Imam probleme z partnerjem. Je pretirano ljubosumen. Enkrat sem ga že pustila, vendar sem popustila in se vrnila k njemu. Obljubil je, da bova šla k terapevtu. To sva izpeljala enkrat, potem pa se mu ni zdelo več potrebno. Od mene zahteva stvari, ki jih ne morem izpolnit. Naštela jih bom le nekaj; ne smem v družbo, če pozdravim kakšnega moškega kar takoj vpraša kdo je pa to?, ne dovoljuje, da se uredim za službo, da bi hodila na fitnes, da bi kdaj šla h kakšni prijateljici, da bi v službo kdaj nesla pecivo, prepovedal mi je hoditi na malico s sodelavci… po njegovem mnenju bi lahko ven hodila samo z ženskami. Ko sem to izvedla me je ravno tako klicaril in preverjal. Torej ni res. Za vsak korak hoče vedet, zjutraj me zbuja, zahteva da ga voozim v službo…. Skratka odločila sem se, da moram vstran. Nekaj let sem se mu prilagajala, zdaj pa ne morem več, ker so zahteve vedno bolj nore. Pravi, da vedno več jaz zahtevam in da nisem zadovoljna z ničemer. Da nisem družinski tip človeka, da ne vem kaj je ljubezen…. Ko se njemu zazdi, da ne naredim prav me kaznuje s tem, da ne govori, me ignorera,se vede nenormalno do mene. Tudi drugače se zelo malo pogovarjava, ker si nimava več kaj povedat. V glavnem moram pazit na vsako besedo, da ga ne užalim. Zdi se mi, da ne morem več, nimam moči, da bi se borila proti. Odločena sem, da grem, samo izpeljat bo še treba. Vem, da me bo klicaril, stal pred blokom, grozil … kot je že počel. Samo kako se ga naj ubranim? moram povedat, da zna biti zelo žleht in uresničit svoje grožnje. Sama pa se tega najbolj bojim. Bojim se, da bo klicaril v službo, nadlegoval sodelavce, njim grozil…..kaj si bodo pa mislili o meni? Rada bi zaživela v miru. Prosim vas za pomoč.

Lep pozdrav!

Spoštovana Vanja,

ne vem, če imate res probleme s partnerjem. Menim, da jih imate sami s seboj. In sicer se ne morete odločiti, da zapustite partnerja in potegniti meje. Ali z drugimi besedami – oditi.

Razmislite o tem, zakaj ste se vrnili k partnerju, kljub temu, da ste ga enkrat že zapustili? Potem, vam je obljubil, da bo vse drugače (kaj je bilo potem?), toda………..in sta šla enkrat k terapevtu. Kaj se je zgodilo tam? Razmislite, kaj ej bilo potem?

Ste razmišljali o tem, zakaj se potem vašemu partnerju ni zdelo več potrebno, da bi šla še kdaj k terapevtu? Njegov edini in resnični namen je bil, da se vrnete nazaj k njemu, ne pa da se med vama kaj spremeni. In ko je bil cilj dosežen, seveda ni videl več potrebe, da bi še kaj naredil. Sicer pa, zakaj pa bi? Saj vas je imel zopet v oblasti, pod nadzorom.

Ste razmišljali o tem, zakaj bi vi morali izpolnjevati partnerjeve zahteve? Kje pa ste potem vi? Ali v partnerstvu izpolnjujejmo zahteve drugemu, ali živimo življenje? Kaj si boste izbrali vi? Svoje življenje in sebe ter takšno partnerstvo, kjer se vam ne bo potrebno poniževati, podrejati, ubogati partnerja, biti izolirani ali izločeni iz družbe, skratka živeti po njegovih navodilih? Ali si boste izbrali partnerja, s katerim bosta skupaj gradila odnos, kjer se bosta dogovarjala, imela skupno življenje, hkrati pa ostajala vsak zase osebnost? V partnerstvu je tako, da je “zdravo” le takrat, ko smo avtonomne osebnosti, hkrati pa sposobni skupnega življenja in to ne gre po principu, eden na račun drugega partnerja (parazitiranja), temveč dogovarjanja, upoštevanja, sprejemanja sebe in drugega. Tako se gradijo zdravi odnosi.

Dejstvo je, da je vaš partner patološki ljubosumnež, ki vas popolnoma zaseda. Vse njegovo življenje se vrti okoli nadzora nad vami. Ste razmišljali, če je takšna potreba po “imeti v oblasti” svojega partnerja, “normalna” in če to vodi v zdrav odnos? Vprašanje pa je, zakaj vi potrebujete ob sebi takšnega človeka? Sedaj vas ta odnos že tako duši, da iščete iz njega izhod. In predvsem od vas je odvisno, kaj boste zato naredili! Kdo mislite, da je tisti (bi moral biti), ki odloča/bo odločal o vašem življenju? Vi ali vaš sedanji partner?

Vse to, kar ste napisali, da vas kliče, preverja, mu če se tega zavedate ali ne, omogočate predvsem sami. In predvsem zato, ker mu ne postavite meje in ker ne odidete. Nesmiselno bi bilo pričakovati, da se bo vaš partenr kar odmaknil od vas, postal drugačen in vas nehal nadzorovati. Vse to, kar počne je njegova psihološka potreba in sporočilo zanjo je dobil v svojem otroštvu. Bodisi, da se ni čutil dovolj ljubljenega s strani svojih staršev, da ni bilo v družini zanj takšnega mesta, kakršnega si je želel, kakršnega si je iskal, da je bil ogrožen s strani bratov/sester, da staršev sploh ni bilo. V resnici se za vsemi temi dejanji skriva potreba, da bi bilo nekaj samo njegovo, da bi mu pripadalo (vendar pa človek ni lastnina) in strah, da tega ne bi izgubil. In predvsem zato se boji, da vas kdo ne odpelje, zato vam onemogoča stike in še vse tisto, kar ste in česar niste napisali.

Pišete, da ste se mu nekaj let prilagajali. V resnici ste se mu vsa ta leta podrejali in zanikali sebe. V tem odnosu vas ni bilo, bil je samo on. Vse to, kar vam govori, da zahtevate vedno več, da niste zadovoljni z ničemer, da niste družinski tip človeka in da ne veste, kaj je ljubezen, je njegovo usmerjanje misli in čutenj v vas. V resnici je vse to on. Vi bi radi predvsem to, da vas ne zanika več in da spremeni svoje vedenje, ker vas vse njegovo početje že tako duši, da tega ne zmorete več. Ne zmorete pa zaradi tega, ker vas tako rekoč nikjer ni. Povsod je samo on in njegove psihološke potrebe, vi pa ste sredstvo, ki ga uporablja in zlorablja, da vse to zadovolji. V pa tako rekoč v tem odnosu sploh ne morete dihati.

Če pa ni po njegovo, vas kaznuje. Tako, kot so kaznovali njega, ko je v svoji primarni družini želel nekaj zase – nekaj ljubezni, prostora. Vsak napačen gib, misel, potreba, “zahteva”, ki ni bila v skladu s pričakovanji njegovih staršev, če jih je imel, mu je v njegovi družini prinesla kazen.

Vprašanje je, če sta si imela v vsem tem času sploh kaj povedati? Kaj pa sta si povedala ali o čem sta se pogovarjala? Mar ni bil ves vajin pogovor usmerjen v to, kaj ste delali, kje ste bili, s kom ste bili, zakaj ste nekaj minut zamudili? Pojasnjevanje, pojasnjenvanje,……….in vam seveda nikoli ni verjel, nato pa prepričevanje, prepričevanje, ker vam pa tako ali tako ni nikoli verjel, umik in kaznovanje, kaznovanje,……

Mislite, da bi se vi morali boriti proti njemu, njegovim psihološkim potrebam in vsemu temu? Ali mislite, da imate pravico do svojega življenja, do osvoboditve iz tega odnosa? Dobro pa je, da si razčistite, zakaj vi potrebujete takšnega zatiralca. Kaj hitro se namreč zgodi, da boste našli podobnega partnerja, kot je sedanji. Sicer ni nujno, da bo to zatiranje in zanikanje potekalo na takšen način. Razmislite, kje ste se morali in komu, v vaši primarni družini že tako podrejati? Kako to, da so vas zanikali in le redko upoštevali vaše potrebe? Kako ste se takrat počutili, kaj ste doživljali? Takra ste bili otrok in vaše potrebe so bile popolnoma zanikane, kar ni vas bilo. In tako vas ni tudi danes. V tem partnerstvu, ki ni odnos, kot ste ga opisali, je samo vaš partner in njegove potrebe. Vendar ste danes odrasli in imate možnost, da zaživite drugače, da je v partnerstvu prostor tudi za vas in si ga poiščete. Najprej si bo potrebno razčistiti stvari (to traja kar nekaj časa, nekaj let), šele nato bo mogoče živeti drugače in se zagledati ob drugih partnerjih, tako da……

Ker ste se odločili, da greste, bo sedaj treba to, kot pravite sami, še izpeljati. Potrebno bo najprej fizično oditi. (Ko boste to storili, boste po nekem času začutili olajšanje in svobodo.) Seveda vas bo klicaril, stal pred blokom, vam grozil, prišel morda celo v službo, vam pošiljal grozilna pisma, da ……………… In od tu naprej je vse odvisno od vas, kaj boste naredili. Ni dvoma, da vas bodo te stvari od začetka ganile, vas prizadele, da se vam bo na trenutke zasmilil in kar je še tega. Saj vas bo najverjetneje prosil, da pridite nazaj, jokal, vam vse obljubil, kako se bo spremenil in kako bo od sedaj naprej vse drugače. Toda ne pozabite tega, da je on enkrat že imel možnost (dali ste mu jo sami) in da ste jo enkrat prav tako že imeli vi. In kaj je bilo iz tega, kaj se je v resnici zgodilo? In tako bo vsakič. Grožnje, moledovanje, obljube, prepričevanje, kako vas ljubi, ne more brez vas, v resnici pa…………….. Skratka nič. Nič drugega, kot samo podaljševanje vašega trpljenja in mučenja.

Ker ste se odločili, da tega ne boste več prenašali, si poiščite terapevtsko pomoč.

Vedite, da manj se boste odzivali na njegove grožnje, manj bo grozil. Sčasoma bo s tem prenehal, ker se ne boste več odzivali. Glede nadlegovanja sodelavcev pa tako, saj že tako ali tako vse vedo. In bodo verjetno razumeli (dobro je, da jim tudi poveste, kaj in kako ste se odločili in da jih prosite, da to razumejo in upoštevajo). Kar se pa tiče groženj do sodelavcev, naj oni uredijo z njim. Mu bodo že povedali, kar mu gre in bodo že znali zaščititi sebe (če ne drugače pa s policijo, tako da…). Vi s partnerjevimi grožnjami do sodelavcev nimate nič. Pustite, da to uredijo sami. Sčasoma bo partner nehal. To pa lahko traja nekaj mesecev, morda celo leto. Bodite vztrajni in si poiščite terapevtsko pomoč, da se ozavestite, o tem, kaj se vam je dogajalo in da si pojasnite, zakaj, da se boste drugič lažje ali sploh lahko izognili takšnim moškim, kot je vaš sedanji, če ga lahko tako sploh imenujem, sedanji partner. Težko bi temu odnosu med vama rekla partenrstvo. To bi raje poimenovala preganjanje in zastraševanje, z njegove strani in bežanje ter umikanje z vaše strani.

S tem, kaj bodo drugi mislili o vas, se ne obremenjujte. Drugi naj urejajo svoje stvari (življenje), verjetno bodo imeli veliko dela. Najlažje je razglabljati o drugih, veliko lažje, kot o samemu sebi.

Vi ste sedaj naredili prvi korak, da se zavedate tega, da ta odnos ni za vas, da si želite drugačnega življenja. Sedaj je na vas, da to speljte. Vse, prav vse je odvisno od vas. Potrebna bo vztrajnost in moč, da boste dosegli svoj cilj, kot pravite, zaživeli v miru. V miru pa boste tudi v bodoče lahko živeli le tako, da se boste ozavestili o tem, zakaj se vam to dogaja.

Sporočite, kako boste reševali svojo situacijo. Sedaj imate možnost, da prenehate s servisiranjem njegovim motenj in si uredite svoje življenje in seveda najprej sebe.

Spoštovana Vanja,

ne vem, če imate res probleme s partnerjem. Menim, da jih imate sami s seboj. In sicer se ne morete odločiti, da zapustite partnerja in potegniti meje. Ali z drugimi besedami – oditi.

Razmislite o tem, zakaj ste se vrnili k partnerju, kljub temu, da ste ga enkrat že zapustili? Potem, vam je obljubil, da bo vse drugače (kaj je bilo potem?), toda………..in sta šla enkrat k terapevtu. Kaj se je zgodilo tam? Razmislite, kaj ej bilo potem?

Ste razmišljali o tem, zakaj se potem vašemu partnerju ni zdelo več potrebno, da bi šla še kdaj k terapevtu? Njegov edini in resnični namen je bil, da se vrnete nazaj k njemu, ne pa da se med vama kaj spremeni. In ko je bil cilj dosežen, seveda ni videl več potrebe, da bi še kaj naredil. Sicer pa, zakaj pa bi? Saj vas je imel zopet v oblasti, pod nadzorom.

Ste razmišljali o tem, zakaj bi vi morali izpolnjevati partnerjeve zahteve? Kje pa ste potem vi? Ali v partnerstvu izpolnjujejmo zahteve drugemu, ali živimo življenje? Kaj si boste izbrali vi? Svoje življenje in sebe ter takšno partnerstvo, kjer se vam ne bo potrebno poniževati, podrejati, ubogati partnerja, biti izolirani ali izločeni iz družbe, skratka živeti po njegovih navodilih? Ali si boste izbrali partnerja, s katerim bosta skupaj gradila odnos, kjer se bosta dogovarjala, imela skupno življenje, hkrati pa ostajala vsak zase osebnost? V partnerstvu je tako, da je “zdravo” le takrat, ko smo avtonomne osebnosti, hkrati pa sposobni skupnega življenja in to ne gre po principu, eden na račun drugega partnerja (parazitiranja), temveč dogovarjanja, upoštevanja, sprejemanja sebe in drugega. Tako se gradijo zdravi odnosi.

Dejstvo je, da je vaš partner patološki ljubosumnež, ki vas popolnoma zaseda. Vse njegovo življenje se vrti okoli nadzora nad vami. Ste razmišljali, če je takšna potreba po “imeti v oblasti” svojega partnerja, “normalna” in če to vodi v zdrav odnos? Vprašanje pa je, zakaj vi potrebujete ob sebi takšnega človeka? Sedaj vas ta odnos že tako duši, da iščete iz njega izhod. In predvsem od vas je odvisno, kaj boste zato naredili! Kdo mislite, da je tisti (bi moral biti), ki odloča/bo odločal o vašem življenju? Vi ali vaš sedanji partner?

Vse to, kar ste napisali, da vas kliče, preverja, mu če se tega zavedate ali ne, omogočate predvsem sami. In predvsem zato, ker mu ne postavite meje in ker ne odidete. Nesmiselno bi bilo pričakovati, da se bo vaš partenr kar odmaknil od vas, postal drugačen in vas nehal nadzorovati. Vse to, kar počne je njegova psihološka potreba in sporočilo zanjo je dobil v svojem otroštvu. Bodisi, da se ni čutil dovolj ljubljenega s strani svojih staršev, da ni bilo v družini zanj takšnega mesta, kakršnega si je želel, kakršnega si je iskal, da je bil ogrožen s strani bratov/sester, da staršev sploh ni bilo. V resnici se za vsemi temi dejanji skriva potreba, da bi bilo nekaj samo njegovo, da bi mu pripadalo (vendar pa človek ni lastnina) in strah, da tega ne bi izgubil. In predvsem zato se boji, da vas kdo ne odpelje, zato vam onemogoča stike in še vse tisto, kar ste in česar niste napisali.

Pišete, da ste se mu nekaj let prilagajali. V resnici ste se mu vsa ta leta podrejali in zanikali sebe. V tem odnosu vas ni bilo, bil je samo on. Vse to, kar vam govori, da zahtevate vedno več, da niste zadovoljni z ničemer, da niste družinski tip človeka in da ne veste, kaj je ljubezen, je njegovo usmerjanje misli in čutenj v vas. V resnici je vse to on. Vi bi radi predvsem to, da vas ne zanika več in da spremeni svoje vedenje, ker vas vse njegovo početje že tako duši, da tega ne zmorete več. Ne zmorete pa zaradi tega, ker vas tako rekoč nikjer ni. Povsod je samo on in njegove psihološke potrebe, vi pa ste sredstvo, ki ga uporablja in zlorablja, da vse to zadovolji. V pa tako rekoč v tem odnosu sploh ne morete dihati.

Če pa ni po njegovo, vas kaznuje. Tako, kot so kaznovali njega, ko je v svoji primarni družini želel nekaj zase – nekaj ljubezni, prostora. Vsak napačen gib, misel, potreba, “zahteva”, ki ni bila v skladu s pričakovanji njegovih staršev, če jih je imel, mu je v njegovi družini prinesla kazen.

Vprašanje je, če sta si imela v vsem tem času sploh kaj povedati? Kaj pa sta si povedala ali o čem sta se pogovarjala? Mar ni bil ves vajin pogovor usmerjen v to, kaj ste delali, kje ste bili, s kom ste bili, zakaj ste nekaj minut zamudili? Pojasnjevanje, pojasnjenvanje,……….in vam seveda nikoli ni verjel, nato pa prepričevanje, prepričevanje, ker vam pa tako ali tako ni nikoli verjel, umik in kaznovanje, kaznovanje,……

Mislite, da bi se vi morali boriti proti njemu, njegovim psihološkim potrebam in vsemu temu? Ali mislite, da imate pravico do svojega življenja, do osvoboditve iz tega odnosa? Dobro pa je, da si razčistite, zakaj vi potrebujete takšnega zatiralca. Kaj hitro se namreč zgodi, da boste našli podobnega partnerja, kot je sedanji. Sicer ni nujno, da bo to zatiranje in zanikanje potekalo na takšen način. Razmislite, kje ste se morali in komu, v vaši primarni družini že tako podrejati? Kako to, da so vas zanikali in le redko upoštevali vaše potrebe? Kako ste se takrat počutili, kaj ste doživljali? Takra ste bili otrok in vaše potrebe so bile popolnoma zanikane, kar ni vas bilo. In tako vas ni tudi danes. V tem partnerstvu, ki ni odnos, kot ste ga opisali, je samo vaš partner in njegove potrebe. Vendar ste danes odrasli in imate možnost, da zaživite drugače, da je v partnerstvu prostor tudi za vas in si ga poiščete. Najprej si bo potrebno razčistiti stvari (to traja kar nekaj časa, nekaj let), šele nato bo mogoče živeti drugače in se zagledati ob drugih partnerjih, tako da……

Ker ste se odločili, da greste, bo sedaj treba to, kot pravite sami, še izpeljati. Potrebno bo najprej fizično oditi. (Ko boste to storili, boste po nekem času začutili olajšanje in svobodo.) Seveda vas bo klicaril, stal pred blokom, vam grozil, prišel morda celo v službo, vam pošiljal grozilna pisma, da ……………… In od tu naprej je vse odvisno od vas, kaj boste naredili. Ni dvoma, da vas bodo te stvari od začetka ganile, vas prizadele, da se vam bo na trenutke zasmilil in kar je še tega. Saj vas bo najverjetneje prosil, da pridite nazaj, jokal, vam vse obljubil, kako se bo spremenil in kako bo od sedaj naprej vse drugače. Toda ne pozabite tega, da je on enkrat že imel možnost (dali ste mu jo sami) in da ste jo enkrat prav tako že imeli vi. In kaj je bilo iz tega, kaj se je v resnici zgodilo? In tako bo vsakič. Grožnje, moledovanje, obljube, prepričevanje, kako vas ljubi, ne more brez vas, v resnici pa…………….. Skratka nič. Nič drugega, kot samo podaljševanje vašega trpljenja in mučenja.

Ker ste se odločili, da tega ne boste več prenašali, si poiščite terapevtsko pomoč.

Vedite, da manj se boste odzivali na njegove grožnje, manj bo grozil. Sčasoma bo s tem prenehal, ker se ne boste več odzivali. Glede nadlegovanja sodelavcev pa tako, saj že tako ali tako vse vedo. In bodo verjetno razumeli (dobro je, da jim tudi poveste, kaj in kako ste se odločili in da jih prosite, da to razumejo in upoštevajo). Kar se pa tiče groženj do sodelavcev, naj oni uredijo z njim. Mu bodo že povedali, kar mu gre in bodo že znali zaščititi sebe (če ne drugače pa s policijo, tako da…). Vi s partnerjevimi grožnjami do sodelavcev nimate nič. Pustite, da to uredijo sami. Sčasoma bo partner nehal. To pa lahko traja nekaj mesecev, morda celo leto. Bodite vztrajni in si poiščite terapevtsko pomoč, da se ozavestite, o tem, kaj se vam je dogajalo in da si pojasnite, zakaj, da se boste drugič lažje ali sploh lahko izognili takšnim moškim, kot je vaš sedanji, če ga lahko tako sploh imenujem, sedanji partner. Težko bi temu odnosu med vama rekla partenrstvo. To bi raje poimenovala preganjanje in zastraševanje, z njegove strani in bežanje ter umikanje z vaše strani.

S tem, kaj bodo drugi mislili o vas, se ne obremenjujte. Drugi naj urejajo svoje stvari (življenje), verjetno bodo imeli veliko dela. Najlažje je razglabljati o drugih, veliko lažje, kot o samemu sebi.

Vi ste sedaj naredili prvi korak, da se zavedate tega, da ta odnos ni za vas, da si želite drugačnega življenja. Sedaj je na vas, da to speljte. Vse, prav vse je odvisno od vas. Potrebna bo vztrajnost in moč, da boste dosegli svoj cilj, kot pravite, zaživeli v miru. V miru pa boste tudi v bodoče lahko živeli le tako, da se boste ozavestili o tem, zakaj se vam to dogaja.

Sporočite, kako boste reševali svojo situacijo. Sedaj imate možnost, da prenehate s servisiranjem njegovim motenj in si uredite svoje življenje in seveda najprej sebe.

Hvala!
Odločena sem, samo izpeljati še moram. Dobiti moram potrebno samozavest, ki mi je kronično primanjkuje. Preveč se oziram na to kaj bo, kako bo. Kot da ne bom mogla živet brez njega. Predvsem me je strah njegovih reakcij, izpadov. Po npr. prepiru oz. kaznovanju kuha mulo in ko je njemu dovolj, ko se pomiri hoče da je vse pozabljeno in pove oz. me vpraša zakaj vraga me ima tako rad. To po moje ni ljubezen. Zahteva nemogoče reči, obljube, prisege. Tega po moje normalni ljudje ne počno. V začetku sem mislila kako je zlat, dober, iskren…ampak kaj hitro sem spoznala, da je le zunanjost taka. Vedno pove stvari tako, da sem jaz tista, ki je vse kriva in mi podrobno razloži. Zato sem tudi verjela, da se moram najprej jaz spremeniti, toda ne tako zelo. Lahko spremeniš navade itd… Potem pa reče da imava premirje do naslednje moje neumnosti. Če grem na kavo z sodelavkami in sodevcem se ne čutim kot da bi delala narobe. On pa zaradi tega ne govori, nori, mi doma ne pusti piti kave…. Pravi, da ima vse moje spodrsljaje naštudirane in da vsakokrat ko to znova naredim se vse prikaže. Ali pa če npr. kaj komentiram in njemu ni všeč. Vem za rešitev, pripravljena sem tudi na posledice, ki bodo verjetno zelo hude. Je pa res, da se ga zelo bojim, ker vem kaj je sposoben storiti. In zato, da se ne bi spravil na nekoga, ki ni nič kriv prevečkrat stisnem rep med noge. Bojim se, ker preprosto ne znam prav odreagirat na njegove grožnje, poniževanja.

Spoštovana Vanja,

Sami ste prišli do tega, kaj je za vas najbolje, sedaj morate to še realizirati.
Po vsem tem, kar pišete, vas dečko močno čustveno izsiljuje im manipulira z vami, vi pa mu žal vse to omogočate, saj se odzivate na njegove reakcije, če ne drugače pa s strahom, umikom, molkom…..

Zavedajte se tega, da vi nikoli po njegovo, ne boste znali “prav odreagirati” na njegove grožnje, poniževanja,…..in da ničesar zanj ne boste naredili prav. Bo že kaj našel.

Sledite svoji odločitvi.

Kar prebiram,je skoraj identično,kot se meni dogaja,razlika je v tem,da sem sama še v večji godlji,ker ga prenašam natanko že 30 let,da z razliko od imenovane,ni ljubosumen pač pa že nor.Vse kar naredim,nič in nikoli ni
prav,čeprav imam prav in se tega zaveda,pa mi kljub,da gre v svojo škodo ne da prav.Največja razlika pa je,da sem okoli 50 in odvisna od njega,ker imava družinsko podjetje,zaveda se tega in močno upa,da ne bom odšla.
O odhodu razmišljam že par let,pa se kar ne znam odločiti,ker sem zmedena,kako in kaj bo kasneje,ker je zmožen vsega,ker enostavno ponori iz ljubega miru.Vsi so se ga začeli izogibati,z mamo nima stikov,z bratom in sestro tudi ne……Nor je, nor!
Nisi sama draga Vanja ,takih kot sva medve je še kako dosti.
Pa vseeno naj to ne bo tolažba,res je treba kaj ukreniti,samo kako izpeljati.
Javi se mi,lp Sonja