Kako ravnamo s čustvi
NEKAJ MALEGA O JEZI
Jeza je eno najpogosteje občutenih čustvenih stanj, pa tudi tisto, ki ga je najtežje ustrezno obvladati.
Jezo lahko povzročijo nezadovoljene p o t r e b e ali p r i z a d e t o s t, občutek n e i z p o l n j e n o s t i in neustreznosti, tudi občutek o g r o ž e n o s t i. Lahko vznikne ob neuresničenih pričakovanjih in ob ravnanju drugih, s katerimi se ne strinjamo. Jeza torej sporoča, da nam zunanja o v i r a ne dovoli zadovoljiti neke naše potrebe ali želje.
Čustvo jeze ima zelo močan energetski potencial oz. veliko moč. Psihološki namen jeze je, da s pomočjo njene e n e r g i j e postavimo m e j e. Rečemo NE, se zaščitimo, razmejimo odgovornost za nastale razmere. Jeza nam pomaga, da razvijemo sposobnost p o s t a v i t i se z a s e, za svoje pravice ali za pravice šibkejših, nezaščitenih. S pomočjo energije tega čustva se borimo in ker smo aktivni, ohranjamo samospoštovanje in občutek živosti, vpetosti v tok življenja. Energija jeze nam daje veliko m o č in prav zaradi nje sta potrebna p r e v i d n o s t in z n a n j e, kako ravnati s čustvom jeze, da nas njegova sila ne spelje v nasilnost do s e b e ali d r u g i h.
Ker je čustvo jeze težko ustrezno obvladati, se večina ljudi poslužuje dveh najbolj utečenih načinov ravnanja z njo. To sta NEKONTROLIRANO IZRAŽANJE jeze in POTLAČITEV jeze. Prvo se hitro lahko spremeni v nasilnost do drugih, drugo pa v nasilnost do sebe.
Moč izbruha navzven je odvisna od več dejavnikov, a ne glede na moč je tak izbruh velikokrat n e n a d z o r o v a n, kakor da bi nas neka sila ugrabila in upravljala z nami. Pravzaprav smo ugrabljeni v čustveni vrtinec jeze, ki deluje namesto nas. Naša svoboda, da bi delovali, kakor hočemo, je okrnjena. V takih trenutkih je razum paraliziran, vse vidimo skozi očala jeze in lahko se zgodi, da prav zaradi začasne “zatemnitve” razuma nakopičen bes preraste v nasilje – verbalno ali celo fizično. Takrat se v naši glavi plete le to, kako osebi, ki nas je prizadela, ne bomo nikoli odpustili, kako bomo zadostili pravici, kako se bomo maščevali, ne glede na posledice, ki jih tisti hip nismo sposobni videti.. To nam uspe šele, ko nas vrtinec jeze “spusti”, in velikokrat obžalujemo dejanja, ki smo jih storili v afektu.
Jezi nekateri pravijo tudi ubijalsko čustvo. Da lahko ubija navzven, vemo. Toda jeza ubija tudi n a v z n o t e r in to takrat, ko je p o t l a č e n a (zadušena). To čustvo išče svoj zunanji izraz – če ne odreagiramo navzven, se ta rušilna sila usmeri proti nam. Potisnjena jeza deluje v mejah prostora, ki ga ima, ter vpliva na naše občutke, počutje in zdravje. Neizražena jeza si išče izhode v t e l e s u : zakrčene mišice, otrdeli sklepi, stisnjena čeljust in ustnice je le nekaj znakov, ki sporočajo :”V meni je jeza”.
Depresija, apatija, odvisnosti (alkohol, hrana, takšne in drugačne droge …) so lahko posledica dolgotrajne jeze, ki “biva” v notranjosti človeka. Počasi in vztrajno nas ta ujeta energija jeze vodi v čustveno otopelost. Tudi lastne jeze morda ne čutimo več. Stik s sabo prične slabeti, enako se zgodi z zavedanjem p o t r e b in ž e l j a . Posledica tega je lahko upad motiviranosti in zato hitro podležemo interesom drugih.
Zatrta jeza odvzame človeku m o č, s katero bi se postavil z a s e ter izrazil svoja pričakovanja in potrebe.
Šele ko je mera polna, sila jeze plane skozi izbruh, ki preseneti okolico in tistega, ki se mu izbruh zgodi. Četudi je jeza zajezena v naši duševnosti, pa kakšen val občasno pljuskne na okolico. To lahko prepoznamo v ciničnih in pikrih pripombah ali kritizerstvu. Tudi občutljivost na stres je povečana, saj potrebujemo veliko energije, da jezo zadržujemo v sebi, hkrati pa nam zmanjkuje moči za vsakdanje izzive, na katere se lahko odzovemo s preveliko čustveno in tudi telesno občutljivostjo.
Če jezo potiskamo in dušimo, svojo moč izročamo drugim.
SPROŠČANJE JEZE : Marsikateri ugrabitvi jeze se da izogniti zelo preprosto, z načini, ki jezo p o m i r j a j o ali pa p r e u s m e r j a j o (kanalizirajo). S pomočjo sprostitve ali meditacije lahko umirimo napetosti , ki so v naši duševnosti, in pridemo v stik z notranjim mirom v sebi ter iz njega delujemo bolj razsodno. Sprostitev in meditacija pomagata, da nam vsebine v naši osebnosti postanejo bolj razvidne, vendar je včasih potrebno vložiti tudi veliko lastne volje in truda, da jih spremenimo.
Telesne vaje, tek, hoja, brcanje, fizično delo, dihanje, glasba, glasno petje, zanimivo delo, ustvarjalnost, risanje … idr. so sprejemljivi načini za preusmerjanje ali pomirjanje jeze.
Pomemben korak na poti pravilnega ravnanja z jezo je z a v e d a n j e. Ko se jeza pojavi, se je zavejmo(jo ozavestimo) in o p a z u j m o, kaj se takrat v nas dogaja. Tako postavljamo distanco do jeze in krepimo v sebi moč nad njo. Postopoma se bomo vedno lažje svobodno odločali, kako bomo ob tem, ko se jeza pojavi, ravnali. Če se zavemo: “Aha, to, kar sedaj občutim, je jeza.”, nam ta misel odpira možnost, da se jeza o h l a d i in potem ugotovimo, kje dejansko je problem ter ustrezno ravnamo. Zlato pravilo naj bi bilo, da pred verbalnim napadalnim odzivom počakamo vsaj deset sekund ali pa desetkrat počasi vdihnemo in izdihnemo ter s tem omilimo morebitno škodo kasnejšega izbruha.
Čustvo jeze nam lahko pomaga, da se v primerih, ko se je potrebno braniti, znamo postaviti zase, za svoje pravice in tudi za pravice drugih. V teh primerih se bo jeza izražala kot o d l o č n o s t , seveda če smo se s tem čustvom naučili ravnati. Človeka, ki se zna razjeziti na pravo osebo, v pravem trenutku, zaradi pravega razloga in na pravi način, nihče ne bo označil kot “jeznoritega”, temveč kot odločnega.
(Povzeto po knjigi Od čustvene inteligence do modrosti srca (več avtorjev, 2004
), ki jo toplo priporočam v branje !)
Nekaj pa še tukaj :
——————————
PRILOGA:
Kratek vprašalnik iz poljudnega medija :
KOLIKO JEZE OBČUTIMO V SEBI ?
(Za vsako izjavo izberemo stopnjo pogostosti.)
Ocene:
1 – skoraj nikoli
2 – včasih
3 – pogosto
4 – skoraj vedno )
– Sem hitrega temperamenta. 1 2 3 4
– Hitro se začnem prepirati. 1 2 3 4
– Sem vročekrvna oseba, ki se težko pomiri. 1 2 3 4
– Razjezim se, če me upočasnijo napake drugih. 1 2 3 4
– Razjezim se, če me nihče ne pohvali za dobro opravljeno delo. 1 2 3 4
– Malenkost me utegne razjeziti v nekaj sekundah. 1 2 3 4
– Ko sem jezen-a, govorim grde in nesramne stvari. 1 2 3 4
– Besen-a sem, če me kdo kritizira v javnosti. 1 2 3 4
– Ko postajam jezen-a in sit-a vsega, me ima, da bi nekoga udaril-a.1 2 3 4
– Najraje imam, da me vsi ubogajo. 1 2 3 4
Seštejemo točke!
10 – 14 točk : nizka stopnja jeze
15 – 21 točk : srednja stopnja jeze
22 – 40 točk : visoka stopnja jeze
Kaj ste ugotovili? (Seveda je to še vedno naša samoocena, zato ni nujno, da nas tako vidijo in doživljajo tudi drugi …)
Srečno !
NEUSTREZNO RAVNANJE S ČUSTVI
Dejstvo je, da s čustvi pogosto ne znamo ravnati ustrezno – tako, da bi jih uporabili sebi v prid in ob tem ne škodovali drugim.
Nekateri ljudje, zlasti introvertirani (zaprti vase…), so bolj nagnjeni k- p o t l a č e v a n j u čustev, drugi, predvsem ekstravertirani (odprti, družabni…), pa k- n e n a d z o r o v a n e m u- i z r a ž a n j u. Za prve je značilno, da rušilno moč lastnih čustev usmerjajo vase, čustva potisnejo in se od njih odrežejo, kar pa ima posledice za njihovo zdravje. Ko čustva potlačujemo, se neizražena čustvena energija kopiči v našem telesu, kar sčasoma privede do različnih bolezni, ki jim pravimo psihosomatske.
Za tiste ljudi, ki čustva nenadzorovano izražajo, pa je značilno, da brez prevelikega razmišljanja i z b r u h n e j o in zlasti tistim, s katerimi so si blizu, povedo vse brez dlake na jeziku. To jim sicer trenutno pomaga k olajšanju, vendar s takšnim izražanjem čustev razdiralno vplivajo na medosebne odnose, poleg tega pa se po čustvenem izbruhu dostikrat soočajo tudi z občutki krivde, ki zmanjšujejo njihovo samospoštovanje.
Dostikrat je pri čustvih tako, da ko se čustvo pojavi, nas »ugrabi« in delujemo iz a f e k t a – rečemo ali naredimo kaj takega, za kar nam je potem žal, vendar si v trenutku »ugrabitve« ne znamo pomagati, saj je čustvo močnejše od nas.
ČUSTVA – JETNIKI UMA IN TELESA
Pogosto se, ne da bi vedeli kako in kdaj, znajdemo ujeti v neko neprijetno čustveno in telesno stanje. In naj si še tako dopovedujemo, da bi morali in da zmoremo čutiti drugače, ne gre. Naš razum je ujet in čustva so naš ječar. Tako je videti.
Skozi čustva kričita naša svoboda in ustvarjalnost, kriči tisti del nas, ki bi rad živel drugače, bolj polno, bolj srečno. Mi pa mu ne prisluhnemo. Še več, z umom ga obsodimo, ne dovolimo, da se izrazi, potlačimo ga in zaklenemo. Iz svojega telesa naredimo ječo – masko, tako da zategnemo mišice okrog oči, ust, grla, prsnega koša, trebuha. Tako je čustvo ujeto in na videz varno spravljeno v našem t e l e s u. Um, ki nadzira telo, je skrben ječar. Vsako čustvo ima svoj prostor, svojo samico : jeza je zaklenjena v jetrih in žolču, strah v ledvicah, trebušni preponi in grlu, žalost v prsih in podobno.
Ko je telo že prenatrpano, ni več pomembno, kam gre kakšno čustvo, lahko najde svoj prostor tudi v veki na očesu, skozi katero nemirno trepeta.
Telo, polno potlačenih čustev, postane notranje togo in napeto. Telesna inteligenca je prezaposlena z ohranjanjem stanja, ki si ga je zamislil um, in polagoma ji zmanjkuje manevrskega prostora za vzdrževanje harmonije telesnih sistemov. Pojavijo se utrujenost, neodpornost, bolečine v hrbtenici, mišicah in sklepih. Ujeta čustvena energija se marsikdaj sprošča tako, da vzpodbuja nekontrolirano rast tkiva ali pa si poišče pot navzven skozi pretirano odzivanje imunskega sistema, alergije, povišan krvni tlak in glavobole.
Tudi um, ki nadzira telo, postaja vse bolj napet. V občasnih izbruhih upornih čustev se začenja vse bolj zavedati, da izgublja nadzor. Tega pa se bojimo. In ker nas je strah lastnega strahu, ga znova potisnemo vase, ga ne priznamo. Kako dolgo? Dokler najšibkejši del nas ne popusti, dokler resno ne zbolimo in dokler moč čustev, ki se pojavijo kot odziv na zunanje okoliščine, ne preseže moči našega uma, da te okoliščine nadzira. Takrat pravimo, da se nam je svet zrušil na glavo. Povozilo nas je. Počutimo se poraženi, nemočni, izdani in zapuščeni. Pa je to res? Ali se ni zrušila samo predstava – kletka, v kateri smo živeli? Ali ne čutimo, da po tem pravzaprav lažje dihamo? Ali se takrat ne vprašamo, zakaj smo tako dolgo čakali? Zakaj nismo prisluhnili svojim notranjim občutkom že prej?
( iz knjige : Od čustvene inteligence do modrosti srca )
—————————–
PS:
Slikovito, mar ne ?!
Veronika
Pa, še kako je res, to kar piše! Le, da je včasih tako težko “preusmeriti” jezo v kakšno drugo, koristno dejanje! Spadam v tisto drugo kategorijo, ki svojo jezo že leta tlačijo v sebi in vem, da to ni dobro. Kot otrok sem bila jezna na starše, ker me “niso znali imeti radi” tako kot sem jaz rabila. Komaj ko sem sama postala mama, sem premogla toliko modrosti in jim odpustila njihovo “neznanje”. Namreč, tudi oni so le žrtve neznanja svojih staršev. Zdaj se učim vsak dan znova odpuščati, včasih mi uspe, včasih pa ne… Najtežje je odpustiti sebi svoje lastne napake. Najtežje je “ne biti jezen nase”. Najtežje je sebe imeti rad. Najtežje, ampak, dejstvo je – da je treba začeti pri sebi. Če se sami ne bomo imeli radi, tudi drugi nas ne bodo imeli. Če sebe nimamo radi – težko bomo ljubili druge.
Ko si jezen imaš tri izbire: izbruh jeze usmeriti na “krivca”, usmeriti ga na sebe, ali pa tretja in nič lahka možnost – preoblikovati svojo jezo, tako, da tudi iz nje potegneš nekaj dobrega. Je dokaj težko, ne pa nedosegljivo. Jaz se še vedno učim.
Veronika, zelo, zelo zanimiva tema!
Lep pozdrav vsem
No, sedaj pa naj povem malce smešno zgodbico……saj ni panike, smejem se samo na svoj račun.
Prejšni teden sem bila v zdravilišču, kjer je bila tudi Valerija. Kar naenkrat sem jo začela klicati Veronika. Bolj ko sem se trudila poklicati jo Valerija, bolj je iz mojih ust prihajalo:Veronika. No, in ko danes berem forum, se čudim, kako da Veronika piše, je šla domov, ima rač. s sabo?????No, a sem jo vseeno pozdravila in povprašala, kako je kaj.
Čez kako uro pa se mi utrne: je pisalo Veronika ali Valerija. Komu sem pisala? NO, vidim, da res pravi Veroniki, ne moji izmišljeni. Torej popravljam post: Kako ste, veronika?
Ja, take napake se mi dogajajo, no, če priznam, podobne in še bolj smešne, kar velikokrat.A dokler jih sama dojemam, še ni panike, tako nekako pravijo.
Sicer pa še ena vesela novička. Danes sem bila po skoraj dveh letih prvič u službi. 3ur, 15 minut.!Uspešno preživela, čeprav sem malce iz forme. A so malčki že tako brihtni, da po lojtrci zlezejo na povijalno mizo, se uležejo, jih previjem, oblečem, zlezejo sami po lojtrci nazaj na tla. Pravi mali palčki.Ups, živahni pa so…..
Lepo nočko vam želim….Maya
Hay, Maja! Jaz sem bila tvojih pozdravov vesela prvič in drugič! Nazivanje z “vi” lahko mirno pozabiš, saj me enako boli po celem hrbtu, če mi rečeš ti ali vi. ( Mimogrede: če bi me videla, s kakšnim obraznim dermatititsom se sprehajam po stanovanju, ker občasno nisem primerna niti za med ljudi, ali pa če bi me videla, kako me je na zadnji kuharski delavnici zvilo od bolečin, da me je bilo sram pred celo skupino, bi se povsem lahko znebila občutka, da me moraš imenovati “vi”… Jaz imam to težavo, da me je večkrat sram bolezni – ali je to poznano še komu?)
Tvoji otročki v jaslicah pa so tako ustrežljivi, da ti intuitivno želijo pomagati?! Prisrčen je ta otroški instinkt.
Želim ti uspešen povratek med svoje mulčke in naj te vzdržujejo pri zdravju in optimizmu. Da bi le zmogla !
Oglasi se spet, pozdravljam te !
Veronika
Ja, poznam to. No, jaz sem bila sedaj skoraj dve leti doma, v svoji družinski celici, kjer sem funkcionirala kot pač sem, seveda, zelo zadovoljna sama s sabo, dokler nisem šla malo po svetu in ugotovila, da v bistvu zelo zelo malo zmorem. No, sprva me je to zelo potrlo, pa sem hitro ugotovila, da tako pač je, da vsak funkcionira na svojem področju.Stvar sem pač vrgla čez ramo, pa grem dalje.
Ja, danes, drugi dan, po treh urah dela sem cel popoldan ležala, total sesuta. No, saj bi morala še na srečanje z otroki in starši popoldan, a ni šlo. Pa drugič.
Lepo nočko vam želim
Maya
Hay, Maja!
Sedaj je potekel že prvi teden tvojega povratka med drobiž. Si ga dobro preživela?
Za lepši dan s tvojimi malčki tole drobno, prednovoletno:
… Če pa kdaj dete žalostno bi srečal,
ki pravkar ga nekdo razžalil je boleče,
bi mu dovolil, da iz mojega omela
izpuli eno, dve ščetini sreče …
(G. Vitez: Dimnikar)
Želim ti dobro počutje, drži se !
Veronika
Lp po dolgem casu Vam draga maya.vas nisem videl ,,zelo dolgo.
Se oproscam ker se nisem mogel prej oglasiti,a sluzba je sluzba..
druzba pa druzba..
sem ze obpal,da vas ne najdem vec;(
sem imel neke druge obveznosti,ki jih nism mogel nikakor preloziti,
UPAM da se ne jezite prevec NAME ¨¨ Res mi je zal.
PS:kaj pa je s tistim pobilom na kavico¨? se vedno velja !!
Prisrcne pozdravcke VAM ,,nisem Vas pozabil !!
(\/)
VAS samo vas
PAJO
Valerija, pozdravljena, lepo da si se oglasila, nisem bila na računalniku, doooolgo,,,v zgornem meilu piše, kaj sm en kaos mela. Pa, sej veš. pozdravi Veroniko……:)
Ja, dragi pajo, lepo, da vas po dooolgem času zopet malo berem 🙂 ja, itak, seveda, jutri, ob 11h, Lakotnik, velja, se vidiva, koončno, kavica, vam pa še kremšnitka? OK??? pa…….tud ok?
Lp Maya
(… Za zdravje je najbolj koristno, da ne gojimo zamer …)
ZAKAJ ZAMERIMO IN KAKO ODPUSTITI
Običajno se niti ne sprašujemo, zakaj zamerimo in zakaj ne moremo odpustiti. Marsikdaj živimo z zamero, ne da bi se vprašali, kaj s tem pravzaprav dosegamo. Zakaj to počnemo ? Zaradi p r i z a d e t o s t i . Zamera je vselej posledica prizadetosti, ki pa velikokrat ostane neizrečena.
Kaj vse nas lahko prizadene ?
O PRIZADETOSTI
Najprej se postavimo v položaj tistega, ki je prizadetost p o v z r o č i l . Nekomu lahko nevede in nehote stopimo na “čustveni žulj”. Čeprav se nam morda vse skupaj sploh ne zdi omembe vredno, je prav, da se o p r a v i č i m o . Vedeti je treba, da ima vsaka prizadetost svoje o z a d j e . Ni potrebno, da se počutimo k r i v e, vendar je prav, da poskrbimo za svoj del odgovornosti in se opravičimo. Če se ne opravičimo ali če prizadeti osebi celo očitamo, zakaj zaradi tako nepomembne stvari zganja kraval, pomeni, da smo se premalo vživeli vanjo in da se predvsem b r a n i m o. S takim ravnanjem jo bomo samo še bolj prizadeli. Vsako prizadetost (razen, če je ta zaigrana in nas nekdo skuša preslepiti), je treba jemati resno, zato ker ne poznamo njenega ozadja. Mnoge čustvene bolečine ljudje skrivajo pred drugimi in če nehote pritisnemo nanje, jih bo zabolelo. To ne pomeni, da smo krivi za njihovo bolečino, temveč da jo je treba v prihodnje u p o š t e v a t i. Tisti, ki ga boli, nerad govori o ozadju svoje bolečine. Včasih celo prizadeti človek ne ve, zakaj ga boli, ve le, da boli. Zato je treba prizadetost drugih jemati resno, se opravičiti in jim dati vedeti, da bomo to omejitev v prihodnje upoštevali. Pomembno je tudi, da razkrijemo prave m o t i v e svojega vedenja, zato da si ga prizadeta oseba ne bi narobe razlagala. Prav je torej, da poskrbimo za svoj del o d g o v o r n o s t i, ni pa potrebno prevzeti nase odgovornosti za napačno i n t e r p r e t a c i j o prizadete osebe in bolečino, ki je v resnici povezana z njeno p r e t e k l o s t j o.
Zdaj pa se postavimo v vlogo p r i z a d e t e- o s e b e, ko nekdo nehote prizadene nas. Prav je, da ga na to o p o z o r i m o, ne pa, da nanj zvalimo vso odgovornost za svojo bolečino. Na žalost medsebojne odgovornosti pogosto ne znamo ločiti in se nam kaj hitro zgodi, da zamerimo. Zato je modro, da v takih situacijah najprej r a z m e j i m o- o d g o v o r n o s t. Odgovornost osebe, ki nas je prizadela, je lahko velika ali majhna. V e l i k a je, če je izdala naše zaupanje, čeprav je obljubila, da tega ne bo storila; če nam je namerno ali zaradi velike malomarnosti povzročila hudo fizično ali/in psihično bolečino; če nas je zaničevala, zasramovala ali vpila na nas doma ali na javnem mestu; če kljub temu, da jo prosimo, naj preneha z določenim vedenjem, ker nas boli, ne jemlje resno naših opozoril in podobno.
O m a j h n i odgovornosti osebe, ki nas je prizadela, pa govorimo takrat, ko ni izpolnila naših pričakovanj, a jih tudi nismo jasno izrazili; ko je nehote pritisnila na našo bolečo točko, za katero do takrat ni vedela; ko je brez slabih namenov vpričo drugih izrekla nekaj, kar smo ji zaupali, a ji nismo dali vedeti, naj to obdrži zase in podobno.
A ne glede na to, kakšna je odgovornost druge osebe, ostaja dejstvo, da je prizadetost boleča in da se nanjo odzivamo. Pomembno vprašanje pa je, k a k o se o d z i v a m o. In tu se prične n a š a- o d g o v o r n o s t . Če svoje bolečine ne i z r a z i m o, bodisi osebi, ki nas je prizadela, bodisi komu drugemu, je velika verjetnost, da bomo zamerili.
Kaj nevede želimo doseči z zamero ?
Zamera je običajno n e z a v e d e n čustveni odziv, s katerim skušamo doseči nekakšno p o r a v n a v o oziroma z a d o š č e n j e za prizadetost, ki smo jo utrpeli. Včasih želimo z zamero k a z n o v a t i tistega, ki nas je prizadel. (“Ker si me prizadel, boš moral prenašati mojo zamero in se počutiti krivega.”) Zamera je lahko tudi poizkus, da bi izsilili o p r a v i č i l o , ki bi ga, če le ne gre za preveliko prizadetost, lahko sprejeli kot nekakšno poravnavo. Zamera je včasih poskus, da bi prisilili drugega, da začne izpolnjevati naša p r i č a k o v a n j a. Žal pa z zamero le redko dosežemo to, kar želimo (!).
Toda nekaj z zamero vendarle dosežemo. Kuhanje zamere namreč zelo slabo vpliva na n a š e duševno počutje, s tem pa tudi na naše z d r a v j e. V neki raziskavi so ugotovili, da ima veliko število ljudi, ki so zboleli za rakom, težave z izražanjem jeze in prizadetosti, to pa so zelo plodna tla za zamero. (Veliko resnice je v naslednji trditvi : “Zamera je enako, kot če spiješ strup in čakaš, da nekdo drug podleže.” Tisti, ki mu zamerimo, se lahko tega dejstva niti ne zaveda. V tem primeru ga sploh nismo zares kaznovali. Sebe pa vsekakor smo, ker se iz dneva v dan “najedamo” z lastno zamero. Tudi ko se drugi zaveda, da mu zamerimo, in ga to boli, ni dosti drugače. V tem primeru smo sicer dosegli svoj kaznovalni cilj, vendar z zamero “zastrupljamo” tudi lastno duševnost. Ko se maščujemo na tak način, v sebi vedno znova pogrevamo pretekle in tudi za nas boleče dogodke, s čimer si delamo medvedjo uslugo. S škodoželjnostjo vedno škodujemo tudi sebi. Gojiti zamero ali celo sovraštvo in se naslajati nad tem, da je drugega doletela pravična kazen, je nesmiselno, ker s tem škodujemo predvsem sebi.
Vsakdo med nami je bil kdaj prizadet in je to nekomu zameril. To ni nič groznega, saj gre najpogosteje za avtomatičen odziv naše duševnosti. Pomembno pa je, kaj bomo n a r e d i l i s svojo zamero. Jo bomo še naprej gojili in pogrevali ali pa bomo znali zamero s p u s t i t i in drugemu o d p u s t i t i ? Se nam zdi pravično, da zaradi neprimernih dejanj, ki so jih storili drugi, kaznujemo s e b e ?
(V teh dnevih je čas za odpuščanje …)
O ODPUŠČANJU
Odpustiti pomeni odpovedati se nečemu zavoljo notranjega m i r u , svobode, ljubezni in novega življenjskega optimizma. Včasih se moramo odpovedati vlogi razsodnika, ker kot vpletena stran to ne moremo biti. Morda se moramo odpovedati ujetosti v lastno predstavo, kako bi nekaj moralo biti. Ali pa se odpovedati lastni “dovršenosti” in si priznati, da smo zmotljivi … Odpuščanje je nekakšno “pozabljanje” na preteklost (čeprav ne gre za pozabljanje v pravem pomenu besede, saj nekega neljubega dogodka, ki nas je prizadel, nemara ne bomo nikdar pozabili, odločimo pa se, da ga bomo odpustili. To pomeni, da ga ne izbrišemo v celoti , temveč minimiziramo njegove učinke na našo sedanjost in prihodnost). Odpuščanje nam omogoča, da zmanjšamo ali morda celo izbrišemo bolečino preteklosti in, kar je še pomembnejše, bolečina preteklosti nam ne narekuje več, kako moramo živeti v sedanjosti in prihodnosti. Gre za spoznanje, da je energijo, ki smo jo doslej usmerjali v preteklost, bolje usmeriti v- i z b o l j š a n j e naše s e d a n j o s t i in p r i h o d n o s t i. Odpuščanje je torej odkritje n o t r a n j e g a- m i r u.
Dejanje odpuščanja je neizogiben sestavni del življenja. Skoraj vsak dan se znajdemo v položaju, ko moramo nekomu nekaj odpustiti: partnerju, otroku, sodelavcu, staršem …idr. Prositi npr. partnerja za odpuščanje in narobe, partnerju odpustiti posamezno dejanje, ni vedno preprosto, saj zahteva ponižnost, ranljivost, ter priznanje slabosti in neuspeha. Vendar brez odpuščanja ne preživi noben odnos.
Izkušnje kažejo, da imamo ljudje z odpuščanjem precejšnje težave. Za to bi lahko našteli kar nekaj razlogov :
1. Neustrezno r a z l o č e v a n j e
Včasih ne moremo (nočemo) odpustiti, ker verjamemo, da če bomo odpustili, bo to pomenilo, da se s t r i n j a m o z dejanjem, ki nas je prizadelo. Toda to ni res. Ni pomembno, ali nas je nekdo prizadel nehote in po krivici ali pa namenoma. V obeh primerih odpustiti pomeni sprejeti dejstvo, da nas je nekdo s svojim dejanjem p r i z a d e l in da nas boli; i z r a z i t i bolečino; v sebi osvetliti in z a k l j u č i t i dogodek; ga o d l o ž i t i z ramen; si zaceliti rane in iti n a p r e j. Odpustiti ne pomeni, da neko nesprejemljivo vedenje ali dejanje tudi o d o b r a v a m o. Še vedno smo do samega dejanja lahko kritični in ga obsojamo, vendar se z razmišljanjem o njem ne ukvarjamo več ves čas. Gre za odločitev, da jeze in zamere ne bomo več nosili v sebi, ker s tem predvsem dušimo l a s t n o življenje. Reči si torej moramo:”Zgodilo se je, bilo je boleče, še vedno ne odobravam takih dejanj, toda tega filma mi ni treba vedno znova vrteti, zato odpuščam osebi, ki me je prizadela.” Odpuščanje ne pomeni nujno s p r a v e z osebo, ki nas je prizadela (užalila) ali strinjanje z njenim dejanjem, ampak poiskati n o t r a n j i- m i r in r a z u m e v a n j e ter obravnavati življenjsko izkušnjo manj osebno. Odpuščanje tudi ne “razreši” povzročitelja odgovornosti za njegova dejanja. Zanje je odgovoren sam in sam mora obračunati s svojo preteklostjo. Drugim ne odpuščamo zaradi njih , marveč zaradi s e b e in našega duševnega miru. Odpuščanje je torej dejanje, ki ga storimo prvenstveno z a s e in šele po tem za drugega – za odnos!
Vseh naštetih korakov seveda ne moremo narediti kar čez noč …
2. Beg pred b o l e č i n o
Včasih nočemo odpustiti, ker nam je lažje, da smo jezni oziroma da zamerimo, kot pa da se soočimo z bolečino. S p u s t i t i jezo in zamero pomeni srečati se z lastno bolečino. Soočanje z bolečino res ni prijetno, vendar traja krajši čas kot vztrajanje v zameri. Kar pa je še bolj pomembno, je o s v o b a j a j o č e – za razliko od zamere, s katero si ustvarjamo psihološko ječo. Ko se soočimo z bolečino in jo izrazimo, se sprostijo številne napetosti, ki so v nas. Nagrada za vložen trud je veliko o l a j š a n j e in večja čustvena svoboda. Če pa zaradi strahu pred bolečino vztrajamo v zameri, je podobno, kot če sebe zapremo v ječo, zato da se ne bi srečali z bolečino. Če želimo zapustiti z a m e r o, bomo morali izpustiti tudi b o l e č i n o in se z njo srečati. Velja tudi obratno: če se ne želimo soočiti z bolečino, ne moremo zares odpustiti. Odločitev o tem, kaj bomo izbrali, je naša.
3. T r m a
Včasih nočemo odpustiti zaradi trme. Marsikdaj spoznamo, da kuhanje mule nikamor ne pelje ali da je zamera neupravičena, vendar še naprej “trmarimo” in vztrajamo. Morda nam je nerodno priznati zmoto pred drugimi. Lahko da skušamo prikriti svojo zmotljivost tudi pred samim seboj. Če ne znamo odpustiti d r u g i m, bomo verjetno težko odpustili tudi s e b i. Šele ko (si) odpustimo, lahko popusti bolečina v naši duševnosti in zares prideta do izraza dobrota in sposobnost razumevanja.
Kako si pomagati?
Najprej moramo ugotoviti, ali sploh h o č e m o odpustiti. Nihče nas ne more p r i s i l i t i k temu, da bi nekaj ali nekomu odpustili. Odločitev o odpuščanju mora vedno priti od znotraj. Če je odgovor pritrdilen, razmislimo, kaj nezavedno želimo doseči s svojo zamero. Želimo nekoga kaznovati, se nam je težko soočiti z lastno bolečino, si ne želimo priznati lastne zmote ali kaj drugega? Priporočljivo je, da osvetlimo svoje m o t i v e- z a- z a m e r o , zato da spoznamo, čemu se moramo o d p o v e d a t i. Odpoved motivom, zaradi katerih zamerimo, je največkrat nujna, če hočemo odpustiti. Dobro je tudi ugotoviti, kaj v resnici d o s e g a m o z vztrajanjem v zameri. Ali ne plačujemo previsoke cene za majhno korist oz. zadoščenje? Kako naša zamera vpliva na druge? Ko ugotovimo, zakaj zamerimo in kakšno ceno za to plačujemo, je pred nami še d e j a n j e- o d p u š č a n j a. Če gre za veliko prizadetost, je lahko ta del zahteven, veliko lažje je odpustiti, če prizadetost ni velika. Ko odpuščamo, zavestno nočemo več prizadeti tistih, ki so prizadeli nas, nočemo se več maščevati in ne sanjarimo več o tem, kaj bi jim prizadejali. Spoznamo, da nas tudi to, da jih “kaznujemo”, ne bo dokončno “ozdravilo”.
Odpustiti pomeni spoznati in razumeti z u n a n j e (objektivne) in n o t r a n j e (subjektivne) okoliščine, ki so botrovale naši prizadetosti. Poskušajmo spoznati in razumeti, kaj z zamero povzročamo s e b i in d r u g i m, česa nas ta neljubi dogodek u č i in kaj nam življenje preko njega sporoča o nas samih.
Včasih lahko proces odpuščanja traja precej časa – več mesecev ali celo let. Tudi to je treba razumeti in si vzeti čas.(“Ko si hud na nekoga, mu lahko hitro odpustiš, če si prizadet, to traja mnogo dlje.”).
Ko ob m i s l i na neljubi dogodek ne čutimo več j e z e in z a m e r e, pomeni, da smo dokončno odpustili. Odpustiti ne pomeni nujno vnovič skleniti prijateljstva z osebo, ki nas je prizadela, marveč to, da izbrišemo besedo “sovraštvo” ter nehamo mučiti sebe in okolico.
Odpuščanje ni znak š i b k o s t i ! Nasprotno: je znak n o t r a n j e- m o č i . Kadar odpustimo, razumemo, da za svojo z a š č i t o nismo uporabili j e z e in s o v r a š t v a ! Zavedamo se lahko, da je kakovostno življenje naše najboljše “maščevanje”. Namesto da se osredotočimo na ranjene občutke in tako dajemo tistim, ki so nas prizadeli, moč nad nami, se raje naučimo iskati ljubezen, lepoto in prijaznost okrog nas .
( – iz knjige: Od čustvene inteligence do modrosti srca :
– dopolnilno iz članka v Vivi, 12/05 )
Prav je tako. Hočem reči, da ni nič grdega, če kaj zamerimo, seveda pa je res potrebno čimprej tudi pozabiti , beseda odpustit mi ne gre od srca, ker to ne mislim narediti zares, ampak le z izrekom besede. Mogoče je za to kriv karakter.Pozabim lahko, odpustim pa ne, ali pa čez zelooo, zeloo dolgo časa.
Strinjam pa se, da je treba problem reševat še preden sploh pride do zamere. Seveda, le če ga čutimo, ali vemo da prihaja.
Prav čudno, zdajle sem našla to temo, dopoldan pa sem neki osebi povedala, kako in na kakšen način me je kot prijateljica prizadela, vede, seveda, brez pomislekov na posledice. Žal ljudje nismo tehnika, ampak človeška bitja z vsemi svojimi napakami. Moja je ta, da težko ali pa sploh ne-odpuščam tistim, ki me izdajo.
SREČNO; ZDRAVO
maya