Spoštovani, vljudno vas prosim za vaša mnenja oz. nasvete, saj sem se znašla v situaciji, ko ne razumem več kaj je prav in kaj narobe, ko bi morala ravnati smotrno pa zablokiram.
Moja situacija je sledeča:
Po 17 letni zvezi, ki se je pričela v otroštvu in na miren način zaključevala zadnja 3 leta trajanja slednje sem po dveh mesecih spoznala novega partnerja. Nova zveza je trajala 6 mesecev in se je zaključila, ker mi je bilo pretežko prenašati kako bivši partner zaradi razhoda trpi in sva iz spoštovanja, prijateljstva in pa tudi usmiljenja poskusila ponovno. Žal sem ob tem vnovič spoznala, da ta zveza nima prihodnosti, saj so se najine želje razhajale v bistvenih točkah.

Po zaključku sem dobila občutek, da življenje želim živeti samostojno, ustrezno sem si pričela v tej smeri pripravljati vse pogoje, vendar sem po 6 mesecih spoznala osebo, pri kateri sem ob prvem dotiku roke (zavedam se, kako nenavadno to zveni) nekako začutila, da je to to. Po dobri polovici leta sedaj razmišljava o selitvi skupaj. Pojavlja pa se težava, da pri njem prihaja do nenavadnih nihanj razpoloženja. Po eni strani je izjemno skrben, podporen in ljubeč, nato ga kar naenkrat popade grozljiva jeza, sploh, ko prične razglabljati o obeh bivših partnerjih, ki sta v njegovih očeh nesposobna lažnivca in oh ter sploh vse slabo, kar obstaja, kar pa ne drži, saj sta čisto normalna, nekomplicirana in prijetna osebka. Če to omenim, nekaj v njem skoči v zrak. Partnerju, s katerim sva si delila polovico življenja sem podpisala poroštveno izjavo za kredit, ki bo trajal 10 let, saj mu zaupam, da bo obveznosti korektno poravnal. Tega seveda ne prenese, saj sem bojda tako emocionalno še 10 let vezana nanj in od mene je pričakoval, da poskusim to poroštvo prekiniti. Pri emocionalni vezanosti lahko omenim, da ima sam iz prejšnjega zakona, po katerem je preživel travmatično ločitev, ki je bila tudi iz finančnega vidika ogromen zalogaj, tudi otroka. Tema poroštvo je pogosto jabolko spora, še huje pa je, ko se spravi na razglabljanje o drugi zvezi.

Prosim vas za iskreno mnenje, a se je res tako narobe po dveh mesecih po zaključku nove zveze in nadaljnjih dveh mesecih poznanstva podati tudi v intimo ter tam preizkusiti različne stvari? Ko me prične verbalno zelo agresivno napadati in poniževati s tem se namreč pričnem počutiti kot zadnja prostitutka na svetu, sam pa ne odneha in ne odneha s to tematiko. Bojda želi razumeti kako sem lahko počela kaj takšnega (normalna občasna seksualnost, kjer je enkrat prišlo do analnega odnosa brez kondoma).

Pri partnerju gre za visoko izobraženega in zelo uspešnega človeka, ki pa je poln anksioznosti (strah pred steklom, bakterijami fotografiranjem) in občasno doma deluje skrajno ranljivo, česar pred drugimi seveda ne kaže. Ničkolikokrat ga zalotim, kako svojo podobo do milimetra natančno popravlja pred ogledalom, ko me ni ob njem mi nenehno daje občutek, da je popolnoma prazen in zdolgočasen, kljub temu, da ne prenese samote in je nenehno v telefonskem kontaktu s prijatelji.

Sumim, da pri njem ne gre zgolj za anksioznosti, ki jih priznava, ampak za narcistično motnjo, ki je prešla v borderline. Kako s takšno osebo komunicirati, ji postaviti meje in se braniti pred napadi? Če omenim kaj iz njegove preteklosti, namreč dobim odgovor, da je sam bil po ločitvi samski 6 let in je čakal na nekoga posebnega, ne pa na osebo, ki si ni nič vredna in se je pripravljena tako enostavno podati v naslednjo zvezo, kar je izvedel po pol meseca poznanstva. Pred zakonom je imel sam zares številne seksualne izkušnje, a to se po njegovih besedah ne more primerjati s tem, kar sem počela jaz v odrasli dobi po tako dolgi zvezi, saj bi morala biti žalostna in on je bojda vse počel v mladostništvu. Človeka ljubim, med nama je 20 let starostne razlike in doslej sem ponižno poslušala ker mi je imel povedati in čakala, da mine ter se ponovno vrne tista izjemno ljubeča faza, ampak ne vem kako dolgo mi bo to uspelo prenašati, saj imam občutek, da se vse utegne še stopnjevati. Običajno nisem nesamozavesten slabič, v tej situaciji pa se počutim natančno tako. Kako mu sploh dopovedati, kako zelo me prizadene vsakič, ko ima izpad, ki privede tako daleč, da razmerje želi bojda zaključiti, nato pa seveda vse nekako vzame nazaj? Kako postaviti meje?

Najlepša hvala za čas in pomoč.

Pozdravljeni,

sama nisem niti psiholog niti psihoterapevt, tako da vam lahko podam samo laično mnenje. Že v naslovu vašega prispevka se pojavi vprašanje “sem res nenormalna?” Nadalje pišete, da vam partner ob svojih verbalnih napadih daje občutek kot da ste zadnja pocestnica. Napada vas zaradi odločitev, ki ste jih sprejeli v preteklosti. Če ne more sprejeti vaše pretekosti,vaših čustvovanj ali res lahko sprejema vas kot osebo?
Sama pri sebi odgovorite na vprašanje: Ali verjamete v to, da se v dobrem partnerskem odnosu ženska počuti nenormalno in nesprejeto? Ali se ob ljubečem partnerju ženska počuti kot nesamozavesten slabič?

V zvezi sta pol leta in že dvomite o svojih odločitvah. Ker nisem strokovnjak ne morem reci ali gre tu za MOM ali narcistično motnjo. Vsekakor pa gre za psihično nasilje. Vaš partner s svojimi izbruhi in obtožbami hoče iz vas narediti podrejeno, nesamozavestno žensko – in mu že uspeva. Čeprav ga ljubite, on verjetno ne more ljubiti vas (vsaj ne v takem pomenu besede). Kajti ko nekoga ljubimo, si želimo da se ob nas počuti dobro, samozavestno in sprejeto.

Moj nasvet je, da se nikar ne preselite skupaj s tem moškim. Ljubeča faza je bila samo to: faza. Mogoče še kdaj pride na vrsto, ne bo pa postala vsakdan.

Pozdravljeni,

slišim, da ste že sami v dvomih glede same sebe in sprašujete druge ali je narobe, kar ste storili v preteklosti. To je nekaj, kar je del vas, vprašanje pa je ali lahko to partner sprejme. Spremeniti se tega ne da.

Kar se mi zdi bolj pomembno pa je vprašanje, ali ste vi pripravljeni partnerja sprejeti takšnega kot je? Veliko ljudi skuša leta in leta spreminjati svoje partnerje in ob tem izgubijo veliko časa in energije, vendar neuspešno. Drugih ljudi ne moremo, niti nimamo pravice spreminjati, lahko jih le sprejmemo takšne kot so ali jih pač ne.

Očitno vam ta odnos pritisne na določene točke in se potem počutite kot nesamozavesten slabič, razmerje pa je, kolikor slišim, zelo burno – od pekla, do raja. Ali to potrebujete? V nekem podzavestnem delu vas to očitno na nek način privlači, saj ste si tega človeka izbrali za svojega partnerja. Velikokrat izbiramo partnerje nezavedno, znaki za to so lahko začetna zaljubljenost ali nerazložljivi občutki ob prvih srečanjih in dotikih. Prepričani smo, da je to tisto pravo, vendar se večkrat zgodi, da nas takšen partner privlači, ker se poklopi z našo preteklostjo, z zgodnjimi izkušnjami z našimi starši in skrbniki ali neizpolnjenimi hrepenenji. Kmalu, ko pač udari realnost in padejo zavese, te iluzije seveda razpadejo in to zna biti tudi boleče.

Sprašujete kako postaviti meje. Te boste lahko postavili znotraj sebe, ko boste na to pripravljeni.

Vse dobro,
Miha Štrukelj