kako sama z otrokom in brez službe preživeti
Lep pozdrav,
ker spet ne morem spati kot že leto in pol sem se odločila da tudi jaz napišem svoje probleme,mogoče pa bo lažje.V bistvu ne vem kje začeti ker je moje življenje kaos.sem stara 47 let in imam sina 12 let.leto in pol je odkar sem s sinom sama po 20 letih sva šla narazen s partnerjem zaradi njegovih izpadov in psihičnih težav pa zapora itd.Oba oče in mama sta mi umrla zaradi raka in s sinom sva v bistvu sama in nimava nikogar.sin je poleg tega še hiperaktiven in sama sem komaj kos vsem težavam saj nimam službe pa nekaj prihrankov ki sem jih imela je skopnelo v tem letu in pol sem podnajemnica v ljubljani in vsak dan si želim da me ne bi bilo več pa s sinom sva karakterno tako nekompatibilna da težko shajava skupaj,sploh ker ni nobene svetle točke več,vse večkrat se zalotim da razmišljam da spravim s sveta sina in sebe ker je vsak dan huje in ne vidim smisla da se mučim in ni rezultatov.socialne službe pa pomoč na gotski vse to sem dala skozi in ni nič od tega.ta država je naredila iz nas duševne razvaline in apatija ki vlada v ljudeh je vse hujša.a sploh ima smisla otroke priganjati da se učijo ko vidijo da šola nič ne pomaga ko iščeš službo.in čemu naj se veselim in za kaj živim,ker ne vidim nobene svetle točke več.vsak dan s strahom odpiram pošto saj položnic nisem plačala tri meseca zdravstvebega zavarovanja pa pol leta.naraje bi sebe in sina spravila s sveta ker kakor kaže mu nič lepega ne morem nudit nočem pa da trpi brez mame ker od očeta tako nikoli ni bilo nič.včasih pomislim da bi bilo najbolje da oba zaspiva za vedno,saj to življenja in trplenje nima smisla.sin spi jaz pa jokam ker se vsak dan skregava ko mu ne morem kupiti nič kar si želi samo za jest pa še zato ne bom več imela.saj vem da so težki časi in skoraj nikomur ni lahko ampak utrujena sem od vsega in izčrpana k zdravniku sploh ne grem ker nimam plačanega zavarovanja že pol leta,čeprav bi mogla na preglede zaradi slabih izvidov že zdavnaj.samo da zaspim in me ne bi bilo več si želim.
Spoštovana marjana 6!
Zelo mi je hudo, ko berem vaše žalostno pismo. Brezposelni ste, ne morete več plačevati položnic, težko sodelujete s sinom, ki je hiperaktiven… Problemi, ki so se vam nakopičili so res veliki, a niso nerešljivi. Boste videli, da se bo obrnilo na boljše. Ko si na dnu, se gre lahko le še navzgor. Dno te prisili, da nekaj ukreneš. In to, da ste nam napisali to pismo, je že nekaj.
1. Če ste brezposelna, sklepam da prejemate denarno socialno pomoč. Ali nimate tudi osnovno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje urejeno iz tega naslova? Kaj pa najemnino, imate subvencionirano? Za premostitev materialne stiske lahko na CSD zaprosite za izredno denarno socialno pomoč. Na Karitas ali Rdečem križu pa lahko prosite za pakete hrane.
2. Poleg tega bi vam svetovala, da se obrnete na Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste – Polje in jih vprašate, če vam lahko na kakšen način pomagajo. Imajo več programov: botrstvo, letovanje za otroke, psihosocialna pomoč družinam v stiski ( http://www.zpmmoste.net/ ).
3. Če ne boste več zmogli plačevanja najemnine, lahko zaprosite za sprejem v materinski dom. Materinski dom nudi pomoč, podporo, svetovanje in streho nad glavo. Je prehodna rešitev in odskočna deska za nadaljnje življenje. Življenje je borba. V materinskem domu bi spoznali, da v vaši stiski niste sami, več vas je takšnih bork za življenje.
4. Če nimate zdravstvenega zavarovanja, greste lahko v ambulanto za osebe brez zdravstvenega zavarovanja: http://www.ordinacija.net/members/www-pzs.php?mg_pzs_id=74&lang=slo.
5. Dobro bi bilo, če bi si priskrbeli kakšne antidepresive, zato da bi zmanjšali vašo duševno bolečino ter lažje odgnali črne misli. Samomorilne in če se tako izrazim “morilne” misli ne prinašajo rešitve, ampak pomenijo odvzem vsega, kar vama bo s sinom življenje še prineslo. Ne dovolite si več takšnih misli.
6. Verjamem, da je tudi vašemu sinu težko v situaciji, ko je najverjetneje “moteč” v šoli, ko mu verjetno ne uspeva najbolje na različnih področjih življenja, ko verjetno ne vidi ponosa v vaših očeh, ko se verjetno ne počuti dobro sprejet v šoli in doma… A otroci so ponavadi večji borci kot mi odrasli in verjamem, da je tudi v vašem sinu tista sla po življenju, po tem, da bi še marsikaj doživel. Samo mislimo si lahko, kaj vse ga še čaka… Mislim, da je hiperaktivnost najbolj problematična v osnovni šoli, kjer je potrebno mirno sedeti in slediti pouku. Kasneje nas življenjske poti vodijo v najrazličnejše smeri. In hiperaktivci znajo s pravilno usmerjeno ter stalno aktivnostjo biti zelo uspešni v svojih poklicnih vlogah. A šolski sistem pa ni ustvarjen za njih, zato verjamem, da zna biti za vaju s sinom to obdobje pravo mučenje. Lahko se tolažite, da bodo kmalu počitnice, ko bosta lahko za nekaj časa šolo postavila na bolj stranski tir in še veliko časa boste imeli zanj, ker ste brezposelni. Poskušajte urediti, da bo šel za kakšen teden na letovanje brez vas, da si malo odpočijete, ostali čas pa se mu skušajte res posvetiti. Fant odrašča, zato izkoristite ta skupna leta, ki so vama še ostala, da mu v tem času daste čimveč svoje pozornosti in svojega časa. Občutek, da je pomemben v vaših očeh, mu bo najboljša popotnica za življenje. Šolski uspeh ni najbolj pomembna stvar v življenju in tudi ni od njega odvisen nadalnji uspeh posameznika. Lahko bo vaš sin super podjetnik, kmet ali npr. učitelj, tak aktiven, energičen. Pomembno se mi zdi, da bi se vidva skušala začutiti. Lahko mu poveste o svojem občutku nemoči in vaši želji, da bi ga boljše razumeli in da bi lažje sodelovala, iščita poti. Morda bi se obrnili na go. Alenko Orešnik s foruma Vzgoja otrok in družine: http://med.over.net/forum5/read.php?25,8006064. Lahko pa se tudi tukaj še oglasite in lahko skušamo najti način za boljši stik s sinom kljub nekompatibilnosti. Morda skriva sin v sebi tudi takšne plati, ki so bližje vam, a se ne izrazijo, ker je v ospredju predvsem njegova podoba, ki izhaja iz njegove hiperaktivnosti. Npr. če sin izraža jezo, se v ozadju skriva nek strah ipd. Skušajte videti njegovo dušo, ne le njegovo fasado in njegovo obnašanje. Od knjig bi vam priporočila: Otroci so podoba svojih staršev ( http://www.om-ezoterika.com/Detajl.asp?id=9789612333096 ) in Eksploziven otrok ( http://www.orbis.si/index.php?2968&backPID=2968&tt_products=4387 ).
Sedaj sem se pa kar razpisala. Oglasite se še kaj, pa bomo skupaj ugotavljali, kaj vam je storiti, da se izkopljete iz te krize. Bom mislila na vas.
Jana Metelko, dipl.soc.del.
G:Jana.
najelpša hvala za vaš odgovor in res ste našteli kar nekaj možnosti.Ne prejemam denarno socialne pomoči zato tudi nimam zdravstvenega zavarovanja urejenega,ker nisem stalno prijavljena v občini ljubljana,se nisem mogla v svoji občini stalnega bivališča javiti na zavodu za zaposlovanje iz enostavnega razloga ker nisem imela za potne stroške.Zato so me izbrisali iz zavoda za 6 mesecev s tem da je to 9 mesecev saj začne veljati s pravnomočnostjo ali kako že….v glavnem trenutno ne morem niti za den.soc.pomoč niti zaprositi dokler ne bom spet na zavodu.Birokracija pač dela po svoje.Tudi z antidepresivi sem že poskusila a ni bilo nič bolje in s tableti za živce,ki pa so samo začasna rešitev in se na njih še navadiš,sem pol leta jemala helex in sem se komaj spravila k sebi ko jih nisem več niti šla iskati saj ena stvar za sabo potegne drugo.Nimaš zavarovanja ne greš k zdravniku.Sin je na mene grozno navezan včasih me prav duši saj se ponoči zbuja in me kliče,zato tudi spanje ni kot mora biti,in sem izčrpana in utrujena.V šoli mu gre sicer dobro ima 3,4,5 tako da glede tega nimam težav.Imam pa probleme ker bi stalno jedel in jasno mi je da s hrano nadomešča nekaj kar mu manjka.Tu imava velike borbe in tudi prebrala sem ogromno knjig na to temo ampak enostavno mi ne gre ker je zelo trmast in vztrajen v nasprotju z mano.Postal je tudi žaljiv in zadirčen včasih mi reče grozne stvari in skušam se z njim mirni pogovoriti,ampak tudi jaz sem že izčrpana saj sem za vse sama.Zelo dober je v nogometu in do zdaj sem nekako uspevala plačevati članarino za nogomet kamor hodi.Je pa zelo len in misli samo nase čeprav mu je potem žal.Zelo velik problem je tudi ker sva sama in ves čas skupaj nimam nikoli časa za sebe kak dan in težko ga pripravim da kam gre brez mene.Zdaj se vrtiva v nekem začaranem krogu in vem da je tudi njemu težko saj je samo otrok in ni kriv da je tako kot je.Zadnje časa me sprašuje ali bom lahko skrbela zanj dokler hodi v šolo in sprašuje ali ne bom kmalu umrla kot babica in dedek.Takrat mi je res hudo ker vem da zaradi stiske in težav tudi se tolaži s hrano in je jezen ter zadirčen.Po drugi strani pa nič noče narediti,vse mu je težko in samo lažal bi pred tv in jedel.Ko kaj želi me prosi neprestano tudi po ure in ure parkrat sva se tudi skoraj stepla.Ko sem mu omenila da ne bom mogla več plačevati stroškov v ljubljani in da bi šla kam po pomoč je bil čisto iz sebe kričal je in norel da se ne bi spet selil in da bi rad hodil v šolo naprej v ljubljani.Prve tri razrede je končal namreč v drugem kraju na vasi,kjer smo prej živeli skupaj z njegovim očetom.Zdaj so počitnice in kar groza me je ko pomislim kaj naj,saj sem se zdaj spočila saj ko je bil v šoli.Je pa zelo ponosen fant in noče da bi kdo v šoli mislil da sva reveža kot pravi in kar histeričen postane ko mu omenim kakšne oblike pomoči ki ste jih predlagali.Na gotski kamor sva hodila pa nisva v pol leta dočakala pedopsihiatra ker ko je bil končno naročen po treh mesecih čakanja,je pedopsihiater zbolel in potem maja spet klic za drug termin,a ker nimam zdr.zavarovanja sploh ne kličem več,pa naročajo za september šele.Torej začaran krog težav in zgubiš vso voljo.Čeprav imam končano fakulteto je problem ker nimam delovne dobe niti delovnih izkušenj pa še 47 let imam kdo me bi sploh vzel v službo.Če bi imela starše ali saj koga bi bilo lažje tako pa …..hvala še enkrat za vaš odgovor res ste se potrudili in napisali izčrpen odgovor.Sem zelo utrujena in grem poskusit zaspat čeprav bo težka saj jutri pride lastnica stanovanja in se moram poskusit dogovorit da saj do konca šole še en mesec ostanem tu,ampak položice niso plačane in k sreči imam saj otroški dodatek 114 eurov tako da saj to dobim junija,potem pa seliti stvari spet pa kam je vprašanje.
No končno je zaspal sin,da se lahko malo oddahnem.sva pa danes saj imela medsebojno komunikacijo precej boljšo.Najprej sva se seveda skregala,ker ko je prišel iz šole je bila spet prošnja da bi mu kupila nekaj kar si želi in stane 19 evrov.Seveda sem mu razložila da morava pazit na vsak euro in ne morem in temu je seveda sledil izbruh jeze in kričanja,ki pa še ni tako dolgo trajal kot ponavadi ampak samo kakšno uro.Potem je seveda sledilo par ur tišine in vsak v svojem kotu.Zvećer ob osmih pa sva skupaj gledala vojno zvezd in se imela prav lepo nakar je začel pogovor o temu, da ga je strah in zato tudi postane žaljiv in nesramen.Ko je začel govoriti kako ga je strah da ne bova imela za jest in kje živeti in da se boji da ga bom dala stran ker je tako poreden se mi je trgalo srce.Da večkrat joka ko je sam saj se boji da bom šla ali pa zbolela in umrla ker me tako jezi,da razmišlja kaj bi naredil če bi bilo tako,da bi ušel iz zavoda ali od koderkoli že ali pa se kar ubil,ker ima samo mene.Temu je sledil jok ob katerem se vsaki mami srce trga.Da si želi samo varen dom in da ga zelo skrbi kaj bo in si želi da bi bil recimo kateri od njegovih prijateljev,ki imajo družino in se ne kregajo.No takšne stvari ki jih ima u glavi in skrbi so pa res malo preveč za otroka,in res mi je bilo tako hudo ko sem mislila kako trpi in namesto da razmišlja o nogometu in o tem kot drugi otroci.Nato je rekel da si tako zelo želi da bi lahko šel na poletno nogometno šolo barcelone ampak ve da je predrago in nimam denarja.Zdaj ko gledam njegov lep obrazek ko mirno spi šele jokam in razmišljam zakaj je to življenje tako krivično.Ko sem ga potolažila in se pogovorila z njim mu je odleglo in je rekel da je vesel da sva se pogovorila.Samo ker je zelo bister fant mu je jasno da sva v težki situaciji in sama.Samo tebe imam mami je jokal in me stiskal tako močno da sem komaj dihala.Potem pa se vprašam kakšna je to država kjer pošteno ne moreš zaslužit in živet,lažje preživiš če si rom v romskem naselju ali lopov in prevarant.Niti denarne socialne pomoči ne dobiš če jim ne zapišeš po smrti ledvice skoraj,če ti prijateljica nakaže sto eurov je že prihodek,še otrok ki je varčeval in imel toli račun so upoštevali in sama delavka na socialni je svetovala naj ga raje zaprem.Nauk torej če kaj imaš skrij ali prepiši na drugega da ti ne vzamejo.Zato je tudi tako v sloveniji kot je.Žalostno a še otrok pravi,ko vidi veliko lepo hišo,to je pa verjetno kak kriminalec in pokaže na barako kakšno in reče to pa pošten s svojim delom lahko zasluži.In vse me mine ko si mislim v kak svet sem rodila otroka in kaj mu lahko nudim……
PPozdravljena g. Marjana.
sem se kar razjokala ob branju vaše izpovedi.tudi jaz sem ostala ostala brez staršev, oče mi je umrl za rakom pred 12 leti, mami pa pred dvema mesecema.
imam moža in otroka, ki obiskuje vrtec.
sem pa odraščala v družini brez ljubezni, kjer je bil prisoten alkohol in prepiri vsak dan.
sem si dostikrat želela da bi mami bila močna in odpšla stran od očeta, pa ni.in tako sem celo otroštvo preživela v strahu, žalosti in ranah, ki so prisotne žal še danes.
imam moža, s katerim se trudiva imeti normalen odnos, pa vidim, da nama ne uspeva najbolje,je nagle jeze in nervozen, kar se vidi vsak dan v večji obliki.
tudi jaz dosti jočem, se počutim osamljena, vendar me sin drži gor.
naj tudi vas, saj ste mu edina opora in edino upanje, ki ga ima.naj odrašča ob mami, ki mu daje voljo in oporo.
vem da je dostikrat težko, pa vem da vam bo uspelo, saj ste tu z namenov, omogočili ste mu prihod na svet, naj mu bo otroštvo lepo, ostalo pride s časom.
predlagam vam, da se obrnete na razna društva, kjer pomagajo družini v stiski, ter na varno hišo, ne bodo vas oslovili, verjemite.
lahko se tudi ponudite, za kakšno obliko pomoči da domu,ali pa poskusite iskati delo v zameno za bivanje, dostikrat zasledim kakšen oglas v takšni obliki.
Veliko sreče in pozitivnih misli vam želim.držite se!!j
Spoštovana gospa Marjana,
oglasite se na moj mejl [email protected] in mi sporočite svoj naslov, ali mejl.
Sama imam malo starejšo hči in morda bi se našlo tudi kaj za vas.
T.
Draga marjana 6!
Tudi sama podpiram to, da si človek pomaga brez zdravil, a v primerih, ko nekdo začenja omenjati samomor in še umor otroka, se mi pa tudi zdravila zdijo dobra rešitev, če le odženejo takšne misli stran. A če bi raje poiskali druge načine, da si pomagate iz stiske, tudi prav. Samo, da ne boste še kdaj pomislili na zgoraj omenjeno, to mi pa morate obljubiti.
Pravite, da vas skrb za sina izčrpava. Torej bi bilo potrebno najti poti za vašo razbremenitev. Lahko bi šolsko svetovalno službo prosili, če bi vam napisali priporočilo za humanitarno letovanje preko ZPM. Poleg tega Slovenska Karitas organizira Počitnice biserov, pa lahko povprašate, če je še kakšno prosto mesto. Pa še na najbližjem Rdečem križu se lahko pozanimate, če kaj organizirajo za otroke. Če bi bil sin pri skavtih ali tabornikih, bi lahko hodil na tabore. Kaj pa z očetom ima sin kaj stikov? Ali bi ga kdo od sorodnikov mogoče sprejel na počitnice? Mogoče bi vi kdaj kakšnega njegovega prijatelja sprejeli k vam za par dni, nato pa bi šel še vaš sin k njim.
Kar se tiče sinove zadirčnosti in grdih besed, je res prav, da učite sina, da to ni dopustno. Vedite pa, da otroci rečejo marsikaj, pa to ne mislijo, ampak v jezi iščejo način, kako bi te najbolj prizadeli. Na forumu Vzgoja otrok in družine, ki sem ga omenila že zgoraj, pa lahko najdete priporočljivo literaturo. Preko projekta botrstvo, če bi bili sprejeti vanj, bi lahko financirali sinov nogomet, če se vam zdi to pomembno za vašega sina. Mogoče bi lahko te pomoči urejali tudi brez, da bi sin vedel.
Če se sin prenajeda, bi na vašem mestu ukinila vso nezdravo hrano. Če se bo prenajedal s sadjem, zelenjavo, oreščki, polnozrnatim kruh, ne bo tako hudo. Verjamem pa, da boste ob tem naleteli na njegov velik odpor, če je bil navajen na sladkarije in “junk food”. Pravite, da imate težave tudi s tem, ker noče pomagati in ker vas izsiljuje za igrače. Poskušajte skleniti z njim dogovor o njegovih zadolžitvah in o vaših zadolžitvah, o pravilih življenja v vajinem domu, lahko si napišeta dežurstva za določena opravila in lahko si začrtata tudi nek urnik preživljanja dneva: od katere do katere ure je: učenje, TV, šport, igranje, pospravljanje, priprava za spanje… Pri igračah je pa včasih tako, da so jim v določenih obdobjih določene igrače res že skoraj “življenjsko nujne”, če jih imajo npr. že skoraj vsi vrstniki in lahko določena igrača otroku tudi pomaga pri navezovanju socialnih stikov. To je stvar vaše presoje, odvisno pa je tudi od danih razmer. Sinu pojasnite vrstni red mesečnih stroškov, ki jih je potrebno poravnati, da bo lažje razumel, če se mora kdaj čemu odpovedati.
Zdi se, da so v Svetovalnem centru preveč zasuti s primeri. Mogoče bi prej prišli na vrsto v Zdravstvenem domu, enota za duševno zdravje.
Kako pa ste sedaj s financami? Ste se uspeli kaj dogovoriti z najemodajalko?
Me veseli, kar pravite v zadnjem pismu, da je komunikacija med vama s sinom boljša. To se mi zdi res dobra osnova, na kateri lahko gradite. Zdi se, da je med vama zelo močno čutenje, saj je videti, kot da bi sin zaslutil, zaznal vaše črne misli in se je vanj naselil strah, da vas izgubi. Lahko ste veseli, da sta tako povezana, očitno le nista tako nekompatibilna. Je pa gotovo vaš sin bolj zahteven otrok, če je hiperaktiven, pri čemer pa so pogosto pridružene še druge težave, zato verjamem da ni enostavno in da ste mogoče sedaj prišli do roba izgorelosti.
Upam, da še spremljate to temo, tako da boste prebrali moje sporočilo. Vse dobro vam želim in veliko prijetnih trenutkov s sinom!
Jana Metelko, dipl.soc.del.
G.Jana,
lep pozdrav in hvala da se spomnite name ter se trudite z nasveti,da nama pomagate.Do konca meseca sem se dogovorila da sem v stanovanju potem pa bom stvari odpeljala k prijateljici.Kaj naprej ne vem sem pa utrujena od vsakodnevne borbe za preživeti.Pravite naj ukinem slabo prehrano,a vam povem da že tako komaj da imava kaj za jesti,večkrat sama ne jem da imam za sina da ne bo lačen.S sorodniki je tako da jih skoraj nimam tiste ki imam pa so sami v težkem položaju in jih ne morem še jaz obremenjevati s svojimi skrbmi.Z očetom ima stike tu in tam,ampak tudi on nima službe še bolan je in zaradi zdravstvenih težav niti ne more kaj prida pomagati.Še ko ga sin pokliče če ima čas da bi se rad videl z njim ponavadi obljubi potem pa ga ni ali ne pride in ne pokliče.Vem da sina to boli in trpi ampak jaz ne morem biti in oče in mati.Danes je petek k sreči spi sin in imam končno mir,se pa zelo slabo počutim tako fizično kot psihično nimam več volje niti energije za boj s birokracijo in vsemi socialnimi in drugimi službami ki te samo pošiljajo sem in tja in kupi papirjev in potrdil…….ne morem več,za delo kakeršnokoli je misija nemogoče skoraj čeprav cele dneve ko je sin v šoli iščem in pišem in kličem pa žal nobenega rezultata.
Tako da sem že precej brez volje sin pa nesramen in žaljiv drugič pa joka in mu je žal,ne vem več kaj naj,sem se z njim poskusila pogovorit da bi šel kam kot predlagate vi,preko karitasa ali rdečega križa in o botrstvu sem mu omenila in naletela na takšen odpor da nisem imela energije za dopovedati mu,da bi obema koristilo da se drug od drugega oddahneva,čeprav potem je rekel da kak teden bi šel brez mene da si jaz odpočijem.Zdaj bom končala s pisanjem saj me glavobol že cel dan muči in grem poskusit zaspat,sem pa vam hotela se saj javiti,ker se spomnite in mislite na naju,hvala še enkrat.
želim vam lep vikend.
Marjana
Draga marjana 6!
Dobro, da ste vsaj do konca meseca še lahko v stanovanju. Tako imate še nekaj časa za iskanje druge stanovanjske rešitve. Lahko se obrnete na Javni stanovanjski sklad MOL. V primeru deložacij namreč obstaja možnost, da vam po hitrejšem postopku uredijo nujno bivalno enoto. Citiram iz njihove spletne strani : “Bivalno enoto se lahko dodeli tudi zaradi izredne socialne ogroženosti pred napovedano deložacijo na podlagi sodne odločbe o izpraznitvi in izročitvi stanovanja lastniku, ko posamezniku ali družini zaradi tega grozi brezdomstvo. V takih primerih se bivalno enoto dodeli zlasti zaradi zaščite mladoletnih otrok, starejših oseb, posameznikov s težavami v duševnem zdravju, invalidov, kroničnih bolnikov in brezposelnih oseb.” ( http://www.jssmol.si/dodeljevanje-stanovanj-za-upravicence/dodeljevanje-bivalnih-enot/ ). Obrnite se na g. Valenčiča ali direktno na župana MOL.
V ponedeljek bom glede vaše stiske in o možnostih reševanja vaše težke situacije govorila tudi z našo vodjo Materinskega doma, ki ima še več izkušenj. Po tem vam še kaj napišem.
S sinom pa se raje ne posvetujte o teh stvareh, saj je še premlad za takšne skrbi. Vi ste starš in vi odločate, kako boste postopali v dobro vaju obeh. Takšne odgovornosti se ne sme prepuščati otroku. To pa ne pomeni, da bi vaju morali izpostavljati kot reveža, saj ne rabi nihče vedeti, če prejmete pomoč. Vsak se lahko znajde v takšni situaciji. In vsi ljudje imamo kakšne težave in moramo kdaj iskati pomoč za sebe ali svoje otroke.
Lepo, da ste se javili, kljub utrujenosti. Ostanite močni in se tipkamo v ponedeljek.
Lep vikend tudi vama, po možnosti kje v naravi ali na športnih igriščih!
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Posredujem vam odgovor naše vodje MD, Lidije Jerebic:
Spoštovani!
Ko je najtežja situacija, takrat si mora človek narediti individualni načrt, kako naprej, postopoma. Vsakdo se znajde kdaj v stiski. Razlikujemo pa se po tem, da nekateri takoj poiščejo pomoč, nasvet, drugi predolgo čakajo… Morda bi nekatere stvari bile danes za vas lažje, če bi že prej vprašali za pomoč, ampak pojdimo po vrsti.
Pojdite takoj na Karitas, Poljanska 2, Ljubljana (tel:01/439-21-30), do soc.del. ge. Alenke Petek. Na kratko ji razložite situacijo, da dobite najnujnejše, hrano. In tudi vse ostale stvari vam bo razložila, kar vam je že Jana. Pomembno je, da greste v akcijo in to takoj. In bodo rezultati. Na eno samo svetlo točko se oprite. Naredite korak. Upam, da razumete. Psihoanalize je bilo dovolj. Če pa se želite osebno srečati, priti na razgovor, pokličite! Z Jano sva se z vami pripravljeni vsesti, pogovoriti. Otrok ni potrebno, da bi šel v zavod, in vi ne na cesto. V tem primeru morate poklicat v materinski dom za začasno nastanitev, da dobite Pomoč za MOČ, ki si jo zaslužite.
Lidija Jerebic,
vodja Materinskega doma
Ga. Marjana 6!
Upam, da še spremljate to temo. Rada bi vam namreč sporočila, da se nam je oglasila gospa, katero je ganila vaša stiska in bi želela priti v stik z vami, da vas povpraša, če vam lahko kako pomaga, če kaj potrebujete zase ali za sina. Tudi sama ima veliko družino, ki živi od ene plače in so v podnajemništvu, a vseeno bi radi pomagali…
Lepo vas pozdravljam, če to berete…
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Ojoj, ga. Marjana,
to pa ni lepo slišati. In vem, da karkoli vam bom napisala v tolažbo in spodbudo, vam najbrž ne bo pomagalo, če se tako počutite. Poleg tega mi niso znani razlogi, zaradi katerih ste tako na tleh. Lahko pa rečem, da za vsak problem obstaja rešitev. Obstajajo službe, na katere se lahko obrnete po pomoč, da boste lahko poskrbeli za sebe in sina, ki je še mladoleten. Če sami več ne zmorete poskrbeti zanj, je potrebno poiskati pomoč, da boste zmogli, v tem je vaša odgovornost.
Napišite malo več, pa bomo skušali skupaj najti izhod iz vaše stiske. Napišite, katere korake za reševanje, ste že storili, da bomo razmišljali naprej…
Ne izgubite upanja, če ne zaradi sebe pa zaradi sina. Iščite dobroto ter lepoto v življenju, dokler ju ne boste uzrli. Pokažite sinu, da se je vredno boriti za svetlejšo prihodnost, da nikoli ne smemo obupati. To je najpomembnejša popotnica, ki mu jo lahko daste v življenju.
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Pozdravljeni,
vem da bi morala gledati na lepe stvari ampak ne morem.Vsak dan mi je muka ze ko se zbudim nimam volje niti za osnovne stvari naredit.Ne vidim nobene svetle tocke za naprej in nimam se cemu veselit.
Edino kar razmisljam je kaj bo s sinom vcasih pomislim da bi morala kar oba s tega sveta ker bo trpel pa imel pecat za vedno.Pa razmisljam da bi se mi kaj zgodilo tako po nesreci ne bi bilo takp potem.Grozno mi je iz dneva v dan samo o tem razmisljam kako bi bilo lepo zaspat se ne zbudit vec nikoli.s sinom se nikakor ne ujameva tudi v soli se je poslabsal stalno me podi stran da bi bil sam tako da prav nic ne pocneva skupaj zelo sva si razlicna.
Vem da bi se mogla potrudit pa borit ampak kako ce nimam ne uzbe ne dela ne starsev ne prijateljev.Za kaj pa sploh naj zivim vem rekli boste za sina samond morem vec.Samo pogum moram zbrati da se vsega resim.
Spoštovana ga. Marjana!
Vem, da je izredno težko in boleče, če se ne razumete s sinom, ki je v bistvu najpomembnejša oseba v vašem življenju. Dejstvo je tudi, da je težko vzgajati sina brez očeta, še posebej, če je bolj zahteven otrok, kar vaš sin je. Zato verjamem, da ste že zelo obupani in da komaj še najdete v sebi moč in voljo do življenja…
Za izboljšanje vašega odnosa s sinom in za izboljšanje vašega počutja, se mi zdi pomembno, da zopet pridobite nazaj svoje samospoštovanje in da pričnete sinu postavljati meje. Če boste sami sebe spoštovali, vas bo tudi sin. In tak odnos si od njega tudi zaslužite, saj ga preživljate in skrbite zanj, kar naj mu bo tudi jasno. Seveda pa moramo imeti tudi starši spoštljiv odnos do svojih otrok…
Če ste za to, bi vam naložila tri naloge:
1. Vsako dopoldne si vzamite čas za hojo, kasneje pa mogoče tudi tek.
2. V posredovalnici prostovoljnih del poiščite, kaj bi lahko koristnega naredili za drugega: http://www.prostovoljstvo.org/za-prostovoljce/posredovalnica-prostovoljskih-del.
3. Za psihoterapevtske pogovore pokličite v Študijsko raziskovalni center za družino: http://www.srcdljubljana.com/#!kontakt/c3kh. Prosite za brezplačno terapijo, ker ste brezposelni in ker jo nujno potrebujete.
Medtem pa razmislite še o skupnih točkah s sinom. Kaj zanima oba, kaj bi lahko počela skupaj?
(Za branje pa bi morda prišla v poštev obetavna knjiga “Izštekani najstniki in starši, ki štekajo”: http://najstniki.weebly.com/.)
Vse dobro vam želim,
Jana Metelko
Berem te žalostne zgodbe – žal sem del njih. Tudi jaz sem popolnoma obupana. Ostala sem brez denarne socialne pomoči, trenutno tudi nimam zdravstvenega zavarovanja in si ne morem iti niti po zdravila …. psiha me zelo daje, ponoči se prebujam imam nočne more, napade tesnobe in panike, saj me je nenehno strah, da bo bivši prišel nazaj v hišo. Praktično nimam ne za položnice niti za hrano. Nimam službe že tri leta, bila sem bolna, zdaj sem zdrava a ne dobim službe pa bi zelo rada delala. Rada bi se rešila tega začaranega kroga nasilja. Pa ne gre in ne gre, se mi zdi da še kar padam, da ni tiste opore, da bi se odrinila in bi potem začelo počasi iti navzgor. In ne zmorem več …bivši je psihopat in se nikoli ni sprijaznil, da ga nočev več v mojem življenju. Je v zaporu, a jaz vseeno nenehno živim v strahu, da bo prišel in vstopil v hišo. Ne znam si več pomagat.
Spoštovana štajerka***!
Verjamem, da imate nočne more, napade tesnobe in panike, saj ste se znašli v resnično hudi stiski. Kako to, da ste ostali brez denarne socialne pomoči, edinega vira preživetja?
Sklepam, da ste iz Štajerske, zato vam predlagam, da se čimprej, torej v ponedeljek, obrnete na Svetovalnico za žrtve nasilja: http://csd-mb.si/socialno-varstveni-programi/svetovalnica-za-zrtve-nasilja-in-zlorab/. Verjamem, da boste skupaj z njimi našli rešitev za vas in da vam bodo v oporo. Pomembno je, da ne odlašate z iskanjem pomoči, da ne bosta strah in obup vedno večja, pa tudi dolgovi.
Poleg omenjene Svetovalnice pa bi vas napotila še na Mariborsko Karitas, kjer lahko zaprosite za pakete hrane, upam le, da ne bo ovira, ker nimate Odločbe o denarni socialni pomoči. Vseeno se oglasite tam… Imajo tudi ljudsko kuhinjo, ambulanto, svetovalnico. Link: http://www.karitasmb.si/index.php. Lahko se tudi ponudite za opravljanje prostovoljnega dela pri njih, glede na to, da ste brez službe.
Srečno in vse dobro vam želim,
Jana Metelko, dipl.soc.del.