Ti bom povedala našo zgodbo.
Pri treh letih je imela eno majhno luknjico. Do takrat je vsakih šest mesecev hodila na pregled in ni bilo nobenega problema. Ko pa ji je hotela to majhno luknjico popravit in je malo povrtala je bilo vsega konec. Ust ni več hotela odpreti, niti k zobarju ni hotela več, bala se je tudi splošnega zdravnika, če je rekel naj odpre usta.
Tako smo se z zobarco dogovorili naj pridemo kadar hočemo, da bo le pripravljena. Pridno je hodila zraven sestrice, no in tako je trajalo 16 mesecev. Obljubila sem ji, da ji kupim karkoli, če le odpre usta in popravi zobek. Vmes smo se tudi veliko pogovarjali zakaj je potrebno zobek popraviti, demonstrirali doma a ni pomagalo.
Skratka, obljuba je pomagala, enkrat je rekla, da gre k zobarju. Se je usedla na stol, odprla usta in začela jokati. A je premagala tisti strah in zobarca je uspela popraviti drugo majhno luknjico, naslednjič ji je popravila še en zobek. Tista prvotna luknjica, ki je sedaj že luknja je pa še zdaj odprta in bo zakrpana drug teden. Pri nas se sedaj vsak večer gleda v kopalnici v ogledalu in ogleduje plombici in tisti luknjast zob in njega ugotovitev je, da je prav grd.
Pri nas noben pogovor ni pomagal, bolj obljuba, da dobi “Šu-šuja”.
Ko pa pride iz ordinacije ven, je po hrbtu čisto mokra, po obrazu pa postane na stolu flekasta od strahu.

itak je v navadi, da otrok sedi na staršu. Tako da sam ne bo nikakor na stolu, brez skrbi. Ne sme biti. ti mu namreč nežno držiš tudi glavo. Držim pesti.
T.