Včeraj sem popokala kovčke in zapustila svojega moža. Poleg mene spančka 2-mesečni sinček. Medtem ko sem bila noseča, nato v porodnišnici in še zatem doma z malčkom se je on opijal in drogiral. Kdaj se je začelo, mi sploh ni jasno. V zadnjem času pa so bila čedalje očitnejša obdobja, ko je bil tako evforičen, da to že ni moglo biti samo od sreče, spet v drugem trenutku pa izrazito upočasnjen, kot da bi se pri njem vse dogajalo v počasnem posnetku. V septembru ni skoraj nič jedel in je na ta račun izredno shujšal. Zanemaril je higieno.
Ob vseh naštetih opozorilnih znakih sem ga prosila, naj gre na posvet k psihiatrinji. Ko je pristal, sem se dogovorila za termin. Ta je bil včeraj. Psihiatrinja ga je bila pripravljena v tistem hipu sprejeti na zdravljenje. On je priznal nekaj jointov in kozarčkov vina, čeprav je bil tako slab, da je hodil ob moji podpori, in čeprav se je ves tresel. Obenem se je spravil name, da sem vsega kriva jaz, češ da sem ga poniževala. Ko sem ga spraševala, kaj je v resnici jemal, je odrezavo odvrnil, da tudi jaz nisem brez napak in da bi morala delati na sebi, ne pa na njem. Jasno mu je bilo, da si bo ob primernih zdravilih za blažitev abstinenčnih pojavov lahko opomogel brez strokovne pomoči. On naj bi se odločil, da bo zdaj enkrat za vselej prenehal, in to bo dovolj.
Nisem “po župi” priplavala. Vem, da gre za tipičnega odvisnika. Svojo krivdo prelaga na druge, on je žrtev, ki je svet ne razume, hkrati pa ni tak kot drugi odvisniki, ki potrebujejo zdravljenje, saj bo zmogel sam. In pa jasno, on sploh ni padel tako globoko kot drugi, on ima še vse pod nadzorom.
Ko je zavrnil zdravljenje, sem mu rekla, da narkomanu pač ne morem prepustiti otroka. Zaščititi moram tudi sebe in mu dati vedeti, da njegova trenutna dejanja prinašajo negativne posledice: izgubo družine. Tako sem odšla. Mislim pa, da se še vedno tolaži, da bom čez kak teden že nazaj.
Mučijo me številni strahovi. Kaj bom storila, če bo res napravil samomor, kot že nekaj časa grozi? Kaj bom storila, če bo še naprej zadrogiran? Kaj bom storila, če bo začasno z drogami res prenehal, na zdravljenje pa ne bo pristal? V vsem tem sem sama z majhnim otrokom. Ali mu sploh dovoliti, da vidi otroka, saj mu ne morem zaupati, da ni spet pod vplivom česa? Kolikokrat naj sploh preverim, kako mu gre?
Ne morem trditi, da imam čisto preteklost. A ne znam si predstavljati, da bi ob otročku sploh pomislila na omamo. Kaj pa, če bo jokal, jaz pa bom tako zadeta, da se ne bom zbudila? Kaj če bom zadeta za volanom povzročila prometno nesrečo in malega poškodovala ali bognedaj ubila? Načeloma se odvisniki pritožujejo nad nesrečnim življenjem in travmami, ki jih doživljajo. Mojemu možu ni nič manjkalo. Imava stanovanje, vsak svoj avto, oba sva v zanesljivih službah s čisto solidno plačo, dobila sva detece… Le zakaj bi se ob tem zadrogiral?
Presenetilo me je tudi, kako zlahka je prenesel dejstvo, da sem spakirala nekaj stvari in odšla. Še celo v avto mi jih je pomagal nositi! Mar mu je res samoumevno, da se bom v vsakem primeru vrnila? Mar so droge res tako pomembne, da si še s sinom ne želi več biti? Po svoje mu bo zdaj lažje: stanovanje je prazno, počne lahko, kar hoče, kajne? Če se prav zavedam, so droge zanj tako visoko na lestvici, da naju niti ne pogreša več.
Zavedam se, da mu ne morem pomagati, saj za to nisem usposobljena. Ob strani mu lahko stojim le, če se prepusti rokam izkušenih terapevtov. A koliko časa naj mu dam za razmislek? Najbrž bi bilo preuranjeno, če bi kar vložila zahtevo za ločitev in mu niti ne bi dala priložnosti, da razmisli o vsej stvari in jo nekajkrat prespi. Narkomana ne mislim gledati, prav dolgo pa ne morem “vedriti” in mu puščati v rokah vsega imetja. Navsezadnje sem v skupno imovino vlagala tudi jaz. Za sinove stvari plačujem jaz. Zaenkrat res še niso velik strošek, a vseeno se mi zdi prav, da bi kaj prispeval tudi on. Skratka, kako dolgo naj čakam, da bo dal kaj od sebe?
Zahvaljujem se vam za odgovore in kako besedo podpore!

Jaz mu že ne bi dovolila stikov z otrokom, ker nikoli ne veš, kdaj bo zadet in kaj se lahko otroku ob njem zgodi. Pa tudi ne bi hotela, da kaj prispeva finančno, ker potem mu moraš dovoliti stike. Bolje, da ga sploh več ne vidiš, če ne gre na zdravljenje in pusti droge.
LP

Pozdravljena,

glede na to, da odvisniki ne priznajo svoje odvisnosti, ter se niti ne zavedajo svojih odklonov v izražanju in delovanju, menim, da si storila prav. Zaščitila si svojega otroka in sebe. On se mora pa sam odločiti kaj so mu življenjske prioritete. Želim ti, da bi sprevidel,kaj je povzročil s svojimi dejanji, ter šel na zdravljenje.
Tudi sama sem dobra dva meseca na svojem s sinom najstnikom. Kljub vsem prošnjam in prigovarjanjem naj preneha z uživanjem kokaina, ter z grožnjami, da bova odšla, temu ni bil kos. Kot kaže ga najin odhod ni nič kaj dosti prizadel, saj kolikor vem veselo nadaljuje s tovrstnimi aktivnostimi, sedaj mu je še lažje, ko ima celo hišo zase, ter mu ni potrebno več skrivati.
Na začetku mi je bilo strašno hudo, še vedno je, a upam, da bo čas prinesel svoje. Predvsem sem še vedno polna samoobtoževanja ali sem res naredila vse, da bi mu pomagala, da preneha. Predvsem boli, ko gledam sina, ki ga ima še vedno rad, tvoj je k sreči manjši.
Ne daj se, ravno s skrbjo za otroka se boš zamotila, ter prebrodila začetne mesece.
Drži se in srečno,

Najlepše se zahvaljujem za oba odgovora! Moram priznati, da sta me prijetno presenetila, saj sem se ves čas obsojala, da sem prekruto ravnala in da bi morala možu bolj prisluhniti. Razjedalo me je, da je odvisnost pač bolezen in kot takšna zahteva razumevanje in podporo.

lana38: spraševala sem se, ali imam pravico soditi o tem, koliko stikov sme imeti oče s svojim sinom. A po drugi strani: ali lahko prepustim otroka zadetemu in nerazsodnemu človeku? Hvala, ker ste mi dali vedeti, da grem v pravo smer. Srečo imam, da imam dovolj dobre dohodke, da bi tudi sama lahko preživljala otroka. Obenem imam ogromno podpore s strani sorodnikov in prijateljev, tako da vedno lahko računam na kak “priboljšek” z njihove strani.

tinxy: da ima sedaj moj mož stanovanje zase in mu ne “teži” zoprna žena, sem pomislila tudi jaz. Da, tudi mene bremeni, da sem premalo razumevajoča. A takoj ko pomislim, da bi šla nazaj, dobim cmok v grlu. Bilo je toliko laži, da možu sploh ne zaupam več. Če se vrnem, bom iz dneva v dan v dvomih, ali je kaj napredoval, ob vsaki spremembi razpoloženja me bo žulilo, kaj je spet vzel… Koliko priložnosti dati človeku, ki se bori z lastnimi demoni? Čestitam vam za drzni in pogumni korak, da odidete, še posebno ker moj malček pač ne postavlja bolečih vprašanj, vaš pa je ravno v najbolj občutljivem obdobju. Hvala za vzpodbudne besede!

Zaenkrat ostajam na svojem…

Kot sam odvisnik in z veliko iskusen ti lahko samo recem da bezi stran od njega.. ne da je on ali jast kaj slabega smo samo bolani in dokler se resnicno neodlocimo in prenehamo z drogo nismo zmozni vzgajat otroka,ki bo odrasel v custveno stabilno osebo. Jast sem sedaj kako leto samo na metadonu in se nedrogiram in vseeno nebi imel otroka v tem trenutku… Moj oce je bil alkoholik,jest narkoman in dokler nebom siguren v sebe in cist vsaj kaksno leto nebom imel otroka saj nocem da se vse to prenese na njega… rajsi sem brez otrok. Hmmmm no ja mogoce sem bil pregrob z odgovorom(postavi mu ultimat,ce ga enkrat prekrsi potem pa res bezi in se ne oziraj nazaj) pomoje si zasluzi eno moznost in ce ima otroka res rad bo prenehal…

Povem ti iz svojih izkušenj, 3 leta traja približno zdravljenje v komuni ali v kaki drugi ustanovi, ves čas sem mu stala ob strani, prav tako z majhnim otrokom in ga čakal. Ko je končal zdravljenje, pa je spet zabredel, …
Moje mnenje je, da nadaljuj svoje življenje naprej sama s sinom in na njega ne računaj več, konec, pika. Razmisli ali si pripravljena tako dolgo čakati in živeti v dvomih in strahu?? Jaz sem dala to čez in ne bi nikoli več tega počela za nobenega, razen, če bi se šlo za mojega lastnega otroka.
Želim ti veliko sreče in bodi močna še naprej, kajti pred sabo imaš malo bitjece, ki je odvisno od tebe. Jaz očetu ne bi preprečevala stikov, če bi si jih želel, vendar ga ne bi puščala samega z otrokom. Če pa tebi ni do tega, da bi čas preživljala z njim, pa se dogovori z njegovimi starši za stike. Seveda, če so starši OK in so na to pripravljeni, da so skupaj s sinom in z vnukov, ko bo vnuček že malo večji.

Srečno in drži se!!!

Stiki niso pogojeni s preživnino, tudi, če otroka ne vidi, ga je dolžan preživljati. Isto je obratno, tudi, če ne plačuje preživnine, imata oče in otrok pravico do stikov. Ne rabi pa biti podla do njega, če je narkoman.

A je narkoman sposoben takih stikov, ki so dobri za razvoj otroka? Mislim, da tu ni probelm podlost…

Najlepša hvala za vaše nasvete! Moram priznati, da so neprecenljivi, zlasti pa me je ganila zgodba avtorja pod nazivom “nogo”. Kot napovedujejo že vaše zgodbe, sem moža ponovno zalotila, tokrat pod vplivom tablet. Pri vsem skupaj mi še po njegovih stvareh ni bilo treba brskati, našla sem jih kar v omarici z zdravili!
Hvala tudi za vaše nasvete glede stikov z otrokom. Čutim sicer, da je otrokov oče, a me je bilo vsakič, kadar je bil sam z njim, na smrt strah. Vseeno sem ga vzpodbujala, da je bil čim več z malim, saj sem upala, da ga bo vsaj to odvrnilo od odvisnosti. Žal je bil vse bob ob steno.
Zdaj sva z otrokom spet na svojem. Resnično nisem maščevalne sorte, a strinjam se z “lano38”, da odvisnik ni sposoben stikov, ki bi bili dobri za razvoj otroka. Tako bom na sodišču dala vse od sebe, da jih bo imel kvečjemu pod nadzorom.
Čeprav je bilo, takrat ko sem prvič pisala, silno težko in sem zgodbo pripovedovala s cmokom v grlu, me sedaj krepi občutek, da delam dobro zase in za otroka. Pomagala sem mu po najboljših močeh, pa ni šlo. To bolezen bo pač moral premagati sam…

Bravo Pikica 30,

vem, da ni lahko, a s časoma bolečina malo popusti. Tinxy

živijo…tudi jaz imam takšne probleme…mož se drogira in nabija stave…baje že dolgo, ampak do mene je prišlo 3 leta nazaj…danes je prišel ta dan, ko sem rekla, da jutri pakiram…dokler ne najde službe in se ozdravi dveh odvisnosti..hči je v osmem razredu, in tudi sama vidi, da ji je oče prevec zabredel…

Težko je,ja…upam, da mi bo uspelo, da bom dovolj trdna, da ne pridem nazaj dokler, če bo res spremenil življenje…

Hvala Bogu imam podporo od družine in prijateljev…brez njih bi se težko premaknila…

#pikica3D kako ste? Ste pregurala? Ali si sla nazaj?

Lp