Sorodnica je imela raka na dojki, ki so ji ga na OI s kemoterapijo in obsevanju “uničili”. Hodila je na kontrole (krvne) in še pred 14 dnevi je kazalo, da je z njo vse OK, ko je prejšnji vikend morala zardi neznosnih bolečin ter odpovedjo nog spet v bolnico. Ugotovili so raka na možganih.
Toliko za orientacijo težave. Bila sem pri njej v bolnici in vsake toliko pade v jok, ko se spomni na bolezen in verjetno posledice. Trudim se, da jo zamotim, celo pravim ji, da naj ne joka, da bo vse OK in da se mora boriti… Zdaj pa ne vem, če delam prav. Namreč, ko ima človek probleme, psihologi svetujejo, da naj se zjoče, naj kriči, naj izraža svoja čustva,… Kako pa je s temi bolniki? Kako naj v takšni situaciji reagiram? Naj enostavno “pustim”, da joče in ignoriram ali naj jo potolažim s tem, da jo pobožam… Kako je pravilno v takem primeru, oziroma, kako je za bolnico najbolj primerno? Pomislila sem namreč, da, ko jo vsi ob postelji takoj napademo, da naj ne joče, da ji celo škodujemo, saj jo zatremo v njenih občutkih. Zdi se mi, kot, da je to celo neke vrste naš strah pred našim trpljenjem, ko jo gledamo, kaj se dogaja z njo. Ali se motim?

Draga Taja!

Ko ugotavljate, da je morda napak, da se za vsako ceno borite proti bolničinim solzam, sem enakega mnenja. Poskrbeti je treba za njene čustvene potrebe in te se lahko spreminjajo. Če čuti potrebo, da joka, nastavite ramo, ponudite robček, objem.

Težko je sicer svetovati, kako bi morali regirati, saj je to odvisno od osebe – bolnice. Pri nekaterih prevladuje strah pred bolečino, pri drugih depresija, pri tretjih negotovost in obup. Seveda se soočajo z vsemi temi občutki. Najbolje bo, da izražate svoja topla čustva do nje in pripravljenost, da ji stojite ob strani, da je ne boste zapustili v bolečini ob slabi novici. Potrdite tudi njena čustva npr. “vem, da ti mora biti hudo, ampak mi ti bomo še naprej stali ob strani in te podpirali”.

Ob njenih solzah se večja družba gotovo počuti nelagodno. Svetujem vam, da takrat pustite ob njej osebo, ki jo bo objemala in se z njo intimneje pogovarjala. Ni pa prav, da jo ljudje, ki jih ima rada “oštevajo” zaradi solza, ki jo verjetno premagajo ob misli na to, da je bolezen napredovala, pred seboj pa ima obraze, ki jo imajo radi.

Po drugi strani je treba najti ravnovesje med uteho in vzpodbujanjem občutka za realnost. Karanje, govorjenje o bolnici kot o tretji osebi in podobno ravnanje sprožijo občutek, da je sicer odrasla oseba kot otrok, ki o sebi ne more odločati. To ji je lahko sicer kratkoročno v pomoč, zateče se k malce otroškemu obnašanju in išče uteho pri “odraslih”. Vendar vam to odsvetujem, saj se taka oseba ne spoprime z realnostjo in ostaja otrok, dopusti, da drugi odločajo o njej, lahko ji počasi postaja vseeno za odločitve, “saj bodo drugi odločili”. Pomembno je torej, da z bolnico ravnate kot z odraslo, četudi kaže svoja čustva. Dopustite, da izjoče bolečino, sprejmite to njeno bolečino. Ne dovolite, da vaša roka, ki se je želi dotakniti, jo pobožati, ostane v zraku ali zatlačena v žepu plašča. Pogosto besede sploh niso potrebne in zadostuje dotik.

Za večino bolnikov je premagovanje čustev dodatni napor, saj jih je sram pred svojci, češ da niso močni. Potrdite ji, da si mislite dobro o njej, da jo občudujete, kako se sooča z boleznijo in da ste ji pripravljeni pomagati ne glede na to, kako se bo bolezen obnašala v bodoče. Zagotovite ji, da ji boste lajšali bolečine.

Lepo vas pozdravljam!

Irena