Najdi forum

Sama sem dala skozi podobno kalvarijo, ki je trajala kar nekaj mesecev. Ko sem se poslovila in dala otročku blagoslov, da lahko gre, je spet posijalo sonce in življenje je postalo svetlejše. Morate to narediti (zavestno) zaradi sebe, otročka in svojih bližnjih.

To narediš lahko šele čez teh nekaj mesecev kalvarije. Brez njih ne gre, bolečina izgube je premočna. Če te mesece nekako preživiš, se šele takrat lahko sprijazniš z usodo. V teh mesecih kalvarije pa so bližnji tisti, ki ti pomagajo skozi ta pekel in ti hkrati dajejo voljo, da nadaljuješ. Pa si rečeš, toliko ljudem nekaj pomenim, pa saj se kljub temu splača živeti…

Taki so moji pogledi in izkušnje.

Pomirjena, lahko pa nam še kaj napišeš o tvoji kalvariji, ki si jo preživljala. To so dragocene izkušnje za nas vse tukaj na forumu.

Želim ti vse dobro za v bodoče.

Preteči mora kar nekaj časa,da sprejmeš in da poskušaš živeti naprej. Čas res naredi svoje.Pri meni ne celi rane ampak me uči živeti z bolečino v srcu.
In nekako gre. Pridejo boljši in slabši trenutki.

Zase lahko trdim,da sem postala nov človek – utrjena, s spremenjenim načinom mišljenja in zrelejša v osebni rasti, s popolnoma drugačnim pogledom na svet in cenim vse tiste drobne trenutke, ki življenje napolnijo s srečo in radostjo in potrpežljivo prenašam tudi tiste manj lepše trenutke in boleče spomine in se poskušam iz njih tudi kaj naučiti. Včasih sprejemam in živim bolj ” pogumno” pride pa tudi čas,ko se izgubim in takrat poiščem uteho in vzpodbudo pri mojih srčkih ” domačih” in “službenih”.

Večkrat se spomnim na mavrico,ki name deluje pomirjajoče.Saj ste že slišale? …da nastane mavrica sta potrebna sonce in dež …

Mislim na vse vas, Sabrina

New Report

Close