Kako preboleti nasilje?
Pozdravljeni!
Sem dekle, malo manj kot pri tridesetih. Pa vendar je še vedno zelo živa resnica, oziroma so živi prikazi izpred 15 let, ko sem doživljala nasilje. In to od lastne mame. Ko sem prišla v obdobje pubertete, ko sem se začela razvijati – moje telo, me je ošlatevala, morala sem se preoblačit pred njo, hotela je, da nosim zelo oprijete majice (nekaj je bilo takih, da sem jih komaj oblekla, a vendar me je silila, da sem jih morala). Kolikokrat sem jokala, saj sem vedela, da to ni prav.
Po drugi strani pa me je tepla za vsako figo, velikokrat tudi po nedolžnosti, če sem dobila v šoli oceno 2, sem bila doma tepena (kaj šele, če sem dobila 1!). Če sta se skregala polbrat in polsestra sem bila tepena jaz (pač starejša), ker ju nisem pomirila. Večkrat sem morala klečati v popolnoma temni sobi – brez oken ali luči, na samem betonu. Lahko si mislite kako je bilo oz. koliko revme je danes v meni, čeprav sem še mlada.
No, da drugih primerov ne pišem, saj želim ostati anonimna. V glavnem, ne morete vedeti, koliko stvari je v mojem srcu, koliko strahu, gneva, jeze, samouničevanja. Vendar takrat nisem imela nikogar, kateremu bi se lahko zaupala, bila sem zelo osamljeno dekle vse življenje. Tudi zdaj nimam prijateljev, no za vse to, kar sem napisala tule vesta sicer moja mačeha in oče (h katerima sem se preselila še nedolgo nazaj, prej ju nisem smela poznati, ker mi mama ni pustila!). Vendar mi tudi ne moreta pomagati. Saj me razumeta popolnoma, se pogovarjamo o tem, me tolažita in vzpodbujata, vendar,… Bolečina je izredno huda in pekoča. Najhujše je, ko jo (mamo) takole srečam na cesti, takrat mi kot blisk šinejo čez glavo vsi tisti prizori (ja, v trenutku so vsi na kupu) iz ranega otroštva. Poleg tega, nimam fanta (mama mi tudi nikoli ni pustila družit se s kom – tudi s sošolci ne – samo Bog ne daj, da me je videla s kom, je že bil potem “ogenj v strehi”. Zdaj, ko sem pri očetu, nimam problemov, družim se lahko s komerkoli (naj povem, da se izredno dobro razumemo in si zaupamo). Saj sem spoznala kakega fanta, a ko se me je hotel dotakniti, me je streslo po vsem telesu in sem imela zopet tiste “privide” iz otroštva.
Ja, takrat sem bila že večkrat na robu samomora, obupa, tolažbo sem iskala v hrani (čeprav samo v starem – suhem kruhu in zenfu – ja, zaradi neredne hrane in neprave sem danes na tabletah za želodec – večkrat sem, ko sem prišla iz šole, dobila palico za jest, če me razumete).
No, zelo sem se razpisala, saj so to stvari, ki me zelo močno obremenjujejo in zaradi katerih ne morem popolnoma zaživeti v tem življenju. Prosim Vas za kakršenkoli nasvet, kako naj si pomagam, da tisti prizori izginejo (vsaj deloma)? Kaj naj storim? Naj še povem, da že pol leta hodim k psihologinji, zaradi drugih problemov. Za drugo stvar (pretepanje) sicer ve, sem ji povedala, za prvo ji pa ne morem. Sram me je. Kaj naj naredim? Saj vem, da ne bi nič hudega rekla, da bi mi dala samo nasvete, pa vendar,… Preveč me je sram, prevelika je brazgotina v mojem srcu, saj se vendarle to vleče že 15 let! Kaj naj storim?
Že vnaprej hvala za vsakršen nasvet
Teh bremen se ne boš mogla sama znebiti, rabiš strokovno pomoč. Če do te psihologinje ne čutiš dovolj odprtosti, najdi drugega strokovnjaka ali drug način, moda skupinsko terapijo pri Frančiškanih, tečaj, šolo… Dokler nosimo v sebi zamere, dotlej nam življenje ne steče po naših željah, ampak po naših podzavestnih potrebah, da se zamer osvobodimo….pa zato najdemo pavno prav zaguljenega partnerja, da izbeza na plano vse kar je namenjeno ozaveščanju. Ko ozavestimo, lahko začnemo razumet, ko razzumemo, lahko oprostimo. Šele nato brez ovir zaživimo človeka vredno življenje. Pa veliko uspeha!
Podobna je moja zgodba, brez prvega dela, s to razliko, da sama nisem imela očeta in me je mama fizično zlorabljala dokler nisem odšla. Nihče v okolici ni videl mojega trpljenja – niti nisem nikomur razlagala kaj se dogaja doma. Meni je bilo samoumevno, da me je vsake par dni “malo” pretepla. Malo sem dala v narekovaje, saj ni šlo samo za udarce z roko oz. čim podobnim. Zame je imela naštiman konkreten kol, saj se ji je zdelo, da mi kaj drugega ne pride do živega. Nabrekle modrice sem skrivala na vse možne načine, saj me je bilo med vrstniki sram, čeprav sedaj vem, da se česa takega ne bi smela sramovati. Nikoli nisem upala nikomur priznati kaj se je dogajalo, razen svojemu možu. Odkar sem odšla je minilo 10 let, vendar še nisem pozabila – verjetno nikoli niti ne bom. Preselila sem se precej daleč, tako, da mi je vsaj ni potrebno srečevati in podoživljati občutkov. Za mene “mama” ne obstaja.
Mislim, da ti ne jaz, ne kdo drug ne zna dati nasveta, saj si velika večina ljudi ne zna predstavljati kaj vse si pretrpela. Meni najbolj pomaga da se je izogibam. Rada bi ti pisala na mail, mogoče bo obema lažje.
Zelo sočustvujem z vama.Če je bilo nasilje na dnevnem redu,če je to bilo v krvi mame,da se je le tako lahko sprostila vsakodnevno,je zelo žalostno.
Mojca verjamem,da si v preteklosti veliko pretrpela in dala skozi.
Tvoje otroštvo je zaznamovano,živeti pa moraš naprej in zreti v prihodnost.Kar človeka ne ubije,ga utrdi.Ti si postala močna,da si se lahko izvila vsakodnevnemu mučenju.
Pozabila ne boš,ker je bilo veliko hudega.Lahko pa odpustiš v sebi in njej,ker le tako boš lahko živela življenje,ki te ne bo oviralo iz preteklosti.
Nujno je,da se osvobodiš preteklosti,ker drugače sigurno ne boš mogla iti naprej.
Vesela sem,da imaš razumevajočega očeta in mačeho.Škoda pa je,da nisi imela že prej z njima stikov.Pa nič ne de,je že moiralo tako biti.
Naj te ne bo sram,ker nisi ti odgovorna za dejanja,ki jih je izvajala tvoja mama.Vsak ima svojo pokoro.Tudi tvoja mama,zato se s tem ne obremenjuj in ji v v srcu resnično odpusti.S tem,boš dokazala sebi in drugim,da si zrela in uravnovešena oseba,vredna veliko več,kot ji je bilo nudeno v mladostnih letih.
Koliko ti pomagajo obiski pri psihologu,ne vem.Največ si boš pomagala sebi,ko boš spremenila slabe vzorce za boljše. Ti te blazno obremenjujejo.Ni vredno in veliko sreče ti želim v prihodnosti.Saj bo šlo,ker imaš podporo v očetovi družini in s tabo smo tudi mi,ki te ne poznamo,pa ti želimo vse dobro!
Lahko mi pišeš na mail: [email protected]
Tudi jaz sem žrtev nasilja, malo drugačnega-od partnerja.Vendar sem to prebolela in spomin na to jemljem kod izkušnja, ki sem jo dobila v življenju na pot.
Po mojih izkušnjah ti lahko svetujem, delo na sebi z pomočjo strokovnjakov na tem področju, pa nisem preveč navdušena nad psihologi in tako naprej z njimi imam namreč slabe izkušnje. Meni so pomagali na Društvu za nenasilno komunikacijo, ki deluje v Mariboru, Ljubljani in še verjetno kje, najdi njihovo telefonsko ali mi javi pa ti jo dam jaz, pokličeš jih in se dogovoriš naprej. Meni je bilo že po prvem srečanju pri njih lažje tukaj dobiš potrditev, da nasilje ni dopustno, da ti ga nihče nima pravice povzročati…Dobiš tisto kar rabiš!
Torej naredi prvi korak na poti boljšega življenja držim pesti zate!
Najlepša ti hvala za tako vzpodbudne besede. Veš, tako težko je odpustit! Sama se že dolgo zavedam, da bom morala odpustit, če bom hotela živeti dalje normalno. Ampak je tako zelo težko. Saj, ko že mislim, da bo bolje, se spet izjalovi. Prej je vredu, ampak ko jo srečam na cesti, pa spet vse privre na dan! No, oddaljeni nisva več kot 10 kilometrov! Torej pač samo dve različni vasi, nič drugega, žal. Selitev pa tudi ne pride v poštev. Ali ne bi bilo to samo izogibanje problemu? Ne vem no. Pa misliš, da ima moja mama vest? Mislim, da ne. Preveč je samoljuba, mene pa ima še vedno za smrkljo, češ, kaj boš ti. Preveč upošteva samo sebe, drugih in njihova mnenja sploh ne vidi, če me razumeš,… No, hvala še enkrat
Imaš zgoraj – sem mogla novega odpreti, saj tudi sama ne bi želela javne objave ([email protected]).
Mojca, saj počasi boš prebolela s pomočjo strokovnjakov in trdnega dela na sebi. Tvoja mama te je verjetno trpinčila zato, da bi tako kaznovala tvojega očeta. Morda je bila ljubosumna nate, morda na tvojo mačeho…………to boš mogla sama dojet. Kako si pomagat? Nujno je, da ji oprostiš to njeno početje. Pa ne zaradi nje, ampak zaradi sebe. Ker dokler boš jezna nanjo, se ti bo ob vsakem srečanju odvijal film pred očmi. Skušaj si jo zamišljat kot žrtev njenega sovraštva. In naj te ne bo sram ne zaradi tega kar te je silila, ne zaradi česarkoli drugega. Ti si edina in edinstvena in kot taka vredna življenja. Imej se rada, delaj na sebi in ne goji sovraštva do kogar koli. Ljudje ki so nas v življenju prizadeli so usmiljenja vredni in tako moramo tudi gledat na njih. V bistvu so bogi ko vlečejo skozi življenje toliko sovraštva do drugih. Zares so bogi.
In vredna si ljubezni, zato pusti drugim, da se ti približajo. Dovoli, da te imajo radi tako kot si, prizadeto in ranljivo in te kot tako tudi jemljejo in spoštujejo. Boš videla, zdaj ko si naredila prve korake, bo šlo samo še navzgor.
Ne moreš si predstavljati kako hudo mi je, ko berem, kar si napisala… Tako žalostno je, da morat nekateri ljudje trpeti kaj takega… Zanima me s kod prihajas in če boš kadarkoli želela kakšen nasvet, misel ali toplo besedo mi lahko pišeš na [email protected]
Z veseljem ti bom odgovorila.
Lep pozdrav in pozitivno naprej
Sanja