Joj, groza.

Malo sem šla iskat nekaj, kar bi me potolažilo, pa sem našla vas. Vidim, da nisem edina. Meni se to tudi dogaja. Vse se mi je postavilo na glavo. Pisala bi lahko, govorila, pa bi bilo vse preveč dolgo. Kako razumem bolečino. Imam dva krasna otroka in mislila, da tudi dobrega moža. Pa sem zvedela, da me je varal, s sodelavko!!!starejšo!!!nobeno lepotico. Ko bi si našel vsaj lepšo, boljšo !!!
Shujšala sem na 47 kg. Svet okrog novega leta se mi je sesul. Čutila sem, kako se je pretvarjal, jaz pa sem čutila, pa kako se je pretvarjal!!!

Bila sem bitke sama s sabo in še jih bijem. Ko nisi v situaciji, je lahko pametovati, ko pa se ti to zgodi, si brez moči, ne veš, kaj bi, kam bi, v čem je smisel. Otroka ga imata zelo rada. Bilo je taakooo hudo, da sem požrla tablete, šla od doma. Po dveh tednih nazaj domov. Ko smo se dobili, ker hči pleše, pa ima različna tekmovanja, je dejal, da bo vse popravil, da to ni nobeno življenje….
Zdaj sem doma, ona je njegova sodelavka, mislila sem, da bova šla v posvetovalnico, pa je njemu nerodno. Je reku, da če ne bova sama to uredila, ne bo nič. Njega je reku ne moti, če skupaj delata. Je reku, da z njo nima nič več, samo službeno. Ne rečem, se zelo trudi, je prijazen, pozoren, načrtuje kaj bova naredila, kako bova uživala.
Ne vem, kako naj mu verjamem, včasih sem čisto na koncu. Šla bi nekam, jokala, jokala, da bi izjokala vse, kar se v meni znova in znova poraja.
Reku je, da mu je žal, da je pač stvar zajebu, ampak ne more popraviti za nazaj. Trudi se z otrokoma, jaz pa sama s sabo bijem bitko. Tako rada bi mu verjela, vse bi dala, kar imam, samo da bi lahko zaupala. Rada ga imam še vedno, ampak zaupanje…… Včasih bi si kar kaj naredila, tako mi pride hudo.
Od trenutka, ko sem jaz odšla od doma, se je ta sodelavka umaknila od svojega moža-intimno. Je rekla, da mu lahko kuha, pere in to je tudi vse. To mi ni jasno zakaj. Z možem njenim sem se parkrat še slišala. Ko smo se mi doma malo normalizirali, pa se je ona oddaljila od svojega moža. To mi res ni jasno.
Želim si družine, ampak kako pridobiti zaupanje v moža. Ta dvom me tako močno razjeda, da se mi kar meša. Kako najti moč???

Joj,

je hudo v taki situaciji, vam lahko razumem, a najbolj tako vi veste kako vam je.

Najprej sem začutila, da bi vam rekla, da mora mož menjati službo in tega mnenja sem sicer še vedno… zagotovo če vas ima rad in spoštuje mora zamenjati službo, pa če se mu karierno vse sesuje, ne sme biti razlog da ne bi zamenjal.

Ko pa sem brala dalje, pa sem začutila, da se je kot kaže med vašim možem (morda bolj iz njene strani, kot strani vašega moža) vzbudilo med njima kar precej čustev, naklonjenosti in ni šlo le za strast… zato rezanje na živi ne more pomagati niti vajinemu zakonu, niti vsakemu posebej ne.

Vsi skupaj se umirite…. najverjetneje tudi tista gospa prečiščuje v sebi in vrednoti, kaj ji vse to pomeni za njen zakon. Verjetno niti toliko ne gre za vašega moža, zato se poskusite umiriti. Vedeti morate eno, da tisti, ki te ljubi ne bo kar odšel, pa naj se je med njim in drugo osebo še nekaj tako močnega prebudilo… če pa vas ne ljubi, pa ga lahko izgubite, če se še tako zanj borite.

Umirite se vsi skupaj, dajte si čas – zakaj govorim v množini – ne zato, ker bi bilo prav, da se vaš mož pogovarja z njo ali vi z njenim možem ali z njo,,, ampak zato, ker se še verjetno bo ali pa se (če se ne bo – toliko bolje) me vašim možem in njo še prebujale stvari in tukaj je pomembno, da mož zna počakati – dati čas in prostor, da stvari izzvenijo, da lahko iz distance vidi, če si to želi peljati dalje in ali ne – da začuti kje mu je mesto (ob družini in vas). Zato pa se pogovarjajta o tem – bodite odkrita, povejte mu, kar ste nam… predvsem pa bodite iskreni do sebe – želite, da zamenja službo in v tej smeri se z njim pogovarjajte – težko, da boste mirni, če tega ne bo storil. Pogovarjajta se tudi o tem kako nas čustva močno potegnejo, da smo vsi ljudje in človek kar nekako začuti, da bi moral z nekom navezati močnejši stik… (on z njo), a če se v sebi umiriš vidiš, da morda temu ni nujno tako, da je tam morda le ena sorodna duša, ki ti lahko tisto, kar bi želel da ti da, da lahko tudi skozi pgovor ali pa je že dala skozi kakšen pogovor prej in je sedaj prav, da jo spustiš in ohraniš zdravo distanco – potem človek tudi začuti, kjer si v resnici želi graditi – najverjetneje tam, kjer je gradil že prej…

Nek občutek imam, da si nekako želite spregovoriti tudi z njo, kajti zelo bi radi nekatere stvari razumeli – vprašajte se v miru – če si to res želite pristopite, če ne pa jo spustite in se z njo ne ukvarjajte, le poskrbite, da se mož umakne. Če pa boste vzpostavljali z njo kontakt, lahko računate na marsikaj… na grob odziv, ali pa tudi na to, da ko vas bo spoznala, da bo lažje spustila vašega moža, kajti začutila bo komu on pripada. Tukaj morate presoditi sami – ni pravil – le ravnanje po občutkih.

Ste sredi norišnice, ki se bo polegla, le vztrajajte korak po korak proti razčiščevanju in čim bolj mirno, ker nič prav nič ne more iti narobe – vedno se uredi tako, kot je prav – če je ljubezen ostane skupaj, če ljubezni ni, pa se poti razidejo, kar je tudi prav, ker živeti skupaj brez ljubezni ….

Bodite močni, odločni in zvesti sebi, zaupajte si,

Lora

Tudi jaz sem naletela na tale forum med iskanjem – niti ne vem česa. Sem pred nekaj dnevi padla v črno luknjo, ki mi je pravzaprav pomračila um, ohromila vse telesne funkcije. Ja 23 let sva skupaj, šoloobvezen otrok, začela skupaj iz nič, ustvarila veliko, še pred nekaj dnevi veliko skupnega načrtovala, se veselila otrokovega uspeha v šoli… načrtovala družinsko potovanje. Ja saj ni bilo vse tako lepo, ampak po občasnih padcih sva nekako razčistila stvari oz. sem mislila, da sva jih razčistila. Vedno je namreč iskal osebe na katere se je maksimalno naslonil, jih povelčeval, trdil, da mu pomagajo pri poslovnih odloćitvah in trdil, da se z njimi lahko pogovarja… Ni mi bilo všeč, pa sem ga malo zasliševala kam to pelje, pa me je nekako prepričal, da ta svet interneta sms-ov… pač tako funkcionira. Na vprašanje zakaj potem to skriva mi je pač odgovoril, da ve, da me to moti in me pač noče prizadeti. Joj, zakaj sem to hotela verjeti. Šlo je tako daleč, da sem pred tremi leti naletela na silno kočljiv sms (posodil mi je telefon, pa je ravno takrat priletel sms). Vsebina taka, da bi vsako ženo kap. Ampak, ker je bil v verzih me je spet prepričal, da so tako pesem pač poslušali na neki zabavi in jo je pač poslala bolj za hec. Da bi potrdil to je celo nekako organiziral, da smo se potem s to dotično damo “kao” slučajno srečali in potem skupaj z otroci imeli piknik. Globoko se je opravičevala, češ da je bil sms res le šala. Pa sem potem še nekajkrat naletela na sms te dame, ki me ni prav nič razveseli. Epilog vsega je bilo, da me je mož želel prikazati kot popolnoma nerazumno, trdil, da je to le poslovni humor, poleg tega pa je izpilil znanje v brisanju sms-ov in skrivanju telefona. No še vedno sem bila pač vesela ženka, je pa v meni počasi neki šesti čut pač ledenel tisto toplino, ki si jo podarjata dva med katerima je trdno zaupanje.
No pa sem doživela. Ko sem bila že tako na psu zaradi smrti v moji družini, prav na dan pogreba, je možu očitno popustila koncentracija pri brisanju sms-jev in naletela sem na šopek tako vulgarnih sms-ov, da mi je še vedno slabo, vsekakor pa nikoli več ne bom jedla banan.
Kakšni so občutki ko to doživiš? Bolečina, prava fizična bolečina. Šok. Nekaj ur nerazumnega tresenja, strahotno stikanje okoli srca, napad panike,ne moreš več dihati, hlastaš za zrakom, sapnik se stisne, spuščaš piskajoče hropenje umirajočega…Verjetno bi, če mi nebi nekje v malih možganih cingljalo zberi se, saj imaš otroka, skočila nekam- kamorkoli samo, da bi pobegnila tej mori, samo, da bi se končalo.
Ja potem pa soočenje. Pravzaprav ga ni bilo, ker sem samo želela da izgine tisti trenutek, da spoka iz mojega življenja. Potem njegove solze, ki jih v 23 letih še nisem videla. Pravi, da me ima najrajši na svetu, da mu družina pomeni vse… Kako hudiča naj karkoli še verjamem. Pravi, da ne gre, da naj mu dam čas, da sem jaz kriva ker je bil premalo ljubljen. No, to priznam, res sem telesno pogosto zamrznila, ker sem v sebi ćutila, da nekaj taji.
Res da je zadeva še vedno hudičevo vroča, ampak, da me nekaj let tako preklemano zavajal, lagal, se pravzaprav skupaj z njo norčeval in verjetno še skom, saj seveda sedaj ko se seciram in povezujem vse mogoče niti ugotavljam samo to kako hudičevo blesava sem, da sem mu ob vseh njegovih fintah hotela verjeti in mu stala ob strani. Mogoče bi ga celo razumela, če bi se zaljubil, imel pač odnos z žensko ampak, da se je spustil na raven šova Jerrya Springerja.Slabo mi je.
Pa smo tam. Kako naj otroku povem, da očku ne mislim kuhati in prati us… gat. Kako naj pojasnim otroku, da sedaj v hiši ne bo več veselo…
Kako naj otroka pripravim na to, da verjetno očka in mamica te zadeve ne bosta več pokrpala.
Kako naj ukrepam? Že prej sem bila tako neumna, da se mi je zdelo pod častjo, da bi ga zasledovala in vohunila za njim. Ali naj pustim dotično damo pri miru, naj obvestim njenega moža? Ali imam pravico razbiti še eno družino, ki sedaj ravno uživa vesele počitnce.
Meni ni prav nič do tega, da se mu umikam v svojem domu in čakam, kdaj se bo naveličal mojega dolgega ksihta in tega da ni več v all inclusive oskrbi ali pa da bo morda tudi dotična gospa postala prosta.
Je sploh kakšna realna možnost, da se tak odnos pokrpa po takšnem šoku?
Ja pa še veliko več stvari bo treba narediti… urediti življenje, ki je sedaj tako prekleto prepleteno z njim, ja pravzaprav tudi tu sem totalno kapitulirala. Skupno delo, skupni prijatelji, skupno …skupno…
Nisem prepričana ali sem zmožna…kje naj se lotim zadve… koliko časa bo trajalo, da mi bo začela kolikor toliko funkcionirati razum…kdaj naj začnem delati odločilne korake.
Kako prekleto boli.

Draga karira,

kar čutim vašo bolečino iz pisanja in kar dušiti me je začelo…res mi je hudo, da se vam je to zgodilo (oziroma da se lahko zgodi komurkoli).

Res je najtežje iti po vseh teh letih “vsega skupnega”, ampak trpeti in nikoli pozabiti…morda oprostiti, ampak nikoli pozabiti! Ne vem…

“Kako naj otroku povem, da očku ne mislim kuhati in prati us… gat. Kako naj pojasnim otroku, da sedaj v hiši ne bo več veselo…
Kako naj otroka pripravim na to, da verjetno očka in mamica te zadeve ne bosta več pokrpala.”

Odvisno, koliko je otrok star, ampak otroci lahko presenetljivo zelo veliko razumejo. Enostavno se lahko razloži, da sta očka in mamica ugotovila, da nista več za skupaj in da to NIKAKOR ne pomeni, da bo izgubil katerega od staršev. Konec koncev ni ne prvi ne zadnji otrok, katerega starši so ločeni in verjetno tudi sam pozna koga iz šole, ki je to dal čez. Kar se pa tiče, da doma ne bo več veselo – če bo situacija ostala takšna kot je (umikanje), ali pa vas bo do konca življenja razjedal dvom, če je mož spet bil s kakšno damo, potem situacija tako in tako ne bo več vesela doma. Bo veliko bolj vesela, če bosta zaživela na svojem, v miru, brez dvomov in razjedanja. Seveda je to izredno težko, ampak če se boste tako odločili, je potem to to.

Ali ni zanimivo, kako se vrli možje šele od razkritju zavedo, koliko jim pomeni družina??? Za kozlat!!! Ali tega morda ni vedel prej???

In četudi ste se že prej ohladili do njega, ste se zato, ker ste čutili, da je nekaj narobe, čeprav vam je trdil drugače. Torej NI izključno vaša krivda! Lahko bi sam stopil do vas in vam povedal recimo kaj pogreša, kakšen odnos si želi, kaj ga veseli…

“Ali naj pustim dotično damo pri miru, naj obvestim njenega moža? Ali imam pravico razbiti še eno družino, ki sedaj ravno uživa vesele počitnce.”

Vsekakor sem mnenja, da se ne vtikate v družino dotične gospe…očitno tudi tam zelo škripa in čas bo pokazal svoje – kot si bo poslala, tako bo spala!!!

Naj še povem, da se je moja mami ločila od fotra alkoholika šele pri njenih 55-tih letih (torej “na stara leta”) in po 30-tih letih “skupnih stvari” in sva končno začeli na svojem (jaz sem imela 18 let). In naj poudarim, da je bil zraven prisoten še strah pred reakcijo očeta, ker je bil verbalno zelo nasilen, ko je pil. Ampak sva tudi to preživeli:) Hočem povedat, da se z močno voljo da vse!

Upam, da vam bo moje razmišljanje/pogled na situacijo vsaj malo pomagalo, odločitev pa je seveda na vas. Predvsem dajte sebe in otroka na prvo mesto in pretehtajte vse možnosti – tako prva kot druga sta boleči, vendar imata drugačen izzid in perspektivo.

Držim pesti in vse lepo vam želim!

Draga karira,

naj ti povem samo to, da se počutim, kot bi mi odprla glavo in izlila vse moje misli in na papir točno tako, kot čutim sama. Kako zelo čutim to tvojo fizično bolečino… bila tam, doživela in doživljam vse.

Ko sem v tem zadnjem mesecu, dveh izgubljala tla pod nogami, sem v nekem trenutku (tudi s pomočjo tega forumu) dojela TISTI moment:
imam dve možnosti, da se uničim in zapečatim za celo življenje, brez vere, strasti, volje. Ali pa da se končno v vseh svojih 30+ letih začnem posvečati sebi, tako, kot so mi leta in desetletja govorili vsi: “Ti živiš samo za to da pomagaš drugim, sebe pa zapostavljaš”.

Sedaj je s tem konec. Še vedno bom priskočila na pomoč, če me bo nekdo potreboval, ampak kar naenkrat, se mi skrbeti za sebe in imeti najprej rad sebe, ne zdi več tako zelo sebično dejanje.

Moja pot se bo ponovno začela na delanju na sebi, graditi močan karakter in predvsem poskrbeti za sebe in svoje dobro.
Ne obremenjuj se več s tem, če bo sit in kdaj bo sit, pa tudi če gre z usranimi gatami na šiht, to ni tvoj problem. Saj ima dve zdravi roki, kajne? Naj se pa še sam opedena, za svoje izlete. Lahko je špilati mačota, na plečih drugih.
Pojdi ven, uživaj in si privošči terapijo za svojo dušo! Jaz bom vsekakor naredila tako.

Dragi Lorika25 in premvest.

Nisem še v stanju trezno razmišljati čeprav se trudim.
Pa vseeno hvala za vajine misli.
Še vedno me hudo stiska v grlu, ko kdo nič hudega sluteč prijazno povpraša kako smo, kam bomo šli na dopust… ko skušam nekako nevtralno odgovoriti, da nebi opazili moje stiske, pa vsi veselo zaključijo… samo, da je vse po starem in da ste zdravi.
O kristus…
Pa smo zdravi?
Moje misli že niso.
Trudim opravljati pač rutinske stvari, pa mi ne gre od rok. Za nekaj sekund nazaj ne vem kam sem odložila kakšno stvar, se odpravim nekam pa potem ne vem več kam, grem nekam z avtom, pa zgrešim odcep…
Hudiča, a je to kakšna kemična reakcija???

Draga Karira,
po treh letih zavajanja in varanja je to že njegov stil življenja.
Zato ga odpiši kot partnerja, zaslužiš si sigurno veliko boljše in srečnejše življenje.
NE DAJ SE PREPRIČATI IN PREVZETI ODGOVORNOST ZA NJEGOVO VARANJE.

Glede na vprašanja in odgovore nekaterih je sklepati, da so za afero že vedeli in bili tiho.
Hudo bo, a pogumno stopi korak naprej proti svoji sreči. Brez prevaranta.
Javi se še kaj.
LP in objem.

Minilo je slabo leto, odkar sem zvedela, da me je varal. Trajalo je 3 mesece.
Zakaj je prišlo do tega-imala sva probleme (nisem mogla zanosit)- zaradi tega sem se močno spremenila in bila depresivna. Trajalo je kar 1-1.5 leto. Bila tudi nesramna, tečna, glasna,…
Zaradi tega se je odtujil, postal zagrenjen in večino slabe volje (po naravi pa je vzelo pozitivna oseba) in očitno poiskal tolažbo drugje. Zaljubil se je.
Ko sem zvedela, je bil zelo zbegan, ker je bila zaljubljenost glih na vrhuncu. Jasno sem mu dala vedet, da se mora odločit.
Odločil se je zame – prekinil vse stike. Počasi sva delala na odnosu. Iz službe hitro prihaja domov, ves prosti čas sva skupaj, ogromno se pogovarjava, presmejiva in uživava. Njegovo vedenje se je zelo spremenilo. Je pozoren, me stiska in objema – kot nekoč.
A pozabit ne morem. Skoraj vsak dan se spomnim na to – sicer ne boli več tako, ampak pozabit ne gre. Se že tudi pogovarjava o tem, kaj se je zgodilo, kako se je počutil in kako čuti zdaj. Mu je zelo neprijetno – sram ga je in ne želi pogrevat. Me pa razume, da želim govorit o tem. Čeprav ni najbolj vesel.
Ne vem. Čutim, da se imava rada. Zato upam, da bova zmogla.

BRAVO!!
Sprejela si odgovornost za njegovo varanje!!

Spoštovani Bravo,

zadnji stavek sem izbrisala, žaljive navedbe na tem forumu niso dopustne.

Hvala za razumevanje in vse lepo vam želim.

Mislim, da je forum poln tečnih in zlobnih ljudi.
Da terapevti morajo zbrisat žaljive besede ?!

Škoda, da je tako. Na forumu bi si naj pomagali. Mislim, da temu več ni tako. Veliko žaljivega sem prebrala tudi pri drugih temah.
Bam raje živela – ne pa brala te bedne komentarje zagrenjenih ljudi.

Bravo – smiliš se mi.

Prevarana-nova,

žaljive navedbe, jeza, bes, razočaranje, zavist.., ki jih ljudje podajajo drug drugemu, tudi krivda in obsojanje drug drugega običajno kažejo na neznosno bolečino človeka, ki je pretežka. In stisko, s katero se je težko soočiti, je precej lažje videti pri drugem.

Mislim, da je vaša izkušnja prevare in pot ponovnega vzpostavljanja zaupanja med vama lahko marsikomu v spodbudo. Pozabiti se seveda ne da, je pa največje zagotovilo, da bo boljše dejstvo, da lahko o tem govorita – vsakič, kadar vama bo težko.

Vso srečo vama želim.

Pozdravljene!
Ja, ta tema je laghko zelo realna v življenju vsakega človeka. Jaz si nisem nikoli predstavljala, da se mi kaj takega lahko zodi, res nikdar. Prej sem pametovala, kaj vse bi naredila, če bi se mi to zgodilo, kako bi ga postavila ven… Ne, ko se mi je to zgodilo, najprej šok, šok, bolečina, solze, jeza…. Za prevaro sem izvedela pred pol leta. Imava dva otroka. Zanj, za katerega si nikoli ne bi mislila, bi dala včasih roko v ogenj, pa s sodelavko!!!!. Vse sorte sva imela, ampak spoznavam, da na silo ne gre nič. Včasih je zeelo težko. Kar paniko sem imela na začetku. Kaj dela, kje hodi, kar poskušala sem iti v njegov um, kaj misli, povsod sem videla nevarnost. Zdaj pa sem spoznala, da tako ne gre več. Na tak način bom uničila sebe in najina otroka. Na začetku sva šla v nasilje, grde besede pred otroki!!! To zelo obžalujem, še posebej zaradi sina
– 4 leta. Ampak takrat sem bila v šoku in sem reagirala tako, kot sem najbolj znala. Bila sem najbolj ranjena, ponižana. V soboto, ko smo bili pri moji mami, je tamal rekel ej, babi, moj oči pa mamico tepe!!! Sem bila čisto šokirana, ena klofuta, ki nikakor ni bila dopustna, pa tak šok za otroka.
Verjemite, zelo hude stvari so se dogajale doma in v mojem srcu. Nisem 10 dni niti spala. Nisem mogla, čeprav sem si želela. Veliko sem se spremenila. Berem duhovne knjige, vse tiste stvari, ki so se mi zdele včasih pomembne, so zame zbledele. Strmim za tem, da bomo srečni, jaz in najini otroci pa seveda tudi mož. Trudim se uživati v sedanjosti, narediti dan lep, pričarati lepe trenutke, za kar mislim, da se trudi tudi mož. Želim in to sem mu tudi povedala, da zamenja službo, pa čeprav vem, da če bo hotel imeti še kaj z njo, bo imel in z nobeno stvarjo ne bom mogla preprečiti. Ne vem, zakaj je prišlo do tega. Vem pa, da sem se zelo, zelo spremenila. Bolj sem začela gledati nase, se imeti rajši. nE REČEM, DA MI JE LAHKO, VENMDAR MISLIM, DA SEM NAJHUJŠE DALA ČEZ. Tisti šok, tiste bolečine ne želim nikomur, res nikomur. Moj kadar ima težave rad še spije. Pive pretežno in če mu težim je še huje. Ugotovila sem, da je bolje, da ne pritiskam nanj in potem tudi ne pije. Moram reči, da je pozoren postal, se trudi, narediva kaj zase. Mi je pa zelo hudo, ko prihaja po 1-2 uri kasneje iz službe. Pa sem ga zadnjič klicala, moram reči, da dvakrat premislim, na kakšen način kaj rečem in kaj sploh rečem. Ni me klical, da ga ne bo, pa sem si rekla. Pa kdo je on, da me bo vsaki dan spravljal v slabo voljo!!! Mi je potrebno to??? Ko sem klicala, je prišel domov v 10 minutah. Jaz sem bila mirna mu na lep način povedala, da se pa ne mislim sekirat zanj, če se mu zdi prav, da je vsak dan zunaj, naj bo, ampak potem ne potrebuje družine. Če želi svobodo, naj gre, pa bomo imeli mir, ne zaslužim si se sekirat zanj… Pa se je opravičeval, da potrebuje družino, da je zafrknil in da bo popravil stvari… No tako je to. Ni lahko, upam, da nam bo uspelo, da je mož spoznal, kje mu je mesto, kaj si v življenju želi. Želim si družine in upam, da nam bo vsem skupaj uspelo. Za vsako ceno pa spet ne mislim vztrajati in si povzročati bolečine. Ker tega ni nihče vreden. Želim biti srečna, uživati v sedanjosti, ne pa v strahu in žalosti.
No malo sem se razpisala. Hočem vsem povedati samo to. To, da poskušaš sestaviti zvezo nazaj po prevari sigurno ni lahko. Zato moramo biti močni, imeti močno voljo. Ni obtožb vredno, ker nikoli ne veš, kdaj si na istem. Takrat si tako šokiran, da sploh ne veš, kaj narediti. Spoštujmo drug drugega in bo veliko lepše. Vsak dela tako, kot najbolje zna in ve da je zanj najbolje. Ko bo imel več izkušenj, bo drugače.
Nočem biti pametna ampak verjemite, tudi jaz ne vem, če sem naredila prav ali ne, kakor sem reagirala. Tako je najbolje, kot sem naredila, to si govorim. Iz te izkušnje sem se ogromno naučila in se še učim. Pa mi nikakor ni lahko. Včasih je tako težko, da je za znoret, ampak jaz sem borka, se ne dam. Vem pa dvoje, če hočem zvezo nadaljevati, moram odpustiti možu, pozabiti preteklost. Živeti v sedanjosti. Za moža pa sem si rekla, če je tako neumen, da se bo še spuščal v kaj, kljub temu, da je rekel, da bo ostal z družino, da me ima rad, potem pa ni vreden ne mene, ne najinih otrok. Potem pa naj gre, kjer mu bo lepše. Ampak sem prepričana, da lahko zamenja še 10 žensk, lepših, grših… nikoli pa mu ne bo tako lepo, kot mu je bilo z nami.In prav to se mu tudi rekla.

lep pozdrav

gaja

Spoštovana,

žaljiva so DEJANJA, ne besede, ki jih opisujejo. So resnica.
Besede lahko brišete, dejanja ostajajo.

To je zavajanje in metanje peska v oči. Potuha in spodbuda varajočim.

Ste bila prevarana?

Ti kar živi s prevarantom. Življenje je tvoje. Kdor enkrat vara, vedno vara. Stara modrost.

Žaljiva so dejanja, ne besede in ljudje, ki jih opisujejo.

Smilite se mi vsi, ki v takih vezah vztrajate. Ker tisti, ki vas varajo vas ne ljubijo, ne spoštujejo, ne cenijo, ne kot človeka ne kot partnerja.
Naj se po odkritju še tako ljubeče in pozorno obnašajo. Samo ploščo so zamenjali. Vam nadeli rožnata očala. Kaj lepšega, če te žena vzame nazaj. A zgodovina se ponavlja.
Naj se sliši še tako zagrenjeno, je to čista resnica in kruta realnost. In z brisanjem ne bo nič lepša.

Tak moški žene ne zapusti nikoli. Ženske menjava ko je pač prilika. Dokler ona ostaja z njim mu je tako čist ok. Večino ločitev zahtevajo prevarane ( v kolikor se ne vdajo v usodo) in takrat jim je žal za vsa vstran vržena leta.

Gaja,
ma ta tvoj mail in tvoje reakcije so res pohvale vredne. Mislim, da si enkratna ženska.

Čestitam in držim pesti zate, da bo šlo od slej le še na boljše.

Evgen

Spoštovani ali spoštovana Bravo,

se popolnoma strinjam z vami: prevara je nedopustna, saj prinese ogromno ponižanja, nespoštovanja in poruši zaupanje. In je ni moč zanikati (“dejanja ostajajo”) niti pozabiti ali kako drugače potisniti v ozadje. Nikdar.

Najprej pride šok, šele počasi jeza in bes na tistega, ki je varal. In takšne vi prezirate, tako ste jezni nanje. Res želite, da ljudje ne bi več varali oz. da bi bilo čimmanj prevaranih, saj le-te pustijo katastrofalne posledice za oba (oz. za družino). Ne da se opisati z besedami, kakšna krivica in neznosna bolečina ostane v življenju človeka, ki je doživel prevaro. Celjenje rane je možno le na način, da se o tem spregovori.

Poskušam vam slediti. Prevare res pustijo hudo “notranje razdejanje” in so “kruta resnica”, kot pravite. Ne želim zabrisati ali zanikati vaših življenjskih zgodb (te moči in pooblastila tudi nimam), a resnico, spoštovani Bravo, se vedno da povedati tudi na spoštljiv način. Ne glede na to, kako jezni in besni ste (to velja za vsakogar), si vsak zasluži iskren in spoštljiv odgovor. Menim, da nespoštljive navedbe ne prinesejo nič več resnice. Ali pač?

Z vsem spoštovanjem in vse lepo vam želim.

Spoštovani,
tudi sam se strinjam, da je prevara zelo hudo dejanje, ki pusti nepopravljive posledice na človeku, ki je bil prevaran, na družini in tudi na človeku, ki je varal (samo ta se ponavadi tega ne zaveda). Mislim pa, da ne smemo obsojati nobenega prevaranega, tako ne tistega, ko po prevari partnerja zapusti in tudi tistega ne, ki s partnerjem ostane.

V življenju imam izkušnje, da so včasih ljudje speljali zadeve, ki so se meni zdeli nemogoče ali pa do takrat še niso bile realizirane v praksi. Ampak so jih izpeljali.

Na teh forumih pa smo v veliki večini ljudje, ki smo potrebni prijazne in tople besede.

Pomagajmo si in skupaj bomo močnejši.

Vsem želim lep teden!

Evgen

Veste, ko takole, že stalno berem vaša mnenja, res ne vem. Bravo, ki je jezna, tako kot sem bila jaz in ponižana. Točno vem, kako je s to bolečino, ponižanjem, pa še od človeka, za katerega bi dal roko v ogenj.
Jaz sem se zaenkrat odločila, da vztrajam, upam na najboljše, ne pa za vsako ceno.

Poskušam dopustiti možnost, da to ne drži.

“
Tak moški žene ne zapusti nikoli. Ženske menjava ko je pač prilika. Dokler ona ostaja z njim mu je tako čist ok. Večino ločitev zahtevajo prevarane ( v kolikor se ne vdajo v usodo) in takrat jim je žal za vsa vstran vržena leta.”

Poskušam si dopovedati, da je pa bil to res trenutek slabosti in se kesa. Da ne drži rek, kdor enkrat vara, vedno vara.
Kaj ne mislite, da meni ni težko!!!??? Včasih se vprašam, pa kaj ima to sploh smisel!!?? Se mi je potrebno ukvarjati se s tem??? Saj nisem grda, debela, stara. Pa četudi bi bila. Stara sem 30 let. Saj jih nimam 80. Ampak, ko potem gledam te moje otročke, kako so zadovoljni, ko smo skupaj, seveda veseli, si rečem, ne bodi egoist, potrudi se. Otroci izgubijo vso samozavest, jaz pa včasih sem močna, da bi gore premikala, včasih pa čisto na dnu.Še to bom požrla si rečem, da si kdaj ne bom očitala. Verjemite, zelo mi je težko. Ko nisem mogla živet, saj se tudi danes počutim čisto na tleh, ker sva se včeri skregala za čisto banalno stvar in se počutim bedno.
Nočem se kregati, nočem, včasih bi najraje kam šla, brez vseh, nekam, in začela znova. Ampak tudi drugje se slej ko prej pojavijo težave in se znajdeš v začaranem krogu.
Ma prevara še vedno rečem, da je najhujše, kar lahko nekoga doleti. Počutiš se prizadeto, ponižano, užaljeno, ničvredno, jezno. Sprašujem se zakaj je prišlo do tega, pa mi moj reče, ne vem, to je bil pač moment. A zaupanje…. Saj sem mu včeraj rekla, dasem carica in sem ponosna nase, ker sem bila tako močna in ga vzela nazaj. Ker to zmorejo le najmočnejši. On, pa če si ne more začeti iskati službe, ker kao nima časa, pa nič. Potem ne vem, če je kaj vredno. Jaz sem mnenja, da mi bo na tak način pokazal saj malo spoštovanja in da zadevo obžaluje.

Ma težko je to, zelo.V življenju me ne more nobena stvar več presenetiti, prizadane me pa lahko, tega pa ne morem zanikati.

Zanima me samo, če kdo pozna kakšen par, ki je ostal skupaj po takšni izkušnji in ga partner ni nikoli več prevaral. ???

Je to normalno, da sem včasih glede tega čisto na tleh, včasih pa močna, da bi gore premikala!!??

lp

Gaja