kako povedati, če ne bodo najbolj veseli…
Zdravo!
Sem študentka, ki zaključuje zadnji letnik, fant je redno zaposlen in bova čez 7 mesecev dobila novega člana. Finančno nama ne manjka nič, živiva pri njemu doma. Vem, da bo njegova mama naraščaja vesela, tast bo modroval o vsem, ker je vseved, drugače bo nekega neutralnega mnenja, prav tako moj oče. Problem vidim le v moji mami, ker sem še premlada (kmalu bom 25 let) za imet otroke-v stilu, da se nama še nič ne mudi, pa kako bom potem dokončala faks…že kar slišim jo, kako jo bo to vrglo iz tira. Ko je bila mlada bi zelo rada šla študirat, pa niso imeli denarja, pa poročila se je k zeloooo zoprni tašči, tako da ji življenje ni bilo lahko, še vedno ji ni…zato toliko bolj pazi in gleda name (v družini nas je 4, nisem edinka, ampak najstarejša)…pač zaščitniška mama…
Sedaj pa ne vem kako naj ji na najbolj lep in obziren način povem, da bo babica. Vem, da bo potem vnuka-injo zelo vesela, ampak vem da bo zanjo to kr šok. Kakšne ideje?
Ali je mogoče tudi med vami kakšna, kateri starši niso najbolje sprejeli nosečnost?
LP
Moja mami je pred 10 leti ob taki novici zaloputnila vrata kakor najstnik,umirila se je čez kak dan,potem je jokala,na koncu pa se je vse uredilo samo od sebe-začela me je zasipati z nasveti.Ali ima pomisleke če nisi poročena pa je mogoče verna?Pri nas je bil to glavni razlog,čeprav sva se z današnjim možem že pripravljala na poroko in je vedela da je otroček načrtovan in zaželjen,samo jaz se nisem hotela prej poročit,ker je kazalo da ne bo otročkov.Danes sva srečna starša dveh deklic ,a pot do njiju je bila težka.Mogoče bi se na mamo obrnila najprej s prošnjo po nasvetih in pomoči pa bo mogoče zaleglo.
Ah, veš kaj, za starše je zmeraj šok. Jaz sem bila v podobnem položaju kot ti (zaključevala študij, stara 25 let, partner pa zaposlen), pa je moj oče doživel šok. Edinka pa to … ja, pa službo za ndč. bi morala počakat, pa potovati bi bilo treba, pa to in ono … Čez dva meseca je prišel k sebi, nama čestital za pogumno dejanje, pa da vidiš, kako se je raznežil, ko je dobil vnučko v naročje … Zdaj čakamo drugega, pri katerem pa sploh ni bilo nekega odziva. Vprašal me je, koliko jih le misliva imeti (halo, pri drugem? ne bi rekla, če bi bil peti, hehe), mama pa je rekla, a, se mi je kar zdelo. To je bilo pa vse. Pri novici o prvem potomcu se pa je razjokala. Tako da … nikoli ne veš, kaj jih piči. Raje se ne sekiraj, uživaj v nosečnosti in hitro diplomiraj ;-)))
LP!
Hm, sama bi ji na tvojem mestu hupila knjigico Hura, vnučka imam!, pa bi na najbolj diskreten način izvedela.
SIcer je pa tako. Je že res, da te imajo starši najraje na celem svetu, a včasih so preveč posesivni in te hočejo obvarovati pred vsemi nevšečnostmi. Če sta se s fantom odločila za otroka, je to vajina odločitev. In temu primerno se bosta morala spopasti z vsemi težavami in radostmi. Seveda poskušaj čim več študijskih obveznosti čim prej narediti, ker po rojstvu kar nekaj časa ne boš mogla.
Starše pa po veselem sporočilu pusti v njunih občutkih. TUdi sama morata premisliti, dojeti, da si ti že odrasla hči in da znaš poskrbeti zase.
Knjigico, pa lepo zavit, pa še kako rožco za zraven.
Tudi jaz sem bila stara 25 let, ko sem prvič zanosila, neporočena, fant sicer zaposlen za nedoločen čas, vendar še nisem končala faksa.
Mojim sva povedala za moj rojstni dan (noseča cca 10 tednov) – no, bolj pokazala slikico in povedala za imeni – zamerili so le toliko, ker nisva povedala kak teden prej. Mami pa se je čist obrnilo, ker je njen vnuk dobil ime po njenem starem očetu. Njegova pa sta bila oba čist šokirana – dedi je celo rekel – ja kaj bomo pa zdaj? – kot da se je zgodilo nekaj nedopustnega. Unadva sta itak čist čudna, tako da se na njuno mnenje sploh ne opiram.
Brat mi je sicer težil, da naj čimprej končam faks, drugi pa so bili bolj popustljivi.
Izpite sem dokončala med nosečnostjo in v porodniški, diplomo pa še pišem. Diplomirati imam namen kakšne tri mesece po rojstvu drugega otroka – nekje v maju, da bom lahko konkurirala za službo (šolstvo).
V drugo sva povedala vsem naenkrat pri cca 15ih tednih, pa je imel edini pripombo tast – kaj pa v službo boš kdaj šla? Druge si najprej poiščejo službo, pol pa pridejo otroci!!! (ta pravi me komandira – tašča je doma že odkar je rodila mojega fanta. A njej pa ni treba delat?!?) Največ sta imela spet za povedat tast in tašča, ki bi naju poročila že pred dvemi leti – in to po hitrem postopku – v soboto na matičnem uradu, če bi se dalo, že kak dan prej. Nikakor me nista hotela poslušati, da se jaz noseča ne bom poročila, brez otrok pa tudi ne.
Sem se razpisala – se opravičujem.
V glavnem sem pričakovala najbolj negativen odziv pri mojih, pa sem se krepko motila. Tako kot me podpirajo moji, me ne bi mogel nihče drug.
Pri nama pa je bilo ravno obratno: jaz sem zaposlena za nedoločen čas,fant pa reden študent. Zanosila sem z 21,on je leto starejši. Ker sva zvedela ravno pred božičem,sva kupila knjigice: Moji dragi babici in MOjemu dragemu dediju,lepo zavila,dala v košarico z Božičkom in jim dala. Vsi so bili šokorani in so začeli: a ne bi raje prej faxa končala,a bova res otroka obdržala,pa kako da se je zgodilo,če sem bila na tabletkah,….. Proti koncu nosečnosti so bili pa že vsi čist nori,so komaj čakali kdaj bodo vnučko dočakali…
Zdaj smo sami trije v svojem stanovanju (moja starša sta ga prepisala name) in se imamo prav fino.
Še moje mnenje oz. izkušnja!
Tudi sama sem študentka, pred diplomo (moram zagovarjat v marcu), fant je redno zaposlen. Stanovanje si še iščeva, sama prejmam po pokojnem očetu pokojnino.
Junija pričakujeva bebico, ki je bila načrtovana. Kar se tiče fantovih staršev so komaj čakali na vnuke, ker sva z mojim z 5 let skupaj, pa še sami so imeli že pri 20 otroke. Problem je bil pri moji mami in očimu…očeta žal nimam več:(.
Sem kar dolgo odlašala z novico, nisem vedela kako naj povem ker sem po pravici povedano pričakovala slab odziv, v smislu zakaj pa že zdaj, kaj pa študij, pa služba..Bala sem se vprašanj, na katera ne bi imela najboljšega odgovora.
Ko sva se odločala za bebiko sva vedela, da ji lahko dava vse kar potrebuje, predvsem pa ljubezen. V petih letih kar sva skupaj se odlično razumeva, veliko sva potovala po svetu, tudi moj bo v februarju končno dokončal šolo, redno je zaposlen.
In en dan je bila mami izredno vesela, pa se si rekla zdaj ali nikoli:). In sem povedala, sicer že napol s solzami v očeh. In odziv? Bila je ful vesela, malo jo je zaskrbelo, ampak zdaj ko sem ‘že’ v 19.tednu, povedala sem ji v 11.tednu, že nakupujeva stvari za dojenčka, daje mi nasvete, ko sem prinesla slikico in NS jo je vsem kazala in pripovedovala.
Priznam, bila sem preveč skeptična predvsem pa po nepotrebnem pesimistka. Pa po pravici povedano tudi če bi bil odziv slab, saj bi bilo hudo, ker sem že takšna po naravi oz. me je mami ‘vzgojila tako’, da ji hočem v vsem ustreči. Najbrž zato, ker mi je vedno pomagala, pa živeli sva kar nekaj let sami, ko sta se mojadva ločila.
Joj, napisala sem roman želim pa ti povedati, da se nikar ne boj in ne sekiraj. Kupi ji kaj v smislu knjigice, jest sem ji prav danes dala za novo leto knjigico ‘Hura, vnučke imam’!!!
Jest čez 19 dni dopolnim 24 let, pa menim da bi mi bilo težko čakam tja do 28, kot pravijo ‘najboljša leta za prvega otroka’, tako da ‘tako zelo mladi’ pa tudi nisva, a ne:)!
Zaščitniška mama gor ali dol, boš videla da bo vesela zate. Pa ne ji zamerit če ne bo tisto sekundo. Mame znajo biti posesivne, verjemi da vem!
No, pa sporoči kako je šlo, ti pa predlagam da poveš čimprej, ker meni je bilo najhuje skrivat tako čudovito novico, da bom tudi sama postala mama!!!!
Pozdravček
Taška
18t
Če bi vsi čakali na najbolj primeren čas za starševstvo, bi imeli Slovenci krizo natalitete,
itak da bo vesela, ti ji kar povej,
tvoj strah bi jaz razumela, če bi vse to pisala kakšna 16-letnica, ne pa, da te je tega strah pri 25-ih letih, tudi jaz sem zanosila pri teh letih, pa sem imela trikrat večji kaos doma, kot ti, vse se je uredilo, zato ne skrbi,
srečno!!!
Ej, mislim, da ne bo tako hudo. Midva sva bila zelo na podobnem. Stara sem bila 25, imela še nekaj izpitov, obe diplomi, živela sva v najemniškem stanovanju. Prva raeakcija moje mami: kaj pa diploma, služba, stanovanje??? nekaj sekund za tem pa že objemanje in poljubljanje in SREČA, da bo babica. Na koncu se vse uredi. Potem smo pri njej živeli do otrokovega 1,5. leta, ko smo si uredili masnsardno stanovanje v hiši njegovih staršev. najhuje je bilo res z diplomo – sploh, ker sem prej dobila službo. Tako se ji je šele letos septembra, ko je bil tamalček star 3,5, zares odvalili kamen od srca, ko sem končno spravila še drugo diplomo pod streho.
Sicer pa ne moreš vedet, kako bo reagirala dokler ne poveš – zato kar pogumno!
Ajs
P.s. Še nasvet: na faksu naredi čim več v času nosečnosti in če ti finančno ne bo nujno, najprej diplomiraj in potem pojdi v službo.
Hej!
Tudi sama sem najstarejša od štirih in bi imela mnogo za povedati o zaščitniških mamah, ki svoje najstarejše hčerke jemljejo kot bitja, ki bi morala biti celo bolj odgovorna od njih … sama sem zanosila malo pred zagovorm diplome, seveda brez službe, mož (bila sem poročena slabo leto) je službo imel. Moram pa reči, da je vse skupaj bolj skrbelo mene kot starše – moževi so itak čakali že 100 let na to novico, moj oče prav tako, mama pa je nekako čudno odreagirala – češ, naj ne pričakujem, da bo ves svoj čas žrtvovala za vnuke, oz. da ne misli opustiti svojih dejavnosti … bila sem precej šokirana in šele danes (dobrih 6 let kasneje) približno razumem to dinamiko, ki se v njej odvija – malo ljubosumja, malo skrbi … Da pričakujemo drugega otroka, ji je povedal kar moj starejši sin. Sicer pa se je kmalu po rojstvu zaljubila vanj in sem imela nemalo težav, ko si ga je kar prisvajala.
Tako da, poskrbi zase (v nosečnosti se da naresti mnogo izpitov, sama sem celo po rojstvu drugega otroka kar nekaj naštudirala ….), išči oporo pri tistih, ki so “na tvoji strani” in čakaj … čas marsikaj prinese. Drži se!