Kako pristopiti k neznani punci?
Idej, kolk češ. Težava je v tem, kar pišeš Ani recimo. Za vsako idejo pač najdeš nek izgovor (zato ti jih sploh nisem pisal), češ kako ni dobra. Zato si neuspešen. Malo več zaupaj vase in kaj tvegaj, kar ti govorim(o) že celo debato. Ni problem v pomanjkanju idej, temveč v pomanjkanju tvojega poguma. Ne upaš si tvegat. Vse ti izpade bedno. Nobena ideja se ne bo uresničila sama od sebe.
Bardio, Marko ima kar prav, veš. Prebral sem tvoje objave in težko verjamem, da pri tridesetih težko najdeš besede, ki bi jih rekel ženski. Nobena metoda ti ni dovolj dobra, sogovornikom podtikaš nekompetentnost, kot meni npr. na podlagi nekaj besed očitaš, da sem slab prijatelj. Ker se sprašujem, kako naj prijatelju sploh pomagam, še ne pomeni, da mu ne pomagam, kakor mu lahko. Namesto njega pa res ne morem vsega narediti in prav tako tudi tebi nihče ne bo dal nekega skrivnega uroka, ki bo osvojil vsako žensko. Praviš, da nimaš domišljije, kaj reči punci, ampak očitno imaš dovolj domišljije, da takoj oceniš, kakšen pristop bi ali ne bi deloval. Žensko lahko na pokopališču vprašaš, če ima s seboj rezervne vezalke, pa bo to dober nagovor, če ga boš izvedel s pogumom in igrivostjo.
[/quote]
Ani sem samo omenil, da se lahko zgodi da tak pristop izpade bedno če zmanjka besed, nisem pa tega označil za napačnega, kar sem na koncu tudi posebej omenil.
Sem že pristopil oz. sem skušal pristopiti k dekletu, poleg katere so bili tudi njeni starši. Izid: nula, bi bilo bolje če ne bi nič storil.
Poleg tega se mi je nedavno zgodilo nekaj, zaradi česar sem bil zelo (ampak res zelo) izpostavljen in zato ne bi rad izpadel kot nekdo, ki pristopi k skoraj vsaki.
Kar se poguma tiče, se mi dogaja ta tega ne zberem vedno takrat, ko bi bilo potrebno. To ne pomeni, da se mi vsakič to dogaja, se pa pogosto. Poleg tega tudi domišljija takrat zataji in ni neke ideje, kaj reči. Dogajalo se mi je tudi obratno, da je kakšno dekle pristopilo oz. kaj poskušalo (sicer že dolgo nazaj, pa vendar), pa si je glede na izid menda mislila, da bi bilo bolje da ni nič storila.
V čem je pri teh tvojih prijateljih sploh problem?
Bo slo, evo, prav samo zate sem se potrudla 😉
Sem samska (4mesece), ma trenutno ne iscem. Ce pa slucajno kdo zanimiv zatava v bljizino, ga bom vesela, seveda. 😉
V bistvu ja, vse moje resne zveze so se zacele tako, da sem jaz pristopila, vedno jaz jasno nakazala nekomu, da bi ga rada mela 😉 Nisem bla vedno, ko sem pristopila, uspesna, seveda ne. Ma ko mi je bil kdo zanimiv, sm vedno probala. 🙂 In se vedno sem ziva in nasmejana 😛
Sem se pa, lih po koncu zadnje zveze, odlocla, da I’m done s tem. Ker sem ugotovila namrec, da sem si s tem naredila medvedjo uslugo in pristala z moskimi, ki so meli manj ja^c kot jih mam sama… Zdaj pricakujem, da bo moski tisti, ki bo pristopil in mi na ta nacin, s prve, nakaze, da je pogumen, da mu ni problem se potrudit in da mu ni konc sveta tvegat. Jaz rabim takega 😉
Kako bi reagirala? Ce bi pristopil skulirano, samozavestno in brez raznih osladnosti, bi bla prav vesela. 😉 Pol scasoma, ko se spoznavas, pa vidis kako in kaj naprej.
Ta moj kolega sprašuje in misli, da je bistvo v besedah, stavkih. Sploh pa se ničesar ne nauči. Sprašuje, sprašuje, potem pa naredi po svoje, neuspešno, krivi so pa drugi. Problem je pa seveda povsod enak in sicer globoko v samopodobi, v samozavesti, v pogumu, kot pravi Marko. Iz tega sledijo neuspešni pristopi, ali pa obsesivno zalezovanje punce. Če pristopiš k neki ženski, pa naj bo to na ulici, ko je manj dovzetna za srečevanje ali pa na eni privat zabavi, kjer so možnosti večje, že itak ve, zakaj si pristopil, zato besede niso bistvene. Zato sem tudi rekel, da je pristop na ulici bolj občutljiva stvar, ker ljudje večinoma najprej začutimo potrebo po nekem odstojanju. Zato moraš izgledati zelo zelo normalen, imeti moraš dobro karizmo, da se punca ne ustraši. Če hočeš trajno in učinkovito spremembo, jo moraš narediti v sebi. Takoj, ampak res takoj, ko je pristop vsiljiv, nimaš šans. Vsiljivo je pa takrat, ko se punca ne počuti več udobno (ko dobi občutek, da se te bo težko znebila). Zakaj pa ne bi rekel “Živjo, od nekje si mi znana, pa ne vem od kje.” (kot pravi Ana). Seveda se zraven moraš lepo nasmihati, pa ne na silo, ampak ker si srečen. In če ti reče, da si pa ne moreta biti znana od nikoder, pa lahko rečeš “Ja, maš prav, samo izgovor sem rabil, da bi te lahko spoznal. Sedaj se mi mudi, ampak bi te pa rad še kdaj srečal. A si za?”. Ampak pomembno je to, kako se ti ob tem počutiš, to ljudje tukaj govorijo, ne kakšne besede zdrdraš. Če se učiš samo fraze, je podobno, kot bi se v avtošoli učil kdaj točno in koliko moraš pritisit na zavoro, gas, točno kakšna bo izpitna trasa, namesto, da bi se učil prometnih predpisov in delovanja avtomobila.
@Allegro, torej je problem v tem, da si ne upajo pristopit?
No, zato sprašujem kako pristopiti k punci nekje na ulici ali v trgovini, kjer je kot praviš situacija precej bolj občutljiva brez, da bi izpadlo vsiljivo. Po naravi sem oseba, ki se ne pretvarja in mi zato ne bi padlo na pamet, kar si napisal:
To da bi ji potem rekel, da sem samo rabil izgovor… meni to ne bi padlo na pamet, ker nisem oseba, ki bi igrala. Lahko uporabim tvoj predlog, toda to ne bi bil več jaz in bi njej najverjetneje postalo jasno, da igram oz. bolje rečeno, fejkam. Zato pravim, da se lahko še kako hitro zgodi, da pristop izpade beden. In da se ob morebitnem pristopu kje tako zunaj moram poleg še nasmihati. Tudi tega se ne da fejkat. Tvoji prijatelji so kot kaže, mi karakterno zelo podobni, odtod težave… če bi se temu sploh lahko reklo težave. Morda gre zgolj za razliko v karakterjih in si ti eden tistih, ki mu ni problem dobiti (skoraj) katerokoli punco, medtem ko jaz in tvoji prijatelji menda še nismo srečali tiste ene, toda nam primerne. Tukaj je bolj problem, če se “prihod” taprave zavleče oz. če se nabor situacij zmanjša.
Sedaj si sam prišel do odgovora, da so tvoja vprašanja zaman. Karkoli ti bo kdorkoli svetoval, se boš moral vsaj malo pretvarjati, če jo oziroma ga boš hotel upoštevati, torej je brez veze, da sploh sprašuješ, kaj naj rečeš ženski, glede na to, da se nisi pripravljen pretvarjati. Če se nočeš pretvarjati, potem ženski reči, kar ti trenutno leži na duši- všeč si mi, opazil sem te,… že pristop z jasnega neba je pretvarjanje, igra, izstop iz cone udobja. Zato mislim, da zate pristop nekje zunaj na ulici sploh ni dober način. Moj kolega gleda na ženske zelo sestradano, kot da jih je zelo malo, to pomeni, da, ko priložnost pride, takoj preveč pograbi, na žalost. In zdi se mi, da imaš tudi ti podoben problem. Ko leta tečejo, se skušaš samo še bolj okleniti vsake nove priložnosti, rezultat je pa zaradi tega ravno obraten, kot bi želel. Meni se zdi škoda (moj prijatelj je starejši od mene, leze proti štirideset), da si nikoli ni vzel časa, da bi se ustavil in da bi se poskušal spremeniti, ampak je samo panično grabil po ženskah. Škoda bi te bilo, da ne bi začel na novo, pri svojih letih imaš še čas, obžalovanje pa je lahko kasneje zelo hudo. Po moje bi bilo najbolje, da bi se zakopal v knjige o psihologiji, samopomoči in odnosih. To rabi kar vsak.
Res je, nisem človek, ki bi se znal ali hotel na silo pretvarjati. Lahko rečem dekletu, da mi je padlo v oči in če bi šla na pijačo z mano, toda po mojih izkušnjah tak pristop dekle prestraši.
Praviš, da pristop nekje zunaj ni dober način zame. Enako je pisalo v tekstu, ki sem ga dobil na mail z enega izmed spoznavnih portalov in pravi, da v kolikor so težave pri pristopu v živo, potem tak način ni primeren in naj se tak posameznik preusmeri v spoznavanje preko neta ali kaj podobnega. Tukaj pa nastopi drug problem in sicer, kam pelje spoznavanje deklet zgolj preko interneta. Tudi prijatelj mi je rekel naj pozabim net in se spravim dekleta spoznavat nekam ven. Tako da tukaj se poraja vprašanje, kaj zdaj.
Razumem tvojega kolega, mu biološka ura tiktaka in zato išče na vse pretege. Menda gre to tudi z roko v roki s tem, kako je nekdo že od nekdaj bil uspešen pri ženskah. Če je nekdo s tem v zaostanku, pride do luknje v razumevanju nekaterih stvari, kot tudi to da želi tak človek nadoknadit za nazaj. Ne bi pa rekel, da imam enak problem kot on. Takšen sem bil nekaj let nazaj, dokler nisem potegnil črto in si zastavil načela, ki izvirajo iz samospoštovanja. Npr. v zadnjega pol leta sem navezal stike z nekaj dekleti in pri tistih, ki niso izkazale interesa, so ovinkarile ali sem začutil, da ona ni zanesljiva, sem jo odpisal preden rečeš keks. Ne pustim se več poniževati.
Sprašujem za predloge, ideje, ki meni ne bi nikoli prišli na misel. Potem se pa na podlagi poznavanja samega sebe ter dane situacije odločim, ali bom predlog uporabil ali ne.
Seveda, v tem se strinjam s tabo. Pričakovanje spoštovanja je predpostavka. Pod pogojem seveda, da ločiš med poniževanjem in zavrnitvijo. Pomanjkanje interesa z njene strani še ni poniževanje. Če punca ovinkari, ji pač ni do tebe in te ne ponižuje, ampak upa, da boš dojel. Če se zapleteš v mreže zamer, je dobila oblast nad tabo. Recimo, da punco čakaš vsak dan na chatu in jo vabiš ven, pa ti reče ne devetkrat, desetič (številke so seveda simbolične) te pa bolj grdo zavrne, potem si is kriv sam, ker si vsiljiv. Ponižaš se v večini primerov sam, ker daš povod za ponižanje. Ponižanje je zame žaljenje brez razloga, recimo, da žensko nekaj vprašaš nekje zunaj, ker jo moraš (za pot recimo, ali pa kdaj odpelje vlak), ne ker nekaj od nje hočeš, ona pa te zavrne, kot da jo pecaš. pa še v tem primeru je (zame), ponižana ona, ker se ne zna obnašati. Kar hočem povedati je to, da si tudi teren za ponižanje večinoma pripraviš sam.
@Allegro, če me ženska zavrne, to zame ni ponižanje (v kolikor je seveda jasno, da jo ne zanimam). Tudi nisem tega nikjer eksplicitno omenjal. Samo malo si zašel z bistva, nisi ravno odgovoril na moj prejšnji zapis. Saj ni panike, tudi najboljšim se zgodi. 😉
Pa mogoče kdaj drugič podrobneje opišem situacije, ki so pripeljale do tega, da sem potegnil črto.
Si bila kdaj v razmerju? Si vedela, kaj početi s tipom? Je sploh treba to vnaprej vedeti?
Vprašaj tipe ki so v razmerju, zakaj so v tem ter kaj počnejo s svojimi partnericami, pa boš dobila odgovor.[/quote]
Sem moški. Ko berem tvoja razmišljanja, imam občutek, da je zate razmerje kot tako cilj, samo sredstvo iščeš. Tebe nobena konkretna ženska kot oseba ne zanima. Ti pač iščeš eno, ki bo zapolnila ta cilj, ki ga imaš in to je to. Mogoče se pa motim.
Vidim, da gre pogovor naprej. Bardio, če ti odgovorim glede mojega kolega. Ne, on nima težav s pristopanjem, še preveč to dela za moje pojme. Tako da to, da znaš pristopiti, niti pod razno ni pogoj, da boš uspešen. Dišeče vijolice morda tudi postavlja vprašanje, ki je na mestu. Če prav razumem, je njegovo vprašanje kaj pa boš z žensko, če že sedaj ne veš, kako bi se je “lotil”?. Ne smeš me narobe razumeti, govorim po občutku in več glav več ve. Ne smeš diskreditirati nekoga samo zato, ker te besede zabolijo. Glede na to, da pri svojih letih potavljaš to vprašanje (kaj na punci rečem?) in da ga postavljaš že dlje časa, ker tema ni nova, mi daješ občutek, da si nepriljuden, marsikateri ženski celo zoprn, pa se tega ne zavedaš. S tem mislim, da se do ljudi obnašaš neprijazno, pa misliš, da ni tako. Meni daješ vtis, da si še najraje nekje zaprt sam, kjer ti vsi dajo mir in da bi žensko rad privezal v ta svoj svet, potem bi pa bilo vse v redu. Na tej točki bi te vprašal, kako je s tvojimi prijateljstvi. Ali so ljudje radi okrog tebe, ali te sami kam povabijo, ali imaš prijatelje z žensko družbo? Kako pa je na delavnem mestu; se družiš z ljudmi, hodite na malico, greste skupaj kam ven. Mislim, da je razglabljanje, kaj reči ženski, zadnja stvar, s katero se ta trenutek moraš ubadati in da moraš stvari spreminjati drugje. Če se boš naučil trikov, ti bo pa tako ali tako pri ženski počilo nekje drugje.
Sem potem, ko sem pregledal tvoje prispevke ugotovil, da si on. Da si mogoče ona sem sprva sklepal po nicku, ki bi ga pričakovano izbrala ženska.
Ko smo že pri tem, kaj zate razmerje pomeni? Si samski ali v zvezi?
Kaj za vse vas razmerje pomeni?
Kar se tiče tega, da me nobena ženska ne zanima, tukaj se motiš. Toda prvo kar opazim pri neki naključni mimoidoči punci, je njen videz. Pravzaprav jo zaradi tega sploh opazim in če se to zgodi v trgovini, se seveda vprašam kako v tem primeru pristopiti.
Tudi ko sem spoznal prvo dekle, se nisem spraševal kaj bi z njo počel. Bi to sploh bilo treba?
Pa še en vidik; kaj če tako kot vsem normalnim moškim, tudi pri meni deluje nagon ki pripelje do tega, da opažam dekleta in se sprašujem, kako navezati stik. Si pomislil na to?
@Allegro, nikogar ne diskreditiram, samo debatiram. Kako me ženske nasplošno doživljajo, ne vem. Do ljudi sem prijazen. Do 18. leta mi je ustrezalo biti nekje sam, potem sem si pa zaželel tudi družabnega življenja. Imam dva prijatelja, ki sta rada v moji družbi. Kadar je možno se družimo, sicer smo pa v stiku preko internet klepetov. Prejšnji teden me je nekdanja sodelavka povabila na druženje. V službi dokler je trajala, ni bilo časa za druženje, le med malico smo imeli priložnost za klepet, pa še to so bili bolj ali manj brezpredmetni pogovori.
Vse bolj se mi zdi da gre tukaj za situacije, v kateri je možno z nekom navezati stik in če npr. v trgovini ne pride do take priložnosti, pač pustiš da gre mimo. Da torej obstajajo primerne situacije, ki dopuščajo spoznavanje (poleg tega kolega dišeče vijolice to tudi omenja v eni izmed tem). Tudi se ne strinjam s tem da ni pomembno, kaj reči ženski. Sodeč po sebi in vrstnikih, ki jim pri dekletih ne gre bi rekel, da je še kako pomembno da zna tip ob pravem času kaj zinit. Bilo bi zanimivo prebrati še odzive vrstnikov z enakimi težavami, v kolikor bi sodelovali v tej temi.
PS: če se da, bi odgovoril še na to?
Torej, kaj zdaj? 🙂
Sem v vezi. Vendar se, ko sem bil samski, stvari nisem loteval, tako kot ti. Ukvarjal sem se s svojimi hobiji, hodil na dejavnosti, ki so me zanimale in posledično so mi zame primerne ženske same prekrižale pot. Le še stik je bilo treba navezati, kar je neprimerno lažje znotraj hobija ali zaprte družbe, kot pa zunaj na ulici.
Ker sklepam, da nisi več rosno mlad, me čudi, da ves tvoj socialni krog predstavljata 2 prijatelja. Menim, da je to tvoja glavna težava in ne zgolj to, da ne veš, kaj bi “rekel” naključni ženski. Imam občutek, da nimaš pravega socialnega kroga, predvsem pa nimaš tudi ne nobenih skupnih aktivnosti ali hobijev z žensko populacijo. Si ti študiral, hodil na faks? V študentskih letih obstaja ogromno možnosti za spoznavanja, od predavanj, do študentskega družabnega življenja, zabav…Vendar je ta znanstva in prijateljstva seveda potrebno negovati..
Razmisli v tej smeri, ali ni nemara glavna razlika med tabo in tvojimi vrstniki, za katere se sprašuješ, kako so dobili dekle, ta, da si ti bolj vase zaprt, nedružaben, enspreten pri sklepanju socialnih vezi. In sedaj se, kot vidim, že skoraj 3 leta sprašuješ, kako na ulici ogovoriti neznanko, kar pomeni, problem se ti vleče že dolgo, zato ti svetujem, da si raje poiščeš kakšne aktivnosti, kjer boš imel več stikov z žensko populacijo..