Pozdravljeni!

Stara sem 30 let, s partnerjem sva v vezi 8 let, imava 21 mesečno hčerko. Živiva v prizidku pri njegovih starših. Tast in tašča sta zaljubljena v svojo vukinjo – to je njun prvi vnuk. Pred rojstvom hčerke smo se super razumeli, potem pa je nastal problem. Od hčerkinega rojstva dalje nihče ne zna skrbeti za otroka – jaz in partner sva “bušaka”, tašča tudi velikokrat kaj ne naredi prav. Ko sem odšla nazaj v službo jo je začela paziti moja mama, ki je že upokojena (tast in tašča še oba delata). Nikoli nič ne naredi prav, tast pravi, da jo tam ustrahujejo, da je otrok živčen itd…nič od tega ni res. Če mu hčerka ne izkaže pravilno pozornosti, užaljeno odide stran in me potem nekaj dni ignorira, kot da sem jaz kriva, za njeno obnašanje. Naj omenim, da ga hčerka obožuje in da ji nikoli ne branim obiska-vsak dan se najmanj eno uro igra z njim. Tašča mi pravi da se tast zato tako sekira zaradi hčerke, ker je sam imel težko otroštvo, meni pa gre že pošteno na živce da mi kar naprej govori, da jo nekdo straši, prca po rokicah in po riti…Hčerka je zelo razigrana, dobrovoljna, nagajiva, uglavnem zdrav otrok.
Take opazke skoraj vedno priletijo, ko je partner odsoten, ko mu to omenim pa pravi da pretiravam in ponori, potem ponorim še jaz, ker si mu nikoli nihče nič ne upa reči, tudi sama ne. Problem je, ker mene te stvari, da mi nekdo reče da sem “bušak” in da ne skrbim dobro za otroka prizadanejo in ne vem kako zaboga naj te stvai enostavno preslišim, kaj naj mu zabrusim, da bo naslednič držal jezik za zobmi? Je pa tak tip človeka, ki se zelo rad ponorčuje na tuj račun, jaz pa tega nisem vajena, poleg tega čutim eno spoštovanje do partnerjevih staršev.

Lep pozdrav

Pozdravljena,
nič kaj zavidljiva situacija. Medsebojni odnosi še zdaleč niso tako preprosti kot si marsikdo želi verjeti. Sami ste tako dobro napisali, da vam tašča pravi, da se tast tako sekira zaradi hčerke, ker je sam imel težko otroštvo. Torej tast prinaša v vaše odnose svoje nepredelane travme iz otroštva, tašča vam posredno sporoča, da morate biti zaradi tega posebej »občutljiva« do njega oz. jaz bi rekla, če se bolj preprosto izrazim vam pravi, »Tast je glavni, njega se upošteva.« Pa on ni edini, ki prinaša v odnose svojo preteklost, vsi nosimo nepredelane bolečine v sebi, ki vplivajo bolj ali manj na naše sedanje odnose. In seveda notranji boj vašega moža, navodila s strani staršev so jasna čeprav ne neposredno izrečena.
Všeč mi je, da čutite spoštovanje do partnerjevih staršev. Spoštovanje je vedno dobro izhodišče v odnosu do drugih. Vendar spoštovanje ne izključuje postavljanje medsebojnih meja. Postavljanje meja v vašem primeru pomeni pomeni, da se jasno pove, da ste vi mama in ona dva stara starša. Ter da ste vi tista, ki odloča o otroku, vzgoji…in seveda vaš partner. Ona dva pa lahko dasta nasvet, to je pa vse. Predvsem je pomembno dejstvo, da otrok ni lastnina od nikogar in da je potrebno v prvi vrsti poskrbeti, da vsi odrasli okoli otroka poskrbijo za njegovo največjo dobrobit. Kaj pa je otrokova največja dobrobit? Obstaja kar nekaj zelo dobrih knjig, izobraževanj na to temo. Osebno sem zelo alergična na podobno izjave kot so, imel je težko otroštvo, ima veliko travm….pa se mu je potrebno ves čas prilagajati. Njemu pa ni potrebno nič narediti, kje pa, da bi se vključil v kakšno svetovanje. Pa vendar je pomembno, da dobi jasno sporočilo, da otrok ni tukaj zato, da bo njemu lažje, da je vzgoja otroka kompleksna in da če želi preveriti svoje teorije dobre vzgoje, da naj si kaj prebere. Dvomim sicer, da bo to storil, samo je eden od načinov, da se mu postavi meje. Nikakor ni za otroka dobro,da stari starši grdo govorijo o starših ali obratno. Omenjate prce po roki in riti, ne omenjate ali jih izvajate ali ne. Res je, da naj bi bila vzgoja otroka brez fizičnega nasilja, pa psihičnega tudi samo…včasih nam spodleti. Pa mislim, da pri vas ne gre za nič resnega v zvezi s tem, da so to le očitki. Rešitev ni ne biti tiho in požirati ne nekaj zabrusiti nazaj. Rešitev nastale situacije je pogovor. Seveda je pa najprej potrebno, da se pogovorita z možem. Velikokrat pozabimo na veščine oz. osnovne elemente vsakega pogovora, ki so aktivno poslušanje, preverjanje, če smo zadevo dobro razumeli, in jasno sporočilo našega videnja situacije ter nato v miru iskanje skupne rešitve. Seveda je potrebno tudi aktivno poslušanje in preverjanje sporočila iz druge strani. Samo saj veste, spreminjate lahko samo sebe. Koliko bo pripravljena storiti in prispevati druga stran, ni v vaši moči. Ko se bosta z možem dogovorila, pa je potrebno narediti korak najprej. Da gresta oba k staršem in se na isti način pogovorite skupaj. Ne pristajajta na morebitno čustveno izsiljevanje, ste odrasli ljudje in se boste odraslo pogovorili. Ne skrivajte, kako se počutite, če slišite žalitev na svoj račun. Povejte, da vas boli. Povejte, kako se počutite v odnosu z njima. Predajte jima odgovornost za njihovo obnašanje, nastavite jim zrcalo. Še enkrat pravim, ne veste kakšen bo odziv na drugi strani, vi lahko poskrbite za svoj del. Če boste v pogovor vnašala spoštovanje in jasni skupni cilj, da je namen pogovora, da se boste vsi bolje počutili in da bo hčerka rasla kar v najboljšem okolju, obstaja velika verjetnost, da se bodo stvari obrnile na bolje. Držim pesti, vi pa še kaj pišite in povejte kako in kaj.
Srečno!

Pozdravljeni Alenka,

kot prvo ne vem če je pravi način, da preslišite opazke. Če se stvari ponavljajo iz dneva v dan potem razumem, da je ravnanje partnerjevih staršev skrajno moteče in neprijetno. Če želite partnerja soočiti s situacijo in mu pokazati kaj dejansko prestajate, potem je to danes lažje kot kdajkoli prej. Vzamete telefon, nanj namestite ustrezen program posnamete komunikacijo z njegovimi starši in mu jo predvajate.
Sicer je to lažji del naloge… V nadaljevanju morate najti ustrezen način, da partnerjeve starše postavite na pravo mesto, si pa težko predstavljam, da bi šli v ta boj brez partnerjeve podpore. Vsekakor svetujem, da ste pri pogovoru taktni z besedami, ker to, da norita oba ne koristi nikomur. Še najmanj vaši hčerki.