Pozdravljeni,
nisem bila prepričana, če bi kaj napisala, če bo kdo prebral, ali ne …
Na koncu pa je morda samo pomembno, da napišem, da spravim iz sebe nekaj najbolj groznega in nepravičnega na svetu …
Imam namreč podoben problem s svojo mamo …
Po podatkih zdravnikov bi naj že vrsto let bolehala za depresijo, ampak globoko v sebi in glede na prebrano dvomim, da je samo to …
Enkrat sem si tudi sposodila knjigo Ne stopajte več po prstih, jo je prestregla in je bil ogenj v strehi in se več tednov ni z mano pogovarjala, ker sem ji hotela svetovati, da si poišče še dodatno pomoč.
Skratka, šele kakšni dve leti nazaj se mi je posvetilo, da to kar moja mama dela, ni prav. Očitno sem bila prej še premlada. Moj oče je bil vedno tarča napada, ni bil v redu, preveč je spil, bil je nesposoben in apatičen in vse te probleme je leta in leta nalagala name, tako da tudi sama o njem nisem imela dobrega mnenja. Grozila je celo, da se bo ubila, če se oče ne izseli, tako sem ga sama prosila, če bi se lahko odselil, za voljo miru. Večkrat je omenjala, da se bo ubila, zaštihala očeta (sama sem podzavestno že pospravljala nože po kuhinji), mislim, da tega ne bi storila in da je šlo samo za izsiljevanje. Z njo nisem imela problemov in sem imela občutek, da me ima res rada, vse dokler se nekega večera nisem postavila na očetovo stran, ker se mi je zadeva zdela smešna in sem ga zagovorila. Res je, da je nekaj spil, ampak šel takoj spat, ni bil nasilen in nič … In takrat ko sem ga zagovorila, je rekla naj zginem iz stanovanja in se izselim … Sem tudi že prej nameravala, bila sem tudi že dovolj stara in to sem čez nekaj časa tudi storila, ker nisem več prenesla pritiskov, ki so se vršili name … Dodatne pritiske sem namreč doživljala, ker mati ni bila zadovoljno z mojim fantom, z moškim, s katerim sem že veliko let skupaj in je eden najbolj sposobnih, šolanih, prijaznih in mentalno stabilnih ljudi, kar jih poznam … Zahvaljujoč njegovemu značaju sem tudi začela spoznavati, kaj vse je bilo pri meni doma narobe. On ni nikoli nič kritiziral, sama sem spremenila svoj značaj, ker sem postala podobna njemu in ne več svoji mami. In bi se vsak dan znova za njega odločila, čeprav sva kljub najini mladosti skupaj doživela že zelo težke preizkušnje, ki pavečinoma niso bile plod naju, ampak drugih in življenja. Skratka vedela sem, da teh pritiskov ne zdržim in sem šla na svoje, še zahvalila sem se za vse dobro in potem sem ponovno poslušala, da sem sramota za družino (kar vsekakor ni res-sem urejena, pridna, vedno sem bila najboljša učenka, vzorna in zelo delavna), ampak nikoli ni bilo dovolj. Še vedno ni … Zaradi miru sem tudi jaz popustila in se ponovno družim z njo, čeprav zahteva, da se ji opravičim in sploh en vem za kaj … S situacijo sploh ne znam včasih iti okoli. Dejstvo pa je, da me je zadeva ojačala, da si ne pustim, da bi moje življenje oblikovale njene odločitve, ampak sem menja, da jo to jezi, čeprav sem že več kot dovolj stara, da delam po svoje. Kar se mojega očeta tiče pa še vedno živita skupaj, čeprav ne bi rekla, da sta večino časa srečna, moj oče bo vedno ostal njen vozek, saj se tudi za mene ni upal pred njo postavit, ko mi je govorila, da sem nora, sramota za družino, da moj fant ni zame … Ko jo ponovno pustim do sebe pa zmeraj čutim tisto težko breme, kot da sem jaz tukaj, da skrbim za njo, da moram skrbeti za njo, ker je ona tista boga … Res je, da je bila tudi močno bolana in sem ji stala ob strani, ampak z njenega stališča seveda ne dovolj … Ko želim jasno in glasno izraziti svoje mnenje, se mi reče, da sta onadva bolna in da se na njih ne smem dreti, ker ju lahko zadene kap. Skoraj zmerja me grdo gleda in v meni zbuja občutek krivde, ki pa ga sama v sebi globoko nimam, ker sem vedno naredila svoje najboljše in to nad svojimi zmožnostmi. Prav tako mi oba vzbujata občutek, da je za njiju treba skrbeti, ker sta bolna in mi nalagata še to dodatno breme, čeprav sta oba čisto v redu in sta svoje bolezni že bolj ali manj prestala. Ne razumem, zakaj je v njej takšna jeza … Včasih sem mislila, da zato, ker je nezadovoljna s svojim življenjem in da bi bila srečna sem verjetno jaz hotela biti najboljša, ker je vedno govorila, da sem najboljše, kar se ji je v življenju zgodilo. Potem ko sem se pa enkrat odločila po svoje pa je bil ogenj v strehi … Močno sem se morala boriti za vse v življenju in sem ji rekla, da sem srečna tako kot živim sedaj in se je delala norca. Zmeraj pa se mi je zdelo, da se je raje družila z ljudmi, ki so bili nesrečni, ker je njim mislila pomagati, ampak mislim, da se je sama potem boljše počutila, da zato … Skratka večinoma je moralo biti po njeno, če ji kaj ni ustrezalo se je včasih kar vstala od kosila in šla na sprehod, potem je še fotr pustil kosilo in sta šla vsak po svoje. Včasih se obtožujem, ker ne morem reči, da je bilo moje otroštvo zelo srečno, ampak res nimam spominov na to, da je bilo tako zelo srečno … Saj smo se imeli tudi lepo, ampak popolno pa res ni bilo … Podzavestno se mi včasih zdi, da mi ne sme iti tako lepo in da če bi mi šlo slabše bi me imela rajši .. Vem, da je grozno .. Potem pa se spomnim, da sem si svojo srečo ustvarila sama in koliko sem morala v to vložiti in se potem zopet malo streznim … Ne me napačno razumeti, saj vem, da vsega v življenju nisem naredila prav, ampak mislim pa da tudi toliko slabega nisem naredila, da bi si tole zaslužila … Skratka večino bremena sem že obdelala, edino ne vem, kako naj z njo ravnam, ampak mislim, da prijaznost ni pravi ključ in da bom morala biti ostra … Ima kdo kak nasvet? Stikov ne želim prekinit, želim se še samo malo utrdit … Saj veste, kar te ne ubije te ojača …

Hvala vam … In tako kot pravim sama-vedno samo pozitivno naprej!:))

Pozdraljena Celjanka!
Super, da si dovolj zgodaj odkrila, da nekaj ni v redu, poznam nekaj ljudi, ki jim je šele pri 50-60 kapnilo za kaj gre in potem je še najtežje, ko vidiš koliko življenja je šlo mimo ker si se uklnajal in poskušal ugodit osebi, ki se ji ne da ugoditi. Drži se fanta in ne pusti, da bi se vrnila med vaju, takšne odnos mom starša do partnerja otroka je običajen. Ker ga doživlajajo kot grožnjo.
Po mojih izkušnjah ( borderline mama, narcistično oče) je tvoja mama precej klasični primer borderline ( čeprav to lahko uradno potrdijo zgolj storkovnjaki)
– vse se vedno vrti okoli nje ( njene težave, njena veselje, njene želje….) za potrebe, želje ali kakroli drugega drugih ni prostora, ker ga vsega posrka vase njena bolestna potreba po pozornosti
– drugi so zgolj objekt ( dobesedno) za zadovoljevanje njenih potreb, potreb drugih ni sposobna ( jih noče) videti in so zgolj motnja v njenem življenju
– otroke ponavadi razdelijo v dobre in slabe. Dobri so Najboljši, slabi so Najslabši. Če si edinec se te vloge menjajo. Če se strinajš z njo, jo podpiraš v vseh njenih željah in potrebah ter videnjih sveta, ne izražaš svojih potreb in le-te daješ na zadnje mesto, ugodiš vsemu, kar od tebe pričakuje ( nikoli konca), skrbiš zanjo, kot bi v resnici morala ona skrbeti zate, v bistvu postaneš njen starš, potem si Zlatica. V trenutku, ko se ne strinjaš ali ji ne daš tistega, kar si želi in zahteva ter pričakuje od tebe si utelešenje samega Zla in te je sposobna pohoditi, kot nadležnega komarja.
-mnogo mom žensk poznam , ki imajo za partnerje totalne copate in precejšne slabič. Moške, ki jih najprej obdelajo tako, da se čisto zlomijo ( velika njiih alkoholikov) potem pa do konca življenja hodijo po njih. Čeprav trdijo, da so grozni, da se bodo ločili od njih….itd brez njih v bistvu ne morejo, ker potem nimajo nikogar, nad komer bi se počutli vzvišene in nad komer bi se z lahkoto izživljali. Tragedija za otroke je, da se takšni moški ne postavijo niti zanje in otrok ne zaščitijo pred materjo. Večinoma jim celo paše, če se pozornost mame usmeri na otroka, ker potem imajo oni mir. Otroci ponavadi to, da jih tak oče ne zmerja, manipulira, skratka ni tako grd z njimi kot mati zamenjujejo z ljubeznijo ( ker drugega ne poznajo) in mislijo, da so tudi očetje zgolj nedolžne žrtve, kot so otroci. V resnici so sostorilci, saj zaradi svojega miru ne zaščitijo otrok.
– Mom mama ne bo nikoli,ampak res nikoli zadovoljna s partnerjem svojega otroka ( pa naj bo idealen ali ne) ker to pomeni, da si še nekdo prisvaja lastništvo nad njeno lastnino, ker potem, ko ima otrok parentja ne more več tako močno uveljavljati svoje drame, potrebe, želje in kaj hujšega, če ima otrok svojega partnerja rad, ker to pomeni, da ni vsa energija usmerjena v njo, zanjo je nevaren in nepotreben tekmec. Ker je to zanjo nedopustno bo storila vse, amapk res vse, da bo uničila ( ali vsaj uničevala ) partnerstvo svojih otrok. Edine izjeme, ki jih poznam, da so mom starši odobravali partnerje svojih otrok so bile v primeru, da so bili hudo neprimerni ( to so celo vzpodbujali) ker potem so tudi otroci žrtve ( kot se dostikrat počutijo momovci) in imajo spet neko skupno vez in temo o katri lahko govorijo ali pa zato, ker lahko potem skupaj še bolj zlorabljajo in manipulirajo odraslega otroka.
– mom starši pogosto svojih resničnih tendenc ne kažejo odkrito, temveč znajo odlično manipulirati ( ne bodo ti rekli, da nimaš pravice do svojega življenja in da moraš vsaj nekaj ur na dan preživeti z njimi, temveč bodo stokali in jamrali, da so bolni tudi če to niso) zato si je včasih težko priznati, kaj v resnici tvoj starš počne. Da te v resnici zgolj izkorišča, da te ne mara in da te nikoli v resnici sploh ni imel rad, ker tega niti ni sposoben.

Kaj znjimi? Prijaznost in poskušanje, da bi jim ugodili ni pametna rešitev. Nikoli jih ne morete zadovoljiti, ne glede na to, koliko se trudite ne bo nikoli dovolj, poleg tega vam bodo naložili še več, oni preprosto ne znajo in nočejo biti zadovoljni. Če bodo videli, da njihovo manipuliranje, stokanje, podkupovanje, grožnje, čustveno izsiljevanje …delujejo, potem bodo s tem nadaljevali ali celo stopnjevali.

Oni so odrasle osebe, ki so izbrale način življenja kot so ga izbrale. Niste povzročili njihovega stanja, niste usposobljeni, da jim pomagate ven iz tega in niste dolžni prevezemti njihove odgovornosti. Ste pa dolžni poskrbeti zase. IN jim postaviti zdrave meje.

Najbolje je razmisliti, koliko časa in energije in na kak način ste jim pripravljeni nameniti, ne da bi pri tem trpelo vaše osebno in družinsko življenje. Ali jih boste obiskovali enkrat na mesec, teden, dan ( ali nikoli) ….in za koliko ur je odvisno od tega, koliko lahko ponudite, ne da bi vam škodovalo. Razmislit tudi o temah o katerih ne boste več razpraljavli z njo ( partner..) Imate vso pravico, da poskrbite zase, četudi so vas verjetno že od majhnega dresirali, da je vaša edina pravica in dolžnost, da skrbite zanjo.

Ko postavite pri sebi pravila, se odločite tudi kaj naj bi bile posledice. Npr, če boste povedali, da o partnerju ne želite več poslušati grdih stvari, potem naj bi bila posledica, da jo najprej opozorite na dogovor in nato zapustite prostor ( brez nadaljnih razglabljanj) ali odložite telefon.

Potem vse to dosledno izvajajte. Morda je pametno, da vseh meja na postavljate na enkrat, ker se bo treba verjetno pri vsaki stvari boriti do konca. Vendar brez izjem vztrajajte. Vsakič ko bo poskušala podreti kakšno mejo, brez razlaganja strorite posledico. POčasi se naučijo, kot majhni otroci, da nekemu dejanju sledi določena posledica in potem s tem prenehajo ( vsake toliko časa sicer še poskusijo, če je meja še vedno trdna)

O svojih mejah vam ni potrebno objasnevati. Do njih imate vso pravico in so nujne tudi za druge četudi zdrave odnose. Poleg tega se z nerazumnimi ljudmi ne da razumno pogovarjat. Popolnoma vso pravico imate, da ste z njo toliko in na takšen način, kot je zdravo za vas.

Nekaj več o postavljanju meja je tudi v knjigi Ne stopajte več po prstih, če le lahko pa si omislite še kakšnega psihoterapevta, ki vam bo pomagal, da vašo vlogo v tem odnosu bolj jasno vidite in tako tudi bolj učinkovito ukrepate za vse vpletene.

GittaAna

Pozdravljeni,

najprej še enkrat najlepša hvala za vse napisano … Se mi zdi, da je spoznanje in razumevanje problema že tri četrt rešitve:) Sploh, če kdo razume in ti lahko ponudbi kakšen nasvet …
Mogoče bi imela še nekaj vprašanj oz. stvari, ki so mi nejasne … Moja mama dokazano že več let boleha za depresijo in se tudi zdravi s tabletami, ampak mi ni jasno kako je možno, da tega niso ugotovili že zdravniki, da gre za MOM? Ali je to tako zapleteno? Moj oče je npr. tudi takšen primer, ki si zatiska oči in samo pravi, da je mama v redu, čeprav globoko v sebi mislim, da se ji le ne upa zoperstaviti oz. si uničiti svojega namišljenega sveta … Saj pravim večino življenja sta se kregala, bila nesrečna, mama je tarnala nad očetom (oče nad mamo nikoli-kar me osebno čudi, nekaj časa sem mislila, da jo ima tako rad, da o njej ne želi slabo govoriti, po drugi strani pa mislim, da si je tako samo ohranjal mir), mamo sem zmeraj poslušala, kako jo oče jezi, ko sem rekla, da naj gre stran od njega, da ji pomagam pa je bil vedno nek razlog zakaj ne … Ne prenesem več tega, da me vedno gleda tako postrani, kot da sem ne vem kaj naredila … Večino časa je pač ona tista uboga … Saj ne rečem so tudi pozitivni dnevi, ko je vse ok … Ampak situacija se vedno obrne … Prizadene me, ko oba nevoščljivo in neprijazno govorita o nas otrocih (sem edinka, ampak imam še bratrance), ko si mislim, da bi nama morala želeti najboljše … Nekaj časa sem mislila, da je to zato, ker sta revčka, nezadovoljna s svojim življenjem, ampak to je včasih prava hudobija … Groza … Saj pravim večino moje mladosti je bilo doma nekaj narobe, v zraku so bile vedno neke zamere, čeprav ne vem niti zakaj … Ko sem bila doma, sem imela vedno povišan srčni utrip, vedno sem bila v strahu, kaj se bo zgodilo … Res neprijetno … Ko je mama delala, sem imela vedno občutek, da moram tudi jaz, da ne smem sedeti pri miru, vedno sem bila v pripravljenosti, da skočim na noge … Najbolj grozno pa je bilo to, da je na zunaj vse izgledalo krasno zaradi česar si nikoli nisem (vsaj do sedaj ne) mogla ustvariti prave slike in na žalost nimam ne brata ne sestre, s katero bi si lahko delila mnenje, ker onadva sta bila večinoma časa istega … Saj pravim, kar se fanta tiče, saj ne rečem-nihče ni popoln, ampak je res ena najboljših oseb, kar jih poznam in bilo je zelo neupravičeno, da ga ni sprejela. Njemu osebno tega ni nikoli rekla, ampak proti koncu ni več smel prespati pri meni, njegovi starši niso več smeli k nam, bil je nesposoben in lenuh … Norca sta se delala, ko se je več mesecev učil za nek strokovni izpit, češ kaj se že zopet uči, delat naj gre rajši … Skratka vse slabo … In bala sem se, če bi še to malo poslušala, ne bi zdržala več pritiska, zato sem se odselila (kljub slabšemu finančnemu stanju), šla sem svojo pot, uspelo mi je, najina veza ni propadla, apak je še močnejša kot kadarkoli prej in sem resnično srečna. Prav tako me moti, da karkoli mi je pomagala potem vrže pod nos … Čeprav sem večino naredila sama in ne gre za velike finančne vložke, še jaz sem njima denar posojala in potem sta vse skupaj tako obrnila, češ jaz nesramnica se mulim, ker sem njima pomagala in še mi ne moreta vrnit denarja, kar pa seveda ni bilo res … Morda sem bila res malo jezna, ker sem cele dneve delala, da bi se nekaj ustvarila, potem pa namesto, da bi mi pomagala, sem morala še jaz njima, ampak nisem bila nesramna. Vedno sem še dodatno delala še v srednji šoli in na fakulteti … Tudi ponoči, potem sem spala tri ure in šla v šolo in sem vse odlično končala … Ampak takrat pa ni bilo v redu, ker sem preveč delala … Skratka redko je bilo kaj v redu … Saj pravim, jaz sem našla svojo pot in sem srečna … Probleme imam še vedno s tem, kako iti z zadevo oz. z njo in njim okoli … In nisem še tako daleč, da bi si v glavi razčistila, da mi ni treba za njiju skrbeti, ker sta v redu, da bi onadva morala zame skrbeti in da si zaslužim srečo, čeprav je njun skriti moto, da človek mora trpeti, takrat smo potem z njim prijazni, ker je revček … Saj pravim, mislim, da sem glede na svojo leta, na dobri poti in da mi bo uspelo … Zakaj pa do tega sploh pride? Ali se MOM zaveda, kaj dela ali je to bolezen ali samo značajska pomanjkljivost? Mislim, da je moj problem v tem, da se mi mama smili (res je v življenju veliko dala skozi, kar včasih tudi ponavlja, ampak poznam ljudi, ki so dali še več skozi pa so še vedno prijazni) in da gledam na njo kot na ubogo, kateri moram pomagat in zato tudi ne morem izrazit prave jeze in mnenja, ki jo včasih občutim do njiju obeh za vse slabo, kar sta mi govorila in naredila v zadnjih letih … Ker onadva pravita, da sem ju jaz prizadela in da so drugi vedno več vredni kot onadva … Saj pravim, če jih nekaj dni ne vidim sem dobro, sem prava jaz, potem pa me zdrmata in se še malo lovim, saj pravim sem vedno bolj močna, ampak malo mi še manjka, moram se naučiti z njima iti okrog. Stikov nočem prekiniti, ker vem, da sta le moja starša, ki sta zame naredila tudi dobre stvari-ne vem, ampak v ljudeh poskušam najti tisto dobro … Ampak tega več ne prenašam … Problem je tudi v tem, da če se umaknem in me nekaj dni ni domov, mi vzbujata slabo vest, češ da sta kot psa, ki ju še pogledat ne pridem … Skratka, nikoli ni v redu in predvidevam, da tudi nikoli ne bo … Ko sem se odselila, me več tednov ni nihče poklical, ker sta bila užaljena, jaz sem ju klicala-jaz tepka … Potem pa sem si mislila, če je to ljubezen, da še ne vesta če sploh še živim, če sem ok, kako mi gre … In po pravici povedano pride dan, ko ne prenesem zraven njiju sedeti več kot 15 minut in v tem napetem ozračju, katero sploh ne vem zakaj je napeto, potem pač grem in spet ni v redu, ker sem bila doma samo 15 minut. Moja kazen za to, ker sem se odselila, je bila tudi to, da doma nimam več nič svojih stvari in da sta mojo sobo takoj preuredila v svojo (res je stanovanje manjše), morala sem tudi seveda pomagati in poslušati, kako sta mi kupila nekaj pohištva za novo stanovanje in starši mojega fanta pa nič, potem sem še poslušala, kako so oni slabi, ker niso nič prispevali in tako dalje … Moti me tudi ta kontradiktornost-pomagata mi urediti stanovanje in potem me obtožujeta, zakaj sem šla … Enkrat sta prijazna, drugič jezna. Prav tako me zanima, če je običajno, da je moja mama na trenutne izredno besna? Je tudi to del te bolezni?
Potem hočeta, da sem srečna, povem, da sem resnično srečna pa zopet ni v redu … Pa vedno je bilo pomembno, kaj si drugi mislijo … Pa kaj me briga, kaj si drugi mislijo, jaz sem jaz, drugi so drugi, ali ne … Pomembno je bilo, da smo bili vsi urejeni, če moj fant ni bil oblečen kot je bilo treba, sem poslušala zakaj je neurejen … Kaj to koga briga, še najmanj pa njo … Če ni prišel dovolj hitro čestitat novo leto, je bilo vse narobe … Skratka, še hvala bogu, da sem ohranila jasen razumem pri teh vseh pritiskih, in sem poslušala svoj notranji glas. Večinoma časa sta hotela, da sem nekaj, kar nisem želela biti … Tako sta me tudi silila, da ostanem na šoli, ki se mi je gabila … Ne vem od kod sem zbrala pogum, da sem se sama izpisala in končala šolo, ki mi je bila pri srcu in potem še (predvsem s strani očeta) poslušala, kako bi bilo, če bi tam ostala, čeprav sem bila srečna tako kot sem … Jaz tega res ne razumem, ampak če ima nekoga res rad, ti je pomembno samo to, da je srečen … Prav tako sta ljubosumna, če s svojim tastom in taščo preživim več časa, tako da jima niti ne upam povedati, da sem bila z njima, čeprav mi je z njima zelo prijetno, sta prijazna z mano, nikoli me nič ne obtožujeta in tašča me ima isto rada kot mojega fanta, kar je krasen občutek … krasen občutek je, ko se ne rabiš za nič zagovarjati, ko so te veseli tudi, če zamudiš, ko te imajo tuji ljudje radi točno takšnega kot si … Moja mama je namreč večkrat znorela tudi če sem samo 15-20 minut zamudila domov, čeprav je bila ona doma in ni rabla nikamor iti, jaz pa sem prišla s službe in bil je ogenj v strehi in je rekla naj zginem iz stanovanja in marš in takšne grde neupravičene stvari … Prav tako sem ugotovila, da bi mi večkrat rada dala kaj materialnega (za obleči itd.) in če tega ne želim (ker sem dobila odpor do njunih stvari, ker mi jih potem mečeta pod nos) je užaljena. Kako se naj potem odzovem? Naj vztrajam pri svojem ali raje vzamem … Zadnje čase vztrajam pri tem, da ne rabim in zadeva mi uspeva … Skratka, je prava mojstrica v tem, da dobiš slabo vest, četudi ne veš več, zakaj bi jo moral imeti …
Če pravilno razumem, naj postavim jasne meje in se njih tudi držim, ne? Kako naj gledam na njo? Kot na bolno osebo ali na odraslo osebo, ki je sama odgovorna za svoja dejanja in srečo?

Hvala vam od srca!

Jaz bi gledala kot na bolno osebo, osebo, ki ne zna biti drugačna, ki ne razume čustev drugih, se ne
zna vživeti vanje, ki razume samo svoje bolane odnose podrejanja in kontrole.
Če je bolezen, lažje odpustiš.
Pa ni bolezen, recimo temu MOTNJA. Pač ima to motnjo, zaradi katere je taka, kot je in nikoli ne bo
drugačna. Ne. ne more si pomagati, ker se ne zaveda, da je z njo kaj narobe. Ni se ZMOŽNA zavedati.

Ti delaš popolnoma vse prav, od začetka (šolanje, partner, odselitev) do zdaj (ko iščeš kako imeti stike
in ne trpeti zraven). Kar se moraš še naučiti, so samo še obrambni mehanizmi, meje, s katerimi boš
preprečila globoko privzgojen refleks slabe vesti.
Tehnik je veliko GittaAna jih je že veliko opisala, predvsem gre za omejevanje neželenega vedenja –
– najprej postaviš mejo (poveš, da tega in tega ne boš dovolila), ob kršenju te meje se odstraniš (odložiš
telefon) in predvsem to delaš mirno, brez drame, samo pokažeš, kaj si dovoliš in česa ne.
Najprej sama pri sebi predelaj posamezne situacije – recimo zelo zgovorna je ta, ko ti zamerita če ne
prideš, ko si pa tam, je pa napeta tišina….ne vem, poskusi z opozorilom – češ, zdaj sem tukaj, ampak
če se ne bomo pogovarjali, pa raje grem…in potem mirno RES pojdi. Ampak VEDNO, ne glede na
reakcijo. Pretehtaj, kaj boš tolerirala in česa ne.
Poenostavljeno – “nagrajuj” normalno vedenje do tebe in “kaznuj” nenormalno.
Zavedaj se, da je vsa “užaljenost” brez osnove njen problem – in ker je njen, ga naj ona rešuje, ne ti.
Naj ga predela, kakor ve in zna, ti se ne obremenjuj.

Bi pridodala še nekaj k Skeli. Če je nekdo bolan, oziroma ima motnjo, to še ne pomeni, da lahko počne kar hoče in to ne pomeni, da se lahko do tebe obnaša tako kot hoče. Zato se moraš zaščititi.

Tudi če dobi naš najljubši psiček steklino, ga ne bomo objemali in ljubkovali in mu počeli da grize vse povprek, temveč mu bomo omejili gibanje.

Tisto, kar odrasli otroci najtežje sprejemejo se mi zdi je, da :
– nikoli niso imeli in nimajo starša, kakrešn bi ( vsaj minimalno) moral biti in zaradi tega tako dolgo zanikamo, da je nekaj narobe
– zdresirani smo bili od majhnega, da so čustva, misli, potrebe staršev na prvem mestu, pa četudi na našo škodo in zato še v odrasli dobi ne vidimo, kako zelo neprimerno je vedenje stašrev in se mu ne postavimo po robu

Ne glede na osebostno motnjo so starši odrasle osebe in kot take odgovorni za svoja dejanja. Edini način, da se bo (morda) kaj premaknilo je, da prevzamejo odgovornost za svoja dejanja in če je ne, da jo prenehati sprejemati namesto njih vi.

GittaAna

Nič se ne da narediti

Po nekaj mesecih sobivanja z družino mojega partnerja in ob gledanju prispevka o družinskem nasilju ponovno pišem na forumu.

Moja tašča in tast sedita pod oknom in se pogovarjata. Natančneje, on govori, ona kima. Tudi sedela bi kje drugje, pa ji mož ne ukaže. Ko pride mimo kakšen sosed in se pogovarja, se ona smehlja, kima, tudi kaj doda, ampak kratko, da ne bi kaj narobe rekla. Čudovit par, bi rekel človek.

Resničnost je popolnoma drugačna. V resnici jo drži v prostovoljnem suženjstvu. Odpovedala se je vsem kontaktom z zunanjim svetom, kjer bi bila brez njega, ker je vedno poslušala, kaj da dela “tam zunaj”. Sama ne gre niti na vrt, k zdravniku jo pelje, nekako prostovoljno se je odpovedala vsem stikom s svetom, da ne bi poslušala večnega zmerjanja zaradi tega. Ampak posluša drugo zmerjanje zaradi drugih stvari.

Naredi vse, kaj ji mož naroči. Pred dnevi je npr. šla poklicat policijo, ker ji je mož naročil, naj to stori, ker sem hotela ”odločati”. Na balkonu doslej ni sušila, ker ji mož ni ukazal, in je raje nosila perilo po stopnicah navzgor na podstrešje. Skratka, možgane je že davno tega odklopila in dela samo še to, kar ji ukaže mož.

Pa ne, da bi ji bilo udobno. Mož se znaša nad njo nonstop, vedno je kaj narobe. Ona vedno javka, kako trpi, kaj ji mož dela, kaj ji je spet storil, ni pa sposobna narediti nič, kar bi jo iz situacije rešilo.

Meni se je na začetku smilila, čutila sem sočutje.
Zdaj čutim predvsem odpor, zamero, ker ni bila sposobna nikoli zaščititi svojih otrok, mogoče malo pomilovanja. Sklenila sem, da se bom obnašala profesionalno: ko bo prišla stokat, bom rekla, da mi je žal, ampak da ne morem ničesar storiti in da je tudi ne bom puslušala, ker nima smisla.

Vidim, da je ta baba z zakrnelimi možgani v tej hiši del problema, ne del rešitve. In žal mi je, da moram s svojim partnerjem reševati psihološke probleme, ki bi jih sploh ne bilo, če bi bila ona sposobna ene prave odločitve v življenju.

Včasih se hecam, da imam taščo, ki ima zavest 5-letnice, in tasta, ki je čustveno star 3 leta. OMG, OMG, OMG!

Zadela si bistvo – ona je del problema, ne rešitve. Tudi sama dostikrat z odprtimi usti gledam kakšen takšen par in tudi sama sem padala na finto , odkler nisem dojela, da sta si oba določila vlogo v igri, ki jo igrata in da tudi Žrtev dostikrat ne želi resničnih spremeb. To je težko razumeti, če tega nisi videl.

Sama sem imela podobno mater. Oče totalni diktator, patriarh v najbolj širokem pomenu, tudi vodo si ni sam nalil v kozarec in šalice bele kave so letele po stenah, če je mater pozabila žličko v njej. Ko je prišel domov se je vse v hiši zamrznilo in ustavilo. ( navzven ugleden, spoštovan, prijazen…doma pa totalni satan) In moja mater je vedno stokala in jamrala in jokala, kako grdo dela z njo ( in res je). Edina, ki sem mu je upala upreti sem bila jaz, ker to ni bilo ravno varno početje, saj je znal biti pošteno nasilen. Ko mi je bilo dovolj, da jo skoz ubogo revo tolažim ( ure in ure in ure) sem nekoč znorela in sem mu v obraz povedala, da ne more tako z ženo delat ( sem bila nekje v osnvoni šoli) in da je grdo to kar počne. On je bil dobesedno brez sape, tako ga je šokiral moj upor. Ona je dojela, da ima seda priložnost, da do njega pride in se je dobesedno postavila zraven njega in me začela zmerjati, kako grdo se obnašam do očeta in da ne smem tako grdo z njim govoriti.Takrat sem brez sape od šoka ostala jaz. On ves presrečen, ker je dobil njeno podporo in se je lahko še naprej izživljal nad vsemi, ona je dobila kak dan ali dva mira potem se je vse skupaj začelo ponovno. In spet je prišla k meni jokat in stokat in jamrat, kako je uboga, ker tako grdo dela z njo.

Otroci smo jo prosili, naj se prosim loči od njega, ker ne zdržimo več. Prepiri, kričanja ali pa mesece tišiine, ko sta se pogovarjala zgolj preko otrok, on nam je pisal pisma,kjer je podrobno razlagal, da je v bistvu on revež, da je ona hudoba , mi otroci pa še bolj, ker nismo dovolj poslušni, pridni, ne strežemo vsem muham dovolj hitro, ona pa vsak dan jokala, jamrala…

V glavnem, ko smo jo otroci prosili, da naj se prosim loči je bil ( neštetokrat) odgovor, da tega ne more storiti zaradi otrok ??? WTF!!! Eni so res totalno ubrisani in tako v svojem egoističnem svetu, da je to vsakomur, ki to ni doživel nerazumljivo.

Vesela sem za tvojega moža, da ima v tebi podporo in hudo mi je zate, ker si padla v en tak kaos. Mislim, da si se zadeve pravilno lotila in se odmaknila od dram in odklonila sodelovanje. To je njihovo življenje, njihova igra, njihova odgovornost, tvoja pa, da zaščitiš sebe in svoje najbližje.

GittaAna

Moja tašča je sploh nagnjena k žrtvovanju.
V službi so jo vsi mobingirali, bila je blagajničarka in ves čas se je nekdo znašal nad njo.
Mož jo itak nonstop.
Drugi sin jo finančno izkorišča.
Midve sva bili zmenjeni, da mi pride vsak mesec povedat, koliko vode sva s partnerjem, njenim sinom, porabila in jaz ji potem vodo in povezane stroške plačam.
Potem je pa kura nekoč dobila občutek, da se mi je zamerila, in mi že nekaj mesecev ni prišla povedat, koliko vode sva porabila. Jaz jo večkrat prosim, naj pride s podatki, da bova poračunali. Ampak ona ne pride in si kupuje mojo prijaznost s tem, da ona plačuje moje stroške. Kao da jo imam zdaj jaz rajši, ker mi plačuje nekaj evrov na mesec. In nenadoma jo izkoriščam tudi JAZ!!!!! Ker mi praktično to sama vsiljuje.

Ženska nima niti toliko samospoštovanja, da bi verjela, da jo ima lahko nekdo rad zaradi nje same, zato si naklonjenost kupuje. Globoko v sebi verjame, da si nasilnega partnerja zasluži, ker je slaba. In od take ženske pričakovati, da bo zaščitila svojo družino, otroke, pred psihičnim in ekonomskim nasiljem moža nesmiselno.

Naravnana je tako, da je vedno žrtev. Zato ji psihiatrinja pravi, da bolje ne bo, da bo samo še slabše. Ker jo je prebrala v prvih treh minutah.

Včasih sem mislila, da bi moral posredovati center za socialno delo, zdravnik, šola, sodišče itd. in družino rešiti pred očetom z MOM. Danes vidim, da tukaj država ne more nič, ker žena ni sposobna priznati, kaj vse se dogaja.

In tako se skrito nasilje, ki ga vsi slutijo, nihče pa ne more ničesar dokazati (osebe z MOM to zelo dobro znajo), dogaja že leta – ta na zunaj najbolj srečen par, kar sem jih spoznala, bo naslednje leto praznoval – reči in piši – 50-letnico poroke.

In prepričana sem, da bo slavje – ampak definitivno brez mene in mojega partnerja.

Pa še nekaj:

kot da obnašanje svojcev oseb z MOM še ne bi bilo dovolj ogabno:
Ko zagledajo priložnost, da izkažejo lojalnost, da bi v očeh osebe z MOM dobili kakšno točko, to priložnost izkoristijo z vso silo.
“Po nesreči” (samo da je moving) je morala moja tašča svojega sina (mojega partnerja) zakleniti ven iz hiše (zvečer, on je še zalival vrt). Potem je moj partner pozvonil in moja tašča je stopila ven ter ga pri odprtih vratih v kuhinjo, da je njen MOM mož slišal, poučila:

“Ja, sej to bi pa moral vedet, da moraš imet ključe, to pa drugač ne gre.”

In meni se je obrnilo.

To ubogo, neznačajno bitje, ki pred možem niti črhniti ne upa, je izkoristila svojih pet sekund.

Bruh bruh.

A ni hecno, kako se lahko te Žrtve tako hitro spremenijo v Predatorje, če jim to omogoča, da še bolj utrdijo svojo vlogo?

Dada mislim, da je najbolj pametno, da se čimprej spravita stran od tam. Tu ne moreš nič spremeniti, karkoli boš poskušala. Edin način , da zmagaš v takšnih igrah je, da jih sploh ne igraš, sem zadnjič nekje prebrala.

Tudi mož ne bo nikoli čisto pri sebi, dokler bo tam. Kolikor poznam te zadeve, traja (vsaj) nekaj mesecev povsem brez kontaktov, da se začne megla razkajat in stvari začenjaš videti in doživljati takšne kot so, ne takšne, kot so te programirali od otroštva, da jih vidiš. ( FOG – fear , obligation, guilt ;MEGLA- strah, dolžnosti in krivda – iz njige Ne stopajte več po prstih….je zelo učinkovita stvar, da te obdžrijo tam, kjer te hočejo, ker ti programirajo že od malega, da nimaš pravice, da si sam svoj, srečen in da si dolžan biti starš svojemu lastnemu staršu)

Poleg tega, boš ti verjetno postala glavna tarča, glede na to, da se ne pustiš. Ne samo, da takšnih morbid nisi vajena in te zaradi tega vseeno lahko za malo malco namažejo na kruh ( če ne drugače tako, da izgubljaš energijo z razburjanjem), temveč tudi zato, ker verjetno pritiskajo tudi na moža, ki kot sem rekla, bo rabil nekaj časa, da vidi stvari takšne, kot so , ne glede na to, kako sedaj benti. Na ta način ustvarjajo napetost med vama ( četudi na zelo subtilen način) in eden od njihovih priljubljenih hobijev je uničevati zakone ( ali partnerstva) svojih otrok. Še posebej, če so srečni. Če oni niso , tudi drugi ne bodo, je ponavadi njihov moto.

GittaAna

za dobro tebe in tvoje družine se spokajte čimprej od tam. Sicer boš šla počasi po taščini poti. Že sedaj se preveč ukvarjaš z njimi. Postavljanje materialnih temeljev je resen preizkus vajine zveze.
Če partner nima dovolj jajc in sposobnosti, da skupaj s tabo ustvari nekaj, potem škoda energije za premlevanje o tašči.

se strinjam, nič ne bo bolje, dokler se ne odselita, samo slabše. Šele z odselitvijo in pretrganjem stikov za nekaj časa, se bosta vidva umirila in zaživela na novo. Morda se sliši kruto, neizvedljivo, ampak je dejansko to res. Tudi sama sem sla čez to, po vseh 6 letih maltretiranja, se je moj mož odločil, da gre z mano ali brez in najela sva stanovanje, ter naslednji 6 let nisva imela stika z mojo mamo. To so bila definitivna najlepša leta. Stvari se potem uredijo, kupila sva si lastno stanovanje, dobila sina in res živela svoje življenje.

Nato sem ponovno navezala stik z mojo mamo, ki se med tem ni nič spremenila, vendar sem lahko vedno, kadar je bilo prehudo, vstala in odšla.

Ojoj, GittaAna,

ko sem tvojo zgodbo otroštva prebrala sem resnično brala zgodbo svojega življenja, zgodbo mojega otroštva z mojimi MOM starši. Res, človek ne more verjeti, kako takšni ljudje, ki ti ure in ure jamrajo kako so ubogi in kakšna krivica se jim dogaja, sposobni v trenutku, ko se postaviš na stran tistega, ki te je prepričal, da je žrtev, stopiti skupaj. To je delala moja mama in še vedno dela, samo da sedaj ni njen krvnik njen mož, ampak njen sin, kajti moj oče je že pokojni.

To je res neverjetno, kako so si te zgodbe podobne. Vseeno kar ne morem ven iz te navajenosti na vse te manipulacije in izsiljevanja. Čeprav sem že v poznih srednjih letih, mama pa že v letih starosti, se še vedno obnaša do mene kot do nesamostojnega otroka.

O ko pomislim na vsa leta manipulacij si mislim danes le to, koliko teh vzorcev je v meni? Koliko tega sedaj delam svojim otrokom? Ali se do njih sploh lahko obnašam “normalno”.

Pozno mi je kapnilo, a nikoli ni prepozno, da se otrok MOM staršev sooči s čustveno zlorabo, ki jo je doživljal ob starših. Moja psihoterapevtka znova in znova ponavlja, kako pomembno je, da se spomnim stvari iz ranega otroštva. Ampak jaz se jih tako malo spomnim. Skoraj lahko rečem, da sem jih zanalašč pozabila, ampak vem da tam v podzavesti še vedno delujejo. Jih bo potrebno predelat in odvreči.

Veselim se tega, da je v meni želja, da stvari postavim na pravo mesto in da rečem bobu bob. In veselim se, da se stvari lahko spreminjajo skozi podoživljanje in spoznavanje, da za vse kar se mi je dogajalo sploh nisem nič kriva. Mogoče le v toliko, da nisem prej spoznala kaj je na stvari in prej začela postavljati mami meje. Saj se dobro zavedam, da z njeno smrtjo teh manipulacij ne bo konec. Oba moja brata sta totalno notri.

Zato hvala za vse te opise in podeljene izkušnje kako se postaviti zase v tem začaranem krogu manipulacij in izstopiti ven in nanovo zadihat svobodo.

Bodite fajn vse skupaj. V slogi je moč.Vse bolj se zavedam moči skupin, ki lahko med seboj podelijo svoje izkušnje in najdejo razumevanje, ki ga nikjer drugje ne morejo najti.

Nikoli, amapak res nikoli ni prepozno. Vsak trenutek posebej lahko uživamo na novo v življenju. Otroci s staršev z MOM in narcisov ( ali podobnimi značajskimi potezami) imajo pogosto ogromne luknje v svojem otroštvu in se spomnijo samo drobcev pa še tisti so včasih preveč.

Tudi, če se ne moreš spomniti nič hudega. . Nekatere psihoterapije ali drugi pristopi zagoavarjajo , da se moraš vsega spomnit, če želiš razrešiti svojo preteklost, druge pa pravijo, da se vzorci iz preteklosti odražajo v sedanjosti in jih lahko tudi tam zagrabiš za roge in ukrotiš…Pomembno je tudi, da psihoterapevt pozna problematiko osebnostnih motenj, drugače lahko naredi odraslemu otroku takšnega starša precejšno škodo, če ne pozna dinamike med otrokom in takšnimi staršem.

Vsak prinese nekaj s seboj, kar lahko tudi nehote prenese na otroka. Važno je, da se tega zaveš in se potrudiš čim prej najprej sebe pozdravit, potem pa še z otrokom uštimat, konec koncev jih pa lahko tudi s svojim vzgledom naučiš, kako se soočati s težavami in posledicami, ki jih nekatere težave lahko pustijo.

Bi ti pa pripročila tehniko EFT.( Tehnika doseganja čustvene svobode) Gre za zelo preprosto, izjemno učinkovito in že precej uveljavljeno tehniko, ki jo lahko v manjšem obsegu , potem ko se je naučiš izvajaš kar sam. Drugače pa obstaja dobra knjirat EFT _ Tehnika doseganja čustvene svobode za telebane in Pika Rajner, ki ima delavnice po vsej Sloveniji, kjer uči ljudi, kako si lahko z njo pomagajo sami.

GittaAna