KAKO PREGOVORITI
Maja in Mare najlepše se vama zahvaljujem za vajine odgovore. Ko se bo pri nama kaj dogajalo se pa spet oglasim, tudi vidva sporočita, kako bo. Upam, da se še lahko kaj obrnem na vaju, ko bom potrebovala kakšno pomoč, nasvet, ipd.Vama pa želim, da bi čimprej postala srečna starša, saj si to resnično zaslužita.
Dragi “MOŽAKARJI” in to tisti “ta hudi, zaskrbljeni in razžaljeni”!
Dilema, ki jo je odprla “iva” je jasna: Kaj storiti, če je moški pač po nesrečnem naključju narave tudi z vso zdravstveno pomočjo nezmožen biloškega očetovstva in si žena na vsak način želi otroka? Tudi mož je hudo prizadet, ker ne more priti do svojih bioloških otrok, kar povsem razumem!!!
Povsem jasno je, da mož v taki situaciji lahko čuti odločitev žene po donatorstvu kot prevaro, celo skok čez plot, …, in se mu zdi to moralno nesprejemljivo. Da me kdo ne prehiti, bom ponudil kar primerjavo z kukavičjim gnezdom. Potem seveda posledično pride celo ugibanje, češ izsiljevala “GA” bo z “to ni tvoj otrok”.
Mogoče ste dobri ljudje po srcu, vendarle pa vseeno malce preveč “zapeti in introvertirani” in vam je zato najlažje reči: teoretik, huskač, kaj bo pa potem z “pamžem”,…. Tako se pač najlažje rešite zagate, kako uskladiti svoje poglede, strahove, pričakovanja. Čeprav sem moški, sem tenkočuten in vas zato poznam do podrobnosti. Mogoče ste imeli probleme v svoji socializaciji, kako deliti srečo in kako sprejeti tudi stvari, ki vam niso najbolj po godu. Mogoče ste pač preprosto drugačni! Preprosto je treba zbrati zadosti razumevanja in dobrote v svojem srcu!
Obstajo samo tri poti:
1) Ženska sprijazni z odločitvijo moža in pusti neznanski bolečini, o izguljenem materinstvu, da jo razžira celo življenje. Moževa krona ostane nedotaknjena, otrok v družini pač ni.
2) Žena poskusi storiti vse, da zlomi “kot goro visoko” dostojanstvo in čast moža in pride do otroka. Prepričan sem da veliki BAV, BAV v obliki malega bitjeca postane všeč celo možu, čeprav tistih nekaj procentov genov pač ni njegovih (ne po krivdi žene!!!).
3) Žena po dolgotrajnem, mukotrpnem in dobrovoljnem prepričevanju ne doseže nič, vendar se materinstvu ne odreče (zakaj pa be se, konec koncev?) in se poda po svoji poti.
ODLOČITEV IN MNENJ JE TOLIKO, KOLIKOR JE LJUDI. Če bi bil ženska, bi izbral 2). In 3) seveda, če bi zbral zadosti poguma. Taka je pač moja duša, povsem odkritosrčno, če me že sprašujete po njej. In predvsem ne bojte se za otroka take matere: ta bi imel tako mati, ki si jo lahko le želi marsikateri otrok. Ali sploh veste, kaj je MATERINSTVO???????
Pozdrav in bolj smelo naprej, Napoleon