Spoštovani,

najprej bi Vas želela pohvaliti, da ste si vzeli čas in bili pripravljeni odgovarjati na vprašanja, ki so zaradi obravnavane teme malce bolj delikatna oziroma je sama tema pri nas morda še precej tabu. Inkontinenca je že sama po sebi tabu, kaj šele, da bi se o njej tako javno govorilo, oziroma se preko foruma odgovarjalo na vprašanja, zato vse pohvale z moje strani.

Tudi pri naši družini smo naleteli na težavo. Že nekaj časa imam občutek, da ima teta težave z inkontinenco, vendar se sramuje o temu spregovoriti. Zanima me sledeče, kako pristopiti k njej in jo napeljati na to, da bo o temu spregovorila in se nam zaupala? Kako ji dati občutek, da to kar se dogaja ni sramota ampak težava, kot so ostale težave in da smo ji pripravljeni pomagati?

Hvala in lep pozdrav

Teodora

Spoštovana,
res je, da je naše okolje naravnano na samo lepe stvari. Iskušnje, k isem jih pridobila na poklicni poti so me naučile, da je enostavno spregovoriti o maldosti, lepotiin še bi se kaj našlo. to, da ljudje v sebi imajo veliko vprašanj pa se na upajo spraševati je področje , ki mora najti odprto pot. Res je težko spregovoriti o smrti, inkontineci pa vendar so samo težave, ki spremlja veliko ljudi.

Teti se mogoče lahko približate na ta način, da ji začnete pripovedovati o težavah z inkontinenco pri svojih znankah, potem kar naenkrat poveste, da ste na internetu prebrala, da starejše osebe nad 65 let v večini primerov trpijo za to motnjo. Potem, da se da na različne načine poiskati pomoč bodisi pri lečečemu zdravniku ali spec.urologije , ginekologu od ustreznih inkontinenčnih pripomočkov do ustreznega načina zdravljena. vem ,da bo težko pa vendar z malo diplomacije in z večkratnimi poskusi na to temo, bo vaša teta pridobila občutek, da ni sama v tej zgodbi in , da se težave z uhajanjem vode dogaja večini in bo prišla do zaključka, da je pač inkontineca tako kot, druga kronična težava, ki zvesto spremlja proces staranja npr. kronična bolečina, ki se seveda tudi , da zdraviti.

Veliko uspeha,
Lep pozdrav