Pozdravljeni!
Sem mamica dve in pol leti starega malčka. Z njegovim očetom sva v postopku razveze zakonske zveze in ne živiva več skupaj. Otrok zaradi določenih okoliščin, ki ji tu ne bi želela podrobneje izpostavljati, že še skoraj dva meseca živi z očetom in starimi starši. Stike z menoj in polbratom ima vsak vsak drugi vikend in nekaj dni med tednom. Sodišče je stike uredilo začasno, tako, da še nimamo pravnomočne sodbe. Z ureditvijo stikov trenutno nisem zadovoljna, saj so osnovani predvsem na podlagi mnenja centra za socialno delo, kjer pa je oče predstavil neresnično zgodbo. Oče je sodišču podal tudi predlog, da želi imeti skrbništvo nad otrokom in da otrok večinoma biva pri njem. Jaz sem podala nasprotni predlog, vendar sem pripravljena pristati tudi na deljeno skrbništvo, s čimer pa se njegov oče ne strinja.
Opažam, da se zadnje čase malček pogosteje razburi, razjezi in je precej trmast, česar prej pri njem nisem opazila (npr. z vso silo v tla zaluča igračo, če mu kaj ni všeč). Tudi med igro z avtomobilčki, živalimi itd. oblikuje družino. Npr. velike krave poimenuje oči in mami, male kravice pa poimenuje s svojim in polbratovim imenom. Skrbi me, da je to posledica sprememb v povezavi z ločitvijo, ki jim je bil izpostavljen v zadnjem času. Šele zdaj sem se dobro zavedla, da otroku pravzaprav sploh nihče ni razložil, kaj se dogaja in kako bomo sedaj živeli, ampak ga je oče dejansko čez noč odpeljal v nov dom. Kako naj otroku čim bolj enostavno razložim, kaj se dogaja, kako bomo sedaj živeli? Želim mu dati neko pojasnilo in občutek stabilnosti, ga potolažiti, da bo vse dobro, čeprav bo imel zdaj dva doma ter oči in mami ne bosta več živela skupaj. Sicer se mi zdi, da veliko stvari že razume in tudi dobro govori, vseeno pa mi je velik izziv predstaviti ločitev, zato bom vesela vsakega nasveta. Hvala in lep pozdrav!

Spoštovani,

Za malčka je dobro, če starši v komunikaciji z njim uporabljajo formulo LJUBEZEN + DISCIPLINA. Ločitev in selitev malčka v drugo okolje seveda zanj neizogibno predstavljata določeno nestabilnost. Vendar pa sama ločitev za malčka ni travmatična, če ima občutek, da je varen. Tak občutek pa ima, če dobi zagotovila, da ni izgubil nobenega od staršev. Zato je pomembno, da malčku poveste, da ja, da oči in mami ne živita več skupaj, da pa imata oba njega neskončno rada in bo enako kot prej vedno imel in mamico in očka. S tem zagotovimo kontinuiteto brezpogojne LJUBEZNI iz formule. Po drugi strani pa je za njegovo doživljanje stabilnosti pomembna tudi DISCIPLINA. Se pravi, da dobi sporočila, da veljajo pravila enako kot prej. Pri starosti 2 let in pol so malčki lahko že izredno močni, vztrajni in se divje borijo za svoje želje. Naloga starša je poleg izražanja brezpogojne ljubezni tudi, da malčku omogočijo, da razvija toleranco frustracije. Malček čuti frustracijo, kadar ni ustreženo njegovi želji. Vendar pa je za kvaliteto njegovega odraslega življenja zelo pomembno, da se uči tolerirati tudi stvari, ki mu niso prijetne. V praksi bi to pomenilo, da starš določi jasno mejo, do katere še dovoli ‘trmarjenje’ od katere naprej pa ne več. Malček se mora na koncu ukloniti mami, ne obratno. To pomeni tudi grožnja s kaznijo in kazen za neustrezno vedenje. Take trdne meje pri starših (čeprav za malčka neprijetne) zanj pomenijo stabilnost in varnost. Torej, če bo sin imel občutek, da je še naprej brezpogojno ljubljen in da obstajajo enake trdne meje še naprej, ni razloga, da bi imela ločitev pri njem kakršnekoli dolgoročne posledice. Če želite prebrati kaj več o učinku različnih sporočil na otroka, vam priporočam knjigo: Mala knjiga za velike starše.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Jst sem to dala lani skozi. Na CSD, moj pošteni mož je tako lagal, da me je spravil na tla. Od njega tega nisem nikoli pričakovala. Vedno sem se trudila za otroke, vzgojo, šolo, on je rekel da kar znam, je da so otroci lepo oblečeni. Očitno se lahko osebe čez noč spremenijo.

Priporočam da najprej predstavita na CSD zgodbo, kako ste do sedaj funkcionirali, torej kdo je skrbel za otroka, ga vozil v vrtec.. Nato pa vse to (najbolje je če govoriš po resnici) poveš kaj vse si se trudila za to in za to pripelješ še dokaz. Torej mamo, očeta, prijateljico, da ti to potrdi. Torej, vztrajaj pri resnici in od deljenega skrbništva ne odstopaj. Ko enkrat odstopiš je postopek zaključen in potem za nekaj let odpiši druge možnosti, kar bi seveda bilo potrebno urejati na sodišču, s tem spet stroški in mučenje tudi otroka, ja.
Srečno!

Avtorica. Verjetno se ločitev ni zgodila čez noč, tako da ste imeli dovolj časa, da se z otrokom pogovorite.
Skrbi me tudi, da so otroka dodelili očetu kar pomeni, da pri vas le ni tako “pospravljeno”, kot bi moralo biti, da bi se otroka vzgajalo v zdravem okolju.
Tudi če se oče otroka zlaže, je nemogoče, da ne bi morali dokazati naprotno in ga odvzeti kar na podlagi laži.
Kaj je pravi razlog nočete napisat, verjetno tudi sama pot do ločitve ni bila idealna za otroka, sploh če ste de kregali pred njim.
Nekako je normalno, da se otroku vidijo posledice ločitve, sploh če sta starša škodoželjna in jima v ločitveni bitki otrok ni na prvem mestu.
Ne vem zakaj sedaj analizirate otrokovo igranje in iščete dokaze, da se je sodišče zmotilo. Vas muči plačevanje preživnine ali kaj drugega? Ne dvomim, da imate otroka radi, ampak najprej počistite na svojem podstrešju.

Tako da…raje kot iskanje dokazov, da je oče slab skrbnik, tisti čas z otrokom preživite kvalitetno, brezskrbno in nasmejano. Naj otrok ve, da kljub temu, da nista več skupaj, je ljubljen in zaželen. Posvetite se mu in mu vlivajte pozitivno energijo, ne pa zahojenost zaradi premoči njegovega očeta.
Delajte samo v dobro otroka, ne govorite v njegovi bližini grdo o očetu, ne sprašujte ga zanj in ga sploh ne omenjate. Ko je z vami, je samo vaš.
Bo šlo?