Z zanimanjem spremljam razprave na temo MOM in v njih občasno tudi sodelujem. Hvala vsem, ki se kakor koli odzivate. Uspešno sem zaključila odnose z bivšim, z MOM. Kot sem že omenila pa je pred menoj nova preizkušnja v odnosu s sinom, ki ima MOM in ki ga snaha v njegovem destruktivnem ravnjanju močno podpira. Knjiga “Ne stopajte… ” in vaše izkušnje so mi pomagale, da problem v tem odnosu vsaj razumem in mi je zato nekoliko lažje. Trenutno pa se nahajam pred hudo dilemo kaj storiti in kako ravnati, da ne bom zopet škodila sama sebi. Eno od najhujših maščevanj sina je, da s snaho vnukinjam ne dovolita stikov z mano. Včasih, ko sta bile še majhne, sta bile vsaj občasno pri meni na počitnicah, zadnje leto in pol pa še to ne več. Z odraslima nimam nobenih problemov, če prekinemo komunikacijo, saj sem se po vsakem srečanju z njimi na koncu počutila skrajno ponižana, običajno popolnoma zmedena in izžeta. Tega res ne mislim več dopuščati. Močno pa me boli in mi načenja zdravje prepoved stikov z vnukinjama, sploh, ko vidim kako vpijeta nanju in jih na razne načine maltretirata samo, da se ja ne bi srečale z mano. Ena od njihovih sosed mi je nekoč navrgla, da ne razume zakaj moj sin tako vpije na otroka, saj nista problematični. Po najmanj 10 letnem manipuliranju, obsodbah, raznih poniževanjih in podtikanjih, ki jim ni bilo ne konca ne kraja, sem se jim popolnoma umaknila. Rezultat mojega umika pa je samo še hujše maščevanje. Proti meni sta naščuvala vrsto znancev in sorodnikov po snahini strani, ki so mi bili do nedavnega naklonjeni, ki so me obiskovali in me nekateri celo podpirali. Začudena sem bila, ko so kar čez noč tudi oni prekinili stike z mano.

V juniju in juliju imata obe vnukinji rojstne dneve, običajno praznujejo tudi uspešen zaključek šolskega leta. Do sedaj sem jima vedno voščila, čestitala in tudi izročila darilo. Običajno rojstne dneve praznujejo v širšem krogu snahinih sorodnikov. Sorodnike po moji strani so povabili le, ob večjih praznovanjih. Kasneje so jih polnoma izločili in se ob njihovih praznovanjih na njih niso nikoli spomnili. Četudi bi me na praznovanje vnukinj povabili, bi se jaz počutila kot nek privesek v mlinskem kolesju. Boli me, ko vidim kakšnemu nezdravemu psihičnemu nasilju sta vnukinji občasno podvrženi. Zaradi prezaposlenosti staršev pa velikorat prepuščeni sami sebi, TV in računalniku. Zavedam se, da sem tu popolnoma nemočna in da ničesar ne morem spremeniti. Zelo ju imam rada. Nahajam se v hudi dilemi: eno je kar govori srce, drugo pa kar govori razum. In ravno to neskladje me močno razjeda. Hudo mi je bilo pisati o tem, saj me močno boli. Vsak nasvet in osebna izkušnja bi mi bila zelo dobrodošla. Hvala.

Kolikor sedaj vem o teh motnjah bi lahko rekla da ima MOM moja mama in zagotovo (sem jo imela) tudi jaz. Ali jo še imam ali ne – ne morem trditi, vem pa kako sem se obnašala ko sem jo imela. Večletno individalno psihoterapevsko in skupinsko delo je prineslo rezultate: za nazaj lahko razumem svoje vedenje in lahko kontroliram sedanje vedenje. Skratka, skozi proces sem razumela iz kakšnih razlogov sem se vedla kot sem se (vzorec iz odnosa z mamo, veliko potlačene bolečine – od tod nezavedni izbruhi) in kaj lahko naredim da ta vedenjski vzorec presežem (meditacija, literatura, čustvena inteligenca, šport, zaupanje v terapevta in sledenje njegovim priporočilom, stik z naravo, kontakti s člani skupine)

Leta so pokazala da sem se resnično spremenila. Mama očitno ne. Še vedno je do mene uporabljala nizke udarce, neresnice, obsodbe, žalitve, posmehovanje. V enem trenutku je bil vrč prepoln in morala sem se zaščititi pred njo. To je bilo ključno za moje duševno zdravje.

To je moja osebna izkušnja iz družinskega življenja.

Spoštovana Srečka na novo!

Človeku dobro dene, ko ima na drugi strani sogovornika s podobnimi težavami. Hvala za vaš cenjeni odgovor. Tudi sama sem bila v podobni situaciji. Verjetno niste prebrala mojih poprejšnjih zapisov, ki sem jih pisala na druge teme. Vse kar pišete sem že dala skozi, vključno s psihoterapijo, skupinsko terapijo, kamor je bil dolga leta vključen tudi sin. Sem tudi športnica, veliko berem, itd, itd. Saj bi me že pokopalo, če vsega tega ne bi imela. Žal se traume iz sinovega otroštva, od rojstva in ko sva živela še z bivšim z MOM, izrazito kažejo v njegovem sedanjem vedenju. Rekla bi, da sem naredila vse kar je bilo v moji moči, pa se žal ni dovolj obneslo. V celoti sem odpustila staršem, bivšemu MOM in postala v odnosu do njih notranje umirjena. Tudi moja mama se ni spremenila. Spremenila sem se jaz in sedaj v redu komunicirava. V odnosu z njo se močno zavedam svojih meja in ona to čuti in ve. Prej, ko sem bila omahljiva, pa me je velikokrat zaneslo in sem se še velikokrat močno opekla. Verjetno se z usedlinami svojih traum še vedno srečujem tudi sama, saj enostavno ne zmorem v celoti preseči odnosa s sinom in njegovo družino. Tu je kavelj, na katerega se še vedno zataknem in trpim. V pisanju sem omenila besedo “omahljiva”, kar bi prevedeno pomenilo, da ne zaupam dovolj sama sebi. Mislim, da bom morala v tej smeri še veliko razmišljati. V odnosih, kjer smo čustveno vpleteni, zlasi v odnosu s svojimi bližnjimi, posebej še z otroci in vnuki, je težko najti pravo mero samozaupanja in zdrave mere razsodnosti. Zmešnjava je toliko večja, če odnosi postajajo čedalje bolj naporni in destruktivni. Pa SREČNO! Lp Zrakina

Samostojna 50 +! Hvala! Lp

Pozdravljeni!

Najprej tole: Razvoj MOM je odvisen od mnogih dejavnikov, saj je razvoj osebnosti kompleksen proces, na katerega vplivajo dednost, okolje in lastna aktivnost posameznika. Poudariti želim, da se MOM nemalokrat razvije tudi pri otrocih, ki so imeli dobro vzgojo, oz., da imajo tudi otroci tako rekoč perfektnih staršev lahko velike osebnostne težave.

Na tem forumu so dobrodošli vsi, ki želijo izraziti svoje mnenje in so pripravljeni s svojimi izkušnjami in predlogi pomagati drugim, ki imajo težave povezane z MOM. Poudariti pa moram, da tu ni prostora za obsojanja in medsebojna kritiziranja, temveč mora biti skupni cilj nas vseh, iskati konstruktivne rešitve. Osnova vsega pa je strpna in spoštljiva komunikacija. Zato prosim gospo ”Samostojno 50+”, da je v prihodnje bolj spoštljiva do ostalih sodelujočih, saj bomo sporočila, ki bi lahko bila do naslovnika kakorkoli žaljiva, v prihodnosti nemudoma umikali.

Zrakina, resnično ste se znašli v nezavidljivem položaju. Vsaj dokler sta vnukinji še majhni, boste težko našli pot do njih, če starša to tako izrecno preprečujeta. Če menite, da se otrokoma res slabo godi in je ogrožena njuna temeljna varnost, se lahko obrnete tudi na socialno službo, zavedati pa se potrebno, da je tudi med tamkajšnjimi uslužbenci poznavanje MOM slabo in boste brez konkretnih dokazov o morebitnih zlorabah, težko kaj dosegli. Ko bosta dekleti večji in samostojnejši, bosta morda sami želeli obuditi stike z vami. Ob morebitnih stikih je pomembno, da ste sami dober zgled zanju, da ne obsojate in kritizirate njunih staršev ter da v njih spodbujate zdrave načine komunikacije in medosebnih odnosov.

Lep vikend vsem!

VidaLina

VidaLina!

Iskrena vam hvala za vaše cenjeno sporočilo. Onemela sem nad pisanjem “Samostojne 50+”, ker enostavno se ne znam braniti pred podobnimi napadi, obsojanjem in kritiziranjem. Zahvala “Samostojni 50+”, je zame pomenilo, ne se več oglašati, ker zame to ni več varno. Kritiziranja, obsojanja in raznih “ad hok receptov” kako ravnati, sem bila že dovolj deležna in mi prav nič ne pomagajo. Na sporočilo se mi niti slučajno ni zdelo smiselno odgovarjati.

“Srečka na novo” je pisala dobrohotno, iz lastnih izkušenj in sem ji zelo hvaležna. VidaLina! Tudi vaše pisanje bom kar se da upoštevala. Ne nameravam pa se spuščati v kakršen koli boj, ker ne upam, da bi lahko prišlo do pozitivnih premikov.
Hvala vam in srečno!
Zrakina

Pozdravljena Zrakina!

Stinjam se z VidoLIno, zato smo sporočilo Samostojne50+ izbrisali. Tu ni prostora ne za obsojanje ne za nestrpnost. Mejna osebnostna motnja ali podobno vedenje je kompleskna stvar in takšno posploševanje , kot ga je v svojem odgovoru uporabila Samostojna50+ (četudi ni mislila hudega) nikamor ne vodi.
Vsaj po mojem mnenju je najhuje, če ima to motnjo ali takšne karakterne značilnosti tvoj otrok. Še tako briljanten starš tega ne more zares spremeniti in ne morem si niti predstavljati kako težko je, ko gledaš svojega otroka, ki mu ne moreš zares pomagati. In še težje, ko gledaš svoje vnuke in tudi tu ne moreš storiti skoraj ničesar.

Zrakina drži se in ostani z nami.
GittaAna

VidaLina, GittaAna, pozdravljeni!

Hvala vama za odgovore in hvala vama, da ste ukrepale. Odločena sem bila, da se iz foruma popolnoma umaknem, v kolikor bi umaknjeno pisanje imelo neko težo. Močno se zavedam, da s svojim pisanjem in odpiranjem sebe, lahko nehote komu kaj neprijetnega zrcalim ali me utegne kdo celo povezovati s svojim življenjem. Moj namen še zdaleč ni kogar koli prizadeti. Gre se izključno zame in za moje osebno zdravje, kajti če še to izgubim, nimam res ničesar več izgubiti. Upornik v meni me zato močno poziva, da naj imam toliko poguma, da prevzamem odgovornost za tisto kar sem in, da živim svojo resnico. Ko se v svoji bolečini razgaljam, sem zato tudi močno ranljiva. Vzpodbudno zame je bilo, da ste vse to zaznale in tudi ustrezno ukrepale.

Zavedam se, da v času hude bolečine, na površje prihajajo globoko zakopane rane iz preteklosti, pripravljene, da se celijo. Pri tem se gre hkrati tudi za razrešitev temeljnega vprašanja, ali bom funkcionirala z zadnjimi močmi, ali bom lahko polno živela. Mislim si, da sem si dolžna pomagati, kakor vem in znam. Zavedam se, da edino resnica me bo osvobodila. K tej resnici med drugim sodi tudi širše poznavanje in razumevanje problemov, s katerimi se srečujem. Močno si namreč želim, da bom lahko rekla: zapuščam vas z ljubeznijo, brez notranje bolečine in prizadetosti.

Včeraj me je vsaj za čas umirila in pozdravila narava in druženje s prijatleji. Za moje življenje se gre. Vajin odgovor je bila zame toliko bolj odrešujoč, saj sem začutila, da sem pod zdravilnimi vplivi. Ničesar ne mislim izsiljevati ali izsiliti. Edini moj cilj je doseči svoj notranji mir. To kar sem, pa ne želim več skrivati pred drugimi in tudi pred sabo ne. V odnosih iščem odprtost in sprejemanje, saj le tako lahko zacelim svoje rane. Če se bodo kdaj zacelile vem, da s tem ne bom pomagala le sebi, ampak bom lahko pomagala tudi drugim, da se zacelijo in ozdravijo tudi njihove rane.

Vzpodbudno je, da se zavedate odgovornosti pri urejanju foruma. Hvala vama še enkrat.
Lp Zrakina

Pozdravljena Zrakina!

Sem vesela, da boš ostala z nami in da si uspela iti čez to. Tistim, ki v svoji bližini niso nikoli imeli nekoga z MOM je preprosto nemogoče razložiti kako to izgleda in kakšne posledice ima lahko tak odnos in kako težko je celo situacijo rešiti v kolikor toliko poztivno smer.

Na forumih kot je tale odpiramo zelo zelo težke teme, dostikrat povezane s hudimi tabuji in včasih se zgodi, da pri komu odpremo kakšno rano, ki se je niti sam ne zaveda….zgodi pa se tudi, da ljudje projecirajo svoje težave in rešitve na druge, ne da bi pri tem imeli dovolj distance, da bi se zavedali, da morda stvari ne poznajo dovolj dobro ali da je neka situacija ali nek človek lahko povsem drugačen od njihove situacije.

Če ti angleščina ni velik problem pa bi ti svetovala še en forum, ki je namenjen zgolj starim staršem, ki se soočajo s podobno situacijo, v kateri si in ki ga najdeš na tej strani:
http://www.bpdcentral.com/support-groups/
Gre za:
WTOGrandparents
For Non-BP grandparents whose grandchildren have a parent with BPD
Subscribe: [email protected]
or visit our homepage at: http://groups.yahoo.com/group/WTOGrandparents

Če je angleščina problem lahko daš celoten tekst sporočil v google translate
http://translate.google.com/
ali babyloon
http://translation.babylon.com/

Zadeva v tej yahoo skupini gre takole, da si ustvariš yahoo mail in nato pošlješ iz tega maila na zgoraj napisan mail prazno sporočilo. Nato pa boš na svoj mail dobivala sporočila od drugih starih staršev. ( mimogrede obstaja tudi skupina za starše mejnih otrok, ki jo boš našla na istem linku) Lahko pa se z istim imenom in geslom, kot ga boš imela za yahoo mail prijaviš neposredno v skupino in tam prebiraš sporočila starih staršev ( ali strašev, če se boš odločila tudi za to skupino)

Zveni komplicirano, vendar je v resnici zelo preprosto. Upam sicer, da boš ostala tudi z nami :-), tvoja sporočila bodo mnogim v pomoč….vendar boš tam lahko našla tudi ljudi, ki se soočajo s povsem podobnimi težavami, kot ti sama.

Upam, da je v pomoč. Drži se!
GittaAna

GittaAna, pozdravljena!

Hvala za cenjeni odgovor in hvala za pomoč. Z angleščino sem nekoliko bolj šibka, vendar z google prevajalnikom bo kar šlo, saj se tako dopisujem tudi s prijateljico v Ameriki. Zame je vzpodbudno, ko vidim, da nekdo bedi nad mojim pisanjem. Odprla sem zame kar težavno temo in hodim po “rezilu noža”, zato si ne bi želela, da me kdo še nižje pahne. Vrsto težav sem uspela premostiti, zato lahko iz lastnih izkušenj marsikomu pomagam. Žal se naše učenje nikoli ne konča. Ko podelamo nekaj nalog, se odpirajo druge, običajno še težje. Enkrat pa se tudi učenje konča in prispemo, kamor pač prispemo…Iskrena ti hvala, da me spremljaš in mi tudi pomagaš. Vse dobro ti želim, Zrakina

Zdravo Zrakina!

Tudi jaz sem imela pred nekaj meseci zdravstvene tezave (motnje srcnega ritma), ceprav
zivim dokaj zdravo. Ugotovila sem, da mi tezave povzroca moj sin s svojim nespostljivim in zaljivim odnosom do mene. Ima oceta z MOM, s katerim je v stalnih stikih, kar se vedno bolj odraza v najinih odnosih. Sina za to ne morem kriviti, saj je zrtev zlorabe s strani oceta ze od otrostva dalje. Sedaj je odrasel fant in custveno tako poskodovan, da me vidi tako, kot me je vsa leta opisoval bivsi moz. Za namecek pomaga tudi bivsa tasca. Drugi sin je v partnerskem odnosu z osebo z MOM. Od njega sem se distancirala, ker sem bila od njegove partnerice vedno razvrednotena, ponizana in izpraznjena zaradi njene negativne energije. Cutim, da me oba sinova vedno bolj izrivata iz svojega zivljenja. Za ceno svojega zdravja se temu stanju vedno bolj prilagajam. Bolecino, razocaranje, pricakovanje sem pustila za sabo.

Pis, pozdravljena!

Hvala, da si svojo izkušnjo podelila z mano. Misel, da se nekomu podobno dogaja, je sicer zelo slaba tolažba. Pa vendar nas je več, ki si lahko z izkušnjami med seboj pomagamo. Vsa pričakovanja sem že zdavnaj pokopala. Me pa tvoja izkušnja samo utrjuje v spoznanju: odstrani se in pusti vse na miru.
Zadnjič mi je znanka, ki se je znašla v podobni situaciji povedala, da je njena snaha zbolela za rakom. Začela sem se spraševati, ali je potrebno toliko gorja in toliko škode? Tudi mladi s takim ravnjanjem škodijo sami sebi in svojim otrokom. Nesmiselno se mi zdi pri komur koli iskati krivdo, tudi pri sinovih in snahah ne. Žal pa s takim ravnjanjem ne škodijo le nam, ampak predvsem sebi in svojim otrokom.
Čeprav na videz morda capljam na mestu, se mi zdi prav, da se o tem pogovarjamo. Oglasi se še kaj. Lp Zrakina

Zdravo Zrakina!

Tudi jaz poznam se hujsi primer od svojega in si mislim: ce je ta zenska prezivela vse gorje,
katero ji je bilo vsiljeno ga bom tudi jaz. Proti temu stanju se enostavno ne mores boriti, ker
je zlo mocnejse. Ves cas imam obcutek, kot da so mi zlobni ljudje ugrabili oba otroka. Bojim se,
da tudi vnuka. Sem ju poskusala razsvetlit, da bi spoznala, da sta na napacni poti, vendar neuspesno. Tolazim se s tem, da bo visja sila postavila vse stvari na svoje mesto. Ce je res,
da se zgodi vse tako kot je prav, torej mora tako biti. In sedaj cakam.

Pis, pozdravljena!

S teboj se popolnoma strinjam in podčrtujem vsako besedo, ki si mi jo napisala. Na njih res nimam nobenega komentarja več. Hvala. Držimo se! LP

O Zrakina, kako hudo ti mora biti! Razumem in skorajda čutim tvojo bolečino, verjemi, žal prekleto dobro vem kako izgleda, saj se sama spopadam s tem in spoznavam da sva v tem ujeta z lastnim otrokom, ki ga imam rada, tako da bolj ne gre. Pa vendar, mar materinska ljubezen pomeni trpeti ponižanje s strani svojega otroka, blatenje, obtoževanje, laganje, manipuliranje, zavračanje na vsakem koraku, popolno ignoriranje naših čustev, našega počutja? Ne, to ne more biti moje poslanstvo kot ljubeče matere, ker bi to pomenilo moj konec! Tudi sama zelo trpim in se dnevno borim, da si prikličem pozitivne misli in da se odrinem naprej, ker še kar vedno znova ne morem verjeti vsega tega in se mi včasih dozdeva, da se bom prebudila in bo spet vse po starem in bo iz mojega otroka stopilo “tisto nekaj” in bo znova vse dobro in bomo vsi srečni.
Toda mar bo? Je upanje upravičeno, če ne vidim nobenega napredka, če vsega tega ni videl niti strokovnjak, kaj šele ljudje, ki mojega otroka poznajo v popolnoma drugi luči (razen fanta), v najbolj pozitivni in čisti, brezmadežni. Zakaj pretvarjanje, zakaj? Pa saj to ni pretvarjanje, to je najhuje spoznanje, takšno je njihovo prepričanje in kot je že znano, prepričanega se ne da prepričati. Četudi sam globoko v sebi čutijo in vedo, da njihova ravnanja niso vredu, jim je za konec lažje reči, da so za to odgovorni in krivi drugi, ki so ga tako daleč pripeljali. In to se mi zdi tisto najhuje, ker po naravi sem optimist, le tukaj v sebi ne vidim in ne čutim pozitivnega premika, ampak večno trpljenje. Tudi okolica, ljudje, ki me poznajo kod dobro mamo od rojstva mojega otroka, tega ne razumejo, ne dojamejo. Mnogi si to tudi razlagajo na popolnoma drugačne načine, s katerimi mi niso v pomoč.
Oprosti, ker ti nisem v oporo z nekim nasvetom, saj se sama spopadam s tem in borim, da bi se počutila bolje in da bi šla bolje naprej. Sem še bolj na začetku vsega tega, saj sem prej mislila, da gre za nekaj drugega, sedaj pa vedno bolj ugotavljam, da gre za visoko funkcionalno obliko, zelo trd in grenak oreh. Pride včasih tudi trenutek, ko pomislim, da sem na napačni poti, in da sem res jaz s svojim ravnanjem pripeljala stanje do sem kjer je. Da sem jaz kriva. Tega občutka se ne morem otresti, ne morem pretentati same sebe….potem znova vse premeljem in pridem do tega, da je vsak odgovoren za svoja ravnanja, čeravno gre za otroka, ki ga ljubiš od pikice v tvojem trebuhu. Joj, če bi to bil npr. moški, bi zamahnila z roko in rekla gremo naprej, vendar tukaj je slika drugačna, pa če še ne vem kako hočem prisiliti sebe v nasprotno. In bolečina je res velika; spoznanje, da bo na tem področju v prihodnosti vedno znova verjetno še več dogodkov, ki bodo boleli in da pred tem ni mogoče uiti, da tega ne morem spremeniti, privede do neke nemoči in nove bolečine.
Teoretično vem, da moram z mislimi vplivati na moja čustva sama, vendar to še daleč ni preprosto, pravzaprav se mi v takem primeru zdi skorajda nemogoče, saj pred seboj ne morem zbežati.
Lahko ti sedaj edino povem, da čutim tvojo bolečino in ti iz srca želim, da ujameš svojo srečo, ki si jo zaslužiš!
Lp,mama

Prekinila začarani krog, pozdravljena!

Najprej bom prekopirala lepo misel iz okvirčka: “Nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Glavo gor, dan je prečudovit, če ga le vidiš skozi čisto okno”.

Globoko te razumem in te v mislih objemam. Danes sem na valu 202 poslušala oddajo o botrstvu. Govorila je mamica, ki svojo družino preživlja s 150 EUR-i, ki je hudo zbolela in si pritrguje hrano, da jo ostane več njeni odraščajoči hčerki. Govorila je tudi njena hčerka,osnovnošolka, med drugim tudi to, kako zbirata z očijem cente, da zberejo za kruh. Globoko sem podoživljala njihovo stisko, saj sem nekoč sama šla skozi podobno.

Pa se mi je misel utrnila na matere, ki podoživljajo še hujše kalvarije, ko so morale celo svoje sinove in hčere dobesedno prepustiti propadu. Utrnila se mi je misel, da če oni vse to zmorejo, bomo zmogle tudi me. Tako kot zgoraj piše PIS. Ničemur se nima smisla upirati. Problem je v nas, sprejeti to kar se dejansko dogaja. Izgleda, da nas vsesplošno stanje in življenje poskušata na nek način strezniti, da se znamo zamisliti ne le nad našo osebno stisko, ampak da jo zaznamo tudi drugod, kjer je ta še večja. Tvojo bolečino razumem, saj grem sama skozi podobno. Vseno pa se mi zdi, da smo v prednosti. Veliko jih je, ki o tem molče trpijo ali probleme celo potiskajo pod preprogo. Zavedati se problema, včasih pomeni že pol rešitve. Mislim, da je prav, da se o naših problemih čimširše seznanjamo. Poleg knjige “Ne stopajte več po prstih”, ti toplo priporočam, da si preberš knjigo Jean Shinoda Bolen “Babe ne tarnajo”. V njej niso zgolj floskule in prazni recepti kako ravnati, ampak konkretni napotki za vsesplošne spremembe, ki nam prihajajo nasproti.

Moč, da nekaj presežemo, izhaja iz delovanja v manjšem krogu podobno mislečih. Omogoči nam, da vstrajmo, čeprav doživljamo ponižanja, izolacije in posmeh ali celo oporekanje, da ne vemo, o čem govorimo, ali da ne sodimo tja, kjer hočemo biti. Hvala. Ostani z nami še naprej! In SREČNO!

Pozdravljena Zrakina!

Tvoje razumevanje in podpora mi zelo veliko pomeni. Hvala. Vse to, kar dozivljas ti in gospa pred mano sem dozivljala sama. Kopala sem po preteklosti, se obsojala, brala, razmisljala, kako bi bilo, ce bi ravnala drugace. Znasla sem se v centrifugi bolnih odnosov in ljudi. Prisla sem do zakljucka, da sama proti vsem ostalim akterjem ne morem nic, le samo sebe lahko nicim. Zelo mi je odleglo, ko sem nasla ta forum, da sedaj vem kje sem. Zal opazam, da se s tem problemom ukvarjamo pretezno zenske, ceprav v enaki meri zadeva tudi moske, vendar tiscijo glavo v pesek.

Zelim in upam, da bodo nekoc spoznali, da tisto kar delas drugim, delas sebi.

Lep pozdrav, veliko moci in poguma vam zelim.
Pis

Točno tako je in se popolnoma strinjam.
In ostali niso mi, nekateri ne razumejo, nekateri se ne želijo poglobiti, nekateri raje pogledajo vstran in se pretvarjajo kot da se nič ne dogaja, mnogi verjamejo tistemu, ki je prepričljivejši, “šibkejši”, sploh otroku se verjame, čeravno ni več majhen itd.Najlažje je reči mama je kriva, še posebaj če starši niso več skupaj. Kriva, kriva, kriva.
Spet po drugi strani so tu nekateri, ki poznajo situacijo tako kot je in nam stojijo ob strani na svoj najboljši način. Čeravno so to redki (saj vsem tudi ne razlagamo osebnih težav), pa je vendar pomembna njihova iskrenost, ki nas jača in njihovo razumevanje ter posluh opogumlja.
Vse ostalo pa je odvisno od nas samih, pa če je še tako prekleto težko, je to edina pot.
In seveda ostaja tukaj tudi upanje in vera v to, da se bo vse dobro končalo, čeravno pridejo trenutki, ko si bolj pesimističen, že depresiven, vendar potrebno je vstati in iti naprej. In če ne gre drugače se odmakniti tudi od otroka in delati na sebi, imeti ob sebi iskrene in dobre ljudi, hobije, se ukvarjati s kakšnim športom, skratka skrbeti za osebno rast in preseči vpliv in manipulacije. In kot pravijo, čas celo rane.
Vse dobro vsem, ki ste tukaj,m.

VidaLina, GittaAna, Pis, Prekinila začarani krog in ostali udeleženci, pozdravljeni!

Po daljšem premoru se zopet oglašam. Razmišljam, da ni dobro pisati samo o težavah in da je potrebno napisati tudi, ko se zgodi kaj vzpodbudnega. Tokrat sem se odločila, da pišem o vzpodbudnem. Najprej se moram zahvaliti vsem, ki so kakorkoli sodelovali pri odprtju tako zanimivega foruma, posebej še dr. Dernovškovi in tudi obema zelo prizadevnima moderatorkama VidaLini in GittaAni. Hvala vam, da ste javno odprli dokaj neraziskano področje, ki nam v odnosih z bližnjimi lahko povzroča dolgoletne hude težave. V kratkem času se mi je odstrl pogled na vzroke težav iz povsem drugačnega zornega kota in, ki mi je bil do nedavnega popolnoma neznan. Zanimive stvari se mi odstirajo tudi z branjem tujega foruma, ki mi ga je predlagala GittaAna.

Hvala tudi vsem drugim sodelujočim. Jaz se iz vsega napisanega pospešeno učim in mi res veliko pomeni. Posebej sem hvaležna vama Pis in Prekinila začarani krog, saj sta mi vajina odmeva, res veliko pomagala. Sedaj vem, da nisem sama in da si skupaj res lahko veliko pomagamo. Hvaležnost, ki se poraja v meni, mi pravi, da se je nekaj vzpodbudnega premaknilo v meni. Res, iskrena vam hvala!

Moja zelo obširna domača knjižnica je znova zaživela… Vendar na drugačen način. Vesela sem spoznanja, da nekatero branje veliko globlje dojemam.

V kolikor koga zanima, me zadnje dni znova navdihuje branje knjig: dr. Sanje Rozman “Ljudje zaljubljeni v sanje”, pa obeh Kojčevih “Učbenik življenja” in “Pot k sreči”, pa Malody Beattie “Zbogom soodvisnot”, Eckharta Tollea “Zdaj” in “Nova zemlja” in Rene Egli “Načelo LOLA2”. In še bi lahko naštevala…

Z vami želim podeliti misli Marina Kojca, s katerimi se polnoma strinjam (navajam): “Šele takrat ko človek to, kar je do zdaj imel za slabo in nezaželeno, začenja videti kot dobro in zaželeno, zamre v njem hotenje po izsiljevanju boljšega življenja in bolezen, nesreča, stiska in obup iz njega izginejo. Šele v tem primeru lahko pusti prihodnosti oziroma usodi prosto pot in se zanese na vsemogočnost v sebi. Posledica tega je seveda harmonično življenje brez kakršnih koli težav”.

Še zdaleč ne mislim, da se v taki notranji naravnanosti že nahajam. Povedati vam želim, da ste mi vsi na forumu pomagali predvsem v tem, da sem vse kar se mi dogaja, SPREJELA. Pretekle izkušnje pa so me velikokrat poučile, da gornje misli M. Kojca še kako držijo. Ko sem nek problem širše razumela in ko sem se prenehala za nekaj boriti, ampak sem brez svojega vmešavanja, mirno prepustila zorenje tudi drugim, se je zgodilo kar se je moralo zgoditi. Včasih tudi drugače, kot sem si želela. Ob tem sem s časoma spoznavala, da tudi moje trenutne želje, niso bile vedno dobre zame in ne za druge…

Upam, da se še kaj srečamo (pišemo!) Vsem skupaj želim samo dobro. S spoštovanjem in lp Zrakina.

Hvala Zrakina!

Moram reči, da sem prav vesela, da si z nami in da z užitkom berem tvoje poste in da si en pomemben del tega foruma.

Se tudi strinjam, da je treba tudi o pozitivni pisat, ne samo o težavah. Sama sem rabila leta in leta, da sem dojela, kaj je narobe z mojo MOM mater ( da sploh ne omenjam očeta..) in takrat mi je bilo zelo pomembno, da sem klahko na veliko in dolgo govorila in raziskovala, za kaj se sploh gre in da sem imela krog prijateljev, kjer sem lahko bentila in so me razumeli v moji takrat precej utrgani situaciji,

Potem sem rabila še nekaj let, da sem se izvlekla in moram reči, da sedaj doživljam in gledam življenje in samo sebe čisto drugače in to na način, za katerega sem mislila, da ( vsaj zame) sploh ni mogoč. In v tistih časih, ko je vse izgledalo povsem brezupno bi mi veliko pomenilo, če bi slišala, da je možna rešitev in da lahko zadihaš in zaživiš s polnimi pljuči, da si lahko srečen in osvobojen mom-a ki te obkroža.

POzdrav!
GittaAna