mala piška,

a mi malo opišeš to tvojo brutalno reakcijo, res rabim en konkreten nasvet, kako s takimi ljudmi, da se pripravim, preden mi udari na psiho:(

Tako, kot je napisano: provokatorju vzameš orožje s tem, da se ne odzivaš na njegove izjave tako, kot je pričakoval.

Sem imela nekoč priliko videti, kako se da vrniti bumerang še tako vztrajnemu sitnežu s tem, da se dobrovoljno njegove besede prikaže kot smešne. Kapo dol pred takratno izvajalko!

Najprej se moraš umirit in se pri sebi vprašati zakaj in na katerem področju te ta človek sploh lahko sprovocira. Jaz na primer sem zase ugotovila, da me vedno vrže, če si želi kdo bildati ego na moj račun ali pa če mi laže. Če me kdo npr. izkorišča na drugem področju (npr. da mi cuza denar itd…) ne bom niti trznila, kljub temu, da dobro vem kaj se dogaja. Skratka, ne sprovocira me vse in vsakdo. Ko popredalčkaš sebe in provokatorja, lažje usmeriš svoje delovanje. Tista luknja skozi katero se nekdo napihuje, ga lahko tudi odpihne. Najprej moraš torej spregovoriti v jeziku, ki ga provokator razume. Se pravi, ne moreš se iti kulturnega dialoga z nekom, ki ne ve kaj je kultura in kaj je dialog. Tak človek pa na primer izvrstno razume stavek, da ga boš kar usekal, če še eno pisne. Seveda moraš biti tudi pripravljen res usekat. Zdaj, to velja včasih dobesedno, včasih pa v malček prenesenem pomenu. Variacij na to temo je nešteto. Tako kot ti ima tudi tvoj provokator šibko točko. Poišči jo in butaj vanjo skladno s kitajskim rekom”pes ki laja ni dovolj kuhan”. Tvoj odziv mora biti v vseh primerih neproporcionalno večji. Ker če ne zadeneš dobro ali dovolj močno, bo pes še vedno lajal, a ne? Ti pa hočeš doseči to, da se bo mehko podelal v gate, če bo samo pomislil nate. Večina mojih provokatorjev je bila na mojo srečo veliko pod nivojem mojih miselnih sposobnosti in sem jih kar hitro postavila vsakega v svojo pasjo kočo. Enkrat pa sem res tudi zagrozila, da bom kar počila. Taki odzivi sicer iz človeka izcuzajo veliko energije. Če nisi pripravljen iti do konca in do takih ekstremov se raje vprašaj, če se ti splača začenjat vojno. Če se ti ne, raje odmisli vse skupaj in globoko dihaj. Če pa se ti bo res zmešalo, potem pa v akcijo. V vseh mojih primerih je šlo za mizerne osebke, ki so takoj popustili, kakor hitro so prejeli svojo porcijo nazaj v ksiht. In ker sem jih dobro skuhala, zaenkrat nisem bila deležna nobenega maščevanja. Pač pa dobro pazijo na to, kako se obnašajo do mene, ker vedo, da sem usekana in prfuknjena in nevrotična Zdaj cenijo mojo prijaznost, ker vedo, da lahko kasirajo tudi kaj drugega.

Barvo, Mala Piška, bravo!

Tole mi je nadvse všeč – predvsem zadnji stavek in tvoj kitajski pregovor..

Meni tudi.

Čeprav se človek na neki točki vpraša, ali se mu še da se bojevat. Se mi zdi, da večina, ki parkrat “useka” nazaj, čedalje bolj začne razmišljat o tem, da zignorira provokatorje. Ker, kot je napisala mala piška, moraš dost močno usekat, če ti pa ne rata, pa moraš ponovit vajo. Mislim, komu se pa to da? Razen, če nisi stalno v stiku z dotičnim res ne gre drugače.

Živela Pomlad, dejansko obstajata dve skupini provokatorjev. Eno so rekreativci, ki si hočejo na enostaven način popestriti dolgčas na tuj račun. Ti se kar hitro umirijo, ko namesto zabave dobijo po buči. Drug tip pa so resni duševni pohabljenci. Ti ne razumejo ničesar. Še sebe ne. Pri teh ne zaleže skoraj nič. Mogoče jih trenutno ustavi bomba na uč, dolgoročno pa samo prisilni jopič in tablete.

in tretja skupina provokatorjev:
– visoko inteligentni, ki vedno obrnejo situacijo sebi v prid (običajno zmanipulirajo še okolico – če ne gre drugače pa z svojo “lepoto, ali kao dobroto…”) in z temi je pa fulllll težko. Res.

S takimi imam/sem imela opravka jaz – pa se nisem pustila. So se spravli name pred celo družbo, ki jim je kot v transu prikimavala – jaz pa sem vedla da besede so eno, energija pa drugo. So si me hotl totalno podredit fizičnoo in psihično. Pa sem samo stala in opazovala njihov izbruh… in ponavljala, da “odstopam iz kakršnega koli dogovarjanja z njjimi” – res je blo grozn.
Zdaj imam mir. Stojim za svojimi besedami… in vidim, da se mi obrača meni v prid. Čutim spoštovanje – v bistvu mi je pa vseeno, vem, da sama sebe spoštujem in sem se ogromno naučila iz te situacije – ne dovolim več, da bi me bilo strah komunicirat z takimi osebami, ne dovolim da bi kdo tulil name (tudi to je bilo) in še in še….
In to vse na miren način – kot skala

@miska233: res je, teli visoko inteligentni so “od hudiča”. Kar hitro te želijo strpat v en manjvrednostni kalup, sebe pa postavit za petelina (na gnoju).

A lahko poveš konkretneje, kako si se jih rešila oz. kaklo si umirila situacijo? Praviš, da so tudi tulili nate.

dolgo časa je trajalo, da sem dojela kaj se dogaja. Ker ti “inteligentni provokatorji” naredijo VEDNO tako oz. tako predstavijo, da je NJIHOVO VEDNO PRAV. In tako živiš, da sploh ne opaziš, da “plešeš pod taktirko nekoga drugega”. S časom pa zmeraj bolj opaziš, da se vpričo te osebe počutiš “down” in to tako “down” da sem bila že v “po moje hudi depresiji”. A nisem vedla zakaj. Zakaj sem brezvoljna, brez energije, bi samo jedla-žrla in spala, spala… Ko sem se zavedla, da nekaj ne štima, je trajalo dolgo časa, da sem dojela “kaj ne štima” – če ne bi brala, ogromno brala, mi to ne bi uspelo. In sem prebrala kako te tisti, ki so ti zelo blizu – izsesajo – (sem dala link o energetskih vampirjih -zame ful drži).
In potem kako se rešit?
In sem spet prebrala o postavljanju meja osebnosti in ugotovila, da nisem imela nobenih mej, da sem bila na voljo vsakmu (kot sveže meso na pladnju, da je zabodel svoje šilo vame). Sej, ne krivim nobenga – tako je moralo biti in zato sem zdaj izkušenejša.
Zdaj vem kaj so meje osebnega prostora, vem kakšne so moje pravice in vem (približno) do kam bom komu pustila.
In ko so prišle nove zahteve ta “inteligentnih” sem rekla: “NE” in sem ta NE vztrajno ponavljala.
Reakcija je bila logična: bes, jeza, zamer, tudi vpitje, prevalitev krivde za vse slabo name… Jaz pa sem vedla, da grem do konca pa če me vsi ljudje na tem svetu zapustijo. Končno sem začutila, da sem našla SEBE.

In sem spet ogromno brala, kako ti inteligentni manipulatorji znajo uporabljat besede, znajo vrtet okolico… res in to z besedami ali gestami (da namigne da si “gnoj”, egoist, … ) – no z temi obsodbami je zelo težko živet, čeprav si rečeš “briga me” – ampak še zdaj imam kdaj nočne more in se kregam, se opravičujem,…

Po moje še nisem “ozdravljena” čeprav sem stopila na pravo pot.
“Živela pomlad” – ne vem če sem bila dovolj konkretna, bolj konkretna pa zaradi razpoznavnosti ne bi bila rada.

In še to: Ne vem kdo je name pazil (neka višja sila je morala bit), ker ko se je vse to dogajalo, sem dobivala razne članke, ki so me na določene situacije vnaprej pripravili:
– prvo ko sem razmišljala kaj je narobe, je v Poletu Varja Kališnik pisala o samoti-osamljenosti in kako človeki ki ne zna biti sam s sabo nima nikoli zadost družbe okoli sebe in je stalno v stresu-strahu, da bo ostal sam. Po tem članku sem spoznala, da sem raje sama na celem svetu kot….
– in spet članek iste avtorice o tem kako je na svojem vrtu hranila pozimi vrabce (Vrabčkova banda) in so se ti vrabci navadili in od nje zahtevali hranu tudi poleti. Ker jim je ni dala, so jo napadli – in tako je bilo meni pri napadu: folk je tulu, men je šlo pa na smeh, k nisem vidla njih ampak vrabce….hahahahaaa

ne vem, če sem dobr napisala… bo že … LP

super, miška233, da ti je uspelo najti sebe, to je po mojem tisto prvo najpomembnejše…potem vse lažje steče, postaviš si meje, istočasno jih postaviš tudi drugim, potem točno vedo do kod lahko gredo, saj te brez teh meja lahko oglodajo do kosti…potem pa seveda izgine tudi tisti strah, s katerim živiš iz dneva v dan in čakaš, od kod bo priletel spet naslednji udarec, ki čaka nate…..

Bla sem davno let nazaj v podobni situaciji, ni se dalo z pogovori, nekaj časa sem trpela bla potrpežljiva,nabirala vse “fekalije” v seb od drugih, potem mi je počil filim in sem se zadrla na kralja(direktorja) pa ne vem, če sem imela komaj 20 let, ko sem dobila veliko željo pred vsem in pred njim določene stvari razčistiti….Oda takrat mi se je urna postavka podvojila, jaz pa sem se cenila še bolj…

Lahko si najbolj nežno, ljubezivo in zasanjano bitje, ampak hočeš ali nočeš boš slej kot prej morala marsikomu pokazat svoje lepe in zdrave zobke…. Če te nekdo povabi v boj, se bojuj in ne popuščaj, dokler ne zmagaš….;)

kaj pa če se morš zdret na “ta bližnje – širšo družino”? in so od takrat naprej odnosi v k*rcu oz. jih ni več – a lahko s tem žviš?

Pogoj, da sploh lahko živiš je, da pokažeš zobke najbljižjim. Odnosi bodo drugačni, definitivno pa ne v k… Taki so prej, oziroma so že.

ko sem jaz pokazala zobke svojim bližnjim, sem imela slabo vest, danes se počutim sicer bolje, vendar so mi zamerili tako, da komaj govorijo z menoj.

z mano pa sploh ne govorijo ;-))) – pa lepe “družinske” praznike ;-))

Pač si sama svoja mati, ker si se bila prisiljena posvojit. Se vsaj družiš s pametno osebo Tudi družinski prazniki v takem krogu so lahko lepi. Da je le ljubezen

Res je. Rabila sem leto in več, da sem dojela, v čem je stvar. Potem sem potegnila samo še vzporednice in vse mi je bilo jasno. Neverjetno, kakšne spletke živijo nekateri ljudje.

Tako je. Umiranja na obroke ni več. Resnica je odkrita. Svobodno diham. Ave!

@sybila, kakšna pa je tvoja zgodba? Se ti da na kratko orisat tega kerlca?

ZivelaPomlad, hvala za vprašanje. Tk je, prehitro ljudi spustim v prijateljski krog, ko jih pa začnem dobivat po buči, pa ne štekam takoj, v čem je stvar. Pa veš, to so v glavnem tisti, ki “nikomur nočejo nič slabega”. Samo prepucavajo se na tebi. Saj tud jz nimam nič proti ekstrovertim, sam da je pa nekdo kul in odprt in oh in sploh, svoje frustracije, slabe trenutke, nepomebnost, razočaranje bi pa bruhal po tebi-ej sva zaključila. Ker pa so jako odprti, tudi povejo, kako ravnajo z drugimi ljudmi, kaj jih moti in kako z njimi delajo – puzli so se limali kar sami od sebe. Jokala sam v sebi, ker nisem mogla verjet. Ko je žalost minila, sem glasno pojasnila, da se takšnega sranja jaz več ne grem, da od prijateljstva ostajajo črepinje, od zaupljivosti, ki jo je uničil nespoštljiv odnos, eno samo veliko nezaupanje…

Meni zdi, da provokatorji čutijo, kje je ‘žrtev’ šibka in se drezajo v to rano, ker vejo, da smo tam šibki in da nam bodo zbili tla pod nogami ter bomo na tleh tako šibkejši od njih ter so lahko brez skrbi, da bi jih ustrezno ranili.

Verjamam, da za vse take raste palica in ni se bati, da se jim ne bi vrnilo.

Sicer pa, začni pri sebi. Razmisli o področju, kjer te provocira. Pojdi tudi v svojo preteklost in se spomni kakšnih spominov povezanih s tem področjem.
Pogovori se skom, ki bi ti bil lahko v duhovno oporo. Imaš odlično priložnost za duhovno rast. Kaj drugega pa je življenje. Da smo z leti samo bolj izkušeni in modrejši!

Sicer pa, ko se rana enkrat začne celiti, bo ugotovil, da ti ne more več priti do živega in ta igra ti ne bo več zanimiva in ne bo zapoljevala tvojih misli. Četudi bo on še nekaj časa poskušal. Enkrat se bo upehal, ko bo tako mlatil prazno slamo…

To so moje izkušnje. Srečno!