Pozdravljeni!

Prosim za kakrsenkoli nasvet o tem kako ukrotiti ljubezenska custva!

Moja zgodba je taksna:

Ze pol leta je odkar sva se s fantom razsla in jaz se kar ne morem in ne morem sprejeti in preboleti. Razumsko sem si ze stokrat vse razlozila, kaj vse ni bilo v redu, kaj ni slo, kaksen je on, kaksna sem jaz, kaj sva si dajala, kaj se nisva, da sva mogoce res prevec razlicna, zakaj je raje izbral drugo zensko kot se enkrat poskusil z mano,… vse to, ampak meni se od mocnih custev ljubezni in bolecine se vedno tako mesa, da komaj zivim.
Do konca me je sesulo, ko se je komunikacija z njegove strani prekinila, se zlasti, ker je sam zelel, da bi ostala dobra prijatelja.

Pred kratkim sva se na moj predlog tudi srecala. On je bil na zacetku se trden in hladen, je rekel, da je glede naju razcistil pri sebi. Povedal je tudi, da si z novo punco ni tako blizu kot sva si bila midva, ampak da se ujemata in mu je v redu. Da si zeli, da bi bila prijatelja. Jaz sem mu povedala, da se vedno cutim enako. Ob slovesu naju je oba cisto zvilo, nisva se mogla nehat objemat in govorit, da se pogresava. Po tistem pa spet nobenih odgovorov na moje (prijateljske, custveno neobremenjene) emaile.

Ne vem kako ne morem prekiniti tega zacaranega kroga, saj sem imela ze nekaj zvez in razhajanj. Imam tudi izkusnjo, ko se je fant zaljubil v drugo in odsel, mi je bilo zelo hudo, ampak kar se mi zdaj dogaja je cist nekaj drugega…

Dejstvo je, da se nikoli nisem bila tako zaljubljena, tudi on je zase rekel to.
Cutim, da je se nekaj med nama, pa ne vem vec ali je res, ali pa je to samo fiksacija, zelja, upanje v moji glavi.

Dosti sem se ukvarjala tudi s sabo. Od zacetne panike do danes sem si razcistila in priznala ze marsikaj. Racionalizirala in soocila sem se s strahovi, ki so sledili razvezi: ostati sam, zavrnitev, padec samozavesti, izguba varnosti, smisla, … In se mi zdi, da sem jih zadovoljivo ukrotila.
Enostavno ne vem vec, kaj naj naredim.

Ali mogoce veste kaj se dogaja? Zakaj ne morem enostavno sprejeti?
Kako naj obladam custva? Neham mislit nanj? Se ne zjocem vsaj 1krat na dan? Grem naprej?

Hvala za kakrsenkoli nasvet!!!
marjetka

Če bi bile stvari med vama res takšne, kot opisuješ, se ne bi razšla, vsaj dva normalna človeka ne. Ker pa si je tvoj ljubi zaželel svobode in še kake trofeje, preden se dokončno ustali, te je prepričal, da nista za skupaj. Poleg tega mu gotovo godi, da si še vedno tako zaljubljena vanj, saj to pomeni, da ko se bo naveličal spanja vsako noč v drugi postelji, bo lahko prišel spet k tebi ali pa bo prihajal vmes, ko ne bo imel nobene druge, vse pod firmo prijateljstva.

Skratka, o vajini zvezi imaš povsem napačno mnenje. Ker njega ne boš mogla spremeniti (to še nikomur ni uspelo), moraš spremeniti sebe, da boš lahko spet normalno zaživela.

Najprej moraš razumeti, da s tabo ni nič narobe. Si, kakršna si. Do svojih čustev in svojega načina življenja imaš vso pravico. Vendar moraš nekaj spremeniti, kajti sicer te bodo lastna čustva ugonobila.

Fant te noče. Mislim, da je to jasno vsakemu neodvisnemu opazovalcu, samo tebi ne. Kaj boš sploh s takim fantom, če ga slučajno kdaj dobiš nazaj? Ga boš sprejela in se spraševala, kdaj se bo spet naveličal in šel stran? Kaj si pripravljena storiti, da ga dobiš nazaj? In še pomembnejše, kaj si pripravljena storiti, da ga obdržiš? Z leti je seks vse manj pomemben, ali si pripravljena vse “obljubljeno” izpolnjevati tudi, ko seksa ne bo več in ko bo poleg vseh drugih obveznosti na tvojih ramenih še skrb za otroke in hišo?

Za začetek si odgovori na ta vprašanja. Če boš sporočila odgovore, ti morda lahko pomagam naprej. Vendar si pri odgovorih vzami čas za premislek, da ne bo danes tako, jutri pa drugače.

Imaš pa na forumih še strokovnjaka dr. Ruglja!

Živjo!

Morda ti bo pomagal spisek vseh bolečin, ki ti jih je povzročal in ti jih še povzroča odnos s tvojim bivšim fantom. Da narediš svojo lastno inventuro – spisek dobrega in spisek slabega in jih primerjaš, česa je bilo več. In se tudi vprašaš, ali želiš še naprej živeti z vsemi temi bolečinami.

Če te je fant pustil, potem je to dokončno – dejstvo, ki ga je treba sprejeti. In daleč najboljše je prekiniti vse stike. Kaj dobrega ti je pa prineslo to zadnje srečanje s fantom – nič, samo vsa hrepenenja in bolečine so se spet obnovile in srce te boli skoraj tako močno kot takrat, ko te je pustil. Zakaj bi si še želela takih srečanj, ki ti vrtajo po tvojih ranah, da te spet neznosno boli???

Začeti boš morala s krepkim in vztrajnim delom na tem, da se rane celijo in bolečine manjšajo. Odloči se, da boš mislila na druge stvari. Treba je začeti delati na sebi, poskrbeti zase, da se imaš lepo v življenju, na tisto, kar ni povezano z drugimi ljudmi, na tisto, kar je samo zate. Ali sploh veš, česa si želiš? Razišči malo svoja veselja!

LP

Hvala za iskreno izpoved, v kateri se bo morda našel še kdo od bralcev.
Svoje razmišljanje bom začela pri vašem stavku, da je od prekinitve zveze minilo že pol leta. Jaz bi rekla šele pol leta.

Če je čustvena vez med dvema močna, traja kar nekaj časa, da se čustvena bolečina toliko sprosti, da lahko zadihamo bolj svobodno in ponovno z večjim optimizmom zremo v prihodnost. Dajte sebi in svojim čustvom čas, ob zavedanju, da jih po nepotrebnem ne spodbujate in ne ponavljate v glavi misli in spominov, ki bi bili kot sol na vašo rano.
Bolj zahtevna naloga na vaši strani se mi zdi nekje drugje. To, da sta narazen, ni povsem vaša odločitev, temveč odločitev partnerja in vanjo ste bili ne nek način »prisiljeni«. On se je tako odločil, prav je, da to odločitev spoštujete, ne glede na to, da čutite tudi njegovo bolečino ob tej odločitvi. Ljudje se odločamo na različnih osnovah in vaš nekdanji partner je sprejel odločitev morda bolj na mentalni ali celo bolj notranji (intuitivni) ravni in manj na čustveni. Zanjo je imel svoje razloge in očitno nima namena spreminjati te odločitve. Mislim, da ni modro in ljubeče, če ga »vlečete« nazaj. Ja, ljubezen ima več izrazov in eden od teh je tudi ta, da zmoremo »spustiti« ljubljenega človeka in spoštovati njegovo odločitev.

Tisti, ki zvezo prekine je v prednosti, saj je določen psihološki proces že dal skoz pred samo odločitvijo. Drugi partner, v tem primeru ste to vi, pa seveda te predpriprave ni imel (ali vsaj ne tako intenzivno) in bolečina ob tem je lahko še večja. V kratkem času se mora sprijaznit z odločitvijo drugega, in še prebolet čustva in izgubo, ter dopustit, da se čustva postopoma transformirajo. Vem, to ni enostavno, je pa bogata življenjska lekcija, če jo boste znali na ta način videti.

Iz zapisanega se da razbrati, da je za vaju oba bila to izjemno bogata izkušnja. Dovolite sebi, da bližina, ki ste jo imeli in bolečina, skozi katero se sedaj prebijate, spodbudi vašo osebno rast in pomaga k zrelosti.
Ko se bo bolečina malo pomirila boste z večjo jasnostjo prepoznavali kaj se je v zvezi dogajalo in česa vas je resnično naučila, morda tudi bolje razumeli bivšega partnerja, ter seveda sebe, kar je najpomembnejše. Ob tem nimam v mislih samo mentalnih prepoznanj, temveč tista globlja, ko se človek zave, čemu je bila izkušnja potrebna in je zanjo morda lahko hvaležen.

Dokler pa tega še ne zmorete (ne dvomim, da boste kmalu lahko), pa si lahko pomagate z ustrezno mentalno- psihološko naravnavo.
Na razumski ravni, kot sem že rekla, bodite pozorni na svoje misli, naj vas ne vodijo v spomine in sentimentalnost. Z voljo jih skušajte odmakniti in se zaposliti s čim drugim. Nekaj čustvenih izlivov pa si seveda lahko dovolite, saj nima smisla bolečine na silo zatajiti. Vi sami boste vedeli, kje je med obojim meja.

Enkrat v dnevu pa si lahko vzamete nekaj minut časa in se malo sprostite zaprtih oči ob ritmičnem dihanju ter pomislite na nekdanjega partnerja in mu zaželite vse dobro ( pri tem ne mislite na to, da bi moral biti z vami, saj ne vemo, kaj je za koga resnično prav in dobro). Lahko si predstavljajte, da ta misel prihaja iz vašega srca. Celotna naravnava naj bo kratka, da vas ne zavedejo druge misli. Na ta način boste na energijski ravni pomagali k preoblikovanju odnosa in si pomagali k sprejetju situacije.

V nekem prehodnem času vam svetujem tudi čim manj stikov z bivšim partnerjem. Morda se lepo sliši njegova želja po prijateljstvu z vami, toda mnenja sem, da v tem obdobju to ne bo šlo. Morda kdaj v prihodnje, če bosta tako čutila oba.
Lepo vas pozdravljam,

Renata Bokan
Šola čustvene inteligence

Draga Martejica26,

ne bom filozofirala, vendar ti povem samo to, da stari rek: “daleč od oči, daleč od srca” še vedno velja.

Edino zdravilo je, nobenih stikov z bivšim in pustiti, da mine nekaj let. Verjemi, pozabila ga ne boš nikoli, razen če imaš zdravstvene probleme s spominom. Čez 10, 15 let bo ostal le lep spomin za stare dni. Takrat boš ozdravljena.

Vmes pa uživaj kar se le da.

Pozdravček

Pozdravljena!

Posveti se sama sebi. Zavaruj svoje srce in svoja čustva in upoštevaj nasvete drugih, ki so ti napisali, da se izogibaj vsem stikom z njim. Drugače ne gre in bo samo vedno nova bolečina…

Sama sem imela podobno izkušnjo. Če ne bi takrat prekinila vseh stikov (stežka, a z železno voljo), ne bi nikoli imela možnosti (ker si ne bi dopustila) spoznati novega fanta, ki je najboljši na svetu in si moje srce zasluži. Tako, da poliži si rane, obdaj se s prijateljicami, pozitivnimi ljudmi, njega pa skenslaj popolnoma. Tudi, če pride jokat nazaj! Potem boš spoznala novo ljubezen, ki ti bo dala novo vero v življenje.

Pa ne se slepit, da je bila ta ljubezen kaj bolj drugačna, močnejša od drugih. Človek ima veliko srce in ljubimo lahko večkrat v življenju. Pri tem je pomemben tudi razum, ne le srce.

Ker sem bila sama v zelo podobni situaciji, kot si sedaj ti, zelo dobro vem, kaj prestajaš.
Kot prvo, mi je padlo v oko, ko si napisala, da sta si bila zelo blizu. Mogoče je tvojega fanta začela ta bližina motiti in se je čutil preveč privezanega, ker ti tako globokih čustev ni mogel vračati oz. se je globine tvojih čustev ustrašil, ker sam ni dovolj dozorel za tak globok odnos. Edino zdravilo za tebe je, da ga ne vidiš in ne slišiš, popolnoma pozabila pa ga najbrž nikoli ne boš, le naučila se boš živeti s tem. To je recimo tako, kot globoka rana na telesu, ki se zaraste, vendar ostane brazgotina in občasno te ob slabem vremenu po tej brazgotini trga.
Pri meni je že tri leta in pol od tega, odkar nimam namenoma z njim nobenih stikov, pa me še vedno občasno zvije, ko se spomnim na njega. Vem tudi, da bi samo pomignila s prstom, pa bi prišel, vendar mi nikoli ne bi mogel nuditi takega odnosa, kot si ga želim in vem, da bi zaradi tega veliko bolj trpela, kot pa sedaj, ko nisem z njim.
Zato daj času čas in videla boš, da se bo rana zacelila in poskušaj vzpostaviti z njim nobenega stika, ker med vama nikoli ne bo več tako kot je bilo.

vem, da je tema že stra ampak me vseeno zanima…..marjetica, kako si prebolela…kako si zdaj.
sama sem v isti situacji kot si bila ti….več kot pol leta bo đe odkar sva se razšla…..jaz pa se vsak dan jočem, ne mortem živeti brez njega, še vedno me vse spominja na njega, nič v življenju nima smisla…kr umrla bi!

Sicer nisem marjetica, vendar sem bila v isti situaciji tudi jaz. Vem, da je hudo.

Meni je pomagalo to, da sem se čim več zamotila z različnimi stvarmi. Ogromno sem se družila s prijateljicami, skupaj smo en teden po koncu zveze odšle na morje. Dosti sem se gibala na svežem zraku. Doma nisem zdržala, vse me je spominjalo nanj, tv nisem mogla gledati, knjig brati, prehitro so mi misli zašle nazaj k bolečini.

Ampak mine, veš. Moraš si dopovedati čim prej, da je vsega konec, da ni več šans za vaju dva, da moraš sprejeti dejstvo, da vaju ni več. Meni je bilo to najtežje. Še več kot pol leta po koncu sem kar upala, da bo “spregledal” in se vrnil nazaj. Ni se. In danes si mislim, hvala bogu da ne.

Sem srečna z drugim, opažam, da dosti bolj primernim zame. Vem, da je prav da sva se razšla. Skupaj ne bi bila srečno.

Skratka, pol leta je malo časa. Vendar si že iz najhujšega. Postopoma bo bolelo dosti manj. In sigurno boš potem spet srečna, ampak z eno pomembno izkušnjo (ne nujno slabo) v življenju več!

težko je narediti prvi korak. zadnjega je še težje.
Jaz sem ga naredila pred nekaj dnevi. ni me bil vreden.