kako se odzvati na provokacije
P.S.: Spomnila sem se še ene svoje izkušnje z nadležnim in razdražljivim človekom.
Slabe energije se je možno zelo hitro nalesti. Tak folk da vse od sebe, da bi prišel drugim do živega.
Sicer pa se mi zdi, da se da s takimi ljudmi tudi zelo enostavno manipulirati, pa tega še vejo ne.
Ob kakšni priložnosti jim rečeš, kako zelo prijazni so, ker so naredili to in to…
Ali pa jim rečeš, kako se jim poda nasmeh na licih…
Ali, da so najbolj prijazna oseba v vašem kolektivu.
No, odvisno tudi, za kakšnega provokatroja gre. Kašni se ob komplimentih malo raznežijo in stopijo, ker so lačni tega.
Zdi se mi, da vsi iščemo način, kako bi nekje uveljavili svojo voljo in ko jo nekdo odločno negira ali še provocira, se nam ruši.
Vsi smo nekje šibki. Manipulator pa te naše šibkosti izkoristi za dosego svojih ciljev. Ponavadi je to samo zadoščenje ali pa izsiljevanje za usluge.
Se je pa dobro vprašati, zakaj dobivamo manipulatorje v naše življenje – zato, da nas naučijo postavit se zase. In to je odlična lekcija, če jo tako tudi vzamemo.
Ker kdaj takšni osebki izgubijo svojo moč? Ko se nehamo nanje odzivati.
Se strinjam.
Jaz recimo pa prav rada provociram, če mi nekdo prvi stop na žulj in me prvi sprovocira oz. takemu zlo rada povem v faco tiste njegove “mračne skrivnosti” ki jih vem o njemu. In pol seveda dobim nazaj, da jaz provociram. Ampak me čisto nič ne briga. Vse se vrača, vse se plača. In ne ostanem dolžna. Sicer pa velikokrat sploh ne rabim nazaj provocirat, ker se takemu, ki me je sprovociral kar hitro samo vrne. And I like it! 
Je pa še nekaj ane, včasih je ignoranca lahko provokacija. Tako da ja… vse se vrača vse se plača.
Najbolj pogubno za odnose so izjave in drže: ne zanima me, kaj delaš, kako živiš, kam greš in hkrati prepričanje, da o drugem vse ve, kakšen je, kaj dela, kako živi. Dve sicer nasprotujoči stvari, ki vneseta v medsebojne odnose največjo možno pogubnost. Bog ne daj, da bi takšnim vsevednežem – njim osebno in ne za hrbtom, predočil kakšno njihovo napako, ker predstavlja to za njih največjo obliko kriminala. O drugih govorijo sočne podrobnosti, ki jih v resnici ni, da bi zakrili svoje, ki v resnici so. Ponavadi je potrebno manj kot leto, da se to izkaže.
Ni enostavno in ne vem, zakaj me to bega. Strašno naporno je odstranjevanje etiket, ki niso moje in nimajo nič z mano. Kot boj z mlini na veter. Izguba časa.
Nisi še naletela na nekoga, ki mu/ji je res čisto vseeno za ev. provokacije. Ki živi zase in po svoje – ne pa za gledalce.
Res pa je da je takšnih neodvisnih in zrelih ljudi malo.
Po drugi strani pa res obstajajo tudi takšni mini manipulatorčki o katerih pišeš.
Je pa dobro če znaš začutit in ločit eno od drugega.
priznali svoje napake… meni ni treba bit popolna, delam napake in mi ni prav nič težko, če mi jih kdo poočita – če so resnične. Verjamem tudi, da vsak, ki mu res ni vseeno, pristopi do mene in mi to osebno pove. Vem pa tudi, da je takšnih malo in da so ti moji prijatelji. Ostali pa raje ustvarjajo neresnične zgodbice, da jim ni treba mešat lastnega dreka, čeprav ga ravno s tem odkrivajo.
Ja samo tukaj je govora o provokaciji in taka igra ne more bit kreativna in vzpodbudna. Oziroma je lahko, če te nekdo vzpodbuja, da si še bolj provokativen in če si zraven še naiven boš igro sprejel, če hočeš bit na koncu ‘kriv’ ti. Kot jaz raumem to temo je mišljena negativna provokacija in kako se na njo odzvati. No sej ne vem, če pozitivna sploh obstaja.
Mislim, da mi je ta tema ravno pisana na kožo. Jaz sicer razumem, kako odreagirati na provokacije, ampak ko sem tam v tisti situaciji je pa obup. Kri mi zavre, srce mi začne tolčt 100 na uro, glas se mi začne trest itd. V tistem momentu pozabim na skuliranost, kako bi nekomu na prefinjen način odgovoril nazaj in v osebi, ki mi nekaj očita iskal neke šibke točke. Ravno nasprotno se dogaja v meni. Takrat razmišljam v stilu – kdo si ti za en k* da mi boš zdaj tukaj pametoval ? Včasih se še samega sebe bojim, ko pride do kaj takšnega, takrat sem zmožen res prav vsega :S
Zaradi tega sem zadnjič izgubil službo. Pa da ne boste mislili, da je to bila kakšna malenkost povezana z delom, daleč od tega. Tokrat so si sodelavci dovolili iti še malce dlje in mi začeli podtikat pod nos zelo osebne stvari, katerih vsebina je bila daleč od resnice. Ne bom rekel, da je bila to neka zarota, samo že od začetka odkar sem začel delat tam sem dobil občutek, kot da bi vsi, razen šefa, še najraje videli, da me odpustijo. In kaj naj rečem, na koncu so le dobili tisto kar so si tako zagreto želeli. Jaz sem lahko samo še pobral stvari in odšel, saj je takšnem okolju, vsaj zame, ne mogoče opravljat delo. In ja vem, moraš se znat postavit zase in rečti to ni res, tako je, kar sem tudi naredil, a oseba je še vedno zmajevala z glavo in trdila svoje.
Vprašal sem se že tudi kdaj največkrat pride do tega in ugotovil, da je to takrat, ko mi nekdo začne očitat nekaj kar ni res in si takoj po tem še dovoli se postavit v mojo kožo in mi nakazuje kako sem takrat razmišljal, ali ravnal. Mislim to ja pa že preveč zame, še posebej, če je to kar ena oseba, ki o meni ne ve prav ničesar.
Točno, Eniya. Provokacija je umazana igra, ki naredi ravno to, da na koncu izgleda, kot da jo je začel nekdo drug, kot pa tisti, ki jo dejansko je. Provokator rabi grešnega kozla, nekoga, ki bo kriv in vsako okolje, ki ga rabi je zeeeeloooo nezrelo. To je tista skupina provokatorjev, ki jih je miška 233 imenovala visoko inteligentni. Jaz bi jih poimenovala specialno in do konca pokvarjeni.
Evo, zelo dober članek na to temo:
http://www.alenkarebula.com/index.php?page=include/vidi.php&id=166
Točno, Eniya. Provokacija je umazana igra, ki naredi ravno to, da na koncu izgleda, kot da jo je začel nekdo drug, kot pa tisti, ki jo dejansko je. Provokator rabi grešnega kozla, nekoga, ki bo kriv in vsako okolje, ki ga rabi je zeeeeloooo nezrelo. To je tista skupina provokatorjev, ki jih je miška 233 imenovala visoko inteligentni. Jaz bi jih poimenovala specialno in do konca pokvarjeni.
Evo, zelo dober članek na to temo:
http://www.alenkarebula.com/index.php?page=include/vidi.php&id=166%5B/quote%5D
Sem si prebral ta članek. Recimo, da sem pričakoval, da bo kaj več za prebrati. Npr. kako se spoprijeti s takšnimi ljudmi, kaj jim rečti nazaj, da jim mi pokvarimo dan in da si nekako čudežno še pri njih priborimo neko spoštovanje, kot nam je uspelo pri drugih. Toda očitno se s takšnimi ljudmi niti ne splača ubadat in se v tem primeru samo umakneš ( v primeru če je to nekdo, ki ima zelo močan položaj v podjetju ).
No, jaz sem imel v svojem primeru, na delovnem mestu, probleme z vodjo. Nobeden se mu ni upal rečti kaj nazaj, vsi so se smejali njegovim šalam, pa četudi so bile daleč od tega, da bi bile smešne, deležen je bil tudi ogromno spoštovanja, pa čeprav si ga ( po mojem mnenju ) ni zaslužil. Mislim, da mu je celo ugajala vsa ta pozornost, ki jo je dobival od njih. Svoje delo ni opravljal odlično ( pa čeprav bi ga lahko, ker je vedel ogromno stvari, veliko več kot mi ), njegovi odnosi s strankami, sodelavci niso bili korektni, še šofer, ki je imel bolj malo veze z delom, ki smo ga opravljali je imel kaj za povedati čez njega. Jaz pa pač nisem želel postati tak pussy kot ostali, ker ponavadi, če sem v prisotnosti nekoga, s katerim imam občutek, da se ne bom nikoli zaštekal, potem se ne silim v pogovor z njim. Pač ne vidim poante v tem, žal.
Am, lahko še povem npr. nekaj kar ni zapisano v tem članku. To pa je, da je skoraj na vsakem delovnem mestu nekdo označen kot “črna ovca”. Npr. če se pojavi kakšen nesporazum, napaka pri delu, v trenutku vsi pokažejo s prstom proti njemu – on je kriv. Ponavadi je tukaj problem prvi vtis, ki si ga je nekdo ustvaril o tebi. In če je le ta negativen, potem se te več ali manj po tem zapomni za vedno, pa četudi ga velikokrat prepričaš v nasprotno.
Po drugi strani pa ne smemo pozabiti, da živimo v recesiji, zelo slabih razmerah, nizkih plačah. Na voljo je 1000 delovnih mest na drugi strani pa 110.000 ljudi brez dela. Kaj hočem s tem povedati ? Da se bodo ljudje dobesedno grebli, da obdržijo službo. In kaj to pomeni ? Npr. če podam na primeru. Zatožiš sodelavca vodji, da ima slednji ves čas roke v žepu in je ne delaven. Delavec je takoj za tem odpuščen, ti pa ne samo to, da si si ustvaril neko zaščito pred potencialno odpustitvijo, ustvaril si si še kakšno bonus točko, pridobil spoštovanje pri vodji, morda kakšne privilegije, zaradi katerih se lahko v prihodnosti morda poslužiš napredovanja, povišice ipd. poslovnih nagrad.
Svoje delo ni opravljal odlično ( pa čeprav bi ga lahko..); je imel kaj za povedati čez njega
Sadni, tvoje ocene… Kot prvo bi se morali ljudje zavedati, da so na delovnem mestu zato, da SVOJE delo dobro opravljajo. Vse ostalo je bonus-če si lahko z drugimi prijatelj, zaupnik. Največ škode se naredi ravno zato, ker bi bili nekateri radi najprej vse drugo kot pa dobri delovni kolegi in potem trpi ravno tisto, zaradi česar so tam. Se vtikajo v zavedeve, ki se jih ne tičejo… in ravno tu se začne provokatorstvo.
Če je edino merilo, koliko kdo dela, prenašanje informacij od ust do ust, je že s samim sistem nekaj hudo hudo narobe.
Živimo v recesiji… veš, to je ena takšna smešna zadeva. Provokatorji ne poznajo odmora, njim je recesija razlog lahko tudi takrat, ko je ni.
V bistvu je edino, kar je pomembno, da se zaveš, kaj se dogaja in da se ne vključiš v nadaljnje podajanje žogice v tej umazani igri provokatorja.
Me zanima tudi, kaj sploh ima pravokator do tega, če te spravi iz ravnotežja? Jaz tega ne razumem in me je zato zelo lahko spravocirati. Iz izkušenj vem, da pomaga, če ne pomokažem, da me je nekaj spravilo iz tira, vendar, če bi sploh razumela bi lažje odragirala pravilno. Kaj dejansko dobi pravkator? Rakcijo. Ampak kaj dobi s tem, čemu zadosti?
Dandan, provokatro ima naprimer od tega to, kot je nekdo že prej rekel, da tebe “zbije na tla”, da “se lahko poistoveti s tabo”. Jaz bi bolj rekla, da to, da “tebe poniža” zato, da sam “zraste” oz. “izgleda višji od tebe”. Nekaj v tem smislu. To se tudi meni dogaja. Eden, ki ga poznam, je sploh težek in je v vsej družbi ponan po tem, vsi so se ga začeli tudi že izogibati, ker se mu je res odrolalo.
Naprimer ta človek v mojem primeru vedno sam od sebe načne neko debato in ti potem začne soliti pamet na veliko. Na koncu (predvsem, če se z njim ne strinjaš popolnoma – res poudarek je na popolnoma, ker izkoristi vsakršno nestrinjanje, tudi manjhno) ti začne metat očitke, kaj narobe delaš – jasno, tam, kjer ti delaš drugače kot on. Pove, da tako, kot to ti delaš, ni prav, ampak je prav tako, kot to on dela. Potem se ne spuščaš dalje z njim in se nehaš pogovarjat. Nato ti očita, da si pravzaprav ti provokator, ker ignoriraš …. ni konca! Takemu človeku tudi dopovedat ne moreš nič. Potem nekaj doma narediš in ta oseba pride in začne sama od sebe, da to, kar si naredil (s čimer si v bistvu čisto zadovoljen, v končni fazi je to najbolj pomembno, ker si to stvar naredil izključno zase), ni v redu. jaz: “Kaj ni v redu, jaz sem zadovoljna.” – on: “Ne, to se ne dela tako…” – jaz: “Pa kaj tebe briga to, saj delam zase in važno je da sem jaz zadovoljna”. – on: “Vidiš, kakšna si, nočeš sprejeti resnice, da delaš napake”. jaz:”Kakšne napake? Zakaj napake? Ta resnica je tvoja, ni pa moja” … Na koncu se sprevrže v to, da me on napada, jaz se zagovarjam in izpadem že kot, da se moram opravičevati … on to izkoristi in obrne tako: “Poglej, ne zavedaš se, da nimaš prav, to, da ne sprejmeš resnice, je samo tvoj obrambni mehanizem…”. Ja, res bi ga tudi jaz najraje usekala!
Ja evo točno to, nekdo načne neko debato, predvsem se mi zdi, da provokatorji načenjajo take debate za katere vejo, da ti ne bojo všeč. To sem že doživela. In potem igrajo na te karte. Najprej te ‘proučujejo’, da vejo kje si šibek in potem vejo kako te ponižat. In ko karkoli rečeš boš seveda kriv ti sam.
Jaz zdaj točno vem kako me hoče določena oseba ponižat, ampak mu ne bo več uspel, kvečejmu lahko poniža sebe, ker pri meni ne bo več dosegel nič sem postala imuna kar se tiče določene osebe. Pa tudi manj naivna.
Aha, zanimivo, tudi sama sem večkrat dobila očitke, da pravociram. Po drugi strani sem pa imela prijateljico, ki je za druge pravocirala na 10 potenco, sama sem jo pa zelo razumela.
Npr. jaz sem bila več let samska oz. imela serijo fantov, ki niso ostali z mano več kot pol leta. Zato sem takrat že začela razmišljat, da bom ostala samska do konca življenja, da si moram živlenje organizirati, da bo tako, samsko, bilo tudi smisleno. Tega se sem se resno lotila z glavo. Problem pa je nastal, ko so moje prijateljica našle resnega fanta. V vezi logično nastajajo tudi problemi in to delile z mano in smo se pogljabljale in diskutirale. Problem je nastal, ko sem pa jaz začela govoriti o svoji samskosti. Prosti čas sem si aktivno in zanimivo organizirala, vendar manjkal mi je pa nek globji smisel. Sprasevala sem se, če na tak način mogoče ne lovim samo kratkoročne užitke, zraven sem imela pa še slabe izkušnje s fanti, in nisem razumela zakaj o tem ne smem diskutirat s prijateljicami, če pa one z mano o svojih problemih. Dobila sem očitke, da s tem pravociriam in ena mi je očitala, da ji zbujam slabo vest, ker ona ima fanta. Seveda sem se začela te teme tudi sama izogibat, ampak vsake toliko časa, se mi je zazdelo, da je postala varna in sem spet dala na plano. Pač želela sem si o tem pogovarjati, res nisem hotela pravocirat. S tisto prijateljico, ki naj bi bila pa, kot sem napisala na potenco bolj problematična za druge, z njo sem se pa lahko odkrito pogovarjala tudi te stvari. A sem bila res težek pravokator in imam glede tega slepo pego?
Usekala?
Usekala bi ga zakaj? Ker ti drugega ni več ostalo, ko smo nemočni je edino kar nam ostane nasilje.
Lepo si napisala pogovor in iz njega se vidi da si se sama postavila v vlogo “žrtve”.
Pri tistem:“Pa kaj tebe briga to, saj delam zase in važno je da sem jaz zadovoljna”, si že izgubila. Lahko bi rekla “Ja kako se pa dela?” Navidezno bi se “podredila”, kot da ne veš kako je treba in ko bi ti začel razlagat to in ono bi ga lahko ti ocenjevala in “secirala”. Sem prepričan, da bi se nekje “zaštrikal” in izpadel bebec, ki napada za brezveze.
