Pozdravljeni,
na vas se obračam za pomoč, saj sama ne znam rešiti težave.
Z možem sva skupaj 9 let od tega poročena 6 let. Otrok nimava še.
Problem nastane, ko se pogovarjava o denarju. Namreč mož je zelo varčen in denar daje na kup, nato pa ga pošilja mami in sestri. Meni da samo za najemnino.. Vse ostalo je na meni. Tudi stanovanje sem opremila sama, še preden sva se skupaj vselila.
Imava povprečne plače, on 900, jaz 800 evrov. Moti me, da njegova mama ne dela in da otroci skrbijo za njo. Cele dneve leži in čaka, da ji bo kdo kaj naredil. Vsi otroci (4) ji mesečno pošiljajo denar. Od moža sestra sedaj zahteva, da se ji pošilja 200 € mesečno, saj naj bi toliko porabila za vzdrževanje mame. Denar, ki ga privarčuje pa odnese domov. Razumela bi, da njegova mama živi v pomankanju in da nujno potrebuje za preživetje, vendar ima stanovanje opremljeno ultra moderno v najboljši soseski. Mu je pa sestra tudi predlagala, da bi vsi skupaj vzeli kredit in mami kupili stanovanje, da ne plačujejo najemnine. Ko pridem na obisk (1-2 letno) sama kupim hrano in kuham, pospravljam,…
Ko sem se želela o tem pogovoriti, mi je mož rekel, da je to njegov denar in da lahko naredi z njim kar hoče. Začne se postavljati in mi govoriti, da ne maram njegove mame in da me bodo sedaj drugače njegovi gledali. Da ne bom več tako prijazna v njihovih očeh. Vse skupaj me mori, ne znam naprej, razmišljam tudi o ločitvi…
Lepo vas prosim za nasvet, mnenje kako se z njim pogovoriti in rešiti situacijo.

Kaj o pomoči staršem pravi zakonodaja – da so otroci dolžni preživljati starše, če se starši sami ne morejo (zaradi bolezni, invalidnosti,…)

Torej če je mama tvojega moža kolikor toliko zdrava in sposobna dela, se naj sama preživlja, njen sin po zakonodaji ni dolžan skrbeti za njo.

V družini tvojega moža pa veljajo drugačna pravila, saj kot kaže, otroci mamo preživljajo že veliko let in to jemljejo kot svojo dolžnost. Prelomiti s tem ni enostavno, možno je šele, če bi se tvoj mož sam odločil za to. Pa še čas dela v nasprotno smer – torej mama bo z leti dejansko vedno bolj potrebna pomoči ( s starostjo bodo prišle bolezni,…). Če morajo otroci pomagati staršem namesto da bi starši skrbeli za otroke, je to zloraba otrok s strani staršev, kar se je v tej družini zelo verjetno dogajalo. To so močne in globoke psihične vsebine, iz katerih je težko priti ven – saj vidiš, kako pridno vsi otroci skrbijo za svojo kot kaže “leno in komot” mamo.

Kako se pogovoriti z možem – težko, kajti on je globoko v svoji realnosti in ne zmore videti, da mu ni treba skrbeti za zdravo mamo. Lahko mu samo pojasniš, kaj ti doživljaš ob tem, da se čutiš zapostavljeno, na stranskem tiru, neljubljeno, ni zaupanja, varnosti. Malo verjetno pa je, da te bo slišal, na žalost. Poskusi, nimaš kaj izgubiti, poišči ppomoč terapevtov, potem se pa odloči, ali boš sedanje stanje lahko še prenašala ali ne. Če te bo preveč motilo (in motilo bi vsako normalno žensko), bo edini izhod ločitev.

Spoštovana medvedkica11!

Veliko jeze in nemoči je čutiti v vašem pismu, ter tudi bolečine, ki vas razjeda vedno bolj in bolj. Želite si ustvariti družino, zanjo ustrezno poskrbeti (Otrok nimava še) tukaj pa se pojavi občutek, da vaš moži že ima družino, za katero skrbi in v katero dogajanje je zelo vpet, kateri se prilagaja ne samo s tem koliko denarja ji je pripravljen odstopiti, temveč mu primarna družina pomeni tudi kriterij kdo je prijazen, kdo je ustrezen kot oseba in kdo ne (… vas bodo sedaj njegovi drugače gledali). In tukaj ostanete sami, besni in prizadeti, povsem razvrednoteni.

Kljub temu, da je vaš mož odgovoren in skrben, pa to ne velja za njegov odnos do vas, saj tukaj vaša doživljanja in vašo potrtost ter vaš bes povsem prezre. Kako neslišani se počutite, ko želite z njim spregovoriti, pa namesto tega dobite odgovor, da če se z njegovim vedenjem ne strinjate, potem njega in njegove družine ne marate. Kako malo prostora imate, da se sploh lahko izrazite, oz. kako močno morate hoditi po prstih, da komunikacija med vami in možem ne zamre, oz. niste deležni obsodb? Kako dolgo že živite v takšnem odnosu gospa medvedkica11? Kako poznan vam je občutek, da je potrebno za drugega poskrbeti, svoje potrebe zatreti, potrpeti in ugajati drugim?

Tako kot vaš mož dopusti, da so potrebe njegove družine bolj pomembne kot njegove, tako vi dopustite, da skrbite za moža bolj kot bi odrasel človek potreboval (Meni da samo za najemnino…). Kdaj ste se vi naučili, da imajo drugi prednost pred vami? Ogromno dajati, ne biti preveč »zahtevna« oz. čakati na drobtinice, ki padejo z mize, katero ste vi obložila z jedmi za goste?

V varnem odnosu, predlagam psihoterapevtski odnos, se najprej poglobite v malo prezrto in pozabljeno punčko, ki je v vas in besno ter nemočno čaka, da bo slišana. Dajte ji moč, da se izrazi na način, da jo boste najprej vi, potem pa tudi vaš mož in vsi ostali vzeli resno. Z odločnostjo in občutkom, da ste vredni več kot zgolj životarjenja ter skrbi za druge, se bo dinamika v vašem zakonu pričela spreminjati. Takrat se bo tudi vaš mož moral odločiti in ob vas zaživeti drugače.

Želim vam čim manj dvomom pri korakih v smeri lastne sreče!

Najlepša hvala za odgovore.
Ob branju sem se zamislila in kot pravite bom potrebovala pomoč nekoga s katerim se bom pogovorila.
Sem pa tudi začela razmišljati, da bom poskrbela samo zase in da bo on na stranskem tiru, vendar ne vem kam bo to peljalo….Razmišljala sem, da začnem kupovati hrano in ostalo le zase, da ga prebudim in da bo začel razmišljati. Ne vem…

Imaš čisto realna pričakovanja. Kaj on daje mami, sestri…to v bistvu niti
ni toliko tvoja stvar (če odštejem moje prepričanje, da je denar v pravem
partnerstvu itak skupen in ne “moje” in “tvoje), tvoja stvar pa je, da ne
prispeva pravičnega deleža v skupno gospodinjstvo.
Ni prav, da ga v bistvu ti živiš, kljub temu, da ima svojo plačo.
Daje za najemnino, praviš? Kaj pa za račune? Hrano? Očitno ne.
Očitno misli, da je v hotelu,
Ja, ena šok terapija bi bila v redu, ampak glede na to, kaj pišeš o njem, ne
bi razumel in bi bil jezen nate, namesto nase…pa tudi ti mi ne deluješ
dovolj odločna, da bi to zmogla…ker se očitno bojiš, da ne boš dovolj
“prijazna”…..koliko so pa drugi “prijazni” do tebe, pa ne upoštevaš?
Odpoveš tv, kabel (prekineš za par mesecev) , hladilnik pustiš prazen in
ješ zunaj, pereš samo zase….če vse to ti financiraš, imaš vso pravico.