Spoštovani.

Večkrat sem že dobila mnenja, da se moram imeti rada, se spoštovati, paziti nase itd.
Problem nastane, ko mi to ne uspeva. V sebi sem prestrašena, polna dvomov vase in v ostale ljudi. Ne znam postavljati mej in posledično ljudje počnejo z mano kar hočejo. Izbiram čustveno hladne partnerje ponavadi so agresivni in nespoštljivi, manipulatorski. Zavedam se, da moje težave izhajajo iz otroštva. Oče je točno tak- hladen, čustveno nedostopen. Večkrat me je poniževal in kritiziral že kot otroka. Mati je v podrejenem položaju. Obiskovala sem psihoterapijo vendar mi ne pomaga. Odločena sem, da je ne obiskujem več, saj sem se vedno slabo počutila po njej. Zdi se mi, da bolj ko se dotikam svojih čustvenih ran bolj me boli in nočem več drezati. Psihično sem tako izčrpana in ves čas utrujena. Privlačim osebe, ki me vedno znova in znova ranijo. Včasih se mi zdi, da si enostavno želim samo eno toplo osebo polno ljubezni, ki bi me imela rada in me spoštovala. Toliko si le zaslužim. Hkrati pa se zavedam, da dokler tega ne bom spremenila pri sebi, take osebe ne bo v mojem življenju. Kaj naj naredim? Kako naj se lotim tega problema? Prosim vas za nasvet…

Lp M

Pozdravljeni,

slišim vas, da se na racionalni ravni zavedate svojih težav, na čustvenem in nezavednem nivoju pa delate sebi v škodo. Psihoterapija je kompleksen proces v katerem se naši vzorci spreminjajo, vendar počasi in še to z omejitvami.

Obstaja več vrst psihoterapij in tudi vse niso usmerjene v poglobljen proces. Nekatere delujejo na kognitivni ravni in cilj je lahko zgolj drugačno razmišljanje, ne pa osebnostna sprememba. Kako je zgledalo na vaši psihoterapiji? Koliko časa ste jo obiskovali in kako pogosto? Po psihoterapiji ste se vedno počutili slabo – kaj ste čutili?

Psihoterapije se poslužuje malo ljudi in to tudi iz razloga, da se je težko soočati s seboj in svojimi ranami, vendar v nekaterih primerih ne gre drugače in pot v prihodnost vodi samo skozi preteklost.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Lepo pozdravljena,

res je, psihoterapija je proces. Ko želimo spremeniti naše nefunkcionalne, dolgoletne vzorce, ni opaziti razlike čez noč. Najprej je zavedanje, opazovanje sebe, potem pa spremembe. Brez obeh korakov, ni rezultata. Včasih trud, ki ga vlagamo ubija, saj rezultatov ni vidnih tako hitro. Na vašem mestu, bi se vprašala, zakaj potrebujem ob sebi nekoga, ki bi mi kar naprej razlagal, da nisem “dovolj” dobra. Sama veste, da tega ne potrebujete. Potrebujete pa osrečiti samo sebe.

Kaj počnete? s čim se ukvarjate? Kakšne so vaše pozitivne lastnosti? Ste razmišljala o tem kakšne vrednote si želite (in ne katerih si ne)? Kakšno vizijo imate? Najti morate eden temelj, kamor se boste oprla, kjer boste cvetela in žarela. Tako boste to, da ste “dovolj dobra” šele lahko začutila v polnosti.

Kar se tiče pa psihoterapije, menim, da je odnos med terapevtom in klientom uspešen predvsem takrat, ko se med seboj ujameta in obstaja zaupanje. Vsak terapevt ni za vsakega klienta.

Lep pozdrav in vse dobro;