosta pa me sin provocira, očita da ne pridem. Skrajno nespoštljiv je, ignorira me, kolikor se da sem prijazna in grem mimo. Na provokacije ne reagiram, sprašujem pa se ali je to pametno, ali bi morala “usekati” nazaj, odločno. Bojim se, da bi rekla kaj preveč.
