Kako psihološko pomagati?
Pozdravljeni.
Sorodnica je obolela za rakom. Pravzaprav za njim boleha že polovico svojega življenja. Najprej je bil rak ene vrste in se je pozdravila. Potem so sledile kontrole in dolgo je bil mir. Potem pa pred nekaj leti spet – rak. Najprej skoraj eno leto diagnosticiran kot bolečine v hrbtu zaradi narave dela (!?). Ko ni prijela nobena protibolečinska injekcija več, je osebni zdravnik končno posumil, da se v njej dogaja nekaj več kot le bolečina. Diagnoza rak na vretencih, ob ključnici … (pravzaprav sploh ne vem kje niti kako se pravilno reče). No, pa pustimo to …
Od takrat naprej si počasi sledijo poslabšanja njenega stanja. Najprej je bila potrebna opornica za hrbtenico, da je lažje hodila, potem zopet preiskave, ki so pokazale zasevke, metastaze še drugje, ki so sčasoma privedle do tega, da je obležala. Sedaj ne hodi, težko odvaja, je na tisoč in eni tableti, ima tudi neko flaško, ki ji dozira protibolečinska zdravila …
Vem, da se ne bo pozdravila, vidim da se stanje le še slabša, ona je kljub vsemu optimistična, dobre volje, s precejšnjim apetitom … Ne vem sicer kako in na kakšen način se spopada s tem, iz kje črpa energijo, niti ne vem kaj si v resnici misli in kaj doživlja. Rada bi ji namenila kakšno toplo besedo, besedo spodbude, odkritega pogovora, pa ne vem kako.
Vidim, da sem malce zašla s teme, ki sem si jo najprej zastavila … A ne bom brisala napisanega … Moje vprašanje se nanaša namreč na psihološko pomoč njeni mami, ki jo hčerkina bolezen uničuje. Psihično je popolnoma na tleh, postala je pozabljiva, boli jo tisoč in ena stvar, joče, od prijateljic dobiva podatke, ki njeno stanje le še slabšajo (npr. kako hudo trpljenje je to, kako je zbolel ta in oni, kako je ječal od bolečin ….). In potem cele noči razmišlja le o tem, kar privede do nespečnosti in posledično do še drugih bolezenskih težav. Rada bi ji pomagala, pa spet ne vem kako? Povabim jo na kavo, klepetava, jo peljem v trgovino, skušam jo razvedriti, da ne bo razmišljala le o hčerki … Uspe mi le za nekaj časa … no, vsaj videti je tako .. potem pa spet jok, pesimizem v skrajnih mejah.
Zanima me kako jim pomagate vi? V tem trenutku se mi zdi, da je psihološke pomoči bolj potrebna mama, kot njena hči… Čeprav obstaja velika verjetnost, da slednja optimizem le uspešno prikriva. Ne želim le nemo sedeti, kimati in pritrjevati … Želim si, da bi obema znala nuditi toplo in spodbudno besedo .. ali pa vsaj iskren pogovor, ki bi pomagal.
Vsakršnega nasveta bom vesela. Hvala in lepo vas pozdravljam.