Mah moja tematika je uno “na pol” vsakdanja.

Ampak nimam več moči za njo.

Je bla slepa ljubezen, me je zbincal po tleh, kot bik, že po prvem mesecu.

Pa vendar sem se zaljubila, že prej, prvič v življenju, res in dobesedno. Ostala, ker mi je prvič sploh prihajalo, še več, skupaj.

Mislim, ko človek to doživi, se ti zdi, da mora tako bit.

Ampak potem postaneš faking pes. Da ne govorim o mojih otrocih iz prejšnje veze.

Totalna nestrpnost, nesprejemanje v času, ko bi najbolj potrebovali tisto “moško” vlogo, če že biološki oče tega ni sposoben dat.

Pa smo šli naprej. Do še enega otroka.

In v še bolj v knjižni primer, kar se ne sme.

Ko je prišel on, sta ostala dva postala nič. Vsaj tamjhen, ki je vseskozi prisoten. Tavelike večinoma ni. Ga ne moti.

Pa se je vse za 2leti zablendalo v hudi bolezni mojega najmlajšega.

Pa smo zgurali, preživeli, palček je še z nami, ampak nesmisel pol-očeta, biti z nekom zaradi faking seksa, vztrajat zaradi teže svojih odločitev, je dosegel nove razsežnosti.

Ne prenese mojega dihanja, dotiki so samo za praznjenje, ne prenese mojega najstnika, še za najmanjšega (pa je njegov edini otrok) nima živcev.

In jaz jih nimam več zanj, vsak dan se trudim dvignit na višji nivo, v miru in sprejemanju, česarkoli sem si pač izbrala.

In se trudim.

Pazit kako spim, kako diham med spanjem, da moj najstnik mirno sklanja glavo, da tamali ne joka preveč&brez razloga, kot vsi otroci.

Ampak ne gre več. Pijem da pozabim, pijem, da preživim, še en lajajoč dan iz njegove strani.

Na vse nas.

Po vsem.

Kar sva dala skozi.

Kaj bi vi, nevtralna publika storila na mojem mestu?

(Pa prosim brez obsojanj, realna povest za občutek, rada imam svoje otroke, želim jim vse, ampak če odidem nimamo niti avta, niti denarja za nič, razen položnic.

Nisem uspela zagotovit topline v našem fake domu, vem pa, da imam dovolj topline za moje otroke, v srcu. Pa ne mi rečt odidi. Nimam kam.

Pa kako preživeti je mišljeno zdaj, danes, jutri, pojutrišnem…

In mineva že 8.leto.)

♡

Spoštovani,

pišete, da partner ne prenese ne vas ne otrok, nima živcev niti za svojega otroka, vi nimate živcev zanj, pazite na dihanje, sklanjate glave, pijete …  odgovora, kjer bi vam predlagali odhod, pa niste pripravljeni sprejeti.

V tem primeru vam lahko predlagam edino temeljit pogovor s partnerjem o vsem, predvsem pa o tem, kako bosta ravnala v prihodnje. Če vama je v interesu obdržati zvezo, poiščita pomoč strokovnjaka. Lahko se obrnete tudi na center za socialno delo.

Zdajšnja situacija ni dobra za nikogar, še posebej ne za otroke. Doživljate psihično nasilje, ko morate paziti na vsak gib in korak, da ne znori.

Oditi je res pogumen korak, pri doživljanju nasilja pa je to mnogokrat edina možnost. Ni enostaven korak, ni pa nemogoč. Ženske v materinskem domu, kjer delam že 20 let, vedno znova dokazujejo, da se da začeti na novo in zaživeti človeka vredno življenje.

Srečno!

Suzana Gliha Škufca