Kako ravnati, da ne bom škodila sebi?
GittaAna!
Hvala ti za misli, ki so me prijetno pobožale. Tudi sama se s problemom ukvarjam že več kot 10 let in še zdaleč ne mislim, da je sedaj vse končano. Tudi razreševanje odnosa s starši, zlasti z materjo je zelo dolgo trajalo. Zadnjič sem bila v staju sprejetosti. Zadovoljna sem bila nad spoznanjem koliko življenjske energije se mi je ob tem sprostilo. Upam in želim, da bi se obdobja sprejetosti vsega kar doživljam, daljšala. Odprtje razprave na tem forumu mi je pri tem zelo pomagalo. Veliko mi pomenijo vsi prijatelji, ki me v tem podpirajo. Posebej pa tudi pisanje, saj me sili k večji budnosti in razumevanju. Hvala in srečno! Lp Zrakina
Pozdrav,
Mislim, da ko enkrat situacijo na katero nimaš kaj veliko vpliva resnično v celoti sprejmeš, da to pomeni konec “boja” in da je to zmaga in da to prinese mir, spokojnost, odrešitev – ne glede na izid.
Mora pa do tega resnično priti v realnosti, tako moraš doživljati iskreno z vsemi čutili.
In tako resnično pomembno in v nepopisno oporo je dejstvo, da imaš “ob sebi” ljudi, ki govorijo isti jezik, ki te razumejo, ki ne govorijo le teorije, temveč to prihajo iz njih samih in njihovih izkušenj.
Tudi tebi hvala Zrakina in vse najboljše želim tebi in vsem ostalim, ki tukaj kliknete, berete in pišete na tem forumu ter stopate z novim upanjem in dobrimi željami v prihodnost.
lp,