Ni mi jasno?!
Minila so 3 leta odkar nas je zapustila mami. Zdi se mi kot, da sem v tem obdobju živela v iluziji … Prvo leto sem poskusila pomagat očetu in sestri. V istem letu me je zapustil fant, ker sem ga zanemarjala in se vedno grdo držala. Naredila sem fenomenalno kariero. Se nehala družiti s prijatelji, ker nisem prenesla dobre volje in dejstva, da me ne razumejo. Večino časa sploh nisem ničesar čutila, ker nisem imela časa. Bili so samo tisti utrinki, katere sem takoj potlačila .. ko sem se vsedla v avto, pogledala na uro in si rekla “u, danes sem pa zgodnja, grem lahko še k mami na kavo :)” .. pa me je v naslednjem trenutku zadelo 🙁

Po dveh letih sem začela dojemati kaj se je zgodilo .. večkrat sem se na samem zjokala. Pred očetom in sestro pa še naprej špilala veselo deklico … pred kakim mesecm sem se šele zjokala pred očetom in mu povedala kako hudo mi je. Da je ne pogreša samo on. Da si tudi jaz očitam zakaj si nisem vzela več časa, ko je bila še živa.

In kaj sedaj? Minila so 3 leta, meni pa je vedno huje .. zgleda, da živim, .. ampak globoko v sebi ne čutim tistega pravega veselja do življenja, saj vem, da je ne bom mogla poklicati in z njo deliti lepih trenutkov.

Bivši fant me je hotel poslati na “strokovni pogovor”. Pa mi ni do tega. Tablet ne maram. Vem, da imam cel kup stvari zaradi katerih se splača živeti in bi me morale veseliti. In vem, da bi me mami napizd**ila, če bi bila tukaj … ampak res se ne znam premakniti. Kot da ne morem s polnimi pljuči vdihniti :/ Ponavadi sem njo vprašala za nasvet, sedaj pa ne vem na koga naj se obrnem ..

Ima kdo kak praktičen nasvet, kako se dejansko premakniti in ne samo navidez??

Pozdravljena Lipica33!

Mislim, da te potolažit ne bom mogla, ker sem tudi jaz v fazi žalovanja. Meni je lansko leto umrl ati (4.3.2010) pa še danes boli. Mogoče mi je malce lažje ker imam otroke in se zamotim z njimi. No ampam vseeno imaš pa še vedno živega očeta, pa sestro in mislim, da je to zadostni razlog, da greš naprej. Praviš, da si očitaš, ker mami nisi posvetila več časa. Časa nazaj zavrteti žal ne moremo. Potrudi se pa daj očetu več pozornosti in uživajte skupaj dokler imate drug drugega. Kadar ti je hudo se zjokaj, pa pol naprej. Jaz tudi veliko jokam in moram ti povedat, da tega ne skrivam. Otroci vedo, da sem žalostna zaradi izgube najboljšega očeta in me razumejo. Pa od samega začetka sem na forumu in kadar mi je hudo se usedem in kaj napišem. Nevem kako bi bilo, če nebi našla te strani. Hvala bogu, da obstaja.

Upam in želim si, da bo nekoč takim kot sve ti in jaz zopet posijalo sonce. Saj bo boš videla.

Pa zapomni si: Bogi so tisti, ki so umrli in so pozabljeni. Taki o katerih pa se govori pa so vedno prisotni, res da ne fizično, so pa tu.

Objemček,
Lidija

Samo čas je tisti, ki kot prvotno lahko zmanjša bolečino, jo omili, tudi do te mere, da ne boli več, čeprav nikdar ne pozabiš.
Pri mami in atiju sem tudi sama začela dojemati dosti kasneje in je vse prišlo za menoj. Pri njiju mi je pomagalo, da sem hodila na grob in se pogovarjala z njima, povedala sem jima vse, kar jima nisem v fazi fizičnega bivanja. Rabila sem veliko veliko časa, ampak sem prešla.
Sama sem starša prebolela in me nič več ne boli, se le nasmehnem ob spominu na njiju.

Kar se tiče partnerja in prijatelja, pa dvomim, da bom sploh kdaj prebolela ali toliko omilila bolečino, da me ne bi več stisnilo in prineslo solze bolečine na učke. Prepovedali so mi hoditi na grobove, ker … Skratka je bolje zame, kar sama tudi vem. Čeprav si močno želim, a vem kaj bo in tega si ne želim.

Ni recepta za to, kar sprašuješ, tako kot ni recepta za ljubezen, s katero te nekdo tako osvoji, drugi pa tako. Sami moramo nekje najti tisti način, ki nam pomaga. Dobrodošli so nasveti, ni nujno, da če je meni pomagalo to, kar sem storila pri starših, da bo tudi tebi.

Dokler nosiš težo bremena v sebi, ki je hudo, se boš težko premaknila. Prvi korak si že storila, ker si sploh spregovorila. Ko si sploh začela jokati, čeprav po tolikem času.

V skrajnem primeru, glede na to, da si se vsaj očetu zaupala, nadaljuj pri njemu pogovor in se pogovarjaj z njim, ker verjamem, da ga tudi on potrebuje. Morda bosta tako s skupnimi močmi prebrodila krizo. In bo obema lažje.

Sama nisem imela nikogar in sem čisto sama stala “pokonci”, kar je ubijajoče.

Srečno.

Pozdravljena,

bolečina ob izgubi ljube osebe je hud udarec. Težko se je pobrati, preboleti in nadaljevati življenjsko pot brez ljubega človeka. A vseeno…pravijo, da čas celi rani. Verjamem, da se je težko s tem sprijazniti, a tudi to je del življenja s katerim se vsak izmed nas mora soočiti. In ljudje smo “narejeni” tako, da s časom že nekako prebolimo, vendar nikoli ne pozabimo.

Spodaj ti pošiljam link društva Hospic, mki bi ti mogoče lahko pomagali. Jih sicer ne poznam osebno, a mislim, da dobro opravljajo svoje poslanstvo.
HOSPIC[/url]

Poznam tudi eno dobro psihoterapevtko (osebno), ki je že velikokrat pomagala pri prebolevanju. Vendar ne najdem njene spletne strani, ker veliko deluje v tujini. Če želiš, me lahko kontaktiras na mail in ti z veseljm posredujem telefonsko številko.
Moj mail je: [email protected]

Lep dan in še enkrat MOJE SOŽALJE

Strokovno reševanje težav ne pomeni, da moraš jemati tablete.

jst sem se vrgla v delo… po 3 letih sem pla za 1 teden v terme in takrat sem imela več časa… in je počilo… jkokala sem vsak dan… pomagalo je…

Vsakič znova je težko, ko preideš štiri datume b drugi polovici leta krajšega časa. Ko se spomneš. Ampak gre.

Priporočam, da se obrnete na psihologinjo Sabino Šilc, ki pomaga pri prebolevanju smrti najbližjih.

Svetovalnica Svetovanje pri prebolevanju smrti[/url]