kako se odzvati na provokacije
Čisto odvisno od situacije. Sama se držim pravila, da se ne spuščam pod nivo komunikacije. In kar je bistveno…pokončna drža, samozavest. Dejstvo je, da so provokativni ljudje načeloma zelo prestrašeni in je njihov odziv na dogodke le posledica nesamozavesti, strahu, bojazni pred porazom ipd. Tako, da imej to v mislih, ko se spopadaš z agresivnimi ljudmi:).
V naši družini je moja mama takšna, ki zna ljudi spravit s takimi rečmi do blaznosti. Na začetku sem se sekirala in se spuščala na njen nivo, ona pa je dobila samo še večje veselje in stvari so se stopnjevale ko je videla, da mi to pride do živega. Sedaj mi je rahlo vseeno kaj si misli in kaj govori, na razne njene provukativne fore ne nasedem več in me ne ganejo. Preprosto se nasmejim in se delam kot da nič ni, ali pa rečem da me ne zanima in me ne gane. Moram rečt, da sem se sedaj tega rešla bolj kot ne, sta pa še vedno na udaru sestra in oče, katera še vedno uspe spravucirat na 20 let stare fore.
Drug primer provukatorja pa je moj direktor. Mi zna tudi s kako neumesno uletet. In je imel strašno veselje, ko je videl da me prizadane. Sedaj take stvari obrnem na šalo ali se nasmejim in grem. Npr. opazke okoli moje postave (da js bi bla najboljša bejba v pisarni, če bi mal shujšala itd.) … na to mu sedaj rečem, da “bog ne svar, že tako se komaj otepam fantov kaj bi šele bilo”…. ali pa da to pa “ne želji si tega ker potem bi se direktorji tepli za to čigava tajnica bi bila”…. In sedaj je mir! Uporabljal pa je tudi provukacije v smislu groženj, z odpustitvijo… parkrat sem rekla ti samo povej in grem takoj, nisi prvi niti zadnji ki ima podjetje. Tako da imam sedaj mir pred takimi ljudmi 🙂
rešitev ki jo jaz vidim kot odgovor na provokacijo, je v bistvu “umiritev moje psihe”. Ker dokler sem pustila, da me je provokator prizadel, dokler sem mu kontrirala (tam kjer to ni smisla), tolk časa je samo čakal kje me lohk udar.
No, pol sem se pa vzela v roke (tko k “dete”), sem si prišla na jasno kaj dovolm, kaj ne, kakšna so moja stališča glede… , kdo provocira (star-mlad: starmu ne prideš do konca).. in tako precenim al se bom pustila vplest v debato ali ne.
Nemalokrat bi lahko odgovarjala nazaj: pa se mi ne da, ker čutim, da ni učinka – torrej: energije tu ne izgubljam, ampak jo vložim raje tja od koder imam jaz koristi (ne nekdo drug).
Ker pazi:
nekdo ki te sprovocira, se v tistem trenutku (lohk je to sam par sekund), ko te potolče, prizadane, dobi nepripravljeno, najde tvojo napako…. tako napolni z energijo, tako napolni svoj EGO, da lohk funkcionira še dolgo naprej. In tako dela naprej: čaka kje bo lahko energijo iz nekoga “posesal vn” – novodobni vampirji, res
Take ljudi morš spoznat in se pred njimi zaščitit.
in ne mešaj take “vampirske oz. manipulatorske” komunikacije z komunikacijo z normalnimi ljudmi, s katerimi lahko sproščeno konfrontiraš.
Večinoma se gre za to, da te hoče človek zbit dol, da se potem lahko s teboj poistoveti. Provokacije so pogosto iskanje pozornosti. Nekaj kar v odnosu z drugimi ljudmi ne dobi. Saj noben človek, če nima s samim seboj problemov, ni nadležen. Ti pa garantiram, da ni provokativen samo do tebe, ampak do vseh in to na enak način. Ko ti je enkrat res jasno, da so provokacije posledica nesposobnosti komunikacije z drugimi ti te niso več nadležne.
S provokatorjem je najbolje tako, da mu/ji vzameš orožje – t.j. provokacijo. Torej ne daš tistega kar pričakujejo – pa naj bo to užaljenost, prizadetost, karkoli.
Potem ostanejo brez svojega zadovoljstva in kmalu se odpravijo kam drugam.
Tako kot sta ti napisali že dete in miška. Če si ravno mnenja da res moraš odgovorit se pa malo nasmej in izusti kaj podobnega kot Ooooo, a res… to mora biti pa res hudo…
Do neke mere ignoranca že, vendar če je nekdo preveč vsiljiv in si te privošči ob vsaki priliki, da potepta tvojo dostojanstvo, pa zob tudi ne smemo vedno skup držati in z njimi po tihem škripati, ampak se postaviti zase in takemu človeku točno postaviti meje, do koder lahko gre, tudi z verbalno in v skrajnem primeru po potrebi fizično agresijo, ki nam v tem primeru služi kot (samo)obramba in je pravzaprav nujno potrebna, drugače se lahko vsa ta potlačena jeza kuha v nas in nas slabi.
Ajoj, fizično nasilje ne sme biti nikoli odgovor na provokacijo. S tem pokažemo svojo lastno neobvladanje situacije. Misliš, da če se izražaš s tepežem, da se potem jeza ne kuha v nas? Je to rešitev? Najboljša samoobramba je umik. To je odraz pokončne drže. Ne gre za to, da bi bežali, ampak nasilje se ne rešuje z nasiljem.
a je kje prepovedan www-naslov nalepit?
No poglej si mal o t.i. energetskih vampirjih na:
http://samospoznanje.johnymas.info/?id=26
tralala…
Ja, v esktremnih situacijah, kjer sem imel v mislih ljudi, ki so tako sadistično uperjeni, ki si radi najdejo “hvaležne” žrtve in nekoga nenehno mrcvarijo. Enkrat je kozarec poln in je potrebno pokazati zobe, sicer to zbadanje nima konca ne kraja. Ker v nekaterih primerih se lahko proti nasilju, bodisi psihičnem bodisi fizičnem, lahko ubranimo le s proti-nasiljem, gre za obrambno reakcijo, ki je v tem primeru opravičena, razen če smo mazohisti, kar lahko plačamo z visoko ceno s svojim psihičnim zdravjem, če dovolimo, da nas vsakdo potepta.
Se strinjam z Matjazem, vcasih enostavno ne gre drugace. Provokatorji so razlicni ljudje, ceprav sem pa imela v SLO spoznanje dozivet drugo luc teh obracov in sicer: ce se spravis sam k resevanju svojega glasu na fizicni ravni, se provokator hitro obrne in iz sebe naredi zrtev, komaj cakajo eni, da tozijo za odskodnino in se te na tak nacin tudi resijo (sploh ce gres cicat).
Torej, kolko sem se pogovarjala, moras tudi v tem bit zelo zelo pazljiv in najbolje je vse narediti preko tretjega, kar je pa spet riskantno. Pogosto pa je ze dovolj, da bisera kaksen hrust ali dva ustavita in ga malo opomnita.
Bit tiho in se ne pustit zmotit je pogosto napacno, ker s tem, v ljudskih oceh, postanes predpraznik in celo si razlagajo, da si tiho ker si kriv. Slab glas pa, kot vemo, seze v deveto vas in ti lahko marsikatero pot zapre, sploh ce zivis v manjsih krajih.
Pred kratkim sem spet imela bližnje srečanje z enim gnjavatorjem. Takoj sem mu spustila ventilčke. In reakcija? Skriva se pred mano. V boj je poslal svojo ženo, ki ga je zagovarjala, da ni slab človek kadar se slučajno ne obnaša kot idiot. Želela je slišati, da bom tudi jaz razumevajoča do njegovih “karakternih posebnosti”. Sorry. No go. Ravno zaradi vsesplošne tolerance je tak kakršen je in ne čuti nobene potrebe po spreminjanju. Še več, njegovi izpadi so vedno bolj pogosti in sam se počuti kot kralj sveta. Me prav zanima, kako se bo tole razpletlo.