Če govorite o takšnem enostavnem/otroškem provociranju kot zdaj razumem – ima pa On_ prav.
Tu same padete v zanku že čisto na začetku, ko se sploh odzovete.

Sam se sprašujem zakaj bi se na takšne uvode človek sploh odzval… Npr tale:
“Kaj ni v redu, jaz sem zadovoljna.”
daje krasno izhodišče za razvoj zadeve v smer, ki vam ni všeč.

Odreagira se lahko enostavno npr. le z “vsevednim” nasmeškom. Če rine še naprej pa s kakšnim direktnim: Ooo, a spet rabiš nekoga za žrtev? Pojdi drugam, mene take otroške igrice res ne zanimajo več…

Lahko pa gre pri vsem skupaj tudi za nekoga, ki želi pomagat s svojo pripombo, ampak res, ne zato da bi koga zajebaval. Mogoče vidi v vašem ravnanju nekaj kar vam ni opazno in bi vas želel opozorit na to vi ste pa takoj užaljeni, se počutite ogroženi, žrtve nasilneža;) Odreagirate na ta način (“Pa kaj tebe briga to…”) in se počutite prizadeto namesto da bi komentar vzeli dobronamerno.
Lahko bi bilo nekaj tudi na tem, da nam nasproti hodijo ljudje, ki jih potrebujemo/kličemo, da nekak “odrastemo”….
Mi pa zaradi lastne vzvišenosti, samozadostnosti, samovšečnosti al kaj jaz vem česa, zavračamo pomoč?

Zelo dobro. Mi je všeč, kar si napisal. Kapo dol in eno vrtnico na tvoj oder.

Mogoče bi dodala nadaljevanje zadnjemu stavku: zaradi lastne nezmožnosti prepoznati v besedah drugih nedolžno opazko, vzamemo kot napad nase (na kar si že sam opozoril).

Lepo diši ta vrtnica….:))

Nisem želel na oder, mi je med občinstvom lepše, bolj domače….
Ni treba vrtnic metat si jih lahko podamo, tako od blizu 😉

Tukaj mene nekaj zanima. Kako lahko nekdo pomaga, če NAČNE neko štorijo, neko temo in ko te povozi, poniža in to vidi se UMAKNE. Kje je tukaj pomoč?
Druga stvar je pa ta, da če bi napisala zdaj tukaj ene par provokacij s katerimi je mene nekdo sprovociral, ne bi več pisal o nikakršni pomoči ampak bi verjetno rekel, da je tip psihič ne samo provokator.
Jaz osebno nimam takih problemov, da bi rabila neko pomoč, ki bolj kot ne še spominja na provokacijo.
In pomoč, ki spominja na provokacijo te lahko še bolj povozi in ne pomaga. Nekaterim bi mogoče pasala taka pomoč, drugi pač rabijo pomoč v pravem smislu besede – toplina, prijaznost, stati ob strani…
In kot sem že rekla, provokatorji igrajo na določene karte in vejo kje je kdo šibek in tam udarijo. To definitivno ni pomoč.

“Ponižanje” je zanimiv pojem. Doživljamo ga zelo različno – npr. sam nikdar ne doživljam da me kdorkoli lahko poniža – to si naredim lahko le sam s svojimi lastnimi neumnostmi.
Torej s takim pristopom lahko nekomu dokaj dobronamerno pokažem na neko (po moje problematično) točko v njegovem ravnanju/govorjenju – pa bo doživeto kot “poniževanje”…

Torej je vse skupaj močno odvisno od našega lastnega doživljanja tega “provokatorja”. Mislim da je pomembno tudi to, da vsake toliko časa prevetrimo svoja prepričanja in preverimo če so še pravilna.
In to je vse. Nekateri pač res radi provocirajo – in drugi se na to odzivajo, npr. tretji pa ne.

glede provokacij…mislim, da je res vse skupaj odvisno od našega lastnega doživljanja, tako kot pravi Rok-1. sama se neštetokrat ujamem v “začaran krog” provokacij. medtem tudi sebe ponižam, po lastni neumnosti in vse skupaj me včasih na koncu tako spravi ob živce…

tukaj gre za naše lastne šibke točke, bi rekla, čeprav ni “lepo” od provokatorja, da sploh provocira, sploh če gre za nekoga, ki ti je blizu in mu zaupaš.

ah to je zaj***** :(((

Tisti trenutek, ko te nekdo vrže iz tira je ve skup ……., ko ti gre para na ušesa.
Samo res ni nič od “pomoči”, če se smiliš sam sebi, če pa zadevo malo zanaliziraš (kasneje) in ugotoviš kje te je vrgel na finto, drugič ne nasedeš, oz se vsaj trudiš da ne bi….:))
“da je tip psihič ne samo provokator” ja nekdo (verjetno) ne bo nikoli dorasel takim “tičem”, verjetno so bile stran poti, po katerih bi lahko tekla debata, da te ne bi “povozil” pa si jih spregledala.

Kolikor sem jaz razumela Oneta/Njega, gre za to obliko pomoči, da mi sami spremenimo odziv pri samem sebi. In ko ga enkrat bomo, se ne bomo več odzvali pričakovano, provokator pa bo ostal brez municije, ker se ne bo mogel odzvati na nas. Zmedli ga bomo in ponavadi se zgodi vsaj tišina ali pa neko nesmiselno mrmranje, vsekakor medli poizkus prejšnje provokacije.

Včasih je dovolj, če skomigneš z rameni in rečeš Okej/Ja, možno je tudi tako ipd. Ali pa greš korak dalje in si drzneš biti nedolžno zajebantski in odvrneš samo nezainteresirani Aha. In nadaljuješ nekaj X.

Se mi pa zdi, da naš burni odziv pove več o nas, kot o provokatorju. Ker pomeni, da nas je zadel v živo. Tam, kjer smo ranljivi. Morda nismo čisto prepričani vase ali pa se trudimo v nečem pa nam ne uspeva najbolje. In potem nas nekdo “podreza” točno tam in sledi buren odziv. Lahko pa gre preprosto zato, da smo osupli nad obnašanjem tega težaka in bi mu radi dali lekcijo – za kar moramo imeti moč/avtoriteto na tistem področju (da smo uspešni v dajanju lekcije), da ga lahko spravimo na kolena. Ampak again, to gre samo za obrnjen proces in tako smo v tistem momentu mi baddyji.

Oneta/Njega a tako mi praviš…. Zdej bi moral bit jezen, odreagirat užaljeno? ;)))))

Zivela Pomlad igriva….:)))) si kar zadela kaj je mislil “Oneta”:)))) samo včasih je dobro bit baddy, sploh tam, kjer veš, da so te namenoma želeli jeb…..

Hm, nisem vedla, ali naj te pravilno sklanjam ali napačno, verjetno bi bilo najboljše uporabit kar On_, čeprav sem tako okorno sliši – mar ne? 😉

A ni to potem isto, kot če odreagiraš užaljeno? Meni se zdi najboljše s čimkrajšo besedo, stavkom doseč:

1. da provokator utihne/izgubi municijo (ker se zmede, ne pričakuje tega)
2. njegovo besedičenje postavit na laž, pod vprašaj
3. spremenit temo
4. ne povzročit hude krvi

Ampak od tod do kontrajebanja poteka nevidna tanka meja in kar hitro se nevede zapletemo v merjenje moči. Who cares, če je to nekdo, ki ga vidimo enkrat, parkrat letno – drugače je, če so odnosi napeti med sorodniki, v družini.

No, ena stvar je, ki provokatorja zmede: to je jok. Ampak to mora biti iskreno, obupano, človek se mora sesuti pred njim, se razkrit v vsej svoji ranljivosti. Takrat provokator osupne. (mala pička bi zagotovo znala veliko bolje opisati ta moment). Ampak to je dirty.

veliko bolj kontrsuktivno se mi zdi delat na tem, da nas razno razne opazke in podjebavanja drugih (pa najsi bodo dobronamerna ali ne) čimmanj prizadanejo.

Ja spremenit temo… to sem jaz, še posebno pri eni osebi, poskušala, ni učinka. Katerokoli temo dam jo provokator spremeni po svoje oz. najde povsod nekaj za provocirat.
Očitno majo nekateri že tolk izkušenj, da točno vejo kdaj in kje udarit, da te dobijo nepripravljene. Pa naj bo to jok ali pa ohranitev mirne krvi pa bo sigurno nekje našel nekaj kar bo palilo.
Bila sem enkrat neumna in sem se res “razkrila v vsej svoji ranljivosti”… napaka. Takoj je vedel kje sem ranljiva in si to zapomnil za naslednjič in provociral na to temo in igral na te karte.

Eniya, mam vprašanje: se moraš družit s tem osebkom po službeni ali kakšni drugi dolžnosti? Ne gre, da bi se mu (ali ji) fizično umaknila?

Ja saj se umaknem, če se le da. Vedno se ne da. In ko se ne da, na njegove provokacije pač rečem: “Ja saj imaš prav” ali “Saj ti verjamem” ali kaj v tem smislu. Vendar se mi zdi, da mu s tem samo dvigam ego… Ali pa, ko kaj naredim kontra temu kar sem rekla (“saj imaš prav”) in če on to sliši, vidi, zve od koga drugega, je takoj spet narobe v smislu : “A nisi rekla, da mam prav, zakaj pa potlej ne narediš tako kot sem jaz rekel, če mam prav”

Okej, poskusi potem z “aha” učinkom. Meni se kljub vsemu zdi skoraj perverzno dobro vztrajati v tem, da se ne podrediš, da se ne začneš počutit slabo ali napadeno.

Vzemi to kot učni poligon. Preden ga srečaš, se pripravi, kako bi bilo zate najboljše možna reakcija.

Npr., če boš dojela, da smo si med sabo različni, in da imamo svoje mnenje, da to še ne pomeni, da imamo mi narobe in on prav (ali obratno), potem se ne boš več čutila dolžno ga prepričati v svoj prav. Če bo on to kljub vsemu še poskušal, njegov problem. Ti moraš doseč, da te to ne gane več.

Domača naloga: ne odreagiraj na 1. žogo. Ne spuščaj se v razprave z njim. Ne pojasnjuj svojih odločitev, ne razlagaj. Pustu mu njegovo prepričanje, da se ti motiš. Naj misli tako. He’s not that important.

Hm, nisem vedla, ali naj te pravilno sklanjam ali napačno, verjetno bi bilo najboljše uporabit kar On_, čeprav sem tako okorno sliši – mar ne? ;)[/quote] Ah ne, želel sem samo pokazat na kaj vse se nekateri ujezijo, kakšna banalnost jih lahko vrže iz tira.
Drugače mi je pa simpatična tvoja “sklanjatev”… :DNe strinjam se s tabo.
To kar si napisala so vse “umikanja” s katerimi si provokator širi “obzorje”, tebi krade dostojanstvo, se počutiš ponižano, besno-potlačeno v sebi.
1. Provokatorji praviloma nikoli ne utihnejo, municeje vedno dovolj, ko jim zmanjka “resnih” argumentov se spravijo na banalne zadeve, mogoče na tvoj izgled…
2. največkrat je neka provokacija itak laž, laž v njegovih očeh, mi vemo še nekaj več in na to se ujame, samo ne smeš se umaknit, ker s tem dobi oni potrditev
3. neučinkovito, za vsako temo ima takle tič že pripravljen odgovor…in spet mi izgubljamo, menjamo teme in z vsako njegovo pripombo smo slabše razpoloženi…
4. ja to je res neprijetno, samo meni pri takih gimpcih najljubše, kot Krjavelj kozi mu spustim samo tisto “tažlehto” in potem mu še ponudim obliž za rano, ki sem mu jo povzročil. Po parih poizkusih provokacij je že brez “tažlehte krvi” in je čisto prijazen He,he,he,…

Kaj hočem povedat, kakor koli se želimo umikat takim, oz mirit zadevo, oni to razumejo kot našo šibkost (kar na nek način tudi je-vsaj zame) in vrtajo dalje. Edini meni učinkovit sistem je “RUŠI NE ŽALI NIKOG”…. Pa ne tisto, da se zderem nanj na prvo žogo, tisto ni nič, to si provokator želi, na to je pripravljen, ni pa pripravljen pojasnjevat svojih provokacij. To jim ni ljubo, oni bi se kregali, to je njihovo področje, tu so eksperti in tu ga ne moreš premagat… Naj pojasni kaj je z izrečeno besedo mislil, dodamo še sami kaj si mi mislimo, da je on mislil (izrečemo kak nesmisel, ki ga naj potem on pojasnjuje;) Navadno se pri tem tako zaplete, ko pojasnjuje svoj pogled, mu postane nerodno, da smo ga “prebrali”. Tu je meja ki je ne želimo prestopit, ker potem smo mi tisti jebađije….Takrat umirimo zadevo z kakšnim “obližem” v smislu, da naj se v prihodnje vzdrži takih komentarjev v vaši prisotnosti. In oni zmrzne, no, najdejo se tudi bolj vztrajni, tem hladno ponovimo “obliž”. Do danes še nisem srečal nikogar, ki bi želel ponovit “vajo” na isti način, probajo pa bolj previdno, z nekim strahom. He,he,he…
Mogoče to uspe pri kakšnem “nenamernem”, pri tistih brezčutnih je to največje zadovoljstvo….
In mogoče pri ženskih solzah, meni nekako ni da bi se silil….;D

Ja punce se prevečkrat umikati ali pa preburno napadate… Izgubljate v obeh primerih ;)))

samo, da si malo olajšam dušo … spet 🙁

1. ne morem se umaknit – te “visoko inteligentne provokatorje in posiljevalce” imam v istih osebah v službi in v (njegovi) družini (ni mož ampak njegovi)
3. ni umirjene debate, pogovara – stalno neko “prepucavanje – kdo bo koga… bolj”
2. furam kuker se da … stabilno (?) … z vmesnimi padci – trenutno kolebam, zato sem spet v tej temi – ker bi si želela boljših odnosov – a … občutek v ozadju možganov me svari, da naj ne drezam v ogenj, ker se bom sama ožgala
3. če povzamem: postavila sem mejo in komunikacija, ki je ostala, je samo še “merjenje moči” – običajno v vsakem pogovoru dobim kako izjavo servirano pod pas (cinizem, očitek, posmeh,..) – in vsakič to opazim in se tako ustrašim, da se mi kolena zašibijo, pulz naraste in … spizdim (oprostite izrazu) kuker se le hitr da … stran
4. omenim možu, kaj bi naredila za boljše odnose – a on pravi, da odnosi ne bodo nikoli dobri – ker on tudi ve za tak način komunikacije (njegove besede: saj sem je deležen cel svoj life)
5. sprejeti …. čakati … da življenje pokaže svoje … prav

se opravičujem za zmedo .. lp m

miška… tebi v taki situaciji pa lahko svetujem le eno: sooči se s svojim strahom, ugotovi točno kaj in zakaj te je strah in na koncu se znebi tega strahu.

Ta strah je tisto kar najbolj napaja ta problem. Žal drugih ne moreš spremeniti – to pa lahko.

STrah najbolj verjetno izhaja iz tvojih misli/zaključkov kaj bi se lahko zgodilo, če… in tvojega referenčnega okvirja (vrednostnega sistema), ki je verjetno drugačen kot od tvojih sogovornikov. Mislim si, da če za trenutke teh druženj prilagodiš svoj pogled na stvari… bo boljše. Vsaj strah te ne bo več.

razum.
razumeti ga.
mirno.

Ne strinjam se s tabo[/quote]

Jaz pa v jok pa na drevo. 😀

V bistvu sem jaz s temi 4 točkami hotela ponazorit počasni posnetek dogajanja v provokatorjevi glavi. Se pravi, da z eno besedo, enim stavkom uspeš naredit vse to hkrati. Tako kot Cesar Milan z enim potegljajem vrvice ali zvočnim signalom spremeni pasji miselni loop. Gre za to, da prekineš nek tok dogajanja.

Enkrat davno nazaj je bila ena tema, kako ljudje odreagiramo, kadar se v trgovini kdo vsili pred nas v vrsti pri blagajni, pa je bilo slišat različne komentarje. Všeč mi je bil komentar od amande (?), ki je napisala, da to, da se umakne konfliktu, ne jemlje kot šibkost in kot podrejanje, pač pa kot nekaj, kar se je osebno ne tiče, se s tem ne ukvarja (ne razbija glave) in gre mimo nje in se jih nasploh zdi, da s tem nima težav v življenju. Zanimiva se mi namreč zdi trditev, da imamo z nečim toliko časa težave, dokler se česa ne naučimo (in sprejmemo). Pa smo spet pri Onétovem citatu o pomoči. 🙂