Kako pristopiti k neznani punci?
Pristopiš do nje in rečeš: Zakaj bi tako lepa punca, želela sploh spregovoriti z nekom kot sem jaz.
Ne vem, uporabi domišljijo.
primož
Bardio, ti kar korajžno in iskreno.
Prvo, kar moraš razčistiti je to, kdo si, kaj si – ko boš to vedel, se boš lažje prezentiral. Za zdaj, očitno nisi dovolj siguren vase, zato te je strah. Strah te je zavrnitve, strah te je poraza. Zato ne ukreneš nič, ampak čakaš. Da se bo zgodil čudež.
Veliko ljudi tako čaka celo življenje. Na ljubezen, službo ipd. skrite želje.
Za pristop k nasprotnemu spolu moraš biti malo (bolj) samozavesten. Če nisi, misliš da nisi dovolj dober, dovolj lep, dovolj pameten – ti tvoji lastni dvomi pa te zavirajo pri dejanjih.
Tako ni zgolj v ljubezni, ampak na splošno v življenju. Za sanje se je treba boriti, se je treba kdaj potruditi, riskirati.
Veš, bo že držalo, da se pogumnih sreča drži in da se zgolj Velikim ljudem dogajajo Velike, posebne stvari. Samo nekdo, ki ve kdo in kaj je, ki ve, kaj hoče in ki ve, da to zmore in si to zasluži, si upa iti za svojimi cilji, željami, sanjami. In samo tak človek se ne boji poraza oz. če pride do njega, ga ne doživlja kot največji osebni poraz. Veliko ljudi se tega osebnega poraza boji, zato se temu želijo izogniti, tako se pa nevede izognejo “življenju”.
Ti se na nek način izogibaš. Sigurno si imel že veliko priložnosti pristopiti h kakšni simpatični punci pa ji, kot praviš, ne znaš, ne upaš pristopiti…
Zakaj? Odgovori si na to.
In potem si še odgovori ZAKAJ si ti fajn fant, zakaj bi ravno ti lahko bil njej všeč, torej kaj ji lahko ponudiš, kaj ji lahko takega daš. Skratka, poišči svoje dobre lastnosti in s temi “prepričaj” dekle.
Naj ti nekaj povem – kot punca, ki ne zgleda slabo, sem v svojem življenju naletela na raznorazne profile moških. Večina, ki me je osvajala in ogovarjala, so bili “playerji” – moški, ki meni nikakor ne sedejo. Mislim da ima veliko žensk podobne izkušnje… Vedno sem preko betic osvajalcev s pogledom iskala NJEGA. Njega, ki pa nikoli ni upal pristopiti. Mogoči si ti ta dečko – ki ne upa pristopiti. Mogoče so punce, ki čakajo in čakajo, si želijo da jih ogovoriš, ti pa neroden kot si, tega koraka ne storiš.
Naslednjič dobro opazuj dekle, ki ti je všeč. Če ti ta vrača poglede, potem nič čakat!!! Kar pogumno. Ni treba da ji napleteš neko zgodbico, lahko greš kar direkt do nje in ji poveš, da se ti zdi simpatična in da bi si jo želel pobliže spoznati. Simple as that! Verjemi mi – če si ji vsaj malo simpatčen, ti bo posvetila par minut svojega časa. Če se bo pogovor fajn razpletel, se bo pa itak zacopala vate in zvečer bodo že vse frendice vedele za tebe!
Skratka, samozavest in odločnost v svoje roke, pa je lahko cel svet tvoj! 😉
Se opravičujem, ker sem vletel v temo… vendar bi nekaj vprašal, kar se direktno navezuje nanjo. Res, samozavest baje dela čudeže, pa vendar-za razmišljanje- kje je po vašem mnenju pravzaprav meja med premajhno samozavestjo in samokritičnostjo? Kaj pa če je nekomu kakšna punca všeč, ampak ji res nima kaj za ponuditi; kaj če se zaveda, da ima take lastnosti,za katere je prepričan, da jih nasprotni spol danes ne ceni (recimo-je zelo v redu fant za starše, sodelavce, sorodnike, ampak manj sposoben pri drugem spolu..); kaj če je prepričan, da ne ve, kaj bo punca z njim delala? Ali naj, če mu je punca všeč, kljub temu vztraja na delu na sebi, ali pa je modro se umakniti in mesto prepustiti “sposobnejšim” in “izkušenejšim?”
Lp
Lepo, da sje vsaj nekdo izpostavil ključni problem današnjega časa. Marsikakšen fant in punca bi imela oh in sploh partnerja, dejansko pa sama nimata vrednot in vrednosti (ne mislim materialnih ampak osebnostnih) s katerimi bi pritegnili tiste osebe, ki bi jih po njihovi oceni zaslužili. Danes vsi delajo na samozavesti, samospoštovanju in ne vem čem – ampak umetno, s prebiranjem knjig in z učenjem fint in izjav, ki naj bi jih naredile osebnostno zrele. Tisti, ki pa imajo vsaj kanček življenjskih izkušenj takoj prepoznajo osebo, ki se dela popolno in je umetna – napihnjena. Na človeku se takoj vidi ali je samozavesten zaradi življenjskih izkušenj ali pa umeten, tj.se dela in misli, da je samozavesten. Osebnostnih lastnosti se ne da kupiti, vendar tega ne moreš dopovedati tistim, ki verjamejo v neko poglobljeno odkrivanje sebe, osebnostno rast in delo na sebi, kar je super če živiš v resničnem življenju in delaš, ne pa samo nakladaš kaj je fajn in kaj bi bilo fajn, in misliš da si tako zmagal. Npr. danes večina samskih oseb cele dneve presedi pred računalnikom, klika slike in oglase na ona-on, kupid in fantazira kaj bi in kako bi, v resničnem svetu pa zmrzne. Ali pa npr. postavljajo zahteve, kot je idealna postava (ponavadi tisti s prekomerno težo), ne vem kakšne športne aktivnosti – v pogovoru z njimi pa ugotoviš da sami dejansko ne športajo ampak samo fantazirajo o tem, itn. itn. Vedno je veljalo in verjetno bo še naprej veljalo, da si mora vsak najti sebi primernega partnerja. Nikoli nista šla skupaj ful deloven človek in lenoba – ni šans. Nikoli nista šli skupaj dve osebi s popolnoma drugačnimi interesi – se pravi nekdo, ki je zelo športno aktiven pa nekdo, ki se športom nikoli ne bo aktivno ukvarjal, ker pač ni takšen človek in v športu ne vidi smisla. Pri nas se ljudje kar ne morejo sprijazniti s tem. Kupili smo finte, da je vse možno, da je vsak lahko tisto kar želi, in blablabla….vsi vemo da to ne gre tako in da to ni res. Nismo vsi za vse narejeni in ne moremo bit vsi idelani, najboljši športniki, direktorji, imeti svoje firme, ferrarije, itn. S tem pa se je težko sprijazniti, sploh če te v otroštvu niso naučili delati, imeti obveznosti in živeti na realnih tleh. Zato pa je na forumih toliko nesrečnih ljudi, izgubljenih, razočaranih, ki morajo druge spraševati kako se sploh pristopi punci. In kaj bi normalen človek od takšnega pričakoval? Idelano življenje, polno in zadovoljno? Mogoče, samo ne v resničnem življenju.
Če to leti name, jaz od punc ne zahtevam da morajo biti “idealne”, pa da morajo to in ono. Vem kaj pomeni sprejemati kompromise ter da idealna punca ne obstaja.
Temo sem pa odprl z namenom, da bi dobil kakšen nasvet, kako pristopiti k punci. Namreč sem sramežljiv ter moram kar zbrati pogum, da ogovorim kakšno punco. Da ne omenjam, kako sem pred nekaj leti zmrznil, če mi je kakšna punca namenila nasmeh ali pogled.
Če to leti name, jaz od punc ne zahtevam da morajo biti “idealne”, pa da morajo to in ono. Vem kaj pomeni sprejemati kompromise ter da idealna punca ne obstaja.
Temo sem pa odprl z namenom, da bi dobil kakšen nasvet, kako pristopiti k punci. Namreč sem sramežljiv ter moram kar zbrati pogum, da ogovorim kakšno punco. Da ne omenjam, kako sem pred nekaj leti zmrznil, če mi je kakšna punca namenila nasmeh ali pogled.[/quote]
Komentar ne leti neposredno nate. Sem želela povedati le kakšno je trenutno stanje v družbi. Malo poglej teme na forumu. Dosti uporabnikov sprašuje isto kot ti. Mogoče se bo našel kakšen nasvet zate v temi koga drugega.
Moj nasvet je zate: PRAKSA, PRKASA, PRAKSA. Pojdi ven, začni osvajat punce in boš ugotovil kaj deluje in ne deluje pri tebi. Nismo vsi ljudje enaki in ne delujejo pri vseh ljudeh enaki principi. Če si sramežljiv potem najprej začni osvajat znane punce ker boš tako lažje ozdravil svojo sramežljivost in postopoma pridobil samozavest ter brez težav pristopil tudi neznani punci.
Koliko si star? Ali si sploh kdaj imel kakšno punco?
Verjetno si se zatipkala in ni bilo mišljeno kaj deluje pri meni, temveč kaj deluje pri kakšni punci oz. da je vsaka punca poglavje zase?
Ravno v tem je problem: s puncami nimam stikov, nimam niti ene prijateljice, imam le nekaj kolegic ki pa jih srečam poredko, pa še takrat izmenjamo le nekaj besed.
Imam 27 let. Sem že imel punco, pa še to sem spoznal preko interneta oz. oglasa. Če oglasi oz. internet ne bi obstajali, ne bi do danes imel še niti ene punce.
Samozavest… magična komponenta 🙂
Poglej na vse skupaj malo drugače… nekateri določene stvari obvladajo prirojeno (npr. rojeni košarkaši, fuzbalerji), nekateri se moramo tega naučiti & konkretno trenirati.
Na žalost je isto pri komunikaciji z nasprotnim spolom. Enim je instinktivno jasno vse, in bejbe padajo, ko pride v bližino. Drugim ni jasno nič & se mora(m)o vse naučiti… prvi korak je, da samemu sebi razpucaš, v katero kategorijo pašeš. (glede na post v drugo, tako kot 95% moške populacije)
Ostalo je stvar treninga. Jemlji to isto ko šport, ni druge. Spoprijatelji se s par “kul” tipi, ki z ženskami nimajo težav & direktno vprašaj, kako jim ratuje… praviloma ti bojo kaj razložili. Če imaš kaj prijateljic, super… se boš počasi naučil, kako ženske funkcionirajo in razmišljajo (ja, res smo moški z marsa, ženske pa z venere).
Sicer pa… trening, trening, trening. Prisili se, da začneš debato z neznankami… pa lahko je to bejba v knjižnici, kelnarca, bejba na avtobusni… ni važno, al je lepa, al je grda, visoka, nizka, vitka, ali debela… cilj je, da se znebiš strahu v komunikaciji in v odpiranju komunikacije. Izid ni važen!
Se boš navadil, postal samozavestnejši, razvil nek stil komunikacije in osnovnega humorja, ki je dober ice breaker… in kar je najvažnejše – cilj je trening komunikacije, ne učinek. Torej se nimaš česa bati, ker ni negativnega izida. Se noče pogovarjat s tabo? So what… treba naslednjič probat drug pristop, al pa že na daleč prepoznat “high pičko” 🙂
Začni kakšno aktivnost, kjer nimaš druge, da si s kupom žensk… (hint: salsa). Ni važno al si v tem dober ali slab, važno je, da si aktiven & v konstantni interakciji z ženskami. Tako se boš počasi sprostil v njihovi družbi in ti ne bo več problem pristopit, pa še malo bolj jasno ti bo, kakšno pravzaprav hočeš in kaj se skriva za fasadami.
Resno… šansa, da iz 1 natrofiš na žensko, s katero boš do konca življenja, je enaka kot da zadaneš sedmico na lotu. Torej ni usodnih posledic, tudi če te katera zavrne ali pa na pristopu pogoriš na celi črti. Izid ni važen, važno je, da pristopiš. Če se iz tega kaj izcimi, super. Če ne, si pač bogatejši za eno izkušnjo.
Nekaj teoretične podlage (pogooglaj, pa vse skupaj jemlji z veliko rezerve in soli; ni vse za vsakogar) – Alex Coulson, David DeAngelo. Že če bereš zastonj material & newsletter-je ti bo marsikaj postalo bolj jasno.
Zanimiv trening je tudi internet… ona-on ali kaj podobnega. Pogovori potekajo s cca. 1/10 hitrosti kot v živo, imaš čas razmislit… pa anonimnost imaš zagotovljeno. Tako da si ne delaš nobene škode.
PS: Če boš kdaj imel priliko it ven s prijateljicami (1 moški + vsaj 2 ženski) boš doživel zanimive stvari, sploh če boste vnaprej zmenjeni, da nobenemu ne bo jasno, kakšen je vaš odnos 😉 Zanimive stvari pa se dogajajo tudi, ko ti prijateljice pomagajo pecat bejbe 🙂
PPS: Zanimivo je tudi trenirat izven domačega okolja… pojdi žurat v drug kraj ali kaj podobnega. Zanimiva dinamika pa je tudi na/po raznih tekmah ali drugih dogodkih.
Sem se nedavno družil s “kul” tipom, ki se je na vsakem žuru poljubljal z drugo punco. Misliš da mi je zaupal skrivnost uspeha? A-a. Tudi če sem ga direktno vprašal v čem je skrivnost uspeha, se je izmikal ali pa mi dajal neke kvazi odgovore, nikoli mi ni konkretno odgovoril. Naj omenim da je ta tip bil takrat v resni zvezi, pa je vpričo mene varal svojo punco kadar nje ni bilo zraven. Zato sem z njim prekinil vse stike, kajti tak človek ne more biti moj prijatelj. Imam občutek da vsi ti “kul” tipi so v resnici ženskarji, zato se je tukaj za vprašat v kakšni meri mi taki tipi lahko zares pomagajo.
Nimam niti ene prijateljice, s puncami skorajda nimam stikov (hint: preberi moj predhodni zapis).
Sem tudi to že poskusil, pa dlje kot do “Živjo, kako si? Kaj počneš tukaj? Se imaš fajn?” in potem ona: “Se še kaj vidimo.” ni prišlo oz. do “se še vidimo” ni nikoli prišlo.
Tudi to sem probal. Veš kaj sem ugotovil? Da je udeležba na nekih aktivnosti zgolj zato, da bi tam spoznaval punce, fail. Tistim plesalkam sem lahko razbral iz oči “Pa kaj ti tukaj počneš? Poberi se.” Zato se nikoli več ne nameravam udeležiti nečesa zgolj zato, da bi tam spoznaval punce, temveč se bom udeležil če me bo zadeva resnično zanimala in bom ob tem užival.
To da bi s prve trofil primerno punco, se mi je pred leti dejansko tudi zgodilo, vsaj tako se mi zdi. Menda res ne bi bila skupaj do konca svojih dni, bi pa lahko takoj kaj imel z njo
Tudi to sem prebiral in ugotovil, da so te stvari bolj ali manj samoumevne, dejansko nisem odkril tople vode.
Razmišljam o tem da bi poskusil spoznati kakšno punco na nekonvencionalni način oz. kot kaže drugače niti ne bo šlo.
Ko bi le imel tako priliko. Kot sem že omenil, s puncami nimam stikov, nimam niti ene prijateljice. Tudi se mi še ni zgodilo, da bi mi neka punca pomagala osvojiti kakšno punco, poleg tega imam zelo slabe izkušnje z osvajanjem punc preko posrednikov (npr. mi nekdo predstavi neko punco, ki bi jo potem jaz osvajal – izid je bil fail oz. do želenega izida ni prišlo).
Omejen sem z možnostmi prevoza (je pač logistični problem iti žurat nekam več 10 km daleč če nimaš lastnega prevoza), poleg tega se počutim kot riba na suhem če grem sam kam ven, namreč imam nekaj težav pri vključevanju v družbo. Pišem iz izkušenj. Poleg tega nočni klubi, lokali in podobno niso zame, šport in tekme me ne zanimajo. Imam raje kolesarjenje po dobravah.
Lepo, da sje vsaj nekdo izpostavil ključni problem današnjega časa. Marsikakšen fant in punca bi imela oh in sploh partnerja, dejansko pa sama nimata vrednot in vrednosti (ne mislim materialnih ampak osebnostnih) s katerimi bi pritegnili tiste osebe, ki bi jih po njihovi oceni zaslužili. Danes vsi delajo na samozavesti, samospoštovanju in ne vem čem – ampak umetno, s prebiranjem knjig in z učenjem fint in izjav, ki naj bi jih naredile osebnostno zrele. Tisti, ki pa imajo vsaj kanček življenjskih izkušenj takoj prepoznajo osebo, ki se dela popolno in je umetna – napihnjena. Na človeku se takoj vidi ali je samozavesten zaradi življenjskih izkušenj ali pa umeten, tj.se dela in misli, da je samozavesten. Osebnostnih lastnosti se ne da kupiti, vendar tega ne moreš dopovedati tistim, ki verjamejo v neko poglobljeno odkrivanje sebe, osebnostno rast in delo na sebi, kar je super če živiš v resničnem življenju in delaš, ne pa samo nakladaš kaj je fajn in kaj bi bilo fajn, in misliš da si tako zmagal. Npr. danes večina samskih oseb cele dneve presedi pred računalnikom, klika slike in oglase na ona-on, kupid in fantazira kaj bi in kako bi, v resničnem svetu pa zmrzne. Ali pa npr. postavljajo zahteve, kot je idealna postava (ponavadi tisti s prekomerno težo), ne vem kakšne športne aktivnosti – v pogovoru z njimi pa ugotoviš da sami dejansko ne športajo ampak samo fantazirajo o tem, itn. itn. Vedno je veljalo in verjetno bo še naprej veljalo, da si mora vsak najti sebi primernega partnerja. Nikoli nista šla skupaj ful deloven človek in lenoba – ni šans. Nikoli nista šli skupaj dve osebi s popolnoma drugačnimi interesi – se pravi nekdo, ki je zelo športno aktiven pa nekdo, ki se športom nikoli ne bo aktivno ukvarjal, ker pač ni takšen človek in v športu ne vidi smisla. Pri nas se ljudje kar ne morejo sprijazniti s tem. Kupili smo finte, da je vse možno, da je vsak lahko tisto kar želi, in blablabla….vsi vemo da to ne gre tako in da to ni res. Nismo vsi za vse narejeni in ne moremo bit vsi idelani, najboljši športniki, direktorji, imeti svoje firme, ferrarije, itn. S tem pa se je težko sprijazniti, sploh če te v otroštvu niso naučili delati, imeti obveznosti in živeti na realnih tleh. Zato pa je na forumih toliko nesrečnih ljudi, izgubljenih, razočaranih, ki morajo druge spraševati kako se sploh pristopi punci. In kaj bi normalen človek od takšnega pričakoval? Idelano življenje, polno in zadovoljno? Mogoče, samo ne v resničnem življenju.[/quote]
Odlicno napisano! Res skoda, da se izgubi. Danes je dalec prevec pumpanja samozavesti brez pokritja, kar pa ni nic drugega kot golo sprenavedanje.
Vam povem nekaj. Prava samozavest je posledica lastnih razultatov. In to velja na vseh podrocjih. Ko iz lastnih izkusenj ves, da si sposoben pristopiti do vsake in da ti bo v, kaj pa vem, 50% uspelo doseci kar zelis. Samozavest pride z uspehi v karieri, biznisu, ljubezni, sportu, … Do uspehov pa se pride z delom, nabiranjem izkusenj. Tudi branju, teoretiziranju, ampak predvsem s prakticiranjem.
Sicer pa danes ze vsaka susa misli, da je uspesna in kaj vem kaksna ze oseba. Punca se 7 let vlece po faksu, starsi ji kupijo stanovanje, preko veze zrihtajo sluzbo v javni upravi, nakar se ima za super uspesno. Z nosom do neba si na leasing vzame nov auto in tipa, ki je morda samostojno dosegel dalec vec od nje, se povoha ne, ker vozi 10 let starega golfa brez klime. Ona zasluzi najmanj direktorja! Ker se pac ceni, a ne? 🙂
Ali 33-letna flirana studentka, vrsto let na pol brezposelna, ki se ima za ne vem kaksno intelektualko, povprecnega videza, in upa na ne vem kakega asa za tipa??
Ali 40-letna samohranilka, ki se vedno zivi v prepricanju kaksna macka je in zivi v prepricanju, da so le vrhunsko uspesni moski zanjo dovolj dobri. In ker pac takih ni na vidiku, se vmes “zabava” s 25-letniki.
Ali pa tip, ki pri 30-tih se zivi pri starsih, vecino prostega casa porabi za gledanje fulzbala in igranje racunalniskih igric, zivi pa v prepricanju kako dobra partija je za punce, ker pac ima neko povprecno stabilno sluzbo??
Prav neverjetno koliko narcisizma je danes v druzbi. Vsi se nekaj v nebo cenijo. Preberejo knjigo o odnosih, pa ze “delajo na sebi”. Ali kaksno poslovno knjigo, pa se ze imajo za naslednjega Trumpa. Ali se 3-krat letno zapeljejo s kolesom po naselju, pa so ze vsaj rekreativni kolesarji. Za vikend obiscejo London in so ze tezki poznavalci Anglije. No, pa saj ni vecina penzionistov nic boljsa. Ne glede, da so za casa dela vplacali manj kot sedaj dobivajo, so se vedno prepricani, da so si penzijo zasluzili. Egoizem, narcisizem in zgub stika z realnostjo. Pa saj tako ni le v Sloveniji. Zato pa ta svet tudi grem kamor gre…
Pozdravljeni!
Punco s katero želim navezati stik ne pozna, (bil sem na razgovoru on pa v komisiji in to dvakrat izredno lepo se mi je nasmejala…) drugače tudi dela v oddelku (ga ne bom omenil, da ne bom delal reklame po forumu) vedno, ko pridem v trgovino dvakrat ali trikrat na mesec, me lepo prijazno pozdravi in se mi sladko nasmeje, (takrat, ko je prisotna tam) mogoče ji je tud malce nerodno?? To pomeni, da sem ji všeč? Pa sem si rekel, da grem jutri jo spet malce pogledat, pa mogoče narediti kakšen korak, mogoče mini klepet, res ne vem…
lp
Sam sem tudi v tej dilemi.
Zdaj ko jo srečam, bom pač bil iskren in ji povedal da jo želim spoznati. Če me zavrne ok, ni konec sveta 🙂 ostalo je pa ok.
In na to da punce samo čakate, da se kaj dobrega zgodi ni prav. Tudi vi lahko naredite korak, če že fant ne stori. Tudi to je zelo lepo in spoštovanja vredno. Včasih zna narediti tolikšen vtis, da vas nikol ne bo pozabil.
