kako prepričati 25 letnega sina da bi šel v službo
Ma ni se za smejat, bolj se je za zjokat kaj vse so “pozabili” sinu vcepit v glavo, kako zgrešeno vzgojo so se šli in kako ničevo so ga pripravili za življenje…
Žal niso edini, žal…. :((([/quote]Seveda vse v dobri veri, da delajo prav, najboljše kar je možno … :/
Ni samo v božjih rokah, delno je tudi v tvojih rokah – torej bodi pozorna in da ne bi slučajno sina vabila nazaj pod svoje perutničke. Se mi zdi, da je za naslednji dve leti zanj najboljše, da mu daš mir, da se nehaš vmešavat v njegovo življenje in mu končno daš priložnost, da sam prevzame odgovornost za svoje življenje. Brez zamere.
V moji soseščini zdaj dva fanta, tridesetletnika, ki so jih starši razvajali do konca, zdaj pa sta starša en za drugim umrla, fanta pa brez služb in dohodkov, tudi brez ciljev v življenju, stanovanje sta izgubila zaradi dolgov in kampirata v šotoru – mlada, močna zdrava, a žal so starši iz njiju ustvarili dva brezdelneža in pijanca, pa kadilca trave. No, zdaj sta tudi že na poti v kriminal – ker ni denarja, sta začela krasti.
Bog ne daj, da gre tvoj sin po taki poti, zato mu dovoli živeti lastno življenje, brez tvojega vmešavanja.
Pozdravljena obupana mama!
Naj vam najprej povem,da izhajam iz zelo dobro situirane družine in da je bil moj očka eden tistih očetov ki mislijo,da dober starš pomeni otroku dovoliti vse na tem svetu.Če sem čisto odkrita sem to z veseljem izkoriščala kajti zakaj pa nebi,če mi je dano.Za razliko od očeta pa je bila moja mami pravi strup v mali flaški-bila je stroga in ne glede da smo imeli dovolj denarja je bila izredno(po mojem tedanjem razmišljanju) “ŠKRT”!
Ker mi je seveda pri 17-tih letih močno pihalo po glavi sem se “pametno” odločila da imam vso pamet na tem svetu in sem po prepiru z mamo enostavno pospravila “kufre” in šla(ker mene pač nihče ne bo zajebaval)!Verjela draga gospa, to je bila (sedaj po 21 letih) najboljša odločitev kar sem jih kdaj sprejela!Moram povedati da sem bila na očeta zelo jezna saj mi je celo življenje dajal potuho in ko sem zaživela na svojem sem bila hudo razočarana,kajti svet ni bil tako rožnat kot mi ga je očka prikazoval!!!HHHHUUUUDDDDOOOO sem se nagarala,da sem danes tu kjer sem-imam dva čudovita otroka,ljubečega moža in svoj domek,ki mi pomeni vse na svetu!
Ko danes razmišljam kako bi bilo če bi bilo drugače se zavem,da vsega tega nebi imela kajti nebi znala ceniti!!!!Zato iskreno vam povem,da sem vesela za vsak udarec in padec,ki mi sem ga doživela na poti skozi življenje!!!!
Danes imam 14-letnega sina,ki ga “luna nosi”in ki tudi sam misli da ima vso pamet sveta,toda jaz mu puščam,da sam spoznava kaj je prav in kaj ne(da sam na svoji koži občuti vsak udarec življenja).In verjela ali ne se mi je ravno pred nekaj dnevi zahvalil,češ da hvala ker mu pustim da živi po svoje ampak ,da pa mu stojim ob strani.Imam pa tudi 1-letno hčerkico,ki pa dela svoje prve korake in ,ki po svoje spoznava svet.Tudi njej puščam da se uči na svoji koži,preden ušpiči kakšno neumnost jo opozorim na posledice ampak dopuščam da si še sama izkusi,če imam prav ali ne!!!
Torej naj vam rečem nekaj kar sem spoznala na svoji koži DOKLER IMAMO STARŠE ,KI ŽIVIJO IN GARAJO ZA NAS-ZAKAJ BI SE MATRALI ŠE MI!!!!!!!!Pošljite ga od doma naj se sam znajde in ko bo primoran začeti delat zato da bo preživel bo začel ceniti tudi vas!Ja hudo bo gledati kako se matra ,samo zavedajte se da če in ker mu dajete potuho niste zato nič boljša mati kvečjemu dajete potuho sebi in si samo uničujete življenje!!!
MORAM PA ŠE POUDARITI NEKAJ HUDO POMEMBNEGA,DA DANES SVOJE STARŠE DOSTI BOLJ CENIM IN SPOŠTUJEM,KER VEM DA STA SE TRUDILA PO NAJBOLJŠIH MOČEH in sama ne delam njihovih napak!Dober starš je le tisti,ki otroka nauči preživeti v tem norem svetu in ne živi namesto njega!!!!!
Lep pozdrav od bivše hude razvajenke
Kaj je zdaj s tvojim takrat 25 letnim sinom, ki se je takrat odselil in si pisala, da je v Božjih rokah?
Je morda vstopil v samostan? Kateri pa? Tam je preskrbljen! V vseh pogledih.
[img]https://scontent.flju2-1.fna.fbcdn.net/v/t31.0-1/c170.50.621.621/p720x720/665932_302147739891921_1036685583_o.jpg?oh=8719135d31adeceb83eeb96ef87dc75e&oe=5AB21B23[/img]
Veseli bratci Cistercijanci
V dobro sina, ga finančno ne podpiraj več, naj odraste. Za svoje življenje, za svojo srečo je odgovoren on sam. Verjamem, da bo to zate hudo in tudi za sina bo to šok. Odgovornosti do denarja se bo moral sedaj naučiti sam. Ceniti streho nad glavo, hrano na krožniku, oprane cunje in vse kar ima trenutno za samoumevno. Pa naj bo hišni pomočnik ta čas, ko ni službe, (ne tisti na papirju, ampak dejanski). Naj sesa, pomiva, kuha, pere, lika. Hkrati pa jo naj aktivno išče. Financ od vaju nikar. Ima streho nad glavo, toplo mu je, oblečen je in ima za jesti.
S službami je sicer res vrag, vendar ker je še mlad, bi nekje že našel neko delo. Za začetek, pa ne bi smel biti izbirčen.
Nič ni narobe z ljubečimi starši, a tudi tisti postavijo meje-na ljubeč način. Čas vzgoje je mimo že precej let.
Je tvoj sin, imaš ga rada in te zanj skrbi. Normalno. Ampak manjkajo meje. Manjka tisti občutek-to je prav, to je narobe, to cenim,imam rad, zaupam in spoštujem. Tega ni zaznati.
Z možem se skupaj pogovorita, kaj želita, pričakujeta od sina. Na kak način bi on lahko živel pri vas? Kaj bosta sprejela in česa ne? Vidva morata biti zeedinjena. Potem pa pogovor s sinom. Morda pa kak obisk pri družinskem terapevtu ne bi bil odveč?
