Sem 100% zato, da se zakonske probleme rešuje med zakoncema in to kar se da sproti. In strinjam se, da partner pač ne more vedeti, kaj hočeš, ne more brati misli, čeprav bi bilo to super. Vendar, če partnerju povem, česa si želim, vedno znova naletim na dva odziva. Na želje, kot so, “ljubi, bi me stisnil malo k sebi?”, ali “bi mi prosim malo pomasiral križ?”, v 95% dobim odgovor NE, ali pa, se mi ne da, bom drugič … In če bi se rada pogovorila o kakšnem problemu, npr. da me moti, ker me tolikokrat zavrne, pa slišim: “Pa kaj sem spet narobe naredil? O.K. Priznam, da sem kriv! Samo, da bo mir.” Meni pa sploh ni za to, da se ugotavlja, kdo je za kaj kriv, temveč, kaj bi lahko midva naredila, da izboljšava najin odnos.
No, ko sem mu zadnjič predlagala eno varianto za izboljšanje najinega odnosa, mi je dajal, “bom že preživel v takem odnosu, kot ga pač imava…” Sem mar čudna, ker mislim, da se odnos razvija in se ga da povsem zavestno izpopolnjevati in gojiti? Skupaj sva že pet let in imava tudi enega otroka.

Ne gre posploševati vse moške ampak prepričana sem, da večina moških probleme raje pomete pod preprogo, kot da bi se o njih pogovorili in s partnerico našli skupno rešitev.

Moj mož pa je na tem področju super. Sam sicer nima velikih problemov (pravi, da si jih ne dela velike), če pa mene kaj muči, pa tako vidi in me seveda vpraša, pa potem rešiva. Potem pa me ponavadi vpraša, če mi zmasira hrbet, ker ve, da obožujem njegovo masažo in me vedno spravi v boljšo voljo. Mmmmm.

Kar se pa tiče muckanja, pa mu ponavadi rečem: “A se lahko za minutko k tebi stisnem?” Seveda ta minutka potem traja, je pa luštno, ko vidim, da mu ni vseeno in da tudi on uživa.

Sončnica, saj je tole tako napisano, kot da bi imeli istega moža :).

Juhuhu! Čimveč takšnih ljudi na tem svetu!

Res, večina moških je nekako čustveno hladnih in jih te teme ne zanimajo, zdi pa se mi, da zato, ker se ne znajo o tem pogovarjati. Morda se nekaterim celo zdi, da to pac ni “mosko”. Osebno se mi to zdi odraz custvene plitvosti, celo neumnost! Veliko stvari je oropan taksen odnos.

Sama nocem vecine moskih, zato imam odnos, o kakrsnem cibi sanja. In imate vso pravico do njega, cibi. Kadar kaj prosim svojega dragega, mi skoraj nikoli ne odrece! Pa naj bo to pomivanje posode (ceprav sem jaz na vrsti), praskanje po hrbtu ali razgovor. Ker pa nimam rada crkljanja, oz. ne maram dajati glave na njegovo ramo – ona pa ima to tako rad in si tako zeli! – ostaja to eden neresenih “problemov”. Nimam pa nic proti, ce se pride crkljat on… 🙂

Mislim, da odnos zelo veliko izgubi, ce ni poglobljen in ce se partnerja ne znata pogovarjati o cem vec kot le o povrsini ali pa ne znata drug drugemu dajati ali pa se izogibata telesnemu stiku! Potrudite se se bolj, cibi, in vztrajajte pri svojih zahtevah, saj gre za vase custvene potrebe, ce pa se bo se dalje vedel odklonilno, pa se vprasajte, cemu vas sploh potrebuje? Zgolj za gospodinjenje? Morda pa ste mu prav nadlezni, saj noce telesnega stika z vami? Postavite ga pred dejstva in povrtajte.

Ravnokar moj mož sedi poleg mene in se smeji, ko sem mu prebrala tele najine odgovore. Mislim, da sta mu bila oba všeč.Hm – mogoče pa danes še jaz njega malo pomasiram….po hrbtu seveda, da zaradi stradanja ne izgubim preeveč energije :).

Pri nama problemov skoraj ni, če pa so, jih rešiva skupaj in to na tak način, da sva na koncu oba srečna.
Kar se tiče crkljanja pa naj povem, da oba uživava ob tem, včasih pa se nama pridruži še sinček in vsi trije skupaj uživamo. Tudi drugim želim enako,
LP Lina

Sem vesela, da imate take partnerje! Bi mi morda vaši partnerji lahko povedali, na kakšen način naj se približam svojemu možku, da bi bilo več pozitivnih odgovorov, kar se crkljanja, masaže in pogovorčkov o naju tiče. Drugače sem tudi jaz čisto srečna s svojim (zaupa mi, verjame vame,…pa tudi kuha tao slastno in s sinkom se tako lepo igrata). Nedvomno, ljubezen med nama je obojestranska, to vem. Jaz bi samo več tistega…

Hvala vsem skupaj!

Moj ti tega ne bi znal povedat, tudi če bi ga vprašala na štiri oči.

Mislim, da moraš biti takšen človek. Bolj odprt in dovzeten za stvari okoli sebe, se prilagajat (če ti stvar le ni tako zelo zoprna). Skratka človek, ki se veseli življenja, vsakega dneva posebej in ki gleda, kako bo sebi in svojim bližnjim polepšal dan.

Berem vašo diskusijo in se čudim. Kaj res še nobena ni brala knjig o temu, da so moški drugačni od žensk?

Ta drugačnost ni samo fizična, je tudi duševna. Zato, draga “čibi”, če res želiš svojemu možu kaj (do)povedati, boš morala ugotoviti dve stvari:

1. Kateri “jezik ljubezni” govoriš ti – in katerega on (5 jezikov ljubezni – knjiga)
2. Kako mužu povedati, kar želiš, v “njemu razumljivem jeziku” (tu ti svetujem knjigo Moški so drugačni in ženske tudi – Gray)

Za kaj več (hiter nasvet) pa nisi dala dovolj informacij. Na moški odziv vplivajo tudi dogodki pred ženskimi željami, delovne obremenitve, vpetost v vsakdan, itd.

Poskusi ga presenetiti. Naredi en dan drugačen, kot so sicer ostali.

LP .-)

P.S. Vsi ljudje so različni – in ravno v tem je čar življenja.

O raznih priročnikih gospoda Graya imam svoje mnenje, ki ga je zelo dobro pred časom opisala Desa Muck v svojih kolumnah v Oni – ta trenutek sicer nimam časa obširneje razlagati (mogoče kasneje), a lahko rečem, da postanem prav jezna, če kdo misli, da bo v takih “pofl” priročnih našel uporabna navodila za življenje. Ne moški ne ženske v njih nismo ljudje, ampak bedasti stereotipi brez lastne volje in razuma. Saj menda ni ves svet Hollywood…
Zoran, si prebral knjigo, ki si jo omenil in ali zate osebno držijo stvari, ki jih Gray pripisuje moškim? Ali bi finte, ki jih Gray priporoča ženskam za obdržanje moškega, delovale tudi nate?
Ah, gotovo se še oglasim, da napišem par trapastih cvetk iz teh “navodil za življenje”.

Zanimivo, tudi jaz sem imela enako reakcijo… Ti prirocniki so res za lobotomirane gospodinje… pa brez zamere!

Resnično ni vse v knjigah.

Strinjam se z mnenjem Irene, zraven pa dodam, da takšne “srečonosne” knjige(kot jim pravim jaz) grejo v knjižnicah za med, verjetno tudi v knjigarnah. Zdi se, da ljudje danes ne znajo priti do nekih odločitev, če ne preberejo kakšnega priročnika o tem. Čisto po ameriško, zdaj nam manjkajo samo še kakšni tečaji v stilu kako obdržati moškega, kateri je pravi(a), itd :)).

Draga Tinkara

Tudi o ga. Desi (in njenih “mnenjih” in mnenjih) imajo ljudje različno mišljenje – pa kaj potem. Seveda se moram strinjati z Dijano, da ni vse v knjigah, ostrega odgovora Irene in Ivane pa ne želim preveč komentirati.

Navrgel bi le par mnenj:

1. Za “lobotomiranje” gospodinj vrtijo vsakodnevno nekaj ur raznih “žajfnic” – in to z velikim uspehom.
2. Knjige so nekaj drugega. V knjigi vsak najde nekaj zase – seveda, če jo bere z odprtimi očmi in srcem.
3. Univerzalnih pravil v knjigah iz področja “uporabne psihologije” ni. Če kdo misli, da mu bo le “en priročnik rešil življenje”, je običajno v veliki zmoti. Običajno.
4. Gray morebiti res ni najboljši zate – vendar pa njegovo temeljno sporočilo vsekakor drži: Če želita moški in ženska obdržati (ustvariti) dober odnos, se morata naučiti sporazumevati in komunicirati. Razumevanje (kot posledica uspešne komunikacije) je še vedno osnovni temelj dolgotrajnega odnosa. In o temu piše danes praktično vsak avtor takih knjig.

Pa lepo pozdravljene. 🙂

No, vidiš, moje mnenje pa je, da gre večina te uporabne psihologije v isti koš kot žajfnice, ki jih omenjaš. Na osnovno sporočilo res nimam pripomb (sporazumevanje je res ključno v odnosu), verjetno je med platnicami še kakšna druga resnica, na primer “imejte radi sami sebe” in podobno.
Vendar pa je način življenja, ki se ga naučiš iz priročnikov, bolj manipulacija kot simbioza s partnerjem. Nikjer ne piše, naj se obnašamo iskreno, naj se pokažemo, kakšni smo v resnici, naj bomo to, kar pač res smo.
Namesto tega piše, naj na prvem zmenku ne strmimo predolgo v njegove oči, da se nam potencialni kandidat ne prestraši – raje jih sramežljivo povesimo po nekaj sekundah. In po nekaj letih zakona: ne znorimo, ko moški že stotič v istem letu zgreši pravi odcep s hitre ceste, ko se vozimo na zabavo – raje tiho čakajmo, da to ugotovi sam.. in se tiho (pri sebi) nasmehnemo, ko po uri lutanja reče: “Draga, ves čas si vedela, da sva na napačni poti, kajne?” Namen: mogoče bo naslednjič bolj pazil na znake.

P.S.: nisi odgovoril na moja vprašanja 🙂

Še tole: tudi osnovno sporočilo žajfnic ni od muh. Pošteni in dobri dobijo v stotem delu vse, kar so si želeli v prvem.

Tinkara

Teh knjig je veliko. Omenjene knjige sem najprej bral že pred leti, v izvirniku, kasneje pa tudi v prevodu.”Finte”, kot jih imenuješ, občasno delujejo ali pa tudi ne.

Sicer so tu še majhni problemčki:

– tisti, ki me poznajo osebno pravijo, da ne spadam ravno med “običajne” in “povprečne” moške; morda zato “običajne finte” pri meni ne delujejo – deluje pa iskrenost, poštenost, pozitivnost
– partnerke, ki se ne zna postaviti zase, nikoli nisem maral – prav tako pa tudi ne take, ki želi prevzemati pobudo (komandirati) za vsako ceno
– odnos med partnerjema mora biti zares partnerski (iskren, pošten, itd.), sicer je taka zveza v resnih težavah

Sem pa pred kratkim prebral eno zanimivo knjigo (morda ti bo kljub predsodkom všeč), ki se imenuje:

Kako živeti s partnerjem, saj brez njega ne gre

LP 🙂

P.S. Berem tudi resnejše knjige iz tega področja (že veliko let) – vendar ponovno: če hoče človek videti, potem vidi (sicer pa ne).

Žajfnice pa so vse delane na vižo seks, zaplet, nagrada dobrim (črno/belo). V življenju pa v resnici srečamo vsak dan veliko paleto sivin.

Hvala bogu tudi moj fant ni “običajen in povprečen” moški – upam, da jih je na tem svetu čim manj.
Priporočeno knjigo si bom z veseljem ogledala, če mi bo všeč, mogoče celo natančno prebrala. Da ne bo pomote, nimam predsodkov že vnaprej in kar vse poprek, ampak izključno do knjig in tudi avtorjev, ki sem jih že brala (poskusila brati) in še v nobeni od “ameriških uspešnic” se nisem našla. Seveda pa ostajam odprta za nova spoznanja…
Lep pozdrav tebi in ostalim.