Pozdravljeni,
imam štiri letno hčerko, dva sina in moža.Najstarejši je polnoleten, drugi jih bo 14. Punčka pa je naša pika na i. Zelo jo imamo radi. In to ji tudi pokažemo.Kljub temu, da ima kar si želi, ni razvajena, saj vedno deli z bratoma. Že ko sem jo nosila v trebuhu sem bila izredno srečna in vsi smo komaj čakali, da se nam pridruži. Je zelo brihtna in na splošno se lepo razumemo. Nikdar in nikoli mi je ni bilo treba kaznovati. Vse se da doseči s taktiko in lepo besedo. Prosim in hvala sta redni besedi tako pri nas, kot tudi pri njej. Zelo kmalu je bila suha, tudi ponoči. Ima zelo bogat besedni zaklad. To predvsem zaradi branja in pogovorov, saj jo v naši družini vsi poslušamo in upoštevamo, kot enakovrednega člana.Skratka razvija se idealno. Problem pa nastaja, ker se je pretirano navezala prav name, ki se največ ukvarjam z njo. Hodim v službo, sicer pa sem doma in z njo.Karkoli že delam in dela je v petčlanski družini res dovolj, ona pomaga in si delo deliva. Veliko kuhava, pečeva, obešava perilo, čistiva in počneva vse, kar je potrebno.Lahko rečem, da obvlada res mnogo stvari. Vse zato, ker jo veseli in je srečna, ko je z menoj in mi pomaga.Ko pridem iz službe, je tako vesela, kot me ne bi videla cel teden ali več. Žalostna je ob nedeljah, ko ve, da grem naslednji dan zopet v službo. Komaj jo potolažim. Dopoldan jo varuje babica, ki se ji tudi posveti, saj ima čas le zanjo. Skuham že jaz prešnji dan, tako, da se res ukvarja le z njo. Opažam pa, da je babi zelo nihajočega razpoloženja. Hčerka pa je pravi senzor in odreagira ravno tako, kot si babi najmanj želi.Velikokrat beza v malo zaradi malenkosti, ki jih jaz odpravim mimogrede in brez slabe volje.Skratka nekako se razumejo, včasih bolj, včasih manj. Ampak tako je normalno.Problem je torej v tem, da hčerka zelo trpi, ko me ni. Joka, ker ve, da moram v službo. Ponoči se zbuja in sprašuje, ali že grem in tako naprej. Moža odklanja, sicer ne hudo, ampak drži se raje mene. Brata ima zelo rada, ampak crklja se pri meni. Saj je lepo, ampak bojim se, kaj bi bilo, če bi morala v bolnico ali na pot, kako bi mala prebrodila ločitev. Kot bi bila odvisna od mene. Jaz sem zakon. Vedno in neštetokrat ji rečem, da jo imam zelo rada in sem ponosna nanjo. Tudi sam zna izražati pozitivna čustva. Skratka, res ne vem zakaj se je pojavila ta pretirana navezanost in kako naj reagiram, saj tolažba ne pomaga. Nikoli ne izsiljuje, le zelo žalostna je.Prosim za odgovor, saj ga sama ne najdem. Napisala sem veliko, a le tako sem lahko orisala problem. Če jih zanemarjaš in tepeš je hudo, če se jim posvečaš in jih ljubiš nad vse, pa spet postaja problem. Ne razumem več.

Spoštovana Ksena,
bojim se, da hčerki nudite preveč dobrega, saj ji v želji, da se ne bi olgočasila , ponujate vsak hip kakšno novo( odraslo, koristno) početje.Vašo odsotnost bi mnogo lažje pogrešala ,če bi imela v tem času stik z vrstniki na primer v vrtcu.Sicer pa se bljiža mala šola in takrat bo zaživela čisto drugače.Koristno bi bilo, da bi jo na to pripravili, sicer bo socializacija težavna.

Hvala za vaš odgovor, vendar moram pristaviti, da je hčerkica dovolj socializirana. Vsakodnevno skoraj se druži tudi z vrstniki, saj imamo lepo dvorišče z igrali in kopico otrok, kamor zahajamo. Pustim jo, da se sama druži s komerkoli pač želi.
Takrat me tudi ne pogreša. Preveri, če še sedim na klopi, se mi nasmehne, pomaha, sicer pa se ukvarja s prijateljicami.Obiskuje cicibanove urice. Vedno, ko jo peljem tja, mi reče, da me bo pogrešala, potem pa ni nobenih problemov. Sama se preobuje, sleče in odvihra k vzgojiteljici – med otroke. Ko pridem ponjo, je dobre volje in zadovoljna. Torej nima problemov s socializacijo.
Čudim se vaši trditvi, da hčerki nudim preveč dobrega. Mi lahko poveste, kaj naj bi ji po vašem drugega? Ko mi pomaga pri opravilih, mi pomaga zato, ker to sama želi, nikoli je ne prosim za pomoč. Saj ima svoje igrače, ampak tiste niso zanimive. Veste, njena pomoč in prisotnost mi kvečjemu podaljša opravilo in moram biti zelo potrpežljiva, da je ne naženem proč.Zavedam se, da bi ji s tem odvzela veselje do učenja, čeprav le vsakodnevnih opravil.
Verjetno pa je res, da se bo z odhodom v šolo čez dve leti vse normaliziralo.Samo zdržati bo treba, kajne?

Spoštovani!
Oprostite,ampak moram napisati,da je vaš odgovor,kar tako mimogrede.včasih bi si želeli malo bolj konkreten odgovor,ker odgovore beremo tudi drugi,ki imamo podobne težave.
Moja hči je podoben primer,kot ga navaja vpraševalka,z razliko,da hodi v vrtec že od 15-tega meseca,se pravi,da je veliko časa med svojimi vrstniki,se pa doma dogajajo podobne zadeve.
Ali lahko prosim napišete kaj več?Zakaj so nekateri otroci takšni in kakšne so lahko posledice v nadaljnem življenju?Kako ravnati,da bo prav?
Prosim za bolj konkreten odgovor,oziroma katero literaturo priporočate.
Hvala in lep pozdrav.

Spoštovana Gina,
odgovori na tem forumu so splošnejši zato, ker iz besedila vpraševalke(ca) ni mogoče razbrati vseh dimenzij odnosov v družini, opisi otrok so pogosto subjektivno povdarjeni v posameznih elementih in tako ne dajo realne slike, še najmanj pa je možno na podlagi takšnih podatkov postavljati definitivne diagnoze in opredeljevati kakršnokoli specifično terapijo.Namen je opozarjati na možnosti in usmerjati pozornost, končna terapevtska odločitev pa je stvar zdravnika, ki prizadetega vidi.Seveda je največji problem v tem, da se ljudje pogosto še vedno sramujejo obiska pri psihiatru, in skušajo zato dobiti navodila, ki bi bila temu obisku enakovredna,preko spleta, ne da bi se sami izpostavili.
Če se boste le odločili, vam bo obisk v Svetovalnemu centru za starše in mladostnike na Gotski ulici v Ljubljani omogočil podrobnejšo razlago, seveda šele po podrobnejšem pogovoru.

Hvala za odgovor,vendar smo nekateri starši prikrajšani za za tako strokovno pomoč,kot jo navajate,ker živimo daleč stran od centra(Ljubljana),in nam obisk le-teh povzroči kup drugih težav (služba i.t.d………….)
Lep pozdrav.

Spoštovana Gina,
psihiatra ima vsak zdravstveni dom, nekateri celo pedopsihiatra.Povprašajte v svojem okolišu.

Pozdravljeni

Naš ZD nima psihiatra, kakor tudi verjetno še marsikateri ZD v malem kraju oz, manjšem mestu. Pa tudi če bi ga imel, bi takoj celo mesto vedelo, zakaj sem tja prišla. Pa ne mi govoriti o zdravniški molčečnosti. Sestre so tiste, ki vse raznesejo. Včasih celo mesto takoj zve o vseh ginekoloških težavah (rak) žensk

Ne mi zameriti, vendar se mi to zdi resna zadeva. Lahko se je skriti v Ljubljani ali Mariboru in iti k psihiatru, v manjših mestih pa to žal ni mogoče, pa bi ga ljudje mogoče bili še bolj potrebni.

Jaz pa mislim, da težava nikakor ni taka, da bi človeka pošiljali k psihiatru! Tudi zaradi tega, ker vemo, da so ljudje, ki obiskujejo psihiatra, takoj stigmatizirani od okolice (znanci, sosedje…).

Mame, ki imate take otroke, ste lahko samo srečne. Jaz svoje otroke le z največjo težavo pripravim do tega, da bi mi kaj pomagali pri delu, pa so že skoraj polnoletni. Pa čeprav sem jih tudi jaz vzgajala z obilo ljubezni (problem je najbrž njihov oče, ki pri tem ni skoraj nič sodeloval).

Malo še počakajte, otroci se bodo še prehitro osamosvojili in odrasli, vas zapustili… Pretirana navezanost lahko res postane moteča (poznam npr. primere, ko otrok več let spi v skupni postelji s staršema, noče v svoji lastni), z vzgojnimi prijemi moramo starši poskrbeti tudi za to in počasi odrivati otroke od sebe.

Lep pozdrav!

Spštovana Mira,
če pedopsihiatra ni pri roki, boste pač morali uporabiti vse svoje spretnosti.Svojo odsotnost morate hčerki pravočasno napovedati in jo postopno podaljševati.Primer :začnite z desetminutno odsotnistjo in za ta ča hčerki pripravite samostojno opravilo, na primer sortiranje jedilnega pribora.Po vrnitvi jo ZELO pohvalite.Nato podaljšujte tako svojo osotnost, kot hčerkino ” nalogo”. Na pohvalo ne smete pozabiti!.Hčerki omogočite druženje z vrstniki( vodene interesne dejavnosti n.pr. tuj jezik. )

Pravzaprav se mi zdi tale zadnji komentar zalosten, draga Ksena….(citiram:)
“Verjetno pa je res, da se bo z odhodom v šolo čez dve leti vse normaliziralo.”

Verjetno to niso niti vase besede, ampak to kar pac vsakdo rece!

Ksena, prav predstavila sem si lahko vaso deklico, ki pomaga mamici pri delu! To je prav! Tako se otrok uci za zivljenje. In da se razume, PODPIRAM vas v vzgoji!! Nic ni narobe s tem, da se otrok naveze na mamo! Saj se tudi mali kuzek naveze bolj na svojo mamo-psico, kot pa na svoje 7 brate in sestre!!!

In kaj pocnemo, ko ga dajemo v solo? Od takrat dalje pa se otrok mora uciti zivljenja iz knjig. In ga “ukrotimo” in ga “umirimo” (da se razume, jaz sem proti prisilnem solanju). No, ampak to ni tema za tukaj.

Vseeno… nic se mi ne zdi narobe, da se tako ukvarjate z puncko.
Ce se ona le vklopi v vas delovni dan (ob vikendih), in dela OB VAMI, in razume, da ni ona center pozornosti, temvec tisti kup perila ali pa tisti biskvit v pecici…

Saj vam ona pomaga PRI DELU…. ali ni to TO, kar so se puncke in fantje ucili od svojih starsev stoletja in stoletja nazaj, ko se ni bilo sol, in 8-urnih delovnikov itd.?
Nasveta zal ne morem dati. No, ce bi financna situacija dovolila, bi lahko ostali doma z otroci, kar je v drugih razvitih drzavah normalni pojav. Prisilno solstvo, cez par let, pa bo tudi tole deklico zal potegnilo v drugi tok zivljenja.

Lep pozdrav, Laura