Zanimivo…sem zelo daleč od “lobotmizirane gospodinje”, ki bi jim tudi jaz bolj pripisala mehiške nadaljevanke…no pa vseeno. Tudi jaz sem prebrala Graya, ker sem se znašla v partnerstvu z moškim, ki se mi ni podrejal, kakor so to naredili prejšnji moški (fantje), temveč je samostojna oseba, ki misli s svojo glavo, kar mi je seveda neznansko všeč.
No, in ker sem naletela na nekaj “novega”, sem bila kar malo zmedena. Kupila sem si to knjigo in moram reči, da me je bilo na začetku kar malo sram – predvidevala sem, da sem kupila ravno to, kar ste napisali njegovi nasprotniki.
Ampak knjiga je knjiga. Že na začetku te opozori, da ni nekega univerzalnega recepta, kako biti uspešen v partnerstvu, temveč naj vsak v njej najde to, kar mu leži. In moram reči, da mi je v marsičem pomagala razumeti, kako moški razmišljajo, kako si tolmačijo naše besede, kako smo si različni in kako povedati stvari na način, ki ne bo narobe razumljen. Skratka…vem, da bom knjigo še kdaj vzela v roke in mi ni žal za tistih nekih 5.000 in nekaj tolarjev. Tako kot bi marsikdo rekel, da je brezvezen tale forum, da se pogovarjamo o topoumnih stvareh, da je to le za nesamozavestne ljudi, ki nimajo drugega dela…itd. pa vsi vemo, da to ni res. Vsak se najde v čem, kar tu piše. In namen je izpolnjen, če pomagamo vsaj enemu, kajne. Za knjigo Graya pa se upam trditi, da je pomagala kar nekaj ljudem. Še enkrat: ne kot nek univerzalni priročnik, daleč od tega. Prej kot nek “slovar” med moškim in žensko.
Lp in brez zamere
Maca

Saj vendar lahko izbiramo, kaj bomo prebrali s področja uporabne psihologije in česa ne. Če je kaj bolj manipulacija kot simbioza, kot praviš, pač ni treba, da nasedeš. Če se nismo pravi čas “sami od sebe” naučili vsega tistega nujno potrebnega o življenju, pomagajo tudi knjige. Meni ni žal za čas, ki sem ga zapravil, ko sem bral Antona Trstenjaka, pa Sanjo Rozman, pa tudi nasvete glupih Amerikancev… na primer članke na
http://www.relationship-talk.com
pa še kaj.