Zaviviano,
lepo pozdravljena in hvale, ker si se nam pridružila s svojim mnenjem.Dobesedno se lahko samo podpišem pod vse kar si napisala.Sama vem, da se ne splača vztrajati.Tudi jaz sem z otrci odšla, brez vsega, samo s tistim, kar smo imeli na sebi.Ko ne moreš več, ti je popolnoma vseeno, ali imaš kaj ali, ne želiš si samo odditi, želiš samo mir, ne razmišljaš kako boš naprej, kaj bo jutri, pojutrišnjem, želiš se samo rešiti.Meni so na policiji dejali, da tam ko nekdo odide brez vsega, je doma nekaj zelo hudo narobe, ter da tega nekdo ne naredi kar tako, brez veze, ampak iz stiske.
Ne pozabi, da imaš kam iti.Kot je tudi meni napisala Viviana, obstajajo institucije, na katere se lahko obrneš po pomoč, kjer ti nudijo streho nad glavo, kjer ti pomagajo pri nadalnjem vključevanju v življenje, kjer ti pomagajo se soočiti s posledicami.
Samo ne vztrajati v odnosu, ki ubija.Dokler si v takem odnosu, še nekako funkcioniraš, ko je telo nenehno polno adrenalina, ampak posledice, se začnejo kazati po odhodu, ko adrenalin popusti.Potem pa pride soočenje, sam s sabo, s življenjem, z vsemi stvarmi.
In ob tem ne zmoreš sam, potrebuješ pomoč in podporo.Ampak , ker nas je velika večina med nami tu, ostala brez prijateljev, oz. so ti prijatelji zaradi njih postali celo naši sovražniki, je še težje.Sama sem hvaležna za ta forum, saj mi je dosti lažje.Lažje je , ker vem, da ni v meni težava, ker nisem nič od tistega kar on govori, kar si ti napisala, ampak sem čisto uredu punca., tako kot ti, tako kot vsi ostali tu.Večina nas je popolnoma izmozganih, utrujenih od vsega, kar nas je doletelo, a hkrati vse uprte s pogledom v boljši jutri, ki nas čaka.
Vedi pa, da nobena ni odšla z veseljem, ampak iz stiske in ta odhod nam je vsem pomenil, prvi korak k lepšemu jutri.Kot je nekdo že napisal tu gori.V zvezo greš prostovoljno iz nje ne moreš odditi, ampak se da, je težko, ampak se da.Potem pa korak po koraku.Večini, ki smo odšle, je bil prvi korak najtežji in vse nas še čakajo, sodišča, urejanje življenja nazaj, hkrati krpanja sebe in otrok, ampak je vredno.Ja vedno nekaj izgubiš, ampak se kljub vsemu izplača.Je pa izredno težko, ko zapuščaš svoj dom, ki si ga soustvarjal, svoje življenje, ki si ga pustil, sebe, vsemu, kar se odrekaš na nek način, ampak se splača.Je pa naporno.
Ne obupaj, zaradi sebe in otrok.Odrečeš se marsičemu, ampak je vredno.
Ne dovolimo jim več, da nas še naprej maltretirajo, ne odzivajmo se na njegove provokacije, in ja naredimo korak pred njim, ker če ga oni, je še težje.
Drži se.
Viviana upam, da ne zameriš, ker sem se oglasila.
Pozdrav tudi tebi.
Gemma

“Nekatere najdete pogum, način, moč. Se zdvignete iz pepela. Me pa ostajamo, …Ne vemo zakaj, mogoče še malo upamo. “

To je največja napaka, ker najbolj nastradate ve in otroci. Vse se potem prenaša na njih in isto počnejo v svojih odnosih- nadaljujejo z nasiljem če so fantje, ali pa ga če so punce prenašajo, tako kot ga ve. Ne vem a res želite to svojim otrokom?
Seveda je kriv dec, ampak žal tudi ve, ker ostajate.

Obstajajo razne varne hiše, materinski domovi… upam, da bom poiskala link in ga prilimam tukaj gor.
samo ne ostajat v takem, take obvezno prijavit policiji, bolj si tiho, bolj lahko serje po tebi, ker to izkorišča, ker ve da nič ne narediš.

Sicer pa če zaradi sebe ne greste, pojdite zaradi otrok in jim dajte lepšo prihodnost. oni nimajo izbire žal morajo prenašati to in nenazadnje a niste staši dolžni zaščitit otroke? ma groza no kako lahko kar vztrajate v tekem, brez da bi razmišljale na izhod, mater otroke imate!!!

Draga jezna, ne bit jezna !

Malo bom obrnila na hec. Vedno sem žalostna, kadar nekoga razjezim s svojo iskrenostjo. Potemtakem, iskrenost ne vala, je toaletni papir, za enkratno uporabo dokler ne štrbukne v wc školko.Tako približno delajo osebe z MOM.Udari in zbeži. Samo resnice ne, ker to ni prav, ker ono ni prav,…oni že vedo , kaj je prav, kako je prav,… Različni pogledi situacije, trenutki,.. Toda že to, da imam nove prijatelje tukaj na forumu, da sem začela razmišljati, da je nekaj hudo, hudo narobe, da želim spremembe, boljše življenje zase in otroka me navdaja z upanjem na boljše čase.In upanje umira zadnje. Lp.Hvala za post !

Pozdravljene!
Zajezna ima prav. Stvari niso nikoli zgolj črno bele, temveč je še veliko nians vmes. Črno belega razmišljanja ( nekaj je zgolj dobro ali nekaj je zgolj slabo) ima vsak, ki ima v bližini nekoga z MOM vrh glave.
Prav tako forum ni namenjen temu, da bi sodili, kdo ima prav in kdo ne, temveč je prostor, kjer lahko ( kočno) povemo svoja razmišljanja, ne da bi nas kdorkoli obosjal ali sodil. Zato tudi v bodoče prosim, da tudi v primeru, da imate drugačno mnenje od nekoga to upoštevate. Dokler ne poznaš neke situacije v celoti ne moreš nikoli vedeti, kaj je dobro ali ne.
GittaAna

Spoštovana zaviviano,

…..nekje tu sem že napisala, da lahko vsaj poskušam razumeti ženske, ki ne zmorejo oditi tudi po več letih oz. se vedno znova vračajo nazaj. Pisala sem o začaranem krogu nasilnega odnosa in o vzorcih iz primarnih družin….Ko pa se začne nasilno vedenje tudi nad otrokom pa je na mami, da ga zaščiti kot levinja in od tega pač ne morem odstopiti. In ne obsojam žensk, ki ostajajo v partnerstvih. Izgovori pa ne zdržijo… Sama vem, kaj pravijo te partnerji o nas. Jaz sem zmešana, nora, neuravnovešena…skratka ni potrebno naštevati. In me niti slučajno ne zanima kaj govori o meni naokoli…Jaz zase vem kdo in kaj sem. Moja primarna družina, moje socialno omrežje-prijatelji,znanci,kolegi,sodelavci tudi vedo kdo in kaj sem. In to šteje. Ne pa kaj on govori okoli. Me ne zanima, se me ne dotakne….Institucije-nevladne organizacije, policija idr. delajo dobro. Tako da izgovor na njih ne zdrži. Policija-kriminalisti imjo točno izdelan profil teh ljudi. Če nisi slišan prvič, drugič, si tretjič. Vem to. Policijska postaja Center v Ljubljani te bo slišala v primeru, če na drugi nisi slišan. Ženske zapuščajo t.i. zlate kletke in ostanejo brez doma, brez denarja, brez službe. Dobijo pa nazaj nekaj najdragocenejšega svoje življenje in svoje dostojanstvo. In postopoma se tudi materialne stvari uredijo.

In ponovno poudarjam ne obsojam, ampak izgovori pri meni ne zdržijo.

viviana

Strinjam se s tem, da je potrebno otroke zaščiti kolikor se le da pred zlorabo enega od staršev. Vendar so zgodbe v katerega so vpleteni MOM zelo raznolike. Za nekatere otroke je pekel še večji, če se ločijo. V primeru, da ima tisti starš, ki ima MOM še vedno dostop do otrok ( obiski, vikendi) – takrat drugega starša ni zraven, da bi zaščitil otroka pred vedenjem MOM, ki se lahko zaradi ločitve še poslabša in začne s hudimi pritiski na otroke. Takrat je vsaj dokler niso otroci dovolj veliki morda bolje ostati.

Včasih je eden od staršev od partnerstva z MOM že tako zelo poškodovan, da ni sposoben več poskrbeti ne zase in ne za otroke. Takrat mora najprej spraviti v red sebe, da bo sploh zmožen oditi iz odnosa in poskrbeti za otroke. Temu lahko pomagamo tako, da se spravi na noge, da spet dobi nazaj svojo energijo in moč. Dodatno nalaganje krivde in dolžnosti (“moral bi”) ni ravno v pomoč.

In različnih zgodb je še veliko.

Ta forum naj bi bil prostor, kjer lahko podeliš svojo stisko, strahove, upe…ne da bi te pri tem obsojali ali ti govorili, da nisi dovolj dober. IN tistim, ki še ne zmorejo ( takoj) storiti potrebnih korakom pomagati, da bodo to lahko storili.

GittaAna

Mom gor mom dol.. še vedno je to nasilje in pred nasiljem je treba zaščititi tako ženske kot otroke. Dedci pa naj se sami znajdejo, dosti so že sranja zganjali po ženskah, dost jih imamo že!

Problem je v tem, da ženske nič ne naredijo, ker mislijo, da itak nihče ne bo pomagal. Slišijo eno slabo zgodbo in jih zablokira, ko pa vemo, da se je kljub vsemu rešilo dovolj žensk in da ni res, da jim nihče ne pomaga.
meni se ne zdi prav, da ostajajo v takih odnosih, z mislijo, saj ne morem ven, saj mi nihče ne pomaga.
Enostavno si je včasih treba priznati, ker marsikatera si nažalost ne “sem žrtev nasilja, ampak tega nisem želela, NISEM se zato poročila, da bom trpela, nisem rodila otroke da bodo trpeli, NE želim tega in želim se rešiti”

in takrat ko si to priznaš ko si to želiš, so poti odprte, izgovori padejo in vidiš neko pot in načrt kako in kaj. dokler pa verjameš da nihče ne pomaga si pa zablokiran.
zato še enkrat čestitke za pogum.

Bom povedala svojo izkušnjo.
Kot otrok po vsej verjetnosti totalno mejne mame in očeta, ki je bil ali mejni ali pa hud narcisit ali pa sociopat in prikrit alkoholik sem živela celo otroštvo v peklu. Ves čas sta se ali prepirala do konca ali pa imela tihe dneve ( nekoč med seboj nista govorila mesece!!!). Oba sta bila “žrtve” in sta nam otrokom stokala vsak po svoji strani ( celo pisma o tem sta nam pisala) kako sta uboga, kako grozni je tisti ta drugi….in otroci smo prosili ( mnogokrat) da se naj za božjo voljo loćita, da bo mir. Odogovor je bil vedno, da se zaradi otrok ne moreta ločiti ( absurdno, vem)

Še do nedavnega sem bila besna na oba, da se nista ločila in da bi bil takrat mir. Potem pa sem ob prebiranju tega foruma o tem ali se je potrebno ločiti ali ne (prvič) začela razmišljat, kako bi to sploh izgledalo, če bi se ločila.

in odkrila da bi bila totalna katastrofa. Otroci bi ostali pri materi, ki bi ves svoj bes in jezo usmerila na nas, kadar bi imela napad togote, ostali čas, ko je igrala žrtev ( če bi podeljevali oskarje za to vlogo, bi dobila vse) pa bi verjetno morali mi še bolj prevzeti vlogo njenih skrbnikov. Da ne omenim, da se je potem , ko je oče umrl in je ostala sama njeno stanje drastično poslabšalo in se je izkazalo, da je povsem nesposobna kakršnih koli odnosov ali skrbi za otroke , da se je poskušala totalno zlepit s tistim od otrok, ki ji je bil dosegljiv trenutno in da je bila pripravljena iti čez trupla, da bi dosegla, da bi se ukvarajli zgolj z njo in to zgolj na način, ki ga je ona določila in ne morem niti opisat, kako bolano vizijo je imela.

Oče je bil ves čas popolnoma čustveno odsoten in z nami otroci ni vedel kaj početi. Torej bi verjetno ostali brez njega ( s totalno zmešano mati) in bi morali reda radi hoditi k njemu – ugledenemu meščanu, ki pa je bil za zaprtimi vrati lahko zelo nasilen ( kadar ni bil totalno odklopljen od vsega – zaradi alkohola ali preprosto zato, ker ni bil sposoben vzpostaviti kakršnegkoli odnosa).

Kakršen koli že pekel sem torej v otroštvu preživljala, je bilo vseeno bolje, da sta se klala med seboj, kot pa če bi se potem vsak na svoj način še bolj spravaljala nad otroke.

Mislim, da bi bila edina rešitev, da bi nas odvzeli in dali kam v rejo, kar pa je bilo nemogoče, ker smo bili “ugledna” družina in nobeden ne bi verjel, da se to dogaja in če bi verjel, si ne bi upal, ker so imeli starši vpliv. Pa tudi glede na stanje rejništev je veliko vprašanje kam bi potem padli.

V glavnem, ko sem vse skupaj razmislila, sem šokirana ugotvoila, da je bilo tako, kot je bilo ( da sta ostala skupaj) še najbolje zame. Mi je dalo misliti…

Streetkitty

Moram priznati, da tudi sama težko razumem, kako to, da se vsaj zaradi otrok ne sproži “mama bear” sindrom in da to ne da moč, da greš stran.
Moj ex je tudi precej knjižen primer MOM, pa še kaj bi se našlo….kar sem dojela šele po rojstvu otroka. Najprej sploh nisem mogla dojeti, kaj se pravzaprav dogaja in da se to dogaja meni….dokler ni bil zgolj bolestno ljubosumen, pa razni čustveni izpadi, pa…dokler ni začenjal postajati že nasilen. Sicer (še) ni storil nič hudega, vendar se prav spomnim kako sem ga gledala, ko je padal ven vsa prestrašena, ker sem dojela, da je v resnici vsega zmožen, medtem ko je otrok jokal v posteljci, jaz pa si nisem upala do njega, da ga potolažim, ker me je bilo strah, da se mu bo dokončno snelo in kako sem dojela, da je ex popolnoma vseeno, kaj se takrat dogaja z otrokom, ker je bil čisto v svojih filmih…….in je bila naenkrat samo ena misel v meni – moj otrok tega ne bo preživljal! Ni šans, pa naj stane kar hoče!

Z nekaj mesečnim otrokom sem odšla dobesedno brez vsega, samo tisto sem imela na sebi in pobegnila do svoje prijateljice in se tam skrivala nekaj mesecev. Kasneje je bilo še mnogo zapetov in hudih trenutkov, ko sem se celo bala za življenje svojega otroka in zase….vendar je tisto v meni,da MORAM zaščititi svojga otroka vedno na prvem mestu, daleč pred vsem ostalim. Danes imamo kolikor toliko normalen odnos ( potem ko je zares dojel, da me z ničemer ne more prepričati in zmanipulirati).

Če ne zaradi sebe naj bo motiv za spremembo otrok, ker res ne zasluži, da bi plačeval za neumnosti staršev.
Mišk

Vse to je res, kaj pišete v svojih postih. V nekaterih primerih osebe z MOM niso fizično nasilne, do otrok, le ne vedo, kaj bi z njimi počeli. Nasilni in provokatorski so, le do partnerjev, ki seveda upa, da se bo mogoče ” le ” za miškin nohet spremenil, in se bo dalo z njim dalje voziti. V mnogih primerih, je krivo, da ženske trpijo v takšnih odnosih, vzorec iz otroštva. Ženska je zmedena, verjame, da je to vse res, kar ji partner govori. Pri domačih nima podpore, ker so jo prepričali, da je njen mož že v redu, le ona naj se potrudi biti boljša,… Situacije so, kot piše g. GittaAna, različne, kot so različni prsti na eni roki. Po mojem mišljenju, ta forum ne obstaja, da bi ” pripovedovalke / ce , zmerjali in jih na nek način čustveno še bolj pohabljali, kot so že pohabljene /i. Najslabše je svetovati v nasilnem tonu, nekomu, ki je prestrašen. To vam pride nekako tako, kot bi miški kazal pot za umik pred mačko, le da bi mačko z odprtim gobčkom postavil na to pot. Osebe, ki živimo v tako težkih odnosih smo že tako ali tako ” miške “, in ne potrebujemo nekakšnih strašnih Gargamelov.Drage moje , sotrpinke, že to , da so nam dali možnost, da se izpovemo, pomagamo, poslušamo,… je Božji dar. Izkoristimo to na najbolj pozitiven način, kar lahko in se ” vsaj ” poskušajmo na čimbolj neboleč način, razumeti, podpirati, poslušati,…Lepo vas pozdravljam.

Hotela sem povedati nekako takole, pa upam, da nisem bila preveč provokatorska: nekateri potrebujemo nežnejši dregljaj, da se poberemo, slišimo, razmislimo, Večina nas je popolnoma izmozganih zaradi življenjske situacije. Možnost, da se izpovemo na tem forumu razumemo, kot bolnik z rakom , da obstaja zdravilo in da bo ozdravljen.Grobi odgovori in poduki nas spravljajo nazaj v stare tire, nam ne pomagajo.Razumeti neko situacijo, pomeni, biti sposoben razmišljati.Večina nas ne živi v bližini prestolnice in smo bolj neslišane.
Hvala !

Drage kolegice – saj lahko tako rečem :),

……..vem, da ste izčrpane in psihično zelo šibke ..In vem kako se počutite. Tudi sama sem se….Ne samo, da sem bila popolnoma izčrpana ter otepela idr., tudi misel na samomor se mi je vsake toliko časa pojavljala. Vendar pa ne bom pisala, da bo bolje, da se bo vedenje spremenilo, da je upanje….Želim samo, da zberete moč in ukrepate – punce vem, da zdajle mislite, da je to misija nemogoče. Tudi sama ko pogledam nazaj, ne vem kako sem zbrala vso moč in energijo, saj sem bila že popolnoma izčrpana, ampak sem in tudi vam želim, da jo, ker se da.

…imate vso podporo in oporo in tudi informacije od nas na koga se obrniti.

Lep sončen dan vam želim, viviana

Pišem izključno o nasilnem vedenje in ne uporabljam termina MOM. Za postavljanje diagnoze je pristojen izključno strokovnjak-psihiater……Po prebranem pa so naštete lastnosti osebe z MOM identične osebam z nasilnim vedenjem.

V razmislek bi dodala še misel:
Izčrpane in občutljive ste zaradi odnosa in ne našega – mojega pisanja.

Pozdravljene vse skupaj.Imam občutek, da so stvari nekoliko ušle iz rok.Za jezno, vem da si jezna, da te jezi, zakaj nekdo ne oddide iz odnosa, ki je poln nasilja.Tudi sama sem doživela krute besede iz ust delavke na csd, ki mi je rekla ravno tako, kot praviš ti, da sem ravno toliko in tako kriva, če ostajam v odnosu in dopuščam neprimerne odnose do otrok s strani partnerja.Dolžna sem jih zaščititi.
Naj povem, da so me te njene besede strašno prizadele in sesule, kajti v svoji stiski nisem potrebovala teh besed, ampak besede razumevanje, podpore in pomoči.Ko sem začela z vezo, partner ni pokazal takoj svojega pravega obraza, ampak ga je pokazal čez čas, ko sem bila že prav pošteno ustrahovana.Verjetno je vsem osebam, ki smo doživele karkoli hudega značilno to, da nas nihče v otroštvu ni zaščitil, da nas nihče v otroštvu ni imel rad take kot smo, ampak samo s pogojevanjem.Če boš tak in tak, te bom imel rad-a, nikoli dovolj dobri, vedno krivi za vse, popolnoma brez samozavesti, popolnoma razvrednoteni…..
Ljudje, ki so jih vzgajali ljubeči straši, takih težav zagotovo nimajo in definitivno si v svoje življenje ne privabljajo nasilnih ljudi.
Nekdo, ki je že od nekdaj razvrednoten, ponižan in brez samozavesti, ne potrebuje še besed, ki bolijo, ne potrebuje obtožb, da si kriv, ker vztrajaš, da si odgovoren, ker ne zaščitiš otrok.Kako naj nekdo, ki ni sposoben zaščititi sebe, zaščiti še otroke??Kako naj nekdo, ki je na zadnjih atomih moči najde pogum in oddide.
Kako naj nekdo ki je prestrašen, ustrahovan oddide?
Kako naj nekdo , ki mu je z grožnjami povedano, da če bo odšel, če ga bo zapustil, da bo to zadnja stvar v življenju, ki jo bo naredil oddide?
Kako naj nekdo, ki nikoli ni bil v odnosu, ki ni enakopraven sploh ve, kako se počuti nekdo, ki je vse to doživljal?
To ve, samo tisti, ki je šel sam čez to.
In tudi sama sem dala skozi vse oblike nasilja, ga ni ki ga nisem okusila.
Dolgo sem se borila, na koncu vdala in skoraj da dobesedno umrla od psihične in fizične izčrpanosti, ki je pustila na mojem telesu posledice.Ves čas sem mislila na otroke, ampak v tistem trenutku, ko se mi je zgodil kolaps, sem vedela, da če ne bom sebe spravila v pogon in red, da tudi svojim otrokom ne bom koristila.
Nisem odšla kar takoj, nisem odšla prvič potrebovala sem popoln padec na dno, da sem ukrepala.
Nikogar ni bilo ki bi mi pomagal, nikogar ni bilo ki bi me razumel.Bili pa so vsi pametni, pa daj saj je dober mož, saj skrbi za tebe,otroke,….potrudi se, kako pa boš sama, daj potrpi……
Koliko trpljenja človek sploh lahko prenese, kdaj rečeš dovolj je bilo.
Ni pravila in ni prav, da nekomu rečemo daj, postavi se k sebi, vstani , naredi nekaj, nehaj se smiliti sam sebi, zaščiti otroke, sebe in pojdi.Ja, vse lepo in prav.Vsak oddide, ko najde v sebi dovolj moči za odhod.Ni tu prav in narobe, ni pravil, od posameznika je odvisno kdaj bo naredil prvi korak.Nekateri spokajo ob prvi neprimerni besedi, drugi ob prvem ponižanju, tretji ob razvrednotenju, tretji ob prvem udarcu, nekateri pa neprimerno vedenje prenašajo leta in leta in leta..Nobenega ni za obsojat, ker nihče razen tistega ki to doživlja ne ve, kako se počuti, zakaj ne ukrepa, zakaj ne oddide.Povem lahko samo, da ne trpeti, da ni vredno trpljenje, da je življenje lahkot tudi lepo.
Kdaj pa je pravi čas za odhod?
Takrat ko se posameznica-posameznik za to sam odloči.In takrat, ko se odloči je pravi trenutek, ne glede na to, kako globoko si že v takem odnosu.
Nihče si ne zasluži poniževanja, nihče si ne zasluži trpljenja, nihče si ne zasluži, da ga kdorkoli ponižuje in to je glavni razlog, da se prekine kakršnikoli škodljiv odnos.
Tudi jaz, tako kot je napisala viviana, ne govorim o diagnozah, ker za to nismo usposobljeni, ampak govorim o svojem primeru, dejstvih, ki so se mi zgodili.
Želim si, da vsaka, ki je v kakršnem koli odnosu najde moč za odhod oz. prekinitev škodljivega odnosa.
Noben pristop, pa ni dober za vse.Tudi sama nisem naletela na razumevanje in podporo, ko sem končno spregovorila, ampak sem doživela hladen tuš.In veste kaj sem v tistem trenutku doživela?
Še večje razočaranje, moja samopodoba in samozavest, sta bili na psu oz, ju sploh ni bilo in ja v tistem trenutku, bi potrebovala nekoga, ki bi mi rekle, da sem pogumna, da sem to naredila, da sem vredna življenja, da si zaslužim kaj drugega, jaz in otroci.
Nekdo, ki še vedno vztraja v odnosih ki so škodljivi za vse, še zbira pogum in moč, da to naredi in slej ali prej bo.
Nihče si ne zasluži obsojanja, da je kriv enako kot nekdo ki povzroča nasilje, pa ni važno kakšno je.
Ljudje, ki imajo o sebi prepričanje, da so ok, da so enkratni, da so oh in sploh, se po vsej verjetnosti nikoli ne bodo spremenili.Lahko za kakšen trenutek, ko jim poveš, da pa imaš tega dovolj, da te zadržijo ob sebi, saj potrebujejo zraven sebe nekoga, nad katerim se lahko znašajo in si na njihov račun višajo ego.Ampak ko te s svojim jokom, opravičevanji, darili spet pridobijo nazaj, postane zadeva še hujša, kajti spet so dobili potrdilo, da smejo s človekom ravnati ponižujoče.
Nekdo, ki ves čas govori, da ima težave samo z osebo s katero je in z nobenim drugim, je manipulant, lažnivec, ki mu je cilj samo eno.Uničiti človeka, zato da preživi.Preživi, ker bog ne daj, da pa bi v resnici kdo zvedel kakšen je v resnici, bog ne daj, da bi si pokvaril navidezni ugled in spoštovanje, bog ne daj, da bi kdo zvedel, kakšen je v resnici.Takšni ljudje vedno izhajajo iz sebe, so popolnoma nesposobno vživljanja v drugega človeka, so popolnoma nesposobni kakršnekoli empatije.Vse se vrti samo okoli njih, vse zato, da dosežejo cilje ki so si jih zadali.Ni jim važno koliko ljudi ponižajo uničijo, razvrednotijo.Važni so oni.
In naredili bodo vse, da se njihovo ime ne umaže.Naredili bodo vse, da resnica ne pride na dan.
Vsi ki še ne upate narediti koraka naprej, tudi vi ga enkrat boste, tudi vi boste enkrat našli moč.
Ne predajajte se strahu, ne nasedajte manipulacijam, ne nasedajte besedam, ki vas prizadanejo, ampak imejte v mislih vedno samo to, da to, kar vam oni govorijo ni res, da to niste vi.

Trnova pot skozi katero hodimo je res težka, posledice so, ampak enkrat bo tudi nam lepše.
Držite se.
Imejte posluh za ljudi v stiskah.
Bodite sočutni.
Poslušajte in res slišite bolečino drugega.
Vse dobro vsem.
Gemma

Odlicno povedano Gemma!
GittaAna

Pozdravljene !

Hvala vsem za komentarje, prebrane poste, razumevanje. Hvala za poduk, glede diagnoze, načina in na sploh vsega, tudi vašega časa. Trenutno se, ne bom več oglašala na forumu, le prebirala bom vaše komentarje. V upanju, da se boste pravilno odločale, vas vse prav lepo pozdravljam ! Zavivano !

Ženske ostajajo tako kot je rekla ‘zaviviano’ zaradi vzorcev iz otroštva. Torej, je tudi na vas ženske, da prekinete ta vzorec, da se ne navleče še na otroke…
To da partner ni do otrok nasilen- nima veze, dovolj je že dejstvo da je do žene, ker otrokom tako sporoča “manj vredna mama, ženske se lahko pohodi, tepe…. ženske so samo za ***”

Zaviviano- verjamem, da vam je težko, tisto ko ste pisali o posiljeni sosedi nekje, ste verjetno bili vi….še vedno si ne priznate da ste žrtev, kaj? Zakaj imate tako slabo mnenje o sebi da to dopuščate? zakaj sami sebe kaznujete? posledično trpijo otroci.

Ne tudi zame tako kot pravi viviana niso izgovori dobri, kot da bi nekatere uživale v takem, če te že domači ne razumejo, te bodo pa prav gotovo DNK, ŽS, objavila sem link do centrov in vsega…
Res ni težko poklicati, vse možne stvari so okoli, da se jih lahko oprime, ampak kje… oprostite to me razjezi, ker se raje skrivajo in ‘ah ja spet me je pretepel…bo že bolje nekoč’ kot pa da bi že končno kaj naredile. sploh nima veze kje so zdaj sorodniki kdo kaj verjame, naj verjamejo kar hočejo, važno da ve veste zakaj ste šle in imate svojo dušo nazaj.
viviana in gemma lepo da govorite svoje izkušnje o odhodu in spodbujate.
srečno

Zaviviano,
Nihče tu, predvidevam da nima slabih namenov.Sama te popolnoma razumem v vsem.Ne bodi sama v temu.
Veš tudi sive miške pridemo slej ali prej do izraza.Poskušaj si predvsem okrepiti samozavest, poskušaj se psihično ojačati, kajti moč potrebuješ za sebe in otroke.Če ne bomo pomagale sebi, tudi otrokom ne bomo mogle.Ne dovoli si, da ti besede ki niso resnične prizadanejo.
Drži se.

Gemma

Zaviviana ostani z nami:-)
V življenju gremo skozi različna obdobja in potrebujemo različne vzpodbude. Če smo še globoko notri v nezdravem odnosu potrebujemo najprej malo prijazne vzpodbude in podpore, obenem pa slej ko prej ( ko se dovolj ojačamo) tudi da nam nekdo pove resnico takšno kot je, da nas potisne naprej. Nič ni narobe s tem, da poveš, da je potrebno najprej misliti na otroke in da je potrebno storiti VSE, da se jih zaščiti, četudi to pomeni oditi brez vsega povsem negotovi prihodnosti naproti, ker je to res, le včasih je potrebno počakati na pravi trnutek, da ima oseba dovolj energije in moči, da je to sposobna slišati in stoirit.
lep dan!
GittaAna

Pozdravlene

Že nekaj časa prebiram forum na temo MOM.Po preživetem vrtiljaku in vseh spoznanjih se počutim že zmožna, da vam tudi kaj napišem. Po datumih sodeč se v zadjem času zelo malo dogaja, ali pa je veliko ljudi takih kot sem bila jaz in samo prebirajo, brskajo in iščejo pomoč.

Tudi moje partnerstvo se je začelo idilično in je trajalo kar nekaj let.Moteča je bila samo pretirana navezanost mojega partnerja na svojo mamo.To me v začetku sploh ni motilo, ker sem bila prepričana, da je ta povezanost zdrava.Skoraj deset let je nemir v naši družini povzročala njegova sestra, kaji je od samega najinega začetka govorila, da sem slab človek in me nikoli ne bo sprejela.Njene probleme s slabim odnosom do ljudi na splošno mi je razložil moj partner in njegova širša družina.
Vsi v ožjem in širšem krogu njegove družine pa so psihično trpeli zaradi travm, manipulacij in izbruhov njegovega dedka, ki pa je navzven deloval prijeten.

Midva sva se intimno , čustveno in poslovno zelo ujemala.Rodila sta se nama dva prekrasna otroka, bivališče sva si zgradila kot prizidek k njihovo družinski hiši, ker sva bila poslovo uspešna sva lahko pomagala tudi pri obnovi njihove celotne družinske hiše v kateri so živeli še sestra z družino in njegovi starši vsak v svojem stanovanju.Sestra je imela velikokrat izbruhe napadov brez vzroka na mene (tudi na svojega moža, hči, očeta in mamo), vendar te stvari so se vse umrirjale družinsko, da nebi kdo izvedel . Napadi so bili zelo burni vendar okolica je to sprejemala, kot da to smo že velikokrat doživeli, najbolje je da se umaknemo in se ne vtikamo. Non stop je samo jokala in stokala, da je njena mlada družina v finačni stiski(ona univerzitetno izobražena, mož zaposlen v najinem podjetju), zaradi tega ji je moj mož vedno finančno pomagal, kupil ji je celo nov avto. Ko je dobila avto me je začela še bolj poniževati tudi v pričo mojega moža in tašče( vedno jo jo zmanipulirala. Moj mož se nikoli ni upal potegniti za mene.Najin denar se je shranjeval pri tašči, kati menda je ona edina zaupanja vredna, ker ona zna z denarjem jaz pa ne.
Takrat sem se prvič sama probala postaviti za sebe, vendar so me takoj poteptali. Tako je šlo vsako leto samo na slabše, može je ogromno delal ( da ne bo pomote, tudi jaz sem hodila v službo imela sem tri otroke, vsa družiska in gospodinjska dela so bila samo moja, ker je družina in on presodila ,da tako je in mora biti), većinoma je bil utujen, postajal je zaprt in nedostopen. Tožil je da ne more spati. Pomagala sem m z masažami, raznoraznimi zeliščnimi pripravki zdravili, vendar nič ni pomagalo. k zdravniku ni želel, kajti bi rekli ostali, da se mu je zmešalo.
Da se bo začel zdraviti s sproščanjem se je odločil, da bo začel tekmovati v hitostnih dirkah (različnih) z avtomobili.Ker smo kot družina živeli sicer lepo vendar skromno, sem imela pomisleke, ker je to postal velik strošek (več deset tisoč €), najina plača ki sva jo zaslužila v najinem podjetju je bila cca 1400€ in s tem je morala pet članska družina preživeti. Vse finančne zadeve preživetje in nakupe, dopusste sva si delila na polovico. Tak način življenja je določil on, ker menda bomo samo tako lahko kaj prišparali. In res smo veljali za premožne, tudi sama sem videla, da denar na računih je. Rekla sem si no prav on že ve saj je zelo pameten in skrben oče.Vendar, ko si je kaj sam zaželel ali njegova primarna družina je bil takoj pripravljen uresničiti želje To je bil moj tretji upor, takrat sem dobila odgovor, da on veliko dela in si lahko tudi privošči, jaz si pa lahko samo toliko kot ima na osebnem računu. začela se je moja drama , nikakor nisem mogla verjeti kaj se dogaja. Moj mož me ljubi a ravna z mano kot s sovražnikom (nikoli se ni spomnil nobenega praznika, rojstnega dneva, kaj šele kakega povabila na večerjo Kajti njemu to nič ne pomeni)

Počilo je lansko leto, čez noč se je odločil, da se bo ločil, nima druge ženske vendar si teh čustev zelo želi, ker je mene zasovražol. Normlno, da je bil šok.Toda nisem vedela še kaj me še čaka, vsa njegova družina me je napadala verbalno in fizično, nato se je razširil krog na sosede(s katerimi smo bili v zelo dobrih odnosih), vsi so govorili, da sem psihopat, da ga napadam, da mu želim spraviti na beraško palico, da izkoriščam otroke, da želim ostai z njim na silo itd..itd, nato se je to vse nadaljevalo pri mojih prijateljih in znancih (saj on svojih ni imel in moje je vedno odganjal in v vsakem odkril hude napake) . Začel je izvajati posebne prijeme, vsakič ko sem se želela postaviti za sebe je začel z poniževanjem izsiljevanjem, grožnjami, ko sem povišala glas ali jokala od strahu, je poklical policijo in vsi so jim razlagali, da povzročam probleme, da jim grozim, da se mi je zmešalo. klicanje policije se je zgodilo trikrat brez vzroka, dvakrat so se še oni postavili na njihovo stran, v tretje se je nek policist res posvetil situaciji, bil pri nas s kolegom tri ure in na koncu prišel do sklepa, da mora povprašat otroke, ki so bili vedno zraven. Otroci so potrdili, da me je udaril in zmerjal. Takrat je prvič dobil plačilni nalog. Vsa okolica me je obsojala, da izkoriščam otroke.Pretepal me je njegov svak , poleg so bili moj mož, tašča in hčerka(menda za to ker je branil nihovo družino) Ko je prišla starejša hčerka domov, jo je mož povabil v sobo ji govoril, da sem dobila kar sem iskala, kajti da sem napadla svaka, to je slišala mlajša hčerka začela jokati in razlagati , da to ni res, ker je bila zraven, vendar jo on ni pustil do besede. Šla sem na policijo , tam so me prestrašili z izjavo, če gremo zdaj k vam domov in bojo ostali dali drugačno izjavo boste dobila nalog. Nisem upala podati prijave, ne glede na to da je prizor videl moj odrasel sin in najmlajša hči. Nekega počitniškega večera sem se pio njihovi presoji prepozno vrnila domov z otroki, spet me je napadel, poniževal s prasico, lenuhinjo, da me bo prijavil na CSD in odvzel otroke, v stanovanje je želela vdreti njegova mati, kaer sem ji preprečila me je oklofutal in za zaprtimi vrata vpil, mami pokliči policijo in jo je res izjavila je da jim smaha povzrola probleme. Normalno, da sem jokala in vpila od stahu, jokali in vpili so tudi otroci. Mešalo se mi je nisem imela več občutka, da sploh še živim. Ura je bila 23:30 šla sem na stopnišče prižgt cigareto, iz teme je pritekla soseda njegova zvesta zaupnica (prej moja) Začela je vpiti, da mi bo izpraskala oči , da je skrajni čas, da psihopatu vzamejo otroke ( do takrat je govorola, da sem najboljša mati, delovna žena v službi in deleč najboljša gospodinja), stopila je po stopnicah v hišo me sklofutala, pretepla, in poraskala po očesu, zraven je bil moj orasel sin, želem me je zaščititi, zagrozili so mu, da ga bodo zaklali, zmerjali so ga s debelim prašičem. Njen mož je pritekel s pendrikom v rokah, rešili so naja sosedje. Ker sem bila v hudem šoku se nisem mogla pogovarjati s policisti. Zbrana druščina je podala izjavo, da sem prišla k sosedi domov in jo jaz tam napadla.Celo kraj dogodka so vnesli njeno hišno številko, čeprav je njena hiša stran 50 m in jaz nisem prestopila našega praga. Zadeva je bila obravnavana pri sodniku za prekrške, sodnik je verjel njej in ne meni, navedel je da ne vidi razloga zakaj ji nebi verjel (priznala je zmerjanje in plačala nalog ter izjavila, da ji je žal. Meni ni napisal naloga, ker sem v slabem psihičnem stanju. Na soočenju je bil tudi policist, vprašala sem ga zakaj ni v zapisniku zaznamka, da sem bila poškodovana, izjavil je da je to zadeva zdravnika. Bila sem tudi pri zdravniku ,opisal je poškodbe, poslikala sem jih, zbrala moči šla sem še enkrat na policijo in podala kazensko ovadbo, to je zdaj v postopku, rekli pa so mi, da lahko mojo ovadbo tožilec zavrne, kati primer je že obravnava sodnik za prekrške, kjer pa pretep ni bil nikjer omenjen.

Po tem se je moral moj sin zaradi groženj odseliti v samski dom. ostala sem sama z dvema nebogljenima punčkama, ki nista razumeli kaj se dogaja, moj bivši se je preselil k svoji mami.

Do dokončanja stanovanja smo živeli v ist ulici in isti hiši. Vsak dan sem s strahom hodila domov. iin samo čakala kdaj se bomo lahko odselile drugam.
V službi sva skupaj z bivšim, kajti sva solastnika, po teh dogodkih je dobil antidepresive in je deloval v službi zelo prijazno , doma se je vrelevil v sovražnika. To je opazila naša najmlajša in ga nekega dne vprašala, zakaj je v službi prijazen do mamice , doma pa ne. Ni ji odgovoril.

Po nekaj mesecih smo se z otroki preselile, življenje je postalo čsito nekaj dugega, moje punčke so čez noč postale zelo odgovorne skoraj odrasle čeprav sta še majhne. K nam so začeli zahajati pravi prijatelji, ki pravijo, da v prejšno hišo niso radi zahajali, zaradi okolice.
Začela sem se zdraviti pri DR.Drnovškovi ( zame ZLATI SONČEK) skozi nekaj obiskov brez njenega posredovanja so se mi odprle oči in spoznala sem svoje ževljenje za 15 let nazaj.

Toda zadeva ni končana in tudi ne pričakujem , da se bo zaključila. Nehal je jemati antidepresive., pravi, da raje kaj spije (prej abstinent)

Zdaj hodi od csd, šole, mojih sorodnikov, povsod razlaga kako je težko, da se mi je zmešalo , pa se tega ne zavedam. Ne mine dan, da mi v službi ne postreže z novo grožnjo, manipulacijo, podtikanje, lažjo in vsakič povdari ves tebi se je zmešalo vendar se tega ne zavedaš.

Toliko za prvič, želela sem izpostaviti, da inštitucije niso lih na strani šipkejšega.

Po tem se je moj bivši začel hoditi n veliko po gostilnah, prej zaprt vase je kar naenkrat igal zelo pretirano samozavest, približeval se je ljudem, ki so mo bili blizu in kmalu so me začeli zapuščati ( ne vsi)

Pozdravljena BZ!
Res je, priznam, kar malo smo zaspali…
Hvala za tvojo izkušnjo in čestitam, da se ti je uspelo saj malo izviti iz bolne okolice, ki te je okrožala. Res traja kar nekaj časa, da vidiš, da so nekatri ljudje pač strupeni in da delujejo čisto drugače, kot delujejo vsi ostali. Ponavadi kadar se znajdemo v taki situaciji dejanja drugih ocenjujemo glede na sebe, svoje izkušnje, vendar so osebnostno moteni ljudje drugačni, drugače čustvujejo, drugače razmišljajo in traja res dolgo, da to tudi spoznamo.
Moja izkušnja s takimi ljudmi je, da če se spremenimo sami, se začnemo drugače odzivati, ne padamo več v njihove igre…..kar seveda traja dolgo časa in zahteva veliko dela na sebi…začnejo drugače delovati tudi oni. Ne tako, da bi se spremenili , vedar če uvidijo, da nas ne morejo več potegniti v svoje drame, če jim ne damo več “hrane” potem jim nismo več zanimivi in si najdejo drugo žrtev. Tudi če so vpleteni otroci, ki so ponavadi največje žrtve teh ljudi. Vendar če se z njimi veliko pogovarjamo, jim ne prikrivamo, jim povemo na njihov način, da ima motena oseba težave, da ne dojema realnosti tako kot ostali in predsem, da to nima nikakršne veze z njimi potem je tudi njim lažje.
Ostani z nami!!!
GittaAna
PS: Dr Dernovškova pa je resnično ZAKON!! in po mojem mnenju ena najboljših psihiatrinj v Sloveniji.